Kapucini

Preprosto redovno oblačilo, katerega oblika spominja na Frančiškov križ tav, se zaključi s kapuco. Brate so poimenovali otroci, ki so začeli za njimi klicati »Kapucino, Kapucino!«.

 

Kapucini so prišli na ozemlje sedanje Slovenije pred dobrimi 400 leti, leta 1606. Na ozemlju, na katerem so živeli Slovenci, so bili kapucini v 17. stoletju največja in najštevilnejša redovna skupnost. Red se je na Slovenskem širil vse do jožefinskih reform, ko se je število bratov kapucinov prepolovilo. Svoje samostane so imeli v 14 krajih: Gorica (samostan ustanovljen 1591), Ljubljana (1606), Celje (1609), Maribor (1612), Radgona (1614), Ptuj (1615), Trst (1617), Koper (1621), Beljak (1629), Vipavski Križ (1637), Krško (1640), Kranj (1640), Celovec (1646), Novo mesto (1658) in Škofja Loka (1707).

Kapucinski samostani, ki so pokrivali slovensko ozemlje, so bili prvotno združeni v češko-avstrijsko-štajerski provinci, od leta 1608 v štajersko-ilirski provinci, od 1921 dalje v slovensko-hrvaški provinci, ter od 1967 v slovenski provinci s sedežem v Ljubljani.

Na ozemlju današnje Slovenije trenutno delujejo kapucinski samostani v Celju, Kančevcih, Škofji Loki, Vipavskem Križu in Ljubljani. Vseh kapucinov na Slovenskem je trenutno 35.

Med kapucinskimi pridigarji in pisatelji so znani:

• Angelik iz Kranja
• Frančišek iz Gorice
• Hipolit Novomeški
• Janez Svetokriški

Kapucini so okoli leta 1610 v Ljubljani pričeli prirejati pasijonske procesije. Škofjeloški pasijon, ki ga je 1721 napisal Romuald Štanderski, je najstarejše ohranjeno dramsko delo v slovenščini.

• Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)
• Merlo, Grado Giovanni: V imenu svetega Frančiška, Ljubljana, Brat Frančišek 2007, (COBISS)
• Bahčič, Robert OFM: Čudež, ki traja 800 let, Ljubljana, Brat Frančišek 2007, (COBISS)

• Cerkveni redovi

• Kapucini

Ta članek o Rimskokatoliški cerkvi je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

• p
• p
• u