Papež Pij XII.

Rojstvo	Eugenio Maria Giuseppe Giovanni Pacelli 2. marec 1876({{padleft:1876|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:2|2|0}}) Rim[d]
Smrt	9. oktober 1958({{padleft:1958|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:9|2|0}}) (82 let) Castel Gandolfo[d]
Državljanstvo	Italija[d]  Kraljevina Italija[d]
Poklic	rimskokatoliški duhovnik, katoliški škof
Pokopan	Vatikanska grobnica
Podpis

Pij XII., papež Rimskokatoliške cerkve, 1876–1958.

• Ničesar ne izgubimo z mirom, vse lahko izgubimo z vojno.^[1]

• Bil je malce bizantinski. (papež Janez XXIII. o svojem predhodniku)^[2]

• Sveti oče me sprejme. Ob dobrohotnem sprejemu in preprostosti besed me prevzame, kar je v njegovi misli občutljivega in močnega. Pij XII. sodi vse stvari iz zornega kota, ki presega ljudi, njihovo podjetnost in njihove nesporazume. Vendar ve, kaj jih to stane in trpi z vsemi hkrati. Občutiš, da je nadnaravna naloga, na vsem svetu zaupana samo njemu, težka za njegovo dušo, vendar jo nosi, ne da bi ga karkoli utrudilo, prepričan o cilju, prepričan o poti. O drami, ki pretresa vesolje [druga svetovna vojna], njegovo razmišljanje, njegove informacije ničesar ne prikrivajo. Njegova prodorna misel je usmerjena na posledico: besnenje ideologij, mešanic komunizma in nacionalizma, po velikem delu zemlje. Njegov navdih razodeva, da jih lahko presežejo samo krščanska vrea, upanje in ljubezen, celo tedaj, ko bodo povsod in dolgo poteptane. Zanj je torej vse odvisno od politike Cerkve, od njenega delovanja, od njene govorice, od načina, kako je vodena. Zato jo ima za področje, ki si ga osebno pridržuje in kjer uporablja darove avtoritete, blišča in zgovornosti, ki mu jih je podelil Bog. Pobožen, usmiljen, politik, vse to v najvišjem smislu, ki ga imajo lahko ti izrazi, tak se mi zdi skozi spoštovanje, ki mi ga navdihuje ta cerkveni poglavar in ta vladar. (Charles de Gaulle o avdienci pri papežu 30. junija 1944)^[3]

• To je bil velik in dober človek in rad sem ga imel (He was a great and good man and I loved him). (Bernard Law Montgomery)^[4]

• Ob neki priložnosti sem vprašala nuncija [Eugenia Pacellija], ali ne misli, da bi bilo lahko v tem možu [Adolfu Hitlerju] nekaj dobrega in da bi prav tako, kot je Mussolini koristil Italiji, tudi on [Hitler] mogel pomagati Nemcem. Nuncij je zmajal z glavo in dejal: »Zelo zelo bi se motil, če bi mislil, da se more vse to dobro končati. Ta mož je popolnoma obseden; uniči vse, kar mu ne koristi; kar pravi in napiše, je zaznamovano z njegovim egocentrizmom; ta mož je sposoben iti preko trupel in odstraniti vse, kar bi ga oviralo. Ne morem razumeti, kako to, da ga v Nemčiji niti najodličnejši ljudje ne spregledajo.« Ko je pozneje eden od hitlerjancev prišel v Rim, mi je dejal: »Koliko nravstvene revščine, koliko ponižanja in sramote bi bilo prihranjenega nam in svetu, če bi tedaj bili pozorni na nuncija Paceliija!« (pričevanje sestre M. Pascaline Lehnert o Pijevem mnenju o Adolfu Hitlerju)^[5]