[go: up one dir, main page]
Pojdi na vsebino

Gaia (vesoljsko plovilo)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Gaia
slika vesoljskega plovila Gaia
Gaia skozi oči umetnika
Vrsta misijeAstrometrični observatorij
OperatorESA - Evropska vesoljska agencija
COSPAR ID2013-074A Uredite to na Wikipodatkih
SATCAT št.39479
Spletna stransci.esa.int/gaia/
Trajanje misijeprvotno načrtovano: 5 let;[1] podaljšano do 31 Decembra 2022 z možnostjo dodatno podaljšati do 31 Decembra 2025[2]
Lastnosti vesoljskega plovila
Proizvajalec
  • EADS Astrium
  • e2v Technologies
Masa pri zagonu2.029 kg (4.473 lb)[3]
Suha masa1.392 kg (3.069 lb)
Masa tovora710 kg (1.570 lb)[4]
Dimenzije46 m × 23 m (151 ft × 75 ft)
Moč1910 watts
Začetek misije
Datum zagona19 December 2013, 09:12:14 UTC (19 December 2013, 09:12:14 UTC)[5]
RaketaSojuz ST-B, Fregat-MT
Kraj zagonaVesoljski center Kourou, Gvajana - Ensemble de Lancement Soyouz (ELS)
PogodbenikArianespace
Orbitalni parametri
Referenčni sistemLangrageova točka L2 Sistema Sonce-Zemlja
RežimLissajousjeva orbita
Periapsidna višina263.000 km (163.000 mi)[6]
Apoapsidna višina707.000 km (439.000 mi)[6]
Perioda180 dni
Epoha2014
Splošno teleskop
Tipastigmat s 3 zrcali[3]
Premer145 m × 05 m (476 ft × 16 ft)
Zbiralno območje0.7 m2
Odzivniki
Pas
  • Pas S (TT&C support)
  • Pas X(data acquisition)
Pasovna širina
  • nekaj kbit/s gor in dol (pas S)
  • 3–8 Mbit/s navzdol (pas X)
Instrumenti
  • ASTRO: Astrometrični instrument
  • BP/RP: Fotometrični instrument
  • RVS: Spektrometer za radialno hitrost
 

Gaia je vesoljski observatorij Evropske vesoljske agencije (ESA), lansiran leta 2013, z namenom delovati do ok. 2022. Vesoljsko plovilo je zasnovano za astrometrijo: merjenje položajev, razdalj in gibov zvezd z doslej nedoseženo natančnostjo.[7][8] Cilj misije je ustvariti daleč največji in najnatančnejši 3D vesoljski katalog, ki je bil kdajkoli narejen, s približno 1 milijardo astronomskih objektov, predvsem zvezd, pa tudi planetov, kometov, asteroidov in kvazarjev.[9]

Vesoljsko plovilo je v prvih petih letih izmerilo vsakega od svojih ciljev okoli 70-krat,[10] pri tem zajelo natančen položaj in gibanje vsake tarče, in bo ta nadaljevalo z delom tudi v bodoče.[11][12] Vesoljsko plovilo ima dovolj goriva za mikropogon za delovanje do približno novembra 2024.[13] Ker se njegovi detektorji ne razgrajujejo tako hitro, kot so sprva pričakovali, bi se lahko življenjska doba misije podaljšala prek 2024 Gaia cilja na objekte svetlejše od magnitude 20 v širokem fotometričnem pasu, ki pokriva večino vidnega območja;[14] takšni objekti predstavljajo približno 1 % populacije Rimske ceste.[10] Poleg tega naj bi Gaia odkrila na tisoče do deset tisoč zunanjesončnih planetov velikosti Jupitra onkraj Osončja,[15] 500.000 kvazarjev zunaj naše galaksije in več deset tisoč novih asteroidov in kometov v Osončju.[16][17][18]

Misija Gaia bo ustvarila natančen tridimenzionalni zemljevid astronomskih objektov po Rimski cesti in zasledovala njihove poti, ki so značilne za izvor in kasnejši razvoj Rimske ceste. Spektro-fotometrične meritve bodo zagotovile podrobne fizikalne lastnosti vseh opazovanih zvezd, to je njihovo svetilnost, efektivno temperaturo, težo in elementarno sestavo. Ta obsežen zvezdniški popis bo zagotovil osnovna opazovanja za analizo številnih pomembnih vprašanj, povezanih z nastankom, zgradbo in preteklostjo naše galaksije.

Kot naslednica misije Hipparcos (operativna 1989–93) je Gaia del dolgoročnega znanstvenega programa ESA Horizon 2000+. Plovilo Gaia je 19. decembra 2013 izstrelilo podjetje Arianespace Arhivirano 2011-11-01 na Wayback Machine. z raketo Sojuz ST-B / Fregat-MT iz Kourouja v Francoski Gvajani.[19][20] Vesoljsko plovilo trenutno deluje na Lissajousjevi orbiti okoli Lagrangeve točke L 2 sistema Sonce - Zemlja .

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Vesoljski teleskop Gaia ima svoje korenine v misiji ESA Hipparcos (1989–1993). Njegov cilj sta oktobra 1993 predlagala Lennart Lindegren ( observatorij Lund, univerza Lund, Švedska) in Michael Perryman (ESA) v odgovor na razpis za zbiranje predlogov za dolgoročni znanstveni program ESA Horizon Plus. Odbor za znanstveni program ESA ga je 13. oktobra 2000 sprejel kot temeljno nalogo številka 6, faza projekta B2 pa je bila odobrena 9. februarja 2006, pri čemer je EADS Astrium prevzel odgovornost za strojno opremo. Ime "Gaia" je prvotno nastalo kot kratica za Global Astrometric Interferometer for Astrophysics. To je odražalo optično tehniko interferometrije, ki je bila prvotno načrtovana za vesoljsko plovilo. Cilji so se s časom razširili, tako da kratica ne pove več vsega, kar Gaia zmore, ime za projekt pa je ostalo.[21]

Skupni stroški misije znašajo približno 740 milijonov EUR (~ 1 milijardo USD), za izdelavo plovila, pot z zemlje na končno točko in za operacije na tleh.[22] Gaia je zakasnila za dve leti in stala 16 % več kot je bil njen prvotni proračun, predvsem zaradi težav, ki so nastale pri poliranju njenih deset ogledal, in problemov med montažo in testiranjem goriščnega sistema za kamere.[23]

Cilji

[uredi | uredi kodo]

Vesoljska misija Gaia ima naslednje cilje:

  • Za določitev lastnih svetilnosti zvezd je treba poznati njihovo oddaljenost. Eden redkih načinov, kako to doseči brez fizičnih predpostavk, je s paralakso, vendar atmosferski učinki in instrumentalne pristranskosti poslabšajo natančnost meritev paralakse. Spremenljivke Kefeide se uporabljajo kot standardne sveče za merjenje razdalj do galaksij, vendar so njihove lastne razdalje slabo znane. Tako ostajajo količine, na primer hitrost širjenja vesolja, ki so od njih odvisne, dalje netočne. Natančno merjenje razdalj ima velik vpliv na razumevanje dogajanj v drugih galaksijah in s tem celotnega vesolja.
  • Opazovanje najšibkejših objektov bo zagotovilo popolnejši pogled na svetlostno funkcijo zvezd. Gaia opazuje milijardo zvezd in drugih teles, kar predstavlja 1 % vsebine Rimske ceste.[23] Če želimo dobiti nepristranski vzorec, je treba izmeriti vse objekte do določene magnitude.
  • Dobljeni rezultati (kot so razvrstitev, pogostost, korelacije in neposredno opazovane spremembe v lastnostih (bodisi redke oz. enkratne, bodisi ciklične) naj bi omogočili boljše razumevanje hitrejših obdobij v življenju zvezd in dinamike naše galaksije. To je mogoč doseči le z dolgotrajnimi podrobnimi in ponavljajočimi se opazovanji velikega števila zvezd.
  • Merjenje astrometričnih in kinematičnih lastnosti zvezde je potrebno za razumevanje različnih zvezdnih populacij, zlasti najbolj oddaljenih.

Da doseže te cilje, ima Gaia naslednje naloge:

  • Določiti pozicijo, paralakso in letno lastno gibanje 1 milijarde zvezd z natančnostjo približno 20 microarcseconds (μas) pri magnitudi 15, in 200 μas pri magnitudi 20.
  • Določiti položaj zvezd pri magnitudi V = 10 do natančnosti 7 μas – to bi pri merjenju položaja lasu, ki je1000 km oddaljen, pomenilo natančnost njegove debeline , - med 12 in 25 μas do V = 15 in med 100 in 300 μas do V = 20, odvisno od barve zvezde.
  • Razdalja do približno 20 milijonov zvezd bo tako izmerjena z natančnostjo 1 % ali bolje, približno 200 milijonov razdalj pa bolje kot 10 %. Razdalje, natančne do 10 %, bodo segale vse do Galaktičnega središča, to je do oddaljenosti 30.000 svetlobnih let.[24]
  • Izmeriti tangencialno hitrost 40 milijonov zvezd z natančnostjo boljšo kot 0,5 km/s.
  • Določiti atmosferske parametre (kot so efektivna temperatura, medzvezdna ekstinkcija vidne črte, površinska gravitacija, kovinskost) za vse opažene zvezde [25] ter nekaj podrobnejših kemičnih parametrov za tarče, svetlejše od V = 15.[26]
  • Natančno izmeriti orbite in naklone tisoč zunajsolarnih planetov, pri tem določiti njihovo pravo maso z uporabo astrometričnih metod odkrivanja planetov.[27][28]
  • Natančneje izmeriti upogibanje zvezdne svetlobe zaradi Sončevega gravitacijskega polja, kot ga je predvidela Splošna teorija relativnosti Alberta Einsteina in ki ga je prvič odkril Arthur Eddington med sončnim mrkom leta 1919 – po tej poti neposredno opazovati strukturo vesolja in časa.[21]
  • Potencial za odkrivanje Apohelejevih asteroidov z orbitami, ki ležijo med Zemljo in Soncem, v območju, ki ga teleskopi na Zemlji težko spremljajo, saj je na nebu vidno le podnevi oziroma tik pred dnem in tik po njem.[29]
  • Odkritje do 500.000 kvazarjev .

Vesoljsko plovilo

[uredi | uredi kodo]
Gaia kot šibka sled pik po spodnji polovici vidnega polja, polnega zvezd.[30]

Gaio je poslalo v vesolje podjetje Arianespace z raketo Soyuz ST-B z zgornjo stopnjo Fregat-MT iz Ensemble de Lancement Soyouz. Start v Kourouju v Francoski Gvajani je bil 19. decembra 2013 ob 9.12 UTC (06:12 po lokalnem času). Satelit se je 43 minut po izstrelitvi ob 9.54 UTC ločil od zgornje stopnje rakete.[31][32] Plovilo se je nato odpravilo na pot proti točki L2 sistema Sonce-Zemlja, ki se nahaja približno 1,5 milijona kilometrov daleč. Točka L2, kamor je Gaia prispela 8. januarja 2014,[33] vesoljskemu plovilu zagotavlja zelo stabilno gravitacijsko in termično okolje. TPlovilo se premika po Lissajousjevi orbiti, ki preprečuje, da bi Zemlja blokirala Sonce - to bi omejilo količino sončne energije, ki bi bila na voljo sončnim celicam plovila, poleg tega pa zmotilo toplotno ravnovesje vesoljskega plovila. Po izstrelitvi so namestili senčnik s premerom 10 metrov. Senčnik je vedno obrnjen proti Soncu, s čimer ohranja vse teleskopske komponente hladne in napaja Gaio s pomočjo sončnih celic na svoji površini.

Znanstveni instrumenti

[uredi | uredi kodo]

Tovor Gaia sestavljajo trije glavni instrumenti:

  1. Astrometrični instrument (Astro) z merjenjem kotnega položaja natančno določa položaje vseh zvezd, ki so svetlejše od magnitude 20, .[14] Z združevanjem meritev katere koli zvezde v petletni misiji bo mogoče določiti njeno paralakso in s tem razdaljo ter lastno gibanje telesa - to je hitrost zvezde, projicirane na nebesno ravnino.
  2. Fotometrični instrument (BP/RP) omogoča merjenje svetilnosti zvezd na območju 320–1000 nm za vse zvezde, svetlejše od magnitude 20.[14] Modri in rdeči fotometer (BP/RP) se uporabljata za merjenje lastnosti, kot so temperatura, masa, starost in elementarna sestava zvezd.[21][34] Večbarvna fotometrija uporablja dve prizmi iz zlitega silicijevega dioksida nizke ločljivosti, ki pred zaznavanjem razpršita vso svetlobo, ki vstopa v vidno polje iz smeri vzdolž skeniranja. Modri fotometer (BP) deluje v območju valovnih dolžin 330–680 nm; rdeči fotometer (RP) pokriva območje valovnih dolžin 640–1050 nm.[35]
  3. Spektrometer na radialno hitrost (RVS) se uporablja za določanje hitrosti nebesnih teles vzdolž vidne črte s pomočjo spektrov visoke ločljivosti v spektralnem pasu 847–874 nm (poljske črte kalcijevega iona) za objekte do magnitude 17. Radialne hitrosti se merijo z natančnostjo med 1 km/s (V = 11,5) in 30 km/s (V = 17,5). Meritve radialnih hitrosti je pomembno popraviti za pospešek, ki ga povzroči gibanje vzdolž vidne črte. " [35] RVS določa hitrost zvezde vzdolž vidne črte Gaie z merjenjem Dopplerjevega efekta na absorpcijskih linijah v spektru visoke ločljivosti.

Da se ohranita natančna usmeritev ustrezni fokus za zvezde, ki so oddaljene veliko svetlobnih let, na voljo skoraj ni nobenega premičnega dela. Podsistemi vesoljskega plovila so nameščeni na togem okvirju iz silicijevega karbida, kar zagotavlja stabilno strukturo, ki se zaradi toplote ne bo razširila ali skrčila. Kontrolo položaja zagotavljajo majhni motorji na hladen plin, ki imajo lahko pretok do 1,5 mikrograma dušika na sekundo.

Telemetrična povezava s satelitom ima v povprečju hitrost približno 3 Mbit/s, medtem ko skupna vsebina slike v goriščni ravnini znaša več Gbit/s . Zato je mogoče na zemljo prenesti le nekaj deset slikovnih pik okoli vsakega predmeta.

Diagram Gaia
Zrcala (Z)
  • Zrcala teleskopa 1 (M1, M2 in M3)
  • Zrcala teleskopa 2 (M'1, M'2 in M'3)
  • zrcala M4, M'4, M5, M6 niso prikazana
Drugi sestavni deli (1–9)
  1. Optična miza (torus iz silicijevega karbida)
  2. Radiator za hlajenje goriščne ravnine
  3. Elektronika goriščne ravnine [36]
  4. Rezervoarji za dušik
  5. Spektroskop na difrakcijsko rešetko
  6. Rezervoarji za tekoče pogonsko gorivo
  7. Sledilci zvezd
  8. Telekomunikacijski pano in baterije
  9. Glavni pogonski sistem
(A) Pot svetlobe skozi teleskop 1
Načrt goriščne ravnine in instrumentov

Načrt goriščne ravnine in instrumentovGaia. Zarati vrtenja plovila se slike premikajo pred goriščne ravnine z desne na levo s hitrostjo 60 ločnih sekund na sekundo.[36]

  1. Vstopna svetloba z zrcala M3
  2. Vstopna svetloba z zrcala M'3
  3. goriščna ravnina z detektorjem za astrometrični instrument (svetlo modro), modri fotometer(temno modro), rdeči fotometer (rdeče) in spektrometer za radialne hitrosti (roza).
  4. Zrcali M4 in M'4 - združita oba vstopna žarka
  5. Zrcalo M5
  6. Zrcalo M6 - osvetljuje goriščno ravnino
  7. Optika in difrakcijska rešetka za spektrometer za radialne hitrosti (RVS)
  8. Prizmi za modri (BP) in rdeči (RP) fotometer

Načela merjenja

[uredi | uredi kodo]

Podobno kot njegov predhodnik Hipparcos, vendar s stokrat boljšo natančnostjo, Gaia vsebuje dva teleskopa, ki opazujeta v dveh smereh s stalnim kotom 106,5 ° med njima.[37] Vesoljsko plovilo se neprestano vrti okoli osi, ki leži pravokotno na opazovalni črti obeh teleskopov. Os vrtenja ima glede na nebo rahlo precesijo, pri tem pa ohranja enak kot proti Soncu. Z natančnim merjenjem relativnih položajev posameznih objektov v obeh smereh opazovanja dobimo tog referenčni sistem.

Dve ključni lastnosti teleskopa sta:

  • 1,45 × 0,5 m primarno ogledalo za vsak teleskop
  • 1,0 × 0,5 m tarča v žariščni ravninii, na katero se projicira svetloba iz obeh teleskopov. Tarčo sestavlja 106 CCD, vsaka od njih z 4500 x 1966 točk, kar skupno znese 937.8 milijona pik (skratka, gre za kamero gigapiksel razreda) .[38][39][40]
Metoda skeniranja

Vsak nebesni objekt bo med misijo, ki naj bi trajala pet let, v povprečju opazovan približno 70-krat. Te meritve bodo pomagale določiti astrometrične parametre zvezd: dve meritvi, ki ustrezata kotnemu položaju določene zvezde na nebu, dve za odvode položaja zvezde skozi čas (gibanje) in nazadnje paralakso zvezde, iz katere je mogoče izračunati razdaljo. Radialna hitrost svetlejših zvezd se meri z integriranim spektrometrom, na osnovi Dopplerjevega učinka. Zaradi fizičnih omejitev nosilne rakete Sojuz tarč v fokusu Gaie ni bilo mogoče optimalno zaščititi pred sevanjem, tako da ESA pričakuje, da bo njih uspešnost nekoliko trpela proti koncu misije petletnega. Pred začetkom misije so testi CCD pod sevanjem zagotovili, da je mogoče doseči njene primarne cilje.[41]

Pričakovane točnosti podatkov v končnem katalogu so določili s preizkusi v orbiti, ob upoštevajoč vpliv razpršene svetlobe, degradacije optike in osnovne nestabilnosti kota. Najboljše natančnosti za paralakso, položaj in pravilno gibanje imajo svetlejše opazovane zvezde, z navidezno magnitudo 3–12. Standardni odklon za te zvezde naj bi bil pod 6,7 mikro-ločnih sekund.Za šibkejše zvezde se ravni napak povečajo in dosežejo napako v paralaksi pri zvezdah 15. magnitude 26,6 mikro-ločnih sekund in nekaj sto mirko-arc sekund pri zvezdah 20. magnitude.[42] Za primerjavo, so najboljše ravni napak v paralaksi pri Hipparcosu reda velikosti 100 mikro-arc sekund, značilne ravni pa so nekajkrat večje.[43]

Obdelava podatkov

[uredi | uredi kodo]
VST je posnel Gaio na poti k milijardam zvezd [44]

Celotni obseg podatkov, ki jih bo vesoljsko plovilo zajelo med nominalno petletno misijo pri hitrosti prenosa podatkov 1 Mbit/s je okoli 60 TB, kar pomeni približno 200 TB uporabnih nekomprimiranih podatkov, shranjenih v bazi podatkov InterSystems Caché. Odgovoren za obdelavo podatkov, ki jo delno financira ESA, je evropski konzorcij DPAC (Data Processing and Analysis consortium), za katerega so se odločili po njegovi prijavi na razpis ESA novembra 2006. Sredstva za DPAC zagotavljajo sodelujoče države in so zagotovljena do izdaje končnega kataloga Gaia ' v načrtu za leto 2022.[45][1]

Gaia vsak dan pošilja podatke približno osem ur dolgo s hitrostjo 5 Mbit/s. Podatke prejemajo trije radio teleskopi s premerom 35 metrov v mreži ESTRACK, ki se nahajajo v španskem Cebrerosu, argentinski Malargüe in avstralski Novi Norciji.[21]

Izstrelitev in orbita

[uredi | uredi kodo]
Poenostavljen prikaz trajektorije in orbite Gaie (ni v merilu)

V oktobru 2013 ESA moral preložiti prvotni datum izstrelitve Gaie, ker je bilo iz varnostnih razlogov treba zamenjati dva transponderja. Naprave se uporabljajo za ustvarjanje časovnih signalov za prenos znanstvenih podatkov na zemljo. Težava s transponderjem iste vrste na satelitu, ki je že bil v orbiti, je razlog za zamenjavo in ponovno preverjanje po vgradnji.[46]

Animacija trajektorije Gaie
Polarni pogled
Ekvatorialni pogled
Gaia, kot jo vidi Sonce
      Gaia ·       Zemlja

Gaia je bila uspešno lansirana 19. decembra 2013 ob 9.12 UTC .[47] Približno tri tedne po izstrelitvi, 8. januarja 2014, je dosegla ciljno orbito okoli točke Lagrange (L2) Sonce-Zemlja (SEL2),[6][48] približno 1,5 milijona kilometrov od Zemlje.

Leta 2015 je observatorij Pan-STARRS odkril objekt, ki obkroža Zemljo in ki ga je Minor Planet Center katalogiziral kot objekt 2015 HP116 . Kmalu je bilo ugotovljeno, da gre za naključno ponovno odkritje vesoljskega plovila Gaia, tako da so predlog nemudoma umaknili.[49]

Problem z razpršeno svetlobo

[uredi | uredi kodo]

Kmalu po izstrelitvi je ESA razkrila, da ima Gaia probleme z razpršeno svetlobo . Sprva se je domnevalo, da je vzrok v usedlinah ledu, zaradi katerih se del svetlobe na robovih zaščite pred soncem razprši in se skozi odprtine teleskopa odbija na goriščno ravnino.[50] Dejanski vzrok za razpršeno svetlobo so kasneje identificirali kot vlakna sončnega ščita, ki štrlijo čez robove ščita.[51] To se kaže v "degradacije v znanstveni uspešnosti, [ki] bo razmeroma skromna in v glavnem omejena na najšibkejše med eno milijard opazovanih zvezd." Za izboljšano uspešnost so vgradili popravilne algoritme[52] Degradacija je občutnejša za RVS spektrograf kot za astrometrijske meritve.

Potek misije

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid neba na osnovi gostote zvezd - Gaia

Faza preskušanja in umerjanja, ki se je začela, ko je bila Gaia na poti do točke SEL2, je tekla do konca julija 2014,[53] z zamudo treh mesecev zaradi nepredvidenih težav z razpršeno svetlobo na detektorju. Po šestmesečnem obdobju zagona je satelit 25. julija 2014 začel s svojim nominalnim petletnim obdobjem znanstvenega dela najprej z intenzivnim snemanjem območja v bližini polov ekliptike ; 21. avgusta 2014 je Gaia prešla na običajni način snemanja, ki zagotavlja enakomernejšo pokritost.[54]

Čeprav je bilo prvotno načrtovano, da se meritve omejijo na zvezde, šibkejše od magnitude 5,7, so testi med obratovanjem pokazali, da bi lahko Gaia samostojno identificirala zvezde vse do magnitude 3. Ko je Gaia julija 2014 začela z rednim delom, so napravo konfigurirali na rutinsko obdelavo zvezd v razponu magnitud 3 - 20.[55] Poleg te meje se za prenos neobdelanih podatkov skeniranja za preostalih 230 zvezd, svetlejših od magnitude 3, uporabljajo posebni postopki; razvili so pri tem metode za skrčevanje in analizo teh podatkov; tako da je pričakovati, da bo prišlo do "popolne pokritosti neba na svetlem koncu" s standardnimi napakami "nekaj deset µas".[56]

Leta 2018 so podaljšali misijo Gaia do leta 2020, z dodatno "okvirno možnostjo podaljšati" za dve leti do leta 2022.[57] Leta 2020 je bila misija Gaia dodatno podaljšana do leta 2022, z dodatno "okvirno možnostjo podaljšanja" do leta 2025.[2] Nadaljnja podaljšanja misije omejuje zaloga goriva za mikropogonski sistem, ki bo predvidoma zadoščala do novembra 2024.[13]

12. septembra 2014 je Gaia odkrila svojo prvo supernovo v drugi galaksiji.[58] 3. julija 2015 so na podlagi podatkov vesoljskega plovila izdali zemljevid Rimske ceste na osnovi gostote zvezd.[59] Avgusta 2016 je bilo "uspešno obdelanih več kot 50 milijard prehodov skozi goriščno ravnino, 110 milijard fotometričnih in 9,4 milijarde spektroskopskih opazovanj." [60]

Izdaje podatkov

[uredi | uredi kodo]

Katalog Gaia izhaja v fazah, ki bodo vsebovale vse več informacij; v prvi izdaji prav tako manjkajo nekatere zvezde, zlasti šibkejše zvezde, ki se nahajajo v gostih zvezdnih poljih, in binarni sistemi z majhnimi razdaljami med zvezdama.[61] Prvo izdajo podatkov, Gaia DR1, ki je temeljila na 14-mesečnih opazovanjih do septembra 2015, so predstavili javnosti 14. septembra 2016 [62][63] in jo opisali v vrsti člankov, objavljenih v reviji Astronomy and Astrophysics .[64] Objavljeni podatki vsebujejo "položaje in ... magnitude za 1,1 milijarde zvezd, ki uporabljajo samo podatke Gaia ; položaje, paralakse in lastna gibanja za več kot 2 milijona zvezd", ki temeljijo na kombinaciji podatkov Gaia in Tycho-2 za te predmete v obeh katalogih; "svetlobne krivulje in značilnosti za približno 3000 spremenljivih zvezd ter položaje in magnitude za več kot 2000… ekstragalaktičnih virov, ki so temelj za definicijo nebesnega referenčnega okvira ".[61][65][66] Do podatkov iz te izdaje DR1 je mogoče priti v arhivu Gaia [67] pa tudi prek astronomskih podatkovnih centrov, kot je CDS.

Druga izdaja podatkov (DR2) 25. aprila 2018 [9][68], temelji na 22 mesecih opazovanj med 25. julijem 2014 in 23. majem 2016. Vključuje položaje, paralakse in pravilna gibanja za približno 1,3 milijarde zvezd ter položaje dodatnih 300 milijonov zvezd v območju magnitud g = 3–20,[69] rdeče in modre fotometrične podatke za približno 1,1 milijarde zvezd ter enobarvno fotometrijo za dodatnih 400 milijonov zvezd in povprečne radialne hitrosti za približno 7 milijonov zvezd med magnitudo 4 in 13. Vsebuje tudi podatke za več kot 14.000 izbranih objektov sončnega sistema.[70][71] Koordinate v DR2 uporabljajo drugi nebesni referenčni okvir Gaie(Gaia -CRF2), ki temelji 492,006 virih, za katere se meni, da so kvazarji, in ki je "prva popolna realizacija Mednarodnega zvezdnega referečnega sistema (ICRS) ... ki temelji izključno samo na izvengalaktičnih virih. " [72] Primerjava mest 2843 virov, skupnih Gaia -CRF2, in predhodne različice ICRF3 kaže globalno pokrivanje 20 do 30 μas, čeprav se lahko da posamezni viri razlikujejo za več mas.[73] Ker postopek obdelave podatkov povezuje posamezna opazovanja Gaia z določenimi viri na nebu, se bo v nekaterih primerih povezava opazovanj z viri pri novi objavi podatkov razlikovala. Zato DR2 uporablja drugačne identifikacijske številke vira kot pa DR1.[74] Pri podatkih DR2 so naleteli na številna vprašanja, tako majhne sistematične napake v astrometriji in znatno onesnažene vrednosti radialne hitrosti na gosto zasedenih področjih, kar lahko pomeni razlike do enega odstotka za radialne hitrosti. Tekoče delo bo v prihodnjih izdajah rešilo ta vprašanja.[75] V vodiču, ki ga je decembra 2019 pripravil biro za pomoč uporabnikov, je najti "vse informacije, nasvete in zvijače, pasti, opozorila in priporočila, pomembna za" DR2.[69] Zaradi negotovosti pri zbiranju podatkov je bila tretja objava podatkov, ki temelji na 34 -mesečnih opazovanjih, razdeljena na dva dela, tako da so bili prvi objavljeni podatki, ki so bili prvi pripravljeni. Prvi del, EDR3 ("Early Data Release 3"), ki ga sestavljajo izboljšani položaji, paralakse in ustrezni gibi, je bil izdan 3. decembra 2020.[76] Koordinate v EDR3 uporabljajo novo različico nebesnega referenčnega okvirja Gaia (Gaia -CRF3), ki temelji na opazovanjih 1,614,173 izvengalaktičnih virov,[76]. Med njimi je 2269, ki so skupni radio virom tretje revizije Mednarodnega nebesnega referenčnega okvirja ( ICRF3) .[77]

Na voljo je tudi Gaia katalog zvezd sosed (GCNS), ki vsebuje 331.312 zvezd v oddaljenosti do (nominalno) 100 parsekov (326 svetlobnih let).[78][79]

Prihodnje izdaje

[uredi | uredi kodo]

DR3, prvotno načrtovan za drugo polovico leta 2021, bo vključeval podatke EDR3 in podatke o sončnem sistemu; informacije o variabilnosti; rezultate za posamezne zvezde, za kvazarje in za razširjene objekte; astrofizikalne parametre; in poseben nabor podatkov, fotometrično raziskavo Gaia Andromeda (GAPS), ki zagotavlja fotometrične časovne vrste za približno 1 milijon virov na področju do 5,5 stopinj okoli središča galaksije Andromeda.[80][81] Večina meritev v DR3 naj bi bila 1,2 -krat natančnejša kot DR2; lastna gibanja bodo 1,9-krat natančnejša.[82] Datumi izdaje EDR3 in DR3 so bili odloženi zaradi učinkov pandemije COVID-19 na konzorcij za obdelavo in analizo podatkov Gaia.[83] ESA je 7. septembra 2020 objavila, da bo Gaia DR3 izšla v prvi polovici leta 2022.[84]

Celotna baza podatkov za petletno nominalno misijo DR4, bo vključevala popolne astrometrične, fotometrične in radialne hitrostne kataloge, poglavja s spremenljivimi zvezdami in binarnimi zvezdami, klasifikacije virov ter številne astrofizične parametre za zvezde, nerazrešene zvezdne pare, galaksije in kvazarje, seznam ekso-planetov ter podatki o epohi in tranzitu za vse vire. Dodatne izdaje bodo možne, če se misija podaljša.[61] Večina meritev v DR4 naj bi bila 1,7 -krat natančnejša od DR2; lastna gibanja bodo 4,5 -krat natančnejša.[82]

Če se bo misija podaljšala do 2024, bo večina rezultatov na osnovi desetih let meritev 1,4-krat natančnejša od DR4, medtem lastna gibanja pa 2,8-krat natančnejši od DR4.[82]

Gaia Sky (aplikacijo za popularizacijo misije) so razvili kot orodje za raziskovanje galaksije v treh dimenzijah z uporabo podatkov Gaia. [85]

Pomembni rezultati

[uredi | uredi kodo]

Novembra 2017 so znanstveniki pod vodstvom Davideja Massarija z astronomskega inštituta Kapteyn na Univerzi v Groningenu na Nizozemskem objavili članek,[86] ki raziskuje astna gibanja (3D) v pritlikavi galaksiji Sculptor in pot te galaksije skozi vesolje z vidika Rimske ceste. Članek sloni na podatkih iz Gaie in vesoljskega teleskopa Hubble . Massari je dejal: "Z doseženo natančnostjo lahko merimo letno gibanje zvezde po nebu, ki je manjše kot glava bucike na luni, gledane z Zemlje." Podatki so pokazali, da Kipar kroži okoli Rimske ceste po zelo eliptični orbiti; trenutno je blizu perihelija približno 83,4 kpc (272.000 ly), afelij (tj. najbolj oddaljena točka) naj bi bil na oddaljenosti 222 kpc (720.000 ly).

Oktobra 2018 so astronomi z univerze Leiden lahko iz nabora podatkov DR2 določili orbite 20 zvezd s hiperhitrostjo. Pričakovali so, da bodo našli eno samo zvezdo, ki je dovolj hitra, da zapušča Rimsko cesto, našli pa so jih dejansko sedem. Še večje presenečenje za ekipo je bilo odkritje, da se 13 zvezd z veliko hitrostjo približuje Rimski cesti, z verjetnim izvorom v še neznanih ekstragalaktičnih virih. Druga možnost je, da gre za zvezde halo te galaksije; nadaljnje spektroskopske študije bodo pomagale ugotoviti, kateri scenarij je bolj verjeten.[87][88] Neodvisne meritve so pokazale, da je največja radialna hitrost med hiperhitrimi zvezdami kontaminirana s svetlobo iz bližnjih svetlih zvezd, ker se zvezda nahaja na področju, ki je nabito polno zvezd; tako obstajajo dvomi tudi o drugih visokih radialnih hitrostih, ki jih je Gaia izmerila.[89]

Novembra 2018 je bila odkrita galaksija Antlia 2. Po velikosti spominja na Veliki Magellanov oblak, čeprav je 10.000 krat šibkejša. Antlia 2 ima najnižjo površinsko svetlost od vseh odkritih galaksij.[90]

Decembra 2019 so odkrili zvezdno kopico Price-Whelan 1.[91] Kopica pripada Magellanovim oblakom in se nahaja v vodilnem kraku teh pritlikavih galaksij . Odkritje kaže, da je tok plina, ki se razteza od Magellanovih oblakov do Rimske ceste, približno za polovico bliže Rimski cesti, kot pa se je doslej mislilo.[92]

V podatkih, objavljenih januarja 2020, so odkrili Radcliffov val s[93][94]

Marca 2021 je Evropska vesoljska agencija objavila, da je Gaia prvič identificirala tranzitni eksoplanet. Planet so odkrili v orbiti zvezde solarnega tipa Gaia EDR3 3026325426682637824. Po prvem odkritju so za potrditev odkritja uporabili spektrograf PEPSI velikega binokularnega teleskopa (LBT) v Arizoni, ki je planet razvrstil med planete vrste Jovian, to je planete iz plinastega vodika in helija.[95]

GaiaNIR

[uredi | uredi kodo]

GaiaNIR (Gaia Near Infra Red) je predlagana naslednica Gaie v bližnjem infrardečem delu spektra . Misija bi lahko razširila trenutni katalog z viri, ki so vidni le v bližnji infrardeči svetlobi, in hkrati izboljšala paralakso zvezd in ustrezno natančnost gibanja s ponovnim ogledom virov kataloga Gaia.[96]

Eden glavnih izzivov pri razvoju GaiaNIR je razvoj detektorjev za bližnje infrardeče področje. Trenutna tehnologija TDI, ki se uporablja za vesoljsko plovilo Gaia, je na voljo samo pri vidni svetlobi in ne v bližnji infrardeči svetlobi. Druga možnost je de-spin ogledalo in običajni infrardeči detektorji. Ta tehnološki izziv bo verjetno povečal stroške misije razreda ESA M in bo morda zahteval sofinanciranje drugih vesoljskih agencij.[96] Predlagano je bilo tudi možno partnerstvo z ameriškimi institucijami.[97]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
  • Arhiv Gaia
  • Gaia katalog
  • Lestve kozmične razdalje
  • SIM PlanetQuest, preklican ameriški projekt

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Gaia: fact sheet«. ESA. 24. junij 2013.
  2. ↑ 2,0 2,1 »Extended operations confirmed for science missions«. ESA. 13. oktober 2020. Pridobljeno 15. oktobra 2020.
  3. ↑ 3,0 3,1 »GAIA (Global Astrometric Interferometer for Astrophysics) Mission«. ESA eoPortal. Pridobljeno 28. marca 2014.
  4. ↑ »Frequently Asked Questions about Gaia«. ESA. 14. november 2013.
  5. ↑ »Gaia Liftoff«. ESA. 19. december 2013.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 »Gaia enters its operational orbit«. ESA. 8. januar 2014.
  7. ↑ »ESA Gaia home«. ESA. Pridobljeno 23. oktobra 2013.
  8. ↑ Spie (2014). »Timo Prusti plenary: Gaia: Scientific In-orbit Performance«. SPIE Newsroom. doi:10.1117/2.3201407.13.
  9. ↑ 9,0 9,1 Overbye, Dennis (1. maj 2018). »Gaia's Map of 1.3 Billion Stars Makes for a Milky Way in a Bottle«. The New York Times. Pridobljeno 1. maja 2018.
  10. ↑ 10,0 10,1 »ESA Gaia spacecraft summary«. ESA. 20. maj 2011.
  11. ↑ »A billion pixels for a billion stars«. BBC Science and Environment. BBC. 10. oktober 2011.
  12. ↑ »We have already installed the eye of 'Gaia' with a billion pixels to study the Milky Way«. Science Knowledge. 14. julij 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. aprila 2016.
  13. ↑ 13,0 13,1 Brown, Anthony (29. avgust 2018). 21st Century Astrometry: crossing the Dark and Habitable frontiers. IAU Symposium 348. {{navedi conference}}: |access-date= potrebuje |url= (pomoč)
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 »Expected Nominal Mission Science Performance«. ESA. Pridobljeno 20. novembra 2019.
  15. ↑ »Gaia Science Objectives«. European Space Agency. 14. junij 2013.
  16. ↑ »Gaia's mission: solving the celestial puzzle«. University of Cambridge. 21. oktober 2013.
  17. ↑ »ESA's Gaia... Launches With A Billion Pixel Camera«. Satnews.com. 19. december 2013.
  18. ↑ »Gaia space telescope to detect killer asteroids«. thehindubusinessline.com. 19. december 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. junija 2014.
  19. ↑ »Announcement of Opportunity for the Gaia Data Processing Archive Access Co-Ordination Unit«. ESA. 19. november 2012.
  20. ↑ »Arianespace to launch Gaia; ESA mission will observe a billion stars in our galaxy«. Press releases. Arianespace. 16. december 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. septembra 2010.
  21. ↑ 21,0 21,1 21,2 21,3 »ESA Gaia overview«. ESA.
  22. ↑ »Gaia spacecraft set for launch on mission to map a billion stars«. Theguardian. 13. december 2013.
  23. ↑ 23,0 23,1 Svitak, Amy (2. september 2013). »Galaxy charter«. Aviation Week & Space Technology. str. 30.
  24. ↑ Perryman, M.A.C; Pace, O. (Avgust 2000). »GAIA – Unraveling the Origin and Evolution of Our Galaxy« (PDF). ESA Bulletin. 103.
  25. ↑ Bailer-Jones, C. A. L.; in sod. (2013). »The Gaia astrophysical parameters inference system (Apsis)«. Astronomy & Astrophysics. 559: A74. arXiv:1309.2157. Bibcode:2013A&A...559A..74B. doi:10.1051/0004-6361/201322344.
  26. ↑ Kordopatis, G.; Recio-Blanco, A.; De Laverny, P.; Bijaoui, A.; Hill, V.; Gilmore, G.; Wyse, R. F. G.; Ordenovic, C. (2011). »Automatic stellar spectra parameterisation in the IR Ca ii triplet region«. Astronomy & Astrophysics. 535: A106. arXiv:1109.6237. Bibcode:2011A&A...535A.106K. doi:10.1051/0004-6361/201117372.
  27. ↑ Casertano, S.; Lattanzi, M. G.; Sozzetti, A.; Spagna, A.; Jancart, S.; Morbidelli, R.; Pannunzio, R.; Pourbaix, D.; Queloz, D. (2008). »Double-blind test program for astrometric planet detection with Gaia«. Astronomy and Astrophysics. 482 (2): 699–729. arXiv:0802.0515. Bibcode:2008A&A...482..699C. doi:10.1051/0004-6361:20078997.
  28. ↑ »GAIA – Exoplanets«. ESA. 27. junij 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2013.
  29. ↑ »Mapping the galaxy, and watching our backyard«. ESA. Julij 2004.
  30. ↑ »Pinpointing Gaia to Map the Milky Way – ESO's VST helps determine the spacecraft's orbit to enable the most accurate map ever of more than a billion stars«. www.eso.org (v angleščini). Pridobljeno 2. maja 2019.
  31. ↑ Clark, Stephen (19. december 2013). »Mission Status Center«. Soyuz Launch Report. Spaceflight Now.
  32. ↑ Amos, Jonathan (19. december 2013). »BBC News – Gaia 'billion star surveyor' lifts off«. BBC.
  33. ↑ Gaia project team (24. april 2014). »Commissioning update«. esa.
  34. ↑ Liu, C.; Bailer-Jones, C. A. L.; Sordo, R.; Vallenari, A.; Borrachero, R.; Luri, X.; Sartoretti, P. (2012). »The expected performance of stellar parametrization from Gaia spectrophotometry«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. 426 (3): 2463–2482. arXiv:1207.6005. Bibcode:2012MNRAS.426.2463L. doi:10.1111/j.1365-2966.2012.21797.x.
  35. ↑ 35,0 35,1 Jordan, S. (2008). »The Gaia Project – technique, performance and status«. Astronomische Nachrichten. 329 (9–10): 875–880. arXiv:0811.2345. Bibcode:2008AN....329..875J. doi:10.1002/asna.200811065.
  36. ↑ 36,0 36,1 »Gaia - goriščna ravnina«. ESA Science and Technology.
  37. ↑ »Astrometry in Space«. ESA Science and Technology. ESA.
  38. ↑ »Europe Launching Gigapixel Probe To Map Milky Way«. Techcrunch science update. Techcrunch. 6. julij 2011.
  39. ↑ »Gaia: Planets and Parallax«. lostintransits. lostintransits. 19. december 2013.
  40. ↑ »ESA's Gigapixel Camera Now In Space, Will Map the Milky Way in Unprecedented Detail«. petapixel reviews. Petapixel. 19. december 2013.
  41. ↑ Crowley, Cian; Abreu, Asier; Kohley, Ralf; Prod'Homme, Thibaut (2016). »Radiation effects on the Gaia CCDS after 30 months at L2«. V Holland, Andrew D. (ur.). High Energy, Optical, and Infrared Detectors for Astronomy VII. Zv. 9915. str. 99150K. arXiv:1608.01476. doi:10.1117/12.2232078.
  42. ↑ De Bruijne, J. H. J.; Rygl, K. L. J.; Antoja, T. (2015). »Gaia astrometric science performance – post-launch predictions«. EAS Publications Series. 1502: 23–29. arXiv:1502.00791. Bibcode:2014EAS....67...23D. doi:10.1051/eas/1567004.
  43. ↑ Van Leeuwen, F. (2007). »Validation of the new Hipparcos reduction«. Astronomy and Astrophysics. 474 (2): 653–664. arXiv:0708.1752. Bibcode:2007A&A...474..653V. doi:10.1051/0004-6361:20078357.
  44. ↑ »VST Snaps Gaia en Route to a Billion Stars«. ESO. Pridobljeno 12. marca 2014.
  45. ↑ »Making sense of it all – the role of the Gaia Data Processing and Analysis Consortium«. ESA. Pridobljeno 8. aprila 2017.
  46. ↑ »Gaia launch postponement update«. ESA. 23. oktober 2013.
  47. ↑ »Soyuz ST-B successfully launches Gaia space observatory«. nasaspaceflight.com. 19. december 2013.
  48. ↑ »Gaia Mission & Orbit Design Gaia Mission Section«. Spaceflight101. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. marca 2019. Pridobljeno 19. decembra 2013.
  49. ↑ »MPEC 2015-H125: DELETION OF 2015 HP116«. Minor Planet Center. Pridobljeno 21. novembra 2019.
  50. ↑ »GAIA – Commissioning Update«. European Space Agency. 24. april 2014. Pridobljeno 3. junija 2014.
  51. ↑ »STATUS OF THE GAIA STRAYLIGHT ANALYSIS AND MITIGATION ACTIONS«. European Space Agency. 17. december 2014. Pridobljeno 1. januarja 2015.
  52. ↑ Mora, A.; Biermann, M.; Bombrun, A.; Boyadjian, J.; Chassat, F.; Corberand, P.; Davidson, M.; Doyle, D.; Escolar, D.; Gielesen, W. L. M.; Guilpain, T. (1. julij 2016). MacEwen, Howard A; Fazio, Giovanni G; Lystrup, Makenzie; Batalha, Natalie; Siegler, Nicholas; Tong, Edward C (ur.). »Gaia: focus, straylight and basic angle«. Space Telescopes and Instrumentation 2016: Optical. Space Telescopes and Instrumentation 2016: Optical, Infrared, and Millimeter Wave. 9904: 99042D. arXiv:1608.00045. Bibcode:2016SPIE.9904E..2DM. doi:10.1117/12.2230763.
  53. ↑ »Gaia takes science measurements«. ESA. Pridobljeno 28. julija 2014.
  54. ↑ »Gaia's second anniversary marked by successes and challenges«. European Space Agency. 16. avgust 2016. Pridobljeno 19. septembra 2016.
  55. ↑ Martín-Fleitas, J.; Mora, A.; Sahlmann, J.; Kohley, R.; Massart, B.; in sod. (2. avgust 2014). Oschmann, Jacobus M. (ur.). Space Telescopes and Instrumentation 2014: Optical, Infrared, and Millimeter Wave. Proc. SPIE. str. 91430Y. arXiv:1408.3039v1. doi:10.1117/12.2056325.
  56. ↑ T. Prusti (2016). »The Gaia mission«. Astronomy and Astrophysics (forthcoming article). 595: A1. arXiv:1609.04153. Bibcode:2016A&A...595A...1G. doi:10.1051/0004-6361/201629272.
  57. ↑ »Extended life for ESA's science missions«. ESA. 14. november 2018. Pridobljeno 14. novembra 2018.
  58. ↑ »GAIA DISCOVERS ITS FIRST SUPERNOVA«. ESA. Pridobljeno 21. novembra 2019.
  59. ↑ »Counting stars with Gaia«. sci.esa.int/gaia. European Space Agency. Pridobljeno 16. julija 2015.
  60. ↑ »Gaia's second anniversary marked by successes and challenges«. ESA. Pridobljeno 17. avgusta 2016.
  61. ↑ 61,0 61,1 61,2 »Data Release scenario«. ESA. Pridobljeno 29. januarja 2019.
  62. ↑ Jonathan Amos (14. julij 2016). »Gaia space telescope plots a billion stars«. BBC.
  63. ↑ »Gaia's billion-star map hints at treasures to come, ESA press release«. ESA. 13. september 2016. Pridobljeno 21. novembra 2019.
  64. ↑ »Gaia Data Release 1«. Astronomy & Astrophysics. Pridobljeno 21. novembra 2019.
  65. ↑ »Gaia Data Release 1 (Gaia DR1)«. ESA. 14. september 2016. Pridobljeno 16. septembra 2016.
  66. ↑ »Data Release 1«. ESA. 15. september 2016. Pridobljeno 15. septembra 2016.
  67. ↑ »Gaia Archive«. ESA. Pridobljeno 21. novembra 2019.
  68. ↑ »You Are Here: Scientists Unveil Precise Map Of More Than A Billion Stars«. NPR. Pridobljeno 21. novembra 2019.
  69. ↑ 69,0 69,1 Gaia Helpdesk (9. december 2019), Gaia DR2 primer: Everything you wish you had known before you started working with Gaia Data Release 2 (pdf), zv. 1, pridobljeno 10. decembra 2019
  70. ↑ »Gaia Data Release 2 (Gaia DR2)«. ESA. 25. april 2018. Pridobljeno 26. aprila 2018.
  71. ↑ »Selected asteroids detected by Gaia between August 2014 and May 2016«. ESA. Pridobljeno 2. decembra 2017.
  72. ↑ Gaia Collaboration; Mignard, F.; in sod. (2018). »Gaia Data Release 2 – The celestial reference frame (Gaia-CRF2)«. Astronomy & Astrophysics. 616 (A14): A14. arXiv:1804.09377. Bibcode:2018A&A...616A..14G. doi:10.1051/0004-6361/201832916.
  73. ↑ Lindegren, L.; Hernandez, J.; Bombrun, A.; Klioner, S.; in sod. (2018). »Gaia Data Release 2 – The astrometric solution«. Astronomy & Astrophysics. 616 (A2): A2. arXiv:1804.09366. Bibcode:2018A&A...616A...2L. doi:10.1051/0004-6361/201832727.
  74. ↑ Prusti, Timo; Brown, Anthony (3. februar 2017). »Gaia DR2 Schedule«. ESA. Pridobljeno 10. marca 2018.
  75. ↑ »Known issues with the Gaia DR2 data«. European Space Agency. Pridobljeno 31. januarja 2019.
  76. ↑ 76,0 76,1 »Gaia Early Data Release 3 (Gaia EDR3)«. ESA. Pridobljeno 12. decembra 2020.
  77. ↑ Lindegren, L.; Klioner, S.; Hernandez, J.; Bombrun, A.; in sod. (2021). »Gaia Early Data Release 3 – The astrometric solution«. Astronomy & Astrophysics. A2: 649. arXiv:2012.03380. Bibcode:2021A&A...649A...2L. doi:10.1051/0004-6361/202039709.
  78. ↑ »Gaia EDR3 - GCNS - Gaia - Cosmos«.
  79. ↑ Richard Smart, L. M. Sarro, J. Rybizki, C. Reyle, A. C. Robin (3. december 2020). »Gaia Early Data Release 3: The Gaia Catalogue of Nearby Stars«. Astronomy & Astrophysics. doi:10.1051/0004-6361/202039498. ISSN 0004-6361.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  80. ↑ »Gaia Data Release 3 split into two parts«. ESA. 29. januar 2019. Pridobljeno 29. januarja 2019.
  81. ↑ »Update to the Gaia data release scenario«. ESA. 26. september 2019. Pridobljeno 28. septembra 2019.
  82. ↑ 82,0 82,1 82,2 Brown, Anthony G.A. (12. april 2019). The Future of the Gaia Universe. 53rd ESLAB symposium "the Gaia universe". doi:10.5281/zenodo.2637971.
  83. ↑ »Delay of Gaia (E)DR3«, Gaia Newsletter (#10), 18. marec 2020, pridobljeno 21. marca 2020
  84. ↑ »Gaia EDR3 release date fixed«, Gaia News 2020, 7. september 2020, pridobljeno 7. septembra 2020
  85. ↑ Sagristà Sellés, Toni (2016). »Gaia Sky«. Astronomisches Rechen-Institut (ZAH), Universität Heidelberg. Pridobljeno 21. novembra 2019.
  86. ↑ Massari, D.; Breddels, M. A.; Helmi, A.; Posti, L.; Brown, A. G. A.; Tolstoy, E. (2018). »Three-dimensional motions in the Sculptor dwarf galaxy as a glimpse of a new era« (PDF). Nature Astronomy. 2 (2): 156–161. arXiv:1711.08945. Bibcode:2018NatAs...2..156M. doi:10.1038/s41550-017-0322-y. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7. oktobra 2019. Pridobljeno 28. avgusta 2021.
  87. ↑ »Gaia spots stars flying between galaxies«. phys.org. 2. oktober 2018. Pridobljeno 3. oktobra 2018.
  88. ↑ Marchetti, T; Rossi, E M; Brown, A G A (20. september 2018). »Gaia DR2 in 6D: Searching for the fastest stars in the Galaxy«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. 490: 157–171. arXiv:1804.10607. doi:10.1093/mnras/sty2592.
  89. ↑ Boubert, Douglas; in sod. (2019). »Lessons from the curious case of the 'fastest' star in Gaia DR2«. Monthly Notices of the Royal Astronomical Society. 486 (2): 2618–2630. arXiv:1901.10460. Bibcode:2019MNRAS.486.2618B. doi:10.1093/mnras/stz253.
  90. ↑ »ESA's Gaia Spacecraft Spots Ghost Galaxy Lurking In Milky Way's Outskirts«. Forbes. Pridobljeno 20. novembra 2018.
  91. ↑ Price-Whelan, Adrian M.; Nidever, David L.; Choi, Yumi; Schlafly, Edward F.; Morton, Timothy; Koposov, Sergey E.; Belokurov, Vasily (5. december 2019). »Discovery of a disrupting open cluster far into the Milky Way halo: a recent star formation event in the leading arm of the Magellanic stream?«. The Astrophysical Journal. 887 (1): 19. arXiv:1811.05991. Bibcode:2019ApJ...887...19P. doi:10.3847/1538-4357/ab4bdd. ISSN 1538-4357.
  92. ↑ »IoW_20200109 - Gaia - Cosmos«. www.cosmos.esa.int. Pridobljeno 9. januarja 2020.
  93. ↑ Sample, Ian (7. januar 2020). »Astronomers discover huge gaseous wave holding Milky Way's newest stars«. The Guardian. ISSN 0261-3077. Pridobljeno 7. januarja 2020.
  94. ↑ Rincon, Paul (7. januar 2020). »Vast 'star nursery' region found in our galaxy«. Pridobljeno 7. januarja 2020.
  95. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. januarja 2023. Pridobljeno 28. avgusta 2021.
  96. ↑ 96,0 96,1 »CDF Study Report: GaiaNIR – Study to Enlarge the Achievements of Gaia with NIR Survey«. sci.esa.int (v britanski angleščini). Pridobljeno 5. marca 2019.
  97. ↑ McArthur, Barbara; Hobbs, David; Høg, Erik; Makarov, Valeri; Sozzetti, Alessandro; Brown, Anthony; Martins, Alberto Krone; Bartlett, Jennifer Lynn; Tomsick, John; Shao, Mike; Benedict, Fritz (Maj 2019). »All-Sky Near Infrared Space Astrometry«. BAAS (v angleščini). 51 (3): 118. arXiv:1904.08836. Bibcode:2019BAAS...51c.118M.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Gaia_(vesoljsko_plovilo)&oldid=6288929«