Cerkveni učitelji

Cerkveni učitelji so v katoliški Cerkvi tisti teologi, ki so Cerkvi prispevali mnogo koristnega in jim je papež ali ekumenski koncil priznal izjemno učiteljstvo ter veliko svetništvo. Te časti se podelijo zelo redko, vedno pa le posmrtno in po kanonizaciji. Do sedaj še noben ekumenski koncil ni izkoristil svoje pravice razglasiti nekoga za cerkvenega učitelja. Prvi in najvplivnejši krščanski misleci se imenujejo tudi cerkveni očetje.

Prvotni seznam cerkvenih učiteljev je vključeval le zahodne teologe: Ambroža Milanskega, Avguština iz Hipona, svetega Hieronima in papeža Gregorja I., ki so bili razglašeni leta 1298. Vzhodni učitelji, med katere se prištevajo Atanazij Veliki, Bazilij Veliki, Janez Krizostom in Gregor Nazianški, so bili razglašeni leta 1568, skupaj s Tomažem Akvinskim. Kot predzadnji trije učitelji so bile imenovane tri svetnice, zadnji pa je iz krščanskega Vzhoda (iz Armenije).

Dela cerkvenih učiteljev se med sabo močno razlikujejo po temi in obliki. Nekateri so pisali pretežno kratka pisma in razprave (na primer Gregor, Ambrož), drugi pa so značilni po mistični teologiji (Katarina Sienska, Janez od Križa, Terezija Avilska). Mnogo učiteljev je napisalo dela v zagovor Cerkvi pred herezijami (Avguštin, Bellarmino). Avguštin je napisal tudi prvo avtobiografijo na svetu – Izpovedi (Confessiones). Cerkvena zgodovina Angležev Bede Častitljivega podaja najboljše podatke o Angliji zgodnjega srednjega veka. Postopoma se teologi v seznam vključili tudi Anzelma, Alberta Velikega in Tomaža Akvinskega, ki so pomembni zlasti kot krščanski filozofi. Slednji velja za enega največjih srednjeveških mislecev Zahodne Evrope. Spisi zgodnjih učiteljev podajajo odlično razumevanje teoloških tematik znotraj zgodnje Cerkve.