[go: up one dir, main page]
Wikipedija

Jupiter

peti planet Osončja po oddaljenosti od Sonca in največji planet v Osončju
(Preusmerjeno s strani Jupiter (planet))
Za druge pomene glej Jupiter (razločitev).

Júpiter je zunanji, peti planet od Sonca in je največji planet znotraj našega Osončja. Plinaste orjake Jupiter, Saturn, Uran in Neptun včasih imenujejo tudi »jupitrovski planeti«. Ime je dobil po rimskem bogu Jupitru. Planet ima po štetju iz leta 2023 92 lun.[5]

Jupiter ♃
Klikni za podroben opis
Slika, ki jo je posnela sonda Voyager 1 leta 1979, s poudarjenimi barvami
Oznake
Pridevnikijupiterski
Značilnosti tira
Epoha: J2000
Odsončje816.620.000 km[1][2]
5,46 a.e.
Prisončje740.520.000 km
4,95 a.e.
778.300.000 km
5,203 363 01 a.e.
777.390.000 km
5,197 266 692
Obseg tira
4,888 Tm
32,675 a.e.
Izsrednost0,048 392 66
4.332,589 dni
(11,862 l)
398,88 dni
13,07 km/s
13,72 km/s
12,44 km/s
Naklon tira1,305 30°
(6,09° na Sončev ekvator)
100,556 15°
14,753 85°
Znani Sateliti92 (od leta 2023)
Fizikalne značilnosti
71.492 km
(11,209 Zemljinega)
Polarni polmer
66.854 km
(10,517 Zemljinega)
6,14×1010 km²
(120,5 Zemljine)
Prostornina1,431 28×1015 km³
(1321,3 Zemljine)
Masa1,898 6×1027 kg
(317.8 Zemljine)
Srednja gostota
1,326 g/cm³
24,79 m/s²
(2,358 g)
59,5 km/s
Siderska vrtilna doba
9,925 h[3]
Hitrost vrtenja na ekvatorju
12,6 km/s = 45,300 km/h
3,13°
Rektascenzija severnega pola
268,05° (17 h 52 min 12 s)
Deklinacija severnega pola
64,49°
Albedo0,52
Površinska temp. min srednja max
Kelvin 110 K 152 K N/A
Atmosfera
Površinski tlak
20–200 kPa[4] (plast oblakov)
Sestava~86 % molekularni vodik
~13 % helij
0,1 % metan
0,1 % vodna para
0,02 % amonijak
0,0002 % etan
0,0001 % fosfin
<0,00010 % vodikov sulfid

Pregled

uredi

Ta plinasti orjak je 2,5-krat masivnejši kot vsi ostali planeti Osončja skupaj, čeprav ima samo 1/1047 Sončeve mase. Ker ima Jupiter tako veliko maso, leži masno središče Jupitra in Sonca nad Sončevo površino, 1,068 Sončevega polmera od središča Sonca. Jupiter je 318-krat masivnejši od Zemlje s premerom, 11-krat večjim od Zemlje, in s 1310-kratno Zemljino prostornino. Ima 10-krat manjši premer kot Sonce in skoraj enako srednjo gostoto. Mnogi so ga označili kot »neuspešno zvezdo«, čeprav bi bila ta primerjava sorodna označitvi asteroida kot »neuspešne Zemlje«. Čeprav je Jupiter res presunljiv, so odkrili zunajosončne planete z veliko večjo maso. Verjamemo pa da je njegov premer karseda velik za dano sestavo, ker bi se s povečanjem mase planet še neprav gravitacijsko stiskal, dokler ne bi steklo jedrsko zlitje. Ni natančno jasno kaj razlikuje velik in masiven planet kot je Jupiter od rjave pritlikavke, čeprav imajo rjave pritlikavke posebne spektralne črte. Kakorkoli, Jupiter bi moral imeti sedemkrat večjo maso, da bi postal zvezda.

Jupiter se tudi najhitreje vrti okoli svoje osi kot katerikoli drug planet v Osončju z vrtilno hitrostjo 12.700 m/s. Zaradi tega je njegov disk precej sploščen, kar se da lepo videti skozi daljnogled. Polarni premer je več kot 10.000 km manjši od ekvatorskega premera. Od planetov je le Saturn še bolj sploščen. Njegova najbolj znana zunanja oblika je verjetno Velika rdeča pega, nevihta večja od Zemlje. Planet je neprestano prekrit s plastjo oblakov.

Jupiter je za opazovalca z Zemlje ob opoziciji četrto najsvetlejše nebesno telo na nebu za Soncem, Luno, in Venero. Včasih je svetlejši le še Mars. Jupiter je znan že iz pradavnine. Galilejevo odkritje leta 1610 Jupitrovih štirih velikih lun: Io, Evropa, Ganimed in Kalisto (sedaj znane kot Galilejeve ali Galilejevske lune) je bilo prvo odkritje nebesnega gibanja, ki ni bilo navidezno osredotočeno na Zemljo. Bilo je velika podpora Kopernikovi heliocentrični sliki gibanja planetov. Galilejeva javna podpora Kopernikovi teoriji je prišla v navzkrižje z inkvizicijo.

Fizikalne značilnosti

uredi

Sestava planeta

uredi

Jupiter je v glavnem sestavljen iz dokaj majhnega skalnatega jedra, ki ga obdaja kovinski vodik, njega obdaja tekoči vodik, vse skupaj pa plinski vodik.

Atmosfera

uredi
 
Slika atmosfere Jupitra v nepravih barvah, kot jo je posnel Voyager 1. Prikazana je Velika rdeča pega, poleg nje pa še večji bel oval.

Jupitrovo atmosfero sestavlja ~86 % vodika in ~14 % helija (po številu atomov, atmosfera predstavlja ~75 %/24 % mase z ~1 % mase drugih snovi. Notranjost vsebuje gostejše snovi tako, da je porazdelitev ~71 %/24 %/5 %). Atmosfera vsebuje sledi metana, vodne pare, amonijaka, in »skalnate« snovi. Poleg tega so prisotne majhne količine ogljika, etana, vodikovega sulfida, neona, kisika, fosfatov, in žvepla. Ta sestava atmosfere je zelo podobna sestavi sončne meglice. Saturn ima podobno sestavo, Uran in Neptun pa imata veliko manj vodika in helija. Zgornji sloji Jupitrove atmosfere so izpostavljeni različnemu vrtenju. Pojav je prvi odkril Cassini 1690. Vrtenje Jupitrove polarne atmosfere je daljše za ~5 minut kot vrtenje atmosfere na ekvatorju. Poleg tega se oblaki, na različnih širinah vrtijo v nasprotni smeri. Vzajemno delovanje teh nasprotujočih se krožnih vzorcev povzroča nevihte in vrtinčenja (turbulence). Hitrost vetra je velikokrat 600 km/h.

Zunanji oblačni sloj atmosfere vsebuje ledene kristale, kristale zmrznjenega amonijaka in kristale amonijevega hidrosulfida.

 
Po vsem Jupitru lahko na višini vrha oblakov vidimo različne vzorce gibanja. Velika rdeča pega se vrti nasprotno smeri urinega kazalca, vidna je tudi neenakomerna razporeditev njene visoke meglice. Vzhodno (desno) od rdeče pege se kotalijo in prehajajo drug drugega ovalni oblaki. Z različno hitrostjo se premikajo sosednje vodoravne črte. Nizi majhnih viharjev se vrtijo okrog ovalov na severnih polobli. Velike sivomodre »vroče točke« na severnem robu belega ekvatorialnega pasu se sčasoma, ko potujejo na vzhod, spreminjajo. Ovali na severu se vrtijo nasprotno kot na jugu. Hitro in naključno se v turbulentnih območjih pojavljajo in izginjajo drobna, zelo svetla mesta, iz katerih lahko nastanejo viharji. Merilo: Najmanjše vidne podrobnosti na ekvatorju imajo premer okrog 600 kilometrov. Trajanje: Animacija iz 14 sličic zajema 24 Jupitrovih dni oziroma okrog 10 Zemljinih dni. Gibanje je prikazano s 600.000-kratno hitrostjo dejanske.

Planetovi obroči

uredi

Jupiter ima šibek sestav planetnega obroča. Obroč sestavljajo prašni delci, ki so jih z lun odnesli meteorji. Glavni obroč je nastal iz prahu s satelitov Adrasteje in Metisa. Dva širša tanka obroča obkrožata glavni obroč in izvirata iz Tebe in Amalteje. Na zunanji strani leži izjemno redek in oddaljen zunanji obroč, ki obkroža Jupiter v nasprotni smeri. Njegov izvor je negotov, lahko pa je nastal iz ujetega medplanetarnega prahu.

Magnetosfera

uredi

Jupiter ima zelo veliko in močno magnetosfero. Če bi lahko videli njegovo magnetno polje z Zemlje, bi bilo na nebu navidezno 5-krat večje od ščipa, kljub temu, da je veliko dlje. To magnetno polje zadržuje velik tok sevanja delcev v Jupitrovih sevalnih pasovih kjer tudi nastaja ogromen plinski kolobar in valj toka, povezan z Io. Da je Jupiter močan vir radijskih valov so po naključju odkrili ameriški raziskovalci leta 1955. Večina energije je pri valovnih dolžinah nekaj deset metrov in desetin metrov.

Raziskovanje Jupitra

uredi

Veliko vesoljskih sond so poslali na Jupiter. Vse do sedaj so bile ameriške. Pioneer 10 je letel mimo planeta decembra 1973. Sledil mu je Pioneer 11 natanko leto kasneje. Voyager 1 je letel mimo leta 1977, Voyager 2 pa leta 1979. Sonda Galileo se je vtirila v Jupitrovo tirnico leta 1995, vrgla manjši raziskovalni satelit v Jupitrovo atmosfero in opravila več preletov vseh Galilejevih lun. Sonda Galileo je bila leta 1994 priča tudi trku kometa Shoemaker-Levy 9 z Jupitrom, ko se je bližala planetu. Nudila je ugoden pogled na ta presenetljiv dogodek.

Po odkritju tekočega oceana na Jupitrovi luni Evropa in zaključku odprave Galileo, ki je zapustil tir septembra 2003 NASA načrtuje odpravo, ki bo raziskovala ledene lune. Odprava JIMO bodo iztrelili do leta 2012 ali še pozneje.

Jupitrovi naravni sateliti

uredi
 
Jupitrove štiri Galilejeve lune na združeni sliki, ki predstavlja primerjavo njihovih velikosti in velikost Jupitra. Vidna je Velika rdeča pega. Od vrha so Io, Evropa, Ganimed in Kalisto.

Tiri Ie, Evrope in Ganimeda tvorijo vzorec znan kot Laplaceova resonanca. Na vsake štiri Iunine obhode okoli Jupitra naredi Evropa natančno dva obhoda, Ganimed pa natanko enega. Ta resonanca povzroča, gravitacijske pojave na vse tri lunine tire in popači njihove tire v eliptične oblike, saj na vsako luno deluje dodatni povlek sosednjih lun v vsaki točki njenega tira. Na drugi strani plimska sila z Jupitra zaokrožuje njihove tire. To stalno vlečno delovanje povzroča redno upogibanje oblik vseh treh lun. Jupitrova težnost razteza lune močneje med območji tirov, ki so bližje planetu in jim dopušča, da privzamejo bolj krogelne oblike, ko so dlje stran. To upogibanje povzroča plimsko segrevanje njihovih jeder. Najbolj opazen je ta pojav pri Ii, kjer njeni ognjeniki neobičajno močno delujejo, manj pa na geološko mladi površini Evrope, ki nakazuje nedavno ponovno preoblikovanje njene površine.

Razvrstitev Jupitrovih naravnih satelitov

uredi

Jupitrove lune delimo v štiri glavne skupine:

  1. Notranjo skupino je v celoti odkrila odprava Voyager razen pri Amalteji. Vse lune imajo premere manj kot 200 km in tire s polosjo manjšo od 200.000 km. Njihov naklon tira je manj kot stopinja.
  2. Galilejeve lune je odkril Galilej. Krožijo v območju med 400.000 in 2.000.000 km. To so največje lune v Osončju.
  3. Tretjo skupino so odkrili v 20. stoletju pred Voyagerjem. Njihovi premeri so manjši od 200 km in tiri med 11.000.000 in 12.000.000 km z naklonom tira med 26° in 29°.
  4. Zunanje lune so tudi odkrili v 20. stoletju pred Voyagerjem. Njihov premer je manjši od 50 km in tiri med 21.000.000 in 24.000.000 km. Še posebej so znane ker so njihovi tiri vzvratni z nakloni med 147° in 163°.

Predvideva se, da so imele prve tri skupine lun isti izvor. Mogoče kot večja luna ali ujeto telo, ki je razpadlo v obstoječe lune vsake skupine.

Poleg omenjenih štirih skupin obstaja še veliko manjših lun v dolgih, iz srednjih, vzvratnih tirih okoli Jupitra. Večina v premeru ni večja od kilometra ali dva. Vse te lune so po vsej verjetnosti ujeta asteroidna ali kometna telesa, ki so raztresena v več kosov. Celotno število znanih Jupitrovih lun je trenutno 80, saj so jih leta 2018 našli še 12. Nekatere so slabo raziskane in še brez imena. Nekaj od teh je spodaj naštetih:

#
[opomba 1] 		Oznaka
[opomba 2] 		Ime
 Slika Premer
(km)[opomba 3] 		Masa
(×1016 kg) 		Srednja polos tira
(km)[6] 		Obhodni čas
(d)[6][opomba 4] 		Naklon tira[6] Izsrednost[7] Leto odkritja[8] Avtor prvega opisa[8] Skupina
[opomba 5]
1 XVI Metis
 
 60 × 40 × 34 ~3,6 127690 +7h 4m 29s 0,06°[9] 0,00002 1979 Synnott
(Voyager 1)		 Notranja
2 XV Adrasteja
 
 20 × 16 × 14 ~0,2 128690 +7h 9m 30s 0,03°[9] 0,0015 1979 Jewitt
(Voyager 2)		 Notranja
3 V Amalteja
 
 250 × 146 × 128 208 181366 +11h 57m 23s 0,374°[9] 0,0032 1892 Barnard Notranja
4 XIV Teba
 
 116 × 98 × 84 ~43 221889 +16h 11m 17s 1,076°[9] 0,0175 1979 Synnott
(Voyager 1)		 Notranja
5 I Io
 
 3660,0
× 3637,4
× 3630,6		 8931900 421700 +1,7691 0,050°[9] 0,0041 1610 Galilej Galilejeva
6 II Evropa
 
 3121,6 4800000 671034 +3,5512 0,471°[9] 0,0094 1610 Galilej Galilejeva
7 III Ganimed
 
 5262,4 14819000 1070412 +7,1546 0,204°[9] 0,0011 1610 Galilej Galilejeva
8 IV Kalisto
 
 4820,6 10759000 1882709 +16,689 0,205°[9] 0,0074 1610 Galilej Galilejeva
9 XVIII Temisto 8 0,069 7393216 +129,87 45,762° 0,2115 1975/2000 Kowal & Roemer/
Sheppard et al.		 Temisto
10 XIII Leda 16 0,6 11187781 +240,82 27,562° 0,1673 1974 Kowal Himalija
11 VI Himalija
 
 170 670 11451971 +250,23 30,486° 0,1513 1904 Perrine Himalija
12 X Liziteja 36 6,3 11740560 +259,89 27,006° 0,1322 1938 Nicholson Himalija
13 VII Elara
 
 86 87 11778034 +257,62 29,691° 0,1948 1905 Perrine Himalija
14 — S/2000 J 11 4 0,0090 12570424 +287,93 27,584° 0,2058 2001 Sheppard et al. Himalija?
15 XLVI Karpo 3 0,0045 17144873 +458,62 56,001° 0,2735 2003 Sheppard et al. Karpo
16 — S/2003 J 12 1 0,00015 17739539 -482,69 142,680° 0,4449 2003 Sheppard et al. ?
17 XXXIV Evporija 2 0,0015 19088434 -538,78 144,694° 0,0960 2002 Sheppard et al. Ananka
18 — S/2003 J 3 2 0,0015 19621780 -561,52 146,363° 0,2507 2003 Sheppard et al. Ananka
19 — S/2003 J 18 2 0,0015 19812577 -569,73 147,401° 0,1569 2003 Gladman et al. Ananka
20 — S/2011 J 1 1 – 20155290 −582,22 162,8° 0,2963 2011 Sheppard et al. ?
21 — S/2010 J 2 1 20307150 -588,36 150,4° 0,307 2010 Veillet Ananka?
22 XLII Telksinoja 2 0,0015 20453753 -597,61 151,292° 0,2684 2003 Sheppard et al. Ananka
23 XXXIII Evanta 3 0,0045 20464854 -598,09 143,409° 0,2000 2002 Sheppard et al. Ananka
24 XLV Helika 4 0,0090 20540266 -601,40 154,586° 0,1374 2003 Sheppard et al. Ananka
25 XXXV Ortozija 2 0,0015 20567971 -602,62 142,366° 0,2433 2002 Sheppard et al. Ananka
26 XXIV Jokasta 5 0,019 20722566 -609,43 147,248° 0,2874 2001 Sheppard et al. Ananka
27 — S/2003 J 16 2 0,0015 20743779 -610,36 150,769° 0,3184 2003 Gladman et al. Ananka
28 XXVII Praksidika 7 0,043 20823948 -613,90 144,205° 0,1840 2001 Sheppard et al. Ananka
29 XXII Harpalika 4 0,012 21063814 -624,54 147,223° 0,2440 2001 Sheppard et al. Ananka
30 XL Mnema 2 0,0015 21129786 -627,48 149,732° 0,3169 2003 Gladman et al. Ananka
31 XXX Hermipa 4 0,0090 21182086 -629,81 151,242° 0,2290 2002 Sheppard et al. Ananka?
32 XXIX Tiona 4 0,0090 21405570 -639,80 147,276° 0,2525 2002 Sheppard et al. Ananka
33 XII Ananka 28 3,0 21454952 -640,38 151,564° 0,3445 1951 Nicholson Ananka
34 L Hersa 2 0,0015 22134306 -672,75 162,490° 0,2379 2003 Gladman et al. Karma
35 XXXI Aitna 3 0,0045 22285161 -679,64 165,562° 0,3927 2002 Sheppard et al. Karma
36 XXXVII Kala 2 0,0015 22409207 -685,32 165,378° 0,2011 2002 Sheppard et al. Karma
37 XX Tajgeta 5 0,016 22438648 -686,67 164,890° 0,3678 2001 Sheppard et al. Karma
38 — S/2003 J 19 2 0,0015 22709061 -699,12 164,727° 0,1961 2003 Gladman et al. Karma
39 XXI Kaldena 4 0,0075 22713444 -699,33 167,070° 0,2916 2001 Sheppard et al. Karma
40 — S/2003 J 15 2 0,0015 22720999 -699,68 141,812° 0,0932 2003 Sheppard et al. Ananka?
41 — S/2003 J 10 2 0,0015 22730813 -700,13 163,813° 0,3438 2003 Sheppard et al. Karma?
42 — S/2003 J 23 2 0,0015 22739654 -700,54 148,849° 0,3930 2004 Sheppard et al. Pasifaja
43 XXV Erinoma 3 0,0045 22986266 -711,96 163,737° 0,2552 2001 Sheppard et al. Karma
44 XLI Aeda 4 0,0090 23044175 -714,66 160,482° 0,6011 2003 Sheppard et al. Pasifaja
45 XLIV Kalihora 2 0,0015 23111823 -717,81 164,605° 0,2041 2003 Sheppard et al. Karma?
46 XXIII Kalika 5 0,019 23180773 -721,02 165,505° 0,2139 2001 Sheppard et al. Karma
47 XI Karma 46 13 23197992 -763,95 165,047° 0,2342 1938 Nicholson Karma
48 XVII Kalira
 
 9 0,087 23214986 -727,11 139,849° 0,2582 2000 Spahr, Scotti Pasifaja
49 XXXII Evridoma 3 0,0045 23230858 -723,36 149,324° 0,3769 2002 Sheppard et al. Pasifaja?
50 — S/2011 J 2 1 – 23329710 −725,06 151,8° 0,3867 2011 Sheppard et al. Pasifaja?
51 XXXVIII Pasiteja 2 0,0015 23307318 -726,93 165,759° 0,3288 2002 Sheppard et al. Karma
52 — S/2010 J 1 2 23314335 -722,83 163,2° 0,320 2010 Jacobson et al. Pasifaja?
53 XLIX Kora 2 0,0015 23345093 -776,02 137,371° 0,1951 2003 Sheppard et al. Pasifaja
54 XLVIII Silena 2 0,0015 23396269 -731,10 140,148° 0,4115 2003 Sheppard et al. Pasifaja
55 XLVII Evkelada 4 0,0090 23483694 -735,20 163,996° 0,2828 2003 Sheppard et al. Karma
56 — S/2003 J 4 2 0,0015 23570790 -739,29 147,175° 0,3003 2003 Sheppard et al. Pasifaja
57 VIII Pasifaja 60 30 23609042 -739,80 141,803° 0,3743 1908 Melotte Pasifaja
58 XXXIX Hegemona 3 0,0045 23702511 -745,50 152,506° 0,4077 2003 Sheppard et al. Pasifaja
59 XLIII Arka 3 0,0045 23717051 -746,19 164,587° 0,1492 2002 Sheppard et al. Karma
60 XXVI Isona 4 0,0075 23800647 -750,13 165,127° 0,1775 2001 Sheppard et al. Karma
61 — S/2003 J 9 1 0,00015 23857808 -752,84 164,980° 0,2761 2003 Sheppard et al. Karma
62 — S/2003 J 5 4 0,0090 23973926 -758,34 165,549° 0,3070 2003 Sheppard et al. Karma
63 IX Sinopa 38 7,5 24057865 -739,33 153,778° 0,2750 1914 Nicholson Pasifaja
64 XXXVI [Sponda 2 0,0015 24252627 -771,60 154,372° 0,4431 2002 Sheppard et al. Pasifaja
65 XXVIII Avtona 4 0,0090 24264445 -772,17 151,058° 0,3690 2002 Sheppard et al. Pasifaja
66 XIX Megaklita 5 0,021 24687239 -792,44 150,398° 0,3077 2001 Sheppard et al. Pasifaja
67 — S/2003 J 2 2 0,0015 30290846 -1077,02 153,521° 0,1882 2003 Sheppard et al. ?

Vse Jupitrove lune so plimsko vezane z Jupitrom in zaradi tega je njihova vrtilna doba enaka njihovemu obhodnemu času in tako planetu obračajo vedno isto stran.

Opombe

uredi
  1. ↑ Vrstni red glede na poprečno oddaljenost od Jupitra.
  2. ↑ Oznake z rimskimi številkami ustrezajo vrstnemu redu poimenovanja.
  3. ↑ Premeri lun nepravilnih oblik so podani po dimenzijah.
  4. ↑ Negativni obhodni časi so za retrogradne satelite.
  5. ↑ Oznaka "?" za satelite z nezanesljivo določeno skupino.

Trki kometov

uredi
 
Trki kometa z Jupitrovo površino. Temni oblaki, ki izhajajo od trkov, so večji od Zemlje.

V času med 16. julijem in 22. julijem 1994 je več kot dvajset drobcev kometa Shoemaker-Levy 9 treščilo v Jupitrovo južno poloblo. Na ta način so prvič neposredno opazovali trk dveh teles v Osončju. V Jupiter zaradi njegove velike mase in položaja blizu notranjega predela Osončja po vsej verjetnosti največkrat trčijo kometi od vseh planetov Osončja.

Jupiter v leposlovju in filmu

uredi

Sir Arthur Charles Clarke je v znanstvenofanstastčnem romanu 2010: Druga odiseja (2010: Odyssey Two) prikazal spremembo Jupitra v zvezdo s pomočjo izredno napredne tehnologije, ki je še povečala gostoto njegovega že gostega jedra. Na Zemlji sta od tedaj na nebu svetili dve zvezdi.

Po Jupitru se imenuje Jupitrova postaja, domišljijska vesoljska postaja v vesolju Zvezdnih stez.

Sklici

uredi
  1. ↑ Williams, David R. (16. november 2004). »Jupiter Fact Sheet« (v angleščini). NASA. Pridobljeno 21. februarja 2007.
  2. ↑ »Jupiter« (v angleščini). Evropska vesoljska agencija. 20. september 2004. Pridobljeno 21. februarja 2007.
  3. ↑ Seidelmann, P.K.; Abalakin, V.K.; Bursa, M.; Davies, M.E.; de Burgh, C.; in sod. (2001). »Report of the IAU/IAG Working Group on Cartographic Coordinates and Rotational Elements of the Planets and Satellites: 2000« (v angleščini). HNSKY Planitarium Program. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. oktobra 2018. Pridobljeno 2. februarja 2007.
  4. ↑ Anonymous (Marec 1983). »Probe Nephelometer«. Galileo Messenger (v angleščini). Št. 6. NASA/JPL. Pridobljeno 12. februarja 2007.
  5. ↑ »Odkrili ducat novih Jupitrovih lun«. www.portalvvesolje.si. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. februarja 2023. Pridobljeno 5. februarja 2023.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 Natural Satellites Ephemeris Service IAU: Minor Planet Center.
  7. ↑ Sheppard, Scott S. Jupiter's Known Satellites Departament of Terrestrial Magnetism at Carniege Institution for science.
  8. ↑ 8,0 8,1 Gazetteer of Planetary Nomenclature Working Group for Planetary System Nomenclature (WGPSN). U.S. Geological Survey.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 9,3 9,4 9,5 9,6 9,7 Siedelmann P.K.; Abalakin V.K.; Bursa, M.; Davies, M.E.; de Bergh, C.; Lieske, J.H.; Obrest, J.; Simon, J.L.; Standish, E.M.; Stooke, P. ; Thomas, P.C. (2000). The Planets and Satellites 2000 Arhivirano 2018-10-31 na Wayback Machine. (Report). IAU/IAG Working Group on Cartographic Coordinates and Rotational Elements of the Planets and Satellites.


 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Jupiter
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Jupiter&oldid=6181876«