[go: up one dir, main page]

Pojdi na vsebino

Konstantin XI. Paleolog

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Konstantin XI. Paleolog
Cesar in avtokrat Rimljanov
Konstantin XI. Paleolog, miniatura iz Biblioteca Estense, prepisa Zgodovine Ivana Zonare
Konstantin XI. Paleolog, miniatura iz Biblioteca Estense, prepisa Zgodovine Ivana Zonare
Cesar Bizantinskega cesarstva
Vladanje6. januar 1449 – 29. maj 1453
Kronanje6. januar 1449
PredhodnikIvan VIII. Paleolog
NaslednikNihče
Rojstvo9. februar 1404[1] ali 8. februar 1405({{padleft:1405|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})[2]
Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo
Smrt29. maj 1453({{padleft:1453|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[1][2][3]
Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo
ZakonecTeodora Tocco
Caterina Gattilusio
Vladarska rodbinaPaleologi
OčeManuel II. Paleolog
MatiHelena Dragaš

Konstantin XI. Dragaš Paleolog (grško starogrško Κωνσταντῖνος ΙΑ' Δραγάσης Παλαιολόγος, Kōnstantinos XI Dragasēs Palaiologos, srbsko Константин XI Драгаш Палеолог, Konstantin XI Dragaš Paleolog) je bil zadnji vladajoči bizantinski cesar. Bil je iz vladarske dinastije Paleologov in vladal od leta 1449 do svoje smrti v bitki za Konstantinopel, * 8. februar 1405, Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo, † 29. maj 1453, Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo.

Pred prihodom na prestol je bil leta 1437-1439 regent za svojega brata Ivana VIII. Paleologa, ki je umrl naravne smrti leta 1448. Prestol je zasedel po kratkem sporu z mlajšim bratom Dimitrijem. Primarni viri o njem na splošno pišejo spoštljivo, čeprav je bilo cesarstvo v velikih težavah. Njegovo malo več kot štiriletno vladanje je doseglo višek med Mehmedovim obleganjem Konstantinopla. Konstantin je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi organiziral obrambo mesta, skladiščil hrano in popravil staro Teodozijevo mestno obzidje, kar pa zaradi zmanjšanja obsega cesarstva in slabega gospodarstva ni bilo dovolj. Osebno je vodil vojsko branilcev, ki je štela približno 7.000 mož, medtem ko jih je osmanska imela približno desetkrat več.

Po njegovi smrti je postal kot "Marmorni" ali "Speči cesar" legendarna osebnost grškega ljudskega izročila, podoben našemu kralju Matjažu: ko se bo zbudil, bo pregnal Osmane in obnovil cesarstvo in Konstantinopel.[4] Njegova smrt je pomenila tudi konec Rimskega cesarstva, ki je kot Bizantinsko cesarstvo živelo še 977 let po padcu Zahodnega rimskega cesarstva leta 476.[5]

Biografija

[uredi | uredi kodo]

Konstantin je bil rojen v Konstantinoplu[6] kot osmi od desetih otrok Manuela II. Paleologa in Helene Dragaš, hčerke srbskega magnata Konstantina Dragaša. Bil je zelo navezan na svojo mater in je po prihodu na prestol svojemu priimku dodal tudi materin priimek Dragaš. Večino otroštva je preživel v Konstantinoplu v družinskem krogu.

Cesarski pečat Konstantina XI. Paleologa

O njegovem videzu in značaju ni nič znanega.[7] Ohranjeni izvirni portreti so zelo stilizirani. Takšni so tudi portreti na njegovem pečatu neznanega porekla, ki je zdaj na Dunaju, nekaj kovancih in portretih cesarjev v Biblioteca Estense, kopiji Zonarovih Zgodb. Kasneje so ga upodabljali z okroglo brado, ki je povem nasprotna razcepljenim bradam njegovih sorodnikov. Ob tem je treba omeniti, da tudi njihovi portreti verjetno niso odražali njihovega resničnega videza.[8]

Nekaj časa je bil guverner Selimbrije, dokler je ni leta 1443 prepustil svojemu bratu Teodorju. V času, ko je bil Konstantinov starejši brat Ivan na cerkvenem zboru v Firencah, Italija, je od leta 1437 do 1440 služil kot njegov regent.

Despot Moreje

[uredi | uredi kodo]

Oktobra 1443 je postal despot Morejskega despotata na Peloponezu. Vladal je iz palače in trdnjave v Mistri, ki se je zaradi bližine antične Sparte imenovala tudi Sparta ali Lakedemon.[9] Mistra je bila središče umetnosti in kulture in tekmica Konstantinopla.[10]

Dvajset let pred tem je Konstantin sodeloval s svojim bratom Ivanom pri utrjevanju bizantinske oblasti v Moreji in vojnih pohodih proti latinskim knezom v Ahajski kneževini. Brata sta osvojila celo Morejo razen beneških posesti Modon, Koroni in Nauplion.[11]

Po razglasitvi za despota je utrdil obrambo Moreje z gradnjo zidu na Korintski ožini. Zid je na predlog svojega slavnega učitelja Pletona imenoval Heksamilion (Šestmiljni zid).[12]

Poleti 1444 je napadel latinsko Atensko vojvodino. Hitro je osvojil Tebe in Atene in prisilil firenškega vojvodo Neria II. Acciaiolija, vazala Osmanskega cesarstva, da mu je začel plačevati davek. Osmanski odziv je bil neizbežen. Dve leti kasneje je upokojeni sultan Murat II. ponovno prevzel oblast v cesarstvu in z vojsko 50.000–60.000 mož vdrl v Grčijo in končal Konstantinove pretenzije.[13] Cilj sultanovega napada ni bila osvojitev Moreje, ampak kazenski poduk Grkom in njihovim despotom. Osmanska vojska je 27. novembra 1446 prodrla do Heksamiliona. Konstantin se je poskušal s sultanom pogajati. Po pisanju zgodovinarja Laonika Halkondila njegove zahteve "niso bile zmerne, ker je zahteval, da meja na Korintski ožini ostane taka kot je bila, njemu pa ostanejo vsa osvojena ozemlja severno od te meje".[14]

Konstantin in njegov brat Tomaž sta se pripravila na napad na Heksamilion. Zid bi lahko vzdržal napade s srednjeveškim orožjem, Murat pa je razen običajnih oblegovalnih naprav uporabil tudi bombarde. Obstreljevanje zidu se je začelo 10. decembra 1446. Skozi odprtino v zidu so vdrli janičarji, branilci pa so se panično razbežali. Konstantinov in Tomažev poskus, da bi ponovno zbrala vojsko, jima ni uspel in oba sta pobegnila v Mistro.[15] Murat je razdelil svojo vojsko. Del vojske je prepustil svojemu svetovalcu Turahanu, z drugim delom pa je pustošil po južni obali Korintskega zaliva. Patrasa in Mistre mu ni uspelo osvojiti. Ocenjuje se, da je v ujetništvo odpeljal okoli 60.000 prebivalcev in jih prodal na turških tržnicah sužnjev. Konstantin in Tomaž sta postala osmanska vazala in sultanu plačevala davek.[16]

Zakonske zveze

[uredi | uredi kodo]

Konstantin je bil poročen dvakrat. Prvič 1. julija 1428 s Teodoro Tocco, nečakinjo Karla I. Tocca Epirskega. Teodora je umrla na porodu mrtvorojene hčerke novembra 1429. Drugič se je poročil 27. julija 1441 s Katarino Gattilusio, hčerko Dorina Lesboškega, ki je umrla zaradi posledic abortusa avgusta 1442. Z nobeno od njiju ni imel otrok.

Po kronanju leta 1449 je poslal delegacijo snubit Maro Branković, hčerko srbskega despota Đurađa Brankovića in bizantinske princese Irene Kantakuzene. Mara je bila vdova sultana Murata II., kateri so po Muratovi smrti dovolili vrnitev v domovino. Đurađ je snubitev z veseljem sprejel, Mara pa jo je zavrnila zaradi zaobljube, da bo "do konca življenja preživela v celibatu in čistosti, če jo bo bog kdaj izpustil iz rok nevernika".[17] Po neuspeli snubitvi so ga poskušali poročiti s kakšno princeso iz Trabzonskega cesarstva ali Gruzijskega kraljestva. Izbrana je bila neznana gruzijska princesa, hčerka kralja Jurija VIII. Gruzijskega,[18] poroko pa so preprečila dogajanja leta 1453.[19]

Cesar

[uredi | uredi kodo]
Marmornat relief dvojnega orla v cerkvi sv. Dimitrija v Mistri, ki označuje mesto Konstantinovega kronanja

Primarni viri so kljub težavam, ki so dosegle vrh s padcem Konstantinopla in Bizantinskega cesarstva leta 1453, o Konstantinu XI. pisali večinoma zelo spoštljivo. Ko je Konstatinov brat, cesar Dimitrij VIII. Paleolog, umrl brez otrok, so začeli med Konstantinom in njegovim bratom Dimitrijem Paleologom spori za nasledstvo. Dimitrij je imel podporo pravoslavne in katoliške cerkve, Konstantin pa podporo cesarice Helene, ki je vladala kot regentka. Za razsodnika v sporu so izbrali sultana Murata II.

Murat se je odločil za Konstantina. Njegovo kronanje je opravil lokalni škof v stolnici v Mistri 6. januarja 1449. Kronanje bizantinskega cesarja v lokalni cerkvi je bilo redko, vendar ne izjemno dejanje. Mihael VIII. Paleolog, ustanovitelj dinastije, je bil kronan v Nikeji v Anatoliji,[20] Ivan VI. Kantakuzen pa v Adrianopolu v Trakiji. Oba je zatem še v Konstantinoplu kronal konstantinopelski patriarh.

Konstantin je bil izjema, ker je bil takratni konstantinopelski patriarh Gregor III. unionist, ki se ga je izogibala večina duhovščine. Konstantin se je zavedal, da bi Gregorjevo kronanje podžgalo verske spore v prestolnici.[21] Po kronanju v Mistri je s katalonsko ladjo odplul v Konstantinopel.[22]

Sultan Murat II. je umrl leta 1451 in prestol prepustil devetnajstletnemu sinu Mehmedu II., ki je bil obseden z osvojitvijo Konstantinopla.[21] Konstantin se je odzval z grožnjo, da bo izpustil princa Orhana, kandidata za osmanski prestol, če Mehmed ne bo izpolnil nekaj njegovih zahtev. Mehmed je v zahtevah videl kršitev premirja in pozimi 1451-1452 na evropski strani Bosporja malo severno od Konstantinopla zgradil trdnjavo Rumeli Hisarı, s katero je presekal bizantinske komunikacije s Črnim morjem.[21] Trdnjavo Rumeli Hisarı je dopolnjevala trdnjavo Anadolu Hisarı na anatolski (azijski) strani Bosporja, ki jo je v letih 1393-1394 zgradil sultan Bajazid I. Za Konstantina je bila blokada jasen uvod v obleganje in je takoj začel organizirati obrambo prestolnice.

Konstantinu je uspelo zbrati sredstva za zaloge hrane za prihajajočo obleganje in popravilo starega Teodozijevega obzidja, slabo stanje bizantinskega gospodarstva pa mu ni omogočilo, da bi zbral dovolj veliko vojsko za obrambo mesta pred ogromno osmansko vojsko. V stiski je pozval na pomoč Zahod in potrdil ponovno združitev vzhodnih in rimskih cerkva, podpisano na Florentinskem koncilu leta 1445. Podpis je bil predpogoj za kakršno koli podporo katoliške cerkve. Združitvi je močno nasprotoval blok (anthenotikoi) Konstantinovih dvorjanov. Njegov megas doux Luka Notaras, prvi minister in poveljnik bizantinske vojske, naj bi ob tem rekel: "Na vladarju v središču mesta je bolje videti turški turban kot latinsko mitro."[23] Nekaj vojakov je prišlo iz mestnih držav v severni Italiji, število vojakov z Zahoda pa je bilo zanemarljivo v primerjavi s potrebami. Konstantin je prosil za pomoč tudi svoja brata v Moreji, ki mu zaradi posledic osmanske invazije na Peloponez leta 1452 nista mogla pomagati.[24]

Obleganje se je začelo pozimi 1452. Konstantin je mesto z manj kot 50.000 prebivalci branil z vojsko komaj 7.000 mož. Osmanska vojska je bila približno deset krat večja in dobro opremljena s sodobnimi topovi, ki jih je ulil zelo sposoben ogrski livar Orban iz Brașova v Transilvaniji. [25]

Padec Konstantinopla in smrt

[uredi | uredi kodo]
Kip Konstantina XI. v Atenah

Mehmed II. je pred začetkom obleganja Konstantinu v zameno za vdajo Konstantinopla ponudil življenje in nadaljevanje vladanja v Mistri. Po pisanju Jurija Sfranca mu je cesar odgovoril:

"Vdaja mesta presega moja pooblastila in pooblastila koga drugega, ki živi v mestu. Mi smo se soglasno odločili, da bomo umrli svobodni in ne bomo poskušali rešiti svojih življenj."

Konstantin je osebno vodil obrambo mesta in se skupaj z vojaki bojeval na mestnem obzidju, istočasno pa je izrabil svoje diplomatske veščine, da je vzdrževal red med Genovežani, Benečani in grškimi vojaki. Padel je 29. maja 1453, ko je padlo mesto. Preživel ni noben očividec njegove smrti in nobeden od njegovih spremljevalcev, ki bi lahko verodostojno poročal o njegovi smrti.[26] Po Mihaelu Kritobulu, ki je pisal v Mehmedovi službi, je cesar rekel: "Mesto je padlo, jaz pa sem še živ"[27] in odložil svoje regalije, da se ni po ničemer razlikoval od svojih vojakov. Vojake je povedel v zadnji boj in skupaj z njimi padel.[28]

Po bitki je Mehmed svojim vojakom ukazal, da poiščejo njegovo truplo. Prvo truplo, za katero so menili da je cesarjevo, ker so bile na njem svilene nogavice z izvezenim orlom, so obglavili in ga nosili okoli opustošene prestolnice. Od meščanov Konstantinopla niso uspeli dobiti nobenega priznanja, da je to bil on.[29]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]

Legenda pravi, da je po osmanskem vstopu v mesto Konstantina rešil angel, ga spremenil v marmornat kip in ga postavil v jamo blizu Zlatega roga. Zdaj čaka, da bo ponovno oživel, osvojil mesto in ga vrnil kristjanom.[30][31]

Ahmed Paša je med službovanjem kot ambasador v Rusiji februarja 1834 poklonil carju Nikolaju dragocena darila, vključno z mečem, okrašenim z dragulji, najdenim na truplu cesarja Konstantina XI.[32]

Zapuščina Konstantina XI. je bila ena od parol med grško vojno za neodvisnost od Osmanskega cesarstva. V Grčiji danes cesar velja za narodnega heroja.

Med balkanskima vojnama in grško-turško vojno je ime takratnega grškega kralja Konstantina v Grčiji veljalo za potrditev prerokbe, da bo Marmorni kralj vstal od mrtvih, osvobodil Konstantinopel in obnovil izgubljeno cesarstvo.

Zapuščina Konstantina XI. Paleologa je še vedno priljubljena tema v grški kulturi. Dobro znana sodobna komponista Apostolos Kaldaras in Stamatis Spanoudakis sta napisala elegiji za Marmornega kralja.[33][34]

Neuradni svetnik

[uredi | uredi kodo]

Verniki Vzhodne pravoslavne cerkve in Grške katoliške cerkve imajo Konstantina XI. za svetnika ali narodnega mučenca (grško ἐθνομάρτυρας, etnomártyras). Nobena od cerkva ga ni uradno kanonizirala, delno zaradi njegovih verskih prepričanj, delno zaradi smrti v bitki, ki se takrat ni štela za mučeniško. Obe cerkvi imata za svetnika osebo, ki je prostovoljno sprejel smrt za svojo vero, zlasti v primerih, ko bi se lahko odrekel veri in izbral življenje.

Družinsko drevo

[uredi | uredi kodo]
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Mihael IX. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
8. Andronik III. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Rita Armenska
 
 
 
 
 
 
 
4. Ivan V. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Amadej V., grof Savoje
 
 
 
 
 
 
 
9. Ana Savojska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Marija Brabantska
 
 
 
 
 
 
 
2. Manuel II. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Mihael Kantakuzen
 
 
 
 
 
 
 
10. Ivan VI. Kantakuzen
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
21. Teodora Paleologina Angelina Kantakuzena
 
 
 
 
 
 
 
5. Helena Kantakuzena
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
22. Andronik Asen
 
 
 
 
 
 
 
11. Irena Asanina
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
23. Tarhaneiotisa
 
 
 
 
 
 
 
1. Konstantin XI. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
24. Dragimir
 
 
 
 
 
 
 
12. Dejan Dragaš
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
6. Konstantin Dragaš
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
26. Stefan Uroš III. Dečanski
 
 
 
 
 
 
 
13. Teodora Srbska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
27. Marija Paleologina
 
 
 
 
 
 
 
3. Helena Dragaš
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 Encyclopædia Britannica
  2. 2,0 2,1 Store norske leksikon — 1978. — ISSN 2464-1480
  3. Большая российская энциклопедияMoskva: Большая российская энциклопедия, 2004.
  4. David Nicolle, John F. Haldon, Stephen R. Turnbull. The fall of Constantinople: the Ottoman conquest of Byzantium. Osprey, 2007. str. 191.
  5. Nicol 1992, str. ix.
  6. ODB, "Constantine XI Palaiologos" (A.-M. Talbot). str. 505.
  7. Carroll 2017, str. 329.
  8. Carroll 2017, str. 329–330.
  9. Elizabeth Rawson. The Spartan tradition in European thought. Oxford: University Press. str. 120.
  10. Nicol 1993, str. 341ff.
  11. Nicol 1993, str. 346ff.
  12. N. Nikoloudes. Laonikos Chalkokondyles: a translation and commentary of the "Demonstrations of histories". Books 1–3, Volume 16, Historical Publications, 1996, str. 391.
  13. Donald M. Nicol. Byzantium and Venice: A Study in Diplomatic and Cultural Relations. Cambridge: University press. str. 386.
  14. Chalkokondyles 7.19; prevod Anthony Kaldellis. The Histories. Cambridge: Dumbarton Oaks Medieval Library, 2014. vol. 2, str. 105.
  15. Chalkokondyles 7.20–25; prevod Kaldellis. The Histories. vol. 2, str. 107–113.
  16. Nicol 1993, str. 364ff.
  17. Nicol 1993, str. 45.
  18. Nicol 1993, str. 46.
  19. Donald M. Nicol. The Immortal Emperor. Cambridge: University Press, 1992.
  20. Geanakoplos. Emperor Michael Palaeologus and the West. Harvard University Press, 1959. str. 17.
  21. 21,0 21,1 21,2 Donald M. Nicol. Byzantium and Venice: A Study in Diplomatic and Cultural Relations. Cambridge: University Press. str. 390.
  22. Franz Babinger. Mehmed the Conqueror and his Time. Princeton: University Press, 1978. str. 81.
  23. Doukas, 37.9.
  24. Babinger, Mehmed, str. 80.
  25. Brett D. Steele, Tamera Dorland. The heirs of Archimedes: science and the art of war through the Age of Enlightenment. Cambridge: The MIT Press, 2005. str. 128.
  26. Marios Philippides; Walter K. Hanak (2011). The Siege and the Fall of Constantinople in 1453: Historiography, Topography, and Military Studies. Ashgate Publishing, Ltd. str. 100. ISBN 978-1-4094-1064-5. Pridobljeno 20. maja 2013.
  27. Philip Sherrard. Constantinople: iconography of a sacred city. Oxford: University Press, 1965. str. 139.
  28. Constance Head. Imperial twilight: the Palaiologos dynasty and the decline of Byzantium. Nelson-Hall, 1977. str. 168.
  29. Lost to the West: the forgotten Byzantine Empire that rescued Western Civilization, 2009. str. 299.
  30. Θρύλοι για την άλωση της Πόλης – Ο μαρμαρωμένος βασιλιάς!. Arhivirano iz izvirnika 13. decembra 2012.
  31. "Fall of Constantinople, 1453".
  32. Niles' Register (februar 1834). Russia and Turkey. str. 426.
  33. The Marble King (music/video). YouTube.
  34. Μαρμαρωμένος Βασιληάς/The Marble-Petrified King (music/video). YouTube.
  • Carroll, Margaret (2017). »Constantine XI Palaeologus; some problems of image«. V Moffatt, Ann (ur.). Maistor: Classical, Byzantine and Renaissance Studies for Robert Browning. Brill. str. 329–343. ISBN 9789004344617.
  • Roger Crowley, 1453: The Holy War for Constantinople and the Clash of Islam and the West. Hyperion, 2005; ISBN 1-4013-0850-3
  • Jonathan Harris, The End of Byzantium. Yale University Press, 2010. ISBN 978-0-300-11786-8
  • Oxford Dictionary of Byzantium.
  • Magoulias, Harry, ur. (1975). Decline and Fall of Byzantium to the Ottoman Turks, by Doukas. An Annotated Translation of "Historia Turco-Byzantina" by Harry J. Magoulias, Wayne State University. Detroit: Wayne State University Press. ISBN 0-8143-1540-2.
  • Nicol, Donald M. (1988). Byzantium and Venice: A Study in Diplomatic and Cultural Relations. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-42894-1.
  • Nicol, Donald M. (1992). The Immortal Emperor: The Life and Legend of Constantine Palaiologos, Last Emperor of the Romans. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0-521-46717-9.
  • Nicol, Donald M. (1993) [1972]. The Last Centuries of Byzantium, 1261-1453. Cambridge: Cambridge University Press.
  • Murr Nehme, Lina (2003). 1453: The Fall of Constantinople. Aleph Et Taw. ISBN 2-86839-816-2.
  • Philippides, Marios; Hanak, Walter K. (2011). The Siege and the Fall of Constantinople in 1453: Historiography, Topography and Military Studies. Ashgate Publishing, Ltd. ISBN 978-1-4094-1064-5.
  • Philippides, Marios (2018). Constantine XI Dragaš Palaeologus (1404–1453): The Last Emperor of Byzantium. Routledge. ISBN 978-1-351055406.
  • Steven Runciman, The Fall of Constantinople, 1453. Cambridge University Press, 1965. ISBN 0-521-09573-5
  • Treadgold, Warren T. (1997). A History of the Byzantine State and Society. Stanford, CA: Stanford University Press. ISBN 0-8047-2630-2.
  • Georgios Frantzes, Ioannes A. Melisseides, Rita Zavolea Melisseidou, " Ealo I Polis, To Chronico tes halose tes Konstantinoupoles " ( Constantinople has Fallen. Chronicle of the Fall of Constantinople : Brief History of Events in Constantinople during the Period 1440–1453, Georgiou Frantzi, Ioannis A. Melisseidis – translator : Ioannis A. Melisseidis, Rita Zavolea Melisseidou ) 1998/2004, Ekd.Vergina, Athens. ISBN 9789607171917 (Worldcat, Greek National Bibliography 1999/2004, Biblionet)


Konstantin XI. Paleolog
Paleološka dinastija
Rojen: 8. februar 1404 Umrl: 29. maj 1453
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Ivan VIII. Paleolog
Bizantinski cesar
6. januar 1449 – 29. maj 1453
Padec Konstantinopla
Zahtevnika:
Dimitrij Paleolg in
Tomaž Paleolog
v izgnanstvu
Predhodnik: 
Teodor II. Paleolog
Despot Moreje
1443–1449
Naslednik: 
Tomaž Paleolog