Spodnje Škofije
Spodnje Škofije | |
---|---|
Koordinati: 45°34′16.82″N 13°47′29.96″E / 45.5713389°N 13.7916556°E | |
Država | Slovenija |
Tradicionalna pokrajina | Primorska |
Statistična regija | Obalno-kraška regija |
Občina | Koper |
Površina | |
• Skupno | 3,85 km2 |
Nadm. višina | 76,2 m |
Prebivalstvo (2020)[1] | |
• Skupno | 1.455 |
• Gostota | 380 preb./km2 |
Demonim | Škofjot / Škofjota |
Časovni pas | UTC+1 (CET) |
Poštna številka | 6281 Škofije |
Omrežna skupina | 06 |
Avtomobilska oznaka | KP |
Spodnje Škofije (italijansko Scofie) so večje obmejno, večinoma obcestno naselje s skoraj 1.500 prebivalci v Slovenski Istri[2], ki upravno spada pod Mestno občino Koper.
Zaselek Valmarin je opredeljen kot območje, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina.[3]
Lega
[uredi | uredi kodo]Nekdanje kmečko, danes pa povsem urbanizirano naselje leži na nizkem prevalu med Kaštelirjem (244 m) na zahodu in Tinjanom (374 m) na vzhodu, imenovanem tudi Škofijski prag. Po od 50 do 200 metrov širokem pasu so bile (oziroma so) speljane avtocesta, »stara cesta« in ozkotirna železniška proga Porečanka, ukinjena leta 1935. Avtocesta je bila zgrajena pred nekaj leti, stara cesta pa ima zagotovo zametke v prazgodovini, saj so jo varovala gradišča na obeh okoliških vzpetinah. Ob tej starodavni cesti, ki je povezovala Trst in Koper, se je razvilo naselje, ki obsega tudi okoliške zaselke Buža, Forteca, Moretini, Reber in Risoti ter Valmarin ob reki Rižani. Višje proti vzhodu ležijo Zgornje Škofije, ki so samostojno naselje.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Iz časov Rimskega cesarstva so pri (sedanjih Hrvatinih), v Božičih, ohranjeni ostanki obcestnega gradišča, iz katerega so nadzirali promet na rimski cesti, ki je skozi Škofijski prag povezovala Trst (Tergeste) z mesti v Istri. Prvo zgodovinsko poročilo o tej cestni povezavi sega v leti 78 in 79 našega štetja, ko je rimski cesar Vespazijan dal zgraditi cesto od Trsta do Pulja. Dokončal jo je njegov sin in po njunem rodbinskem imenu je dobila ime Via Flavia. Verjetno prav njej pripadajo leta 2002 najdeni ostanki cestnega tlaka na ankaranskem križišču Bivje (Bivio). Za časa Beneške republike jo je dal leta 1775 s sredstvi iz javnih financ obnoviti koprski podeštat Pietro Dolphino, zato je dobila ime Strada Dolphina, na kar spominja odlomek stebra z napisom, ki stoji ob cerkvenem zvoniku v Spodnjih Škofijah.
Po drugi svetovni vojni (od 12. junija 1945 do 5. oktobra 1954), ko so Plavje še spadale pod občino Milje, je v bližini potekala Morganova demarkacijska črta Svobodnega tržaškega ozemlja med conama A in B.
Angleško-ameriška administracija je upravljala njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre, od Plavij vse do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona B pa je bila priključena Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.
Meja med Italijo in Jugoslavijo je za dolgo vrsto let neživljenjsko ločila prebivalce nekdaj enotnih zaselkov v okolici.
Spodnje Škofije danes
[uredi | uredi kodo]Spodnje Škofije so samostojno naselje od leta 1961, pred tem je bil kraj del Plavja. Spodnje Škofije je najbolj zaznamovala obmejna lega, zato je v naselju delovalo več gostiln, trgovin in agencij, razvita je bila tudi obrt. Nekdanje kmečko naselje, kjer so od nekdaj pridelovali zgodnje vrtnine, se ukvarjali z vinogradništvom in oljkarstvom, je danes povsem urbanizirano. V jedru večinoma obcestnega naselja stoji župnijska cerkev Srca Jezusovega.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Prebivalstvo po spolu in po starosti, občine in naselja, Slovenija, letno«. Statistični urad Republike Slovenije.
- ↑ »Sklep koordinacije županov št. 1-XXXII/2019 o poimenovanju območja štirih obmorskih občin« (pdf). Pridobljeno 15. marca 2022.
- ↑ »Italijanska narodna skupnost : statistični podatki«. Urad Vlade RS za narodnosti. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. septembra 2018. Pridobljeno 26. septembra 2018.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Julij Titl (1993). Primorje, Kras A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka. Murska Sobota: Pomurska založba. COBISS 32785409. ISBN 86-7195-111-1.
- Černe, Andrej (1997). Priročni krajevni leksikon Slovenije. DZS d.d. COBISS 72111104. ISBN 86-341-1719-7.
- Pucer, Alberto (2005). Popotovanje po Slovenski Istri. Libris Koper. COBISS 219328768. ISBN 961-91468-1-6.
- Simič Sime, Slobodan; Pucer, Alberto (2001). Slovenska Istra - zaledje. IKI d.o.o. SIS art, Ljubljana. COBISS 112297984. ISBN 961-90692-4-2.