[go: up one dir, main page]

Pojdi na vsebino

Glukagon

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Glukagon – model kroglic in paličic; karboksilni konec je na vrhu, aminski pa na dnu.

Glukagón je polipeptidni hormon iz 29 aminokislin, ki ga izločajo celice A pankreasnih otočkov pod vplivom znižane koncentracije glukoze v krvi. Z delovanjem na jetra zveča glikogenolizo in glukoneogenezo, deluje lipolitično in spodbuja sekrecijo insulina.[1]

Sinteza in izločanje

[uredi | uredi kodo]

Glukagon je peptidni hormon, ki ga tvorijo celice alfa-2 endokrinega dela trebušne slinavke (nahajajo se predvsem v telesu in repu žleze) iz izvorne molekule, ki jo tvorijo sluznične celice dvanajstnika in želodca. Najpomembnejši spodbujevalni dražljaj za izločaje glukagona je znižana koncentracija glukoze v krvi, tvorbo glukagona pa spodbujajo tudi kateholamini in acetilholin, znižujeta jo somatostatin in serotonin.[2]

Učinki

[uredi | uredi kodo]

Glukagon deluje na specifične receptorje, ki so z beljakovino G sklopljeni z adenilat-ciklazo. Učinki glukagona na te receptorje so podobni učinkom adrenalina na betaadrenoceptorje, vendar so pri glukagonu bolj izraženi presnovi učinki kot učinki na srčno-žilni sistem. Glukagon deluje na jetra ter tam stimulira glikogenolizo in glukoneogenezo ter zavira sintezo glikogena in glukozno oksidacijo. Skupen učinek je zvišanje ravni krvnega sladkorja. V jetrih in maščevju povzroči lipolizo, pri čemer nastajajo maščobne kisline, ki dodatno spodbujajo glukoneogenezo. V mišicah spodbuja katabolizem beljakovin.[3] Glukagon zavira izločanje prebavnih sokov trebušne slinavke in želodca ter upočasnjuje črevesno gibljivost. Spodbuja izločanje vode in fosfatov, kot tudi natrija, kalcija in magnezija preko ledvic.[2]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=glukagon Arhivirano 2013-09-21 na Wayback Machine., Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 20. 9. 2013.
  2. 2,0 2,1 Mušič M, Pleskovič A, Marolt FV, et al. Glukagonom. Medicinski razgledi 2003; 42: 419–425.
  3. Rang, Dale, Ritter: Pharmacology, 4. izdaja, 1999, Churchill Livingstone Elsevier, str. 385–398.