Cerkveni učitelji

Cerkveni učitelji so v katoliški Cerkvi tisti teologi, ki so Cerkvi prispevali mnogo koristnega in jim je papež ali ekumenski koncil priznal izjemno učiteljstvo ter veliko svetništvo. Te časti se podelijo zelo redko, vedno pa le posmrtno in po kanonizaciji. Do sedaj še noben ekumenski koncil ni izkoristil svoje pravice razglasiti nekoga za cerkvenega učitelja. Prvi in najvplivnejši krščanski misleci se imenujejo tudi cerkveni očetje.

Prvotni seznam cerkvenih učiteljev je vključeval le zahodne teologe: svetega Ambroža, svetega Avguština, svetega Hieronima in papeža Gregorja I., ki so bili razglašeni leta 1298. Vzhodni učitelji, med katere se prištevajo sveti Atanazij Veliki, sveti Bazilij Veliki, sveti Janez Krizostom in sveti Gregor Nazianški, so bili razglašeni leta 1568, skupaj z Tomažem Akvinskim. Kot zadnji trije učitelji so bile imenovane tri svetnice.

Dela cerkvenih učiteljev se med sabo močno razlikujejo po temi in obiki. Nekateri so pisali pretežno kratka pisma in razprave (npr. Gregor, Ambrož), drugi pa so značilni po mistični teologiji (sveta Katarina Sienska, sveti Janez od Križa, sveta Terezija Avilska). Mnogo učiteljev je napisalo dela v zagovor Cerkvi pred herezijami (Avguštin, Bellarmine). Avguštin je napisal tudi prvo avtobiografijo na svetu - Izpovedi (Confessiones). Bedova Cerkvena zgodovina Angležev podaja najboljše podatke o Angliji zgodnjega srednjega veka. Postopoma se teologi v seznam vključili tudi Anzelma, Alberta Velikega in Tomaža Akvinskega, ki so pomembni zlasti kot krščanski filozofi. Slednji velja za enega največjih srednjeveških mislecev zahodne Evrope. Spisi zgodnjih učiteljev podajajo odlično razumevanje teoloških tematik znotraj zgodnje Cerkve.