Pingo

Pingo je grič z ledenim jedrom na polju permafrosta.

Griči imajo premer 30-1000 m in višino 3–70 m.^[1] Običajno so stožčaste oblike in nastajajo in se ohranjajo samo v permafrostnih okoljih v Arktiki in Subarktiki.^[2] Pingo je periglacialna reliefna tvorba, opredeljena kot neledeniška reliefna tvorba ali proces, povezan s hladnim podnebjem.^[3] Ocenjuje se, da je na Zemlji več kot 11.000 pingov.^[4] Največ, okoli 1350, jih je na območju polotoka Tuktoyaktuk v severni Kanadi.^[5] Podatkov o pingih je trenutno izredno malo.^[5]

Pinge je prvi opisal John Franklin leta 1825, potem ko se je povzpel na majhen pingo na otoku Ellice v delti Mackenzieja.^[6] Naziv pingo je prvi uporabil arktični botanik Alf Erling Porsild leta 1938 v svojem članku o zemeljskih gomilah zahodne arktične obale Kanade in Aljaske. Izposodil si ga je od Inuitov iz zahodne Kanade. Izraz pingo v njihovem jeziku pomeni stožčast grič.^[7] Porsildu v čast je poimenovan Pingo Porsild na Tuktoyaktuku.^[7]

Glavni članek: Permafrost.

Pingi lahko nastanejo samo v okolju permafrosta. Zaradi taljenja podpornega ledu se lahko zrušijo, pri čemer lahko nastane kraterju podobna vdrtina.^[8] Porušeni pingi na nekem območju kažejo, da je tam nekoč obstajal permafrost.

V zaprtem sistemu nastane pingo kot posledica hidrostatičnega tlaka vode v njegovem jedru.^[9] Takšni pingi nastajajo v območjih trajnega permafrosta z neprepustno plastjo tal^[9] na ravnih, slabo odvodnjenih območjih z omejeno količino podzemne vode, kot so plitva jezera in rečne delte.^[3] Proces je shematsko prikazan na sliki.^[10] Neprepustna plast jezerskih sedimentov omogoča zbiranje rekoče vode pod njo.^[10] V zimskih mesecih začne sedimentna plast zmrzovati in s tem raztezati, kar ima za posledico zvišanje hidrostatičnega tlaka^[10] in potiskanje sedimentov navzgor. V poletnih mesecih se začne ledeno jedro gomile taliti, kar ima za posledico njeno pogrezanje.^[10]

Hidravlični pingi ali pingi odprtih sistemov so posledica podzemnega vodnega vira. Hidrostatični tlak, ki potiska vodo navzgor, povzroči nastanek ledene leče na vrhu vodnega stebra.^[9] Pingi z odprtim sistemom nimajo omejitev glede količine razpoložljive vode, razen če vodonosnik zamrzne. Pogosto se pojavljajo ob vznožju pobočij vzpetin in so splošno znani kot pingi grenlandskega tipa.^[2] Podtalnica je izpostavljena arteškemu pritisku in z rastjo ledenega jedra potiska tla navzgor.^[1] Tal ne dviguje sam arteški tlak, temveč ledeno jedro, ki se napaja z vodo iz vodonosnika. Hidravlični pingi so pogosti v tankem in prekinjenem permafrostu, ki omogoča nastanek ledenega jedra in hkrati zagotavlja oskrbo z arteško podtalnico. Pogosto so podolgovati ali ovalni, proces njihovega nastajanja pa še ni popolnoma pojasnjen.

Hidravlični pingi običajno zrastejo le nekaj centimetrov na leto.^[11] Največji torej nastajajo več desetletij ali celo stoletij in rastejo iz sredine v višino in ne hkrati v višino in širino.^[6] Visoki so od 3 do 70 m in imajo premer od 30 do 1000 m.^[1] Običajno so okrogli. Manjši imajo običajno zaobljene vrhove, večji pa so zaradi tajanja ledu podrti ali imajo obliko kraterja.^[6]

Na Granlandiji je tudi več drugih ledeniških reliefnih tvorb. Ocenjuje se, da je na zahodni obali 29 pingov in na vzhodni obali 71 pingov. Večina pingov se nahaja v zalivu Disko in na polotoku Nuussuaq na zahodu otoka.^[9] Debelina permafrosta v zalivu Disko je okoli 150 m, kar zagotavlja idealne pogoje za razvoj pingov zaprtega sistema. Največji pingo je na otoku Disko. Širok je okoli 100 m in visok 15 m. Največji pingo na vzhodni obali je polkrožne oblike, širok 100 m in visok 8 m in je še aktiven.^[12]

Polotok Tuktoyaktuk je območje z morsko tundro na obali Arktičnega oceana v severozahodni Kanadi. Polotok je prekrit z debelim permafrostom, starim več kot 50.000 let. Pingi na tem območju se razlikujejo po velikosti in premeru. Najbolj priljubljen je Ibyuk pingo, ki je tudi najvišji pingo v Kanadi. V višino meri 50 m in vsako leto zraste za nekaj centimetrov. Je eden najmlajših na tem območju, ocenjeno star okoli 1000 let.^[2] Okoli leta 1990 se je več večjih pingov začelo taliti.

S permafrostom je pokrito približno 80% Aljaske. Po vsej Aljaski je več kot 1500 pingov, večinoma z odprtim sistemom. Visoki so od 3 do 54 m in imajo premere od 15 do 450 m.^[13] Najvišji pingo na svetu je prav aljaški Kadleroshilik pingo. Visok je 54 m in še zraste nekaj cm na leto.^[13]

Največja gostota pingov v Sibiriji je ob reki Leni v okolici Jakutska. Na tem območju je okoli 500 pingov. Območje tvorijo aluvialne nižine z območji debelega permafrosta, ki omogoča nastanek in razvoj pingov.^[9]

Območja Srednje Azije so znana po najvišje ležečih pingih na svetu.^[9] Na Tibetanski planoti so zaradi trajno zamrznjenega terena pingi na nadmorski višini tudi nad 4.000 m. To okolje je kot nalašč za nastajanje pingov, nizke temperature pa preprečujejo njihovo propadanje.^[14]

V Skandinaviji ni nobenega znanega pinga, nekatere tvorbe pa kažejo, da so v preteklosti morda obstajali.^[15]

Na Marsu ni potrjen noben pingo, obstaja pa nekaj njim podobnih tvorb,^[9] ki se zaradi pomanjkanja dokazov ne štejejo za pinge.^[14]

Zaradi globalnega segrevanja se temperature v Arktiki hitro dvignejo, kar povzroča taljenje permafrosta,^[16] izjemno občutljivega na podnebne spremembe. Posledica segrevanja je seveda tudi taljenje jeder in sesedanje pingov in nastanek jezer.^[17] Vpliv podnebnih sprememb na rast in propadanje pingov trenutno preučuje le nekaj študij.