Boracit

Boracit
Splošno
Kategorija	Tektoborati
Kemijska formula	Mg3B7O13Cl
Strunzova klasifikacija	6.GA.05
Klasifikacija DANA	25.06.01.01
Kristalna simetrija	Pca21
Osnovna celica	a = 8,577(6) Å, b = 8.553(8) Å, c = 12,09(1) Å Z = 4
Lastnosti
Molekulska masa	392,03 g/mol
Barva	brezbarven, bela, siva, rjava, oranžna, rumena, bledo zelene, temno zelena, modrozelena ali modra; v preuščeni svetlobi brezbarven
Kristalni habit	kristaliničen, razsejan (psevdokubičen)
Kristalni sistem	ortorombski
Dvojčičenje	redko kot vraščeni dvojčki
Razkolnost	brez razkola
Lom	nepravilen/neraven, školjkast
Žilavost	krhek
Trdota	7 – 7,5
Sijaj	steklast, diamanten
Barva črte	bela
Prozornost	polprozoren do prozoren
Specifična teža	2,95
Gostota	2,91 – 3,10
Optične lastnosti	dvoosen (+)
Lomni količnik	nα=1,658 – 1,662, nβ=1,662 – 1,667, nγ=1,668 – 1,673
Dvolomnost	δ = 0,010–0,011
Pleohroizem	brez
Kot 2V	82°
Disperzija	0,024 (šibka)
Ultravijolična fluorescenca	brez
Topnost	zelo počasi topen v vodi, počasi, vendar popolnoma topen v HCl
Sklici	[1][2][3][4]

Boracit je magnezijev boratni mineral s kemijsko formulo Mg₃B₇O₁₃Cl. Kristalizira v ortorombskih piramidalnih kristalih modrozelene, brezbarvne, sive, rumene ali bele barve. Kristali imajo lahko tudi psevdokubične in oktaedrične značlilnosti, ki bi lahko bile posledica prehoda iz nestabilne visokotemperaturne kubične oblike med ohlajanjem. Pogosti so tudi vraščeni dvojčki. Pojavljajo se kot dobro razviti kristali in razsejana zrna, pogosto vraščena v kristale sadre in anhidrita. Boracit ima trdoto 7-7,5 in specifično težo 2.9. Prelom je školjkast in ne kaže razkolnosti. V vodi ni topen.

Njegova tipična nahajališča so evaporitne sekvence, v katerih se najdejo tudi sadra, anhidrit, halit, silvit, karnalit, kainit in hilgardit. Prvič so ga opisali leta 1789 na njegovi tipski lokaciji Kalkberg, Spodnja Saška, Nemčija. Ime je dobil po elementu boru, ki tvori 19-20 % njegove mase.