Vse vojne prinašajo smrt

Spoštovani Žirovci, ni še leto naokrog, pa sem spet med govorniki v tem prostoru; decembra smo prav tu predstavljali »žirovsko biblijo« Zdravka Mlinarja – potruditi se bom moral, da se me ne naveličate.

Slovesnost se imenuje dan spomina na umik okupatorja iz Žirov tale čas leta 1943. Ime dneva je bilo gotovo izbrano s premislekom. Ne imenuje se dan spomina na osvoboditev (čeprav je bilo v navadi reči, da je bil žirovski teritorij od oktobra 1943 dalje osvobojeno ozemlje, prvo táko na Gorenjskem), saj je prava osvoboditev napočila šele več kot leto in pol pozneje, maja 1945. Svojčas je bila svoboda velik ideal, zato se zdi, kot da gre staro besedo, vendar ni stara. Prešeren, ki je bil deklarirani frajgajst, to je svobodnjak, je ni uporabljal, namesto svobode je govoril o prostosti (»ko rojak, prost bo vsak«, »prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencov dom«).

Kdo pri zdravi pameti bi torej lahko imel kar koli proti svobodi (mislim seveda na obči izraz, ne na stranko s tem imenom)? Pa vendar je v zadnjih desetletjih beseda svoboda izgubila nekaj svojega leska. Ljudem postane ob besedi svoboda nelagodno, radi opozarjajo na meje svobode, češ da je moja svoboda omejena s svobodo drugega, kakor da ne bi te omejitve vseboval že prvi od osmih slovarskih pomenov besede, ki pravi, da je svoboda, poslušajte, stanje podrejenosti samo zakonom in ne samovoljni oblasti koga drugega. Zakaj so ljudje začeli dvomiti v svobodo, zakaj bi si želeli biti nesamostojni? Ja, ker svobodna drža zahteva odgovornost, odgovornost pa je naporna reč, biti svoboden je naporno.

Tale dom je bil zgrajen v času, ko ideal svobode še ni bil vprašljiv, ko ni bilo vabljivejših alternativ, zato so ga v maniri časa poimenovali DPD Svoboda. Imenitno se mi zdi, da se je ime ohranilo, čeprav se zdi, kot da so vse besede iz njegovega imena (delavska prosveta in svoboda) iz nekega drugega časa. Kaj naj bi bila današnja alternativa idealu svobode, kaj dobimo v zameno, če se odpovemo rizični svobodi? To je občutek varnosti. Tako kot se je skozi čas svobodi manjšala popularnost, je na pogostnosti pridobivala beseda varnost, ki je postala nesporni ideal današnje družbe – varnost, security, safety, Sicherheit über alles. Za nobeno slovensko posebnost ne gre, tudi v angleščini se svoboda umika varnosti, kar zaupljivi ljudje označujejo kot civilizacijski napredek (tudi sam sem do nedavnega spadal mednje), drugi pa v tej zvezi raje omenjajo Orwellowo antiutopijo 1984 ali govorijo o strašljivi viziji družbe nadzora (angl. surveillance society).

Današnji dan spomina je dan spomina na vojno. Vojne so krute in prinašajo smrt, kaj bi naštevali, okrog 100.000 mrtvih v drugi svetovni vojni. 140.000 žrtev navajajo statistike za vojno ob razpadu Jugoslavije v 90. letih, za aktualni dve, za tisto v Ukrajini, ki je nihče več ne omenja, in tisto v Gazi (ki je po številu prebivalcev primerljiva s Slovenijo), so številke visoke in še rastejo.

Normalno je, da se človek želi vojni izogniti. Nekaterim se zdi, da bodo varnejši v mestu, drugi se raje umaknejo na deželo, eni se oportuno pridružijo močnejšemu v spopadu, drugi izpostavijo svoje življenje na strani zatiranih. Nekatere izbire se izkažejo usodne, nekaterim pa uspe preživeti. Eni se iz krutih časov naučijo, da vojna prinaša samo zlo in prisegajo na »Nikoli več!«, drugim ne pomaga nič in komaj čakajo na naslednjo. Trenutno je žal spet tak čas, ko se mnogim politikom in medijem, skupaj z nespametnimi ljudmi zdi, da lahko samo vojna, to je brezobzirna, groba sila, uredi zapletene odnose na tem svetu. A veste, da na Facebooku celo cenzurirajo sporočila, ki kličejo k miru!

Na komemorativnih dogodkih, kot je tale, se zbiramo – upam, da se ne motim – v glavnem ljudje, ki vojn ne maramo, ki v vojnah ne vidimo rešitve in gojimo spomin na vojne le zato, da bi od njih odvračali. Obujati spomine na vojno pomeni obujati spomin na mrtve. Beseda komemoracija izvirno pomeni zgolj 'skupinsko spominjanje', uporabljamo pa jo v zvezi z mrtvimi: na pokopališčih, ob dnevu mrtvih ter ob spomenikih žrtvam. Komemoracija je turobna beseda, komemoracije niso dogodki, kamor bi ljudje drli sami od sebe kot na veselice, udeležujemo se jih bolj iz dolžnosti kot iz veselja. Človeku, ki kratkovidno in egoistično živi samo za svoj zdaj ter sledi principu carpe diem (užij ta dan), spominjanje travmatičnih obdobij iz kolektivne preteklosti ne paše. Po svoje je to razumljivo, kdo pa rad praska po hrastah, ki so že zdavnaj prekrile rane preteklosti … Vendar pa pozaba preteklosti prinese s sabo tudi odpoved zavezam prednikov in je s tem samo korak do tega, da začnemo namesto Žiri uporabljati ime Sairach. Spričo stalne skušnjave, da Slovenci slečemo svojo pretesno slovensko kožo in se prelevimo v nekaj drugega, to ni več nedolžno.

Tale dan spomina naj bi bil, akoravno že blizu prvemu novembru, vendarle vedrejše narave, saj obeležuje vesel dogodek, to je umik okupatorja iz Žirov, čeprav so se tudi potem še vedno odvijali krvavi spopadi, ropanja in pobijanja, zlasti s strani okupatorjevih kolaborantov domobrancev in četnikov. O tem priča razstava o Žireh v času druge svetovne vojne in o tem pričajo spominska obeležja.

Prav o o spominskih obeležjih želim govoriti danes, sem namreč eden od prostovoljcev, ki na spletni zemljevid Geopedija vpisujejo partizanske spomenike. Žirovski rojak Zdravko Mlinar je za take »ljudske projekte« brez pravega inštitucionalnega zaledja in financiranja utrdil besedo »občanska znanost«, po zgledu angleškega pojma citizen science, nekateri raje govorijo o skupnostnem raziskovanju ali participativni znanosti ipd. Na tleh žirovske občine se nahaja 20 partizanskih obeležij, to je relativno malo v razmerju do vseh 8000, kolikor smo jih popisali do sedaj, kar je gotovo povezano tudi z odsotnostjo okupatorja od jeseni 1943 dalje. Večino žirovskih spomenikov je popisal nekdanji ravnatelj loškega muzeja Franc Podnar, najprej za monografijo in za loško borčevsko spletno stran, potem pa še za Geopedijo.

Predstavil bom samo tri ali štiri od njih. Največ sva si dala z ženo opraviti okrog spomenika, ki stoji nad cesto na pol poti med Trebijo in Žirmi, že zunaj občine. Lepega dne sva iz avtomobila opazila, da plošče, ki sva jo leto prej fotografirala, ni več. Policist, ki raziskoval izginotje, je bil prizadeven, ampak zlikovca, ki je odžagal bronasto ploščo, ni našel. Domnevam, da je šlo za istega tatu, ki je ukradel tudi kip in bakrene žlebove z grobnice Tavčarjevih na Visokem ter jih prodal odpadu. Da ne bi ostalo pri tem, sva pri lokalnem tiskarju naročila plastično ploščo s sliko prvotnega spomenika, opisom dogodkov v slovenščini in angleščini in s podatkom o vandalskem dejanju, ter jo pritrdila na betonski podstavek. Zelo po domače, res, in začasno, brez žegna inštitucij, ampak spomin na dva uspešna partizanska napada na Nemce v letih 1942 in 1943 na tem mestu je vendarle ostal. Kdor se pelje mimo in mu uspe varno parkirati in se skozi šavje prebiti do plošče, si lahko prebere o njih. Ali pa bolj udobno doma z računalnika, le sloj partizanskih spomenikov na Geopediji mora odpreti.

V šolski avli je plošča devetim padlim učencem, ki so bili ob smrti stari 16–17 let, najmlajši pa deset let. Osnovna šola se je nekaj desetletij imenovala OŠ padlih prvoborcev. Teh naj bi bilo pet, Miha Naglič pa našteva še enega, Dušana Jana, ki je po dražgoški bitki zamenjal strani in končal v nemški uniformi. Menda je delal na obe strani in ni čisto jasno, ali ga niso pokončali Nemci sami, ko so to odkrili.

V gozdu nad Potjo v Goropeke se nahaja spomenik petim, ki so jih pobili slovenski četniki 13. septembra 1944. Med njimi je bil tudi 41-letni strokovno napredni in požrtvovalni zdravnik Ernest Demšar. Zdravil je po Hipokratovi prisegi vse po vrsti, seveda tudi partizane, kar je bilo zanj usodno. Tako kot mnoge druge intelektualce so ga v začetku vojne izgnali v Srbijo, potem internirali v zloglasno taborišče Dachau, od koder se je po prizadevanju domačih kot uradno italijanski državljan vrnil domov. Njegova tragična usoda je bila predmet več literarnih del, Karel Grabeljšek ga je upodobil v romanu Med strahom in dolžnostjo, po katerem je nastal tudi film. Miha Naglič, iz čigar zapisov sem se poučil o žirovski NOB, je poročilo o Demšarjevem koncu prepustil kar pisatelju Grabeljšku, pa bom storil tudi sam tako:

»Sredi popoldneva so četniki odpeljali proti Goropekam naropano blago, dve ženski, dva partizanska intendanta, ki so ju nekje ujeli, in doktorja. Komaj so jih odpeljali, je pritekla doktorjeva žena z obema otrokoma, mlajšega je nosila v naročju, starejšega je vlekla za roko. Menda je šele tistikrat zvedela, da so ujetniki tam. Gostilničar je pravil, da je bila kakor zid, oči rdeče obrobljene od joka, lica umazana od zasušenih solz. Kakor da je ob pamet, se mu je zdela. Ko ji je povedal, da so ujetnike že odgnali, je planila z otrokoma na vrt, da bi prišla na pot, ki se malo naprej cepi proti Goropekam. Tisti trenutek se je nad vasjo razbesnelo peklensko streljanje«

V grobišču na pokopališču leži 22 poznanih in 29 neidentificiranih trupel, besedilo na spomeniku govori o junakih ljudske revolucije, vklesani verz pa že izraža pesnikovo napoved, da se bo padlih v poznejših egoističnih časih spominjal samo še on:

»Mah naj nikdar ne porase gomile junakov neznanih. Ko mislil bo vsakdo le nase, sanjal bo z vami – poet.«

Na Žirovskem vrhu je plošča narodni herojki, 21-letni Mihaeli Škapin – Drini, eni izmed 22 slovenskih narodnih herojinj, ki je padla tu novembra 1943; kip in ploščo ima Drina še v Velikem Polju na Krasu nad Vipavsko dolino, od koder je bila doma in kamor so njeno truplo prepeljali po vojni. Kako natanko je umrla, ko je tekla na pomoč svoji enoti, ni jasno. Našla jo je pod snegom domačinka, puško in pištolo je imela Drina še pri sebi. Ko so jo čez slabi dve leti odkopali izpod kozolca, kamor so jo zagrebli, je bilo njeno telo še popolnoma ohranjeno: če bi padla na nasprotni strani, bi se verjetno razširil glas o čudežu. V vojni so padli tudi njen oče in trije drugi otroci, preživela je samo mama.

Dragi vsi, slabo se učimo iz zgodovine. Namesto da bi v kali zatirali vsako misel na vojno, ki povzroča zlo, poslušamo po televiziji slovenskega generalmajorja, kako je po vojni zakonodaji dovoljeno streljati na otroke, če so ti uporabljeni kot živi ščit – sprevrženost brez primere! Psihopatski svetovni voditelji spet pleteničijo o »dokončnih rešitvah« z izobčenjem in iztrebljenjem nasprotnika, podobno kot so naciji govorili o Endlösung z iztrebljenjem Židov. Prosim vas, kot svobodne in čuteče ljudi: bodimo odgovorni in aktivni državljani, uporabimo spoznanja iz zgodovine, zdravo pamet in pogum, da na vsakem koraku glasno izrekamo bodočim vojnam, ki trkajo na vrata, NE: ne trgovcem z orožjem in ne vojnim hujskačem!^[1]

• Nazaj na Objave: Miran Hladnik

1. ↑ Petition for the Resignation of Ursula von der Leyen, President of the European Commission. DiEM25 (Democracy in Europe Movement 2025).