[go: up one dir, main page]
Pojdi na vsebino

Visok krvni tlak

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Hipertenzija
Samodejni merilnik za krvni tlak, ki kaže arterijsko hipertenzijo (izmerjen tlak sistolično 158 mmHg, diastolično 99 mmHg in srčni utrip 80/minuto).
Specialnostdružinska medicina, hypertensiology uredi v wikpodatkih
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10I10,I11,I12,
I13,I15
MKB-9401
OMIM145500
DiseasesDB6330
MedlinePlus000468
eMedicinemed/1106 ped/1097 emerg/267
MeSHD006973

Visok krvni tlak ali hipertenzija (HTN), včasih imenovan arterijska hipertenzija, je kronično zdravstveno stanje, pri katerem gre za zvišan krvni tlak v arterijah.[1] Zaradi tega predstavlja kroženje krvi po žilah za srce večji napor, kot je to običajno. Za krvni tlak sta značilni dve meritvi, sistolični in diastolični tlak, odvisno od tega, ali se med dvema utripoma srca srčna mišica krči (sistola) ali sprošča (diastola), predstavljata pa najvišji in najnižji tlak. Normalni krvni tlak v mirovanju je med 100 in 140 mmHg sistolično (zgornja vrednost) ter med 60 in 90 mmHg diastolično (spodnja vrednost). Kot visok krvni tlak so opredeljene vrednosti, ki so stalno pri nad mejo 140/90 mmHg.

Visok krvni tlak je lahko esencialna hipertenzija (primarni ali esencialni visok krvni tlak) ali pa sekundarna hipertenzija (sekundarni ali drugotni visok krvni tlak); v približno 90–95 % primerov gre za »primarni visok krvni tlak«, kar pomeni visok krvni tlak brez očitnega osnovnega medicinskega vzroka.[2] Pri preostalih 5–10 % primerov (drugotni visok krvni tlak) gre za druge okoliščine, z vplivom na ledvice, arterije, srčni ali endokrini sistem.

Visok krvni tlak je glavni dejavnik tveganja za možgansko kap, srčno kap (miokardni infarkt), odpoved srca, anevrizme arterij (npr. anevrizmo aorte), bolezni perifernih arterij in je vzrok za kronične bolezni ledvic. Tudi samo zmerno zvišanje krvnega tlaka v arterijah je povezano s krajšim pričakovanim trajanjem življenja. Spremembe v prehrani in načinu življenja lahko izboljšajo nadzor krvnega tlaka in zmanjšajo z zdravstvenimi zapleti povezana tveganje, vendar morajo osebe, za katere se izkaže, da so spremembe življenjskega sloga neučinkovite ali nezadostne, pogosto poseči po zdravilih.

Znaki in simptomi

[uredi | uredi kodo]

Visok krvni tlak le redko spremljajo simptomi, tako da se običajno odkrije med pregledi ali med obiskom pri zdravniku zaradi drugih težav. Del ljudi z visokim krvnim tlakom ima znake v obliki glavobola (predvsem v zatilju in zjutraj), kot tudi omotice, vrtoglavice, tinitusa (brnenje ali žvižganje v ušesih), sprememb v vidu ali omedlevice.[3]

Med fizičnim pregledom je mogoče z oftalmoskopijo zadnjega predela oči ugotoviti hipertenzivno retinopatijo, kateri je lahko vzrok visok krvni tlak.[4] Klasično se resnost retinopatičnih sprememb razvršča v stopnje I–IV, pri čemer je blažje stopnje težko razlikovati med seboj.[4] Rezultati oftalmoskopskega pregleda lahko tudi nakažejo, kako dolgo že oseba oboleva zaradi visokega tlaka.[3]

Drugotni visoki krvni tlak

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Drugotni visoki krvni tlak.

Nekateri dodatni znaki in simptomi lahko kažejo na drugotni visok krvni tlak, t. j. na visok krvni tlak zaradi vzrokov, kot so bolezni ledvic ali endokrina obolenja. Na primer, debelost v predelu trebuha, intoleranca za glukozo, obraz »kot polna luna«, »bivolja grba« in vijolične gube kažejo na možen Cushingov sindrom.[5] Obolenje ščitnice in akromegalija sta prav tako lahko vzrok za hipertenzijo z značilnimi simptomi in znaki.[5] Šumi v trebuhu so lahko znak za stenozo ledvične arterije (zožitev arterije, ki teče skozi ledvice), zmanjšanje krvnega tlaka v spodnjih okončinah in / ali zakasnjeni ali odsotni pulzi v stegenskih arterijah pa so lahko znak za koarktacijo aorte (zožitev aorte kmalu po tem, ko zapusti srce). Labilni ali paroksizmalni visok krvni tlak, ki ga spremljajo glavobol, razbijajoče srce, bledica in znojenje, je lahko povod za sum na feokromocitom.[5] Del primerov vztrajnega visokega krvnega tlaka ima vzrok v kronično visoki dejavnosti avtonomnega živčnega sistema, poznani pod izrazom »nevrogenski visok krvni tlak«.[6]

Hipertenzivna kriza

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Hipertenzivna kriza.

Hudo zvišan krvni tlak (enak ali nad 180 mmHg sistolično ali 110 mmHg diastolično - včasih imenovan maligni ali pospešeni visok krvni tlak) imenujejo »hipertenzivna kriza«, ker je znano, da krvni tlak nad temi ravnmi pomeni veliko tveganje za zaplete. Ljudje s krvnim tlakom v tem območju so lahko da brez simptomov, vendar pri njih, bolj verjetno kot v splošni populaciji, poročajo o glavobolu (22 % primerov)[7] in o omoticah.[3] Drugi simptomi, ki spremljajo hipertenzivno krizo, so med drugim lahko poslabšanje vida, ali zasoplost zaradi odpovedi srca, ali pa splošen občutek slabosti zaradi odpovedi ledvic.[5] Za večino ljudi s hipertenzivno krizo se ve, da imajo povišan krvni tlak, vendar lahko dodatni sprožilci privedejo do nenadnega dviga.[8]

»Hipertenzivni urgentni primer«, doslej znan kot »maligni visok krvni tlak«, je diagnoza v primeru neposrednih okvar enega ali več organov zaradi resno zvišanega krvnega tlaka. To je lahko med drugim hipertenzivna encefalopatija, ki jo povzroča otekanje možganov in disfunkcija, značilni zanjo pa so glavoboli in je spremenjena raven zavesti (zmedenost in zaspanost). Papiloedem mrežnice ali krvavitve in izločki so dodaten znak za okvare tarčnih organov. Bolečina v prsnem košu je lahko znak za okvaro srčne mišice (ki lahko napreduje v infarkt srčne mišice) ali včasih v disekcijo aorte, t. j. raztrg notranje stene aorte. Zasoplost, kašelj in s krvjo obarvan izpljunek so značilni znaki za pljučni edem, to je otekline pljučnega tkiva zaradi [srce|okvare levega prekata]] oziroma nesposobnosti levega prekata, da v zadostnem obsegu črpa kri iz pljuč v arterijski sistem.[8] Lahko pride do hitrega poslabšanja v delovanju ledvic (akutne okvare ledvic) in mikroangiopatične hemolitične anemije (uničenja krvnih celic).[8] V teh primerih je nujno hitro znižati krvni tlak, da ne pride do trajne okvare organov.[8] V nasprotju s tem ni nobenih dokazov, da je v nujnih primerih hipertenzije treba krvni tlak hitro zmanjšati, če ni znakov za poškodbe ciljnih organov in če agresivno zniževanje krvnega tlaka ni brez tveganja.[5] V urgentnih primerih se svetuje poraba peroralnih zdravil, ki krvni tlak v času 24 do 48 ur postopoma znižajo.[8]

Nosečnost

[uredi | uredi kodo]

Visok krvni tlak se pojavlja pri približno 8-10 % nosečnosti.[5] Večina žensk z visokim krvnim tlakom v nosečnosti imajo že obstoječo primarno hipertenzijo, visok krvni tlak v nosečnosti pa je lahko prvi znak preeklampsije, to je resnega obolenja v drugi polovici nosečnosti in v poporodnem obdobju.[5] Za preeklampsijo je značilen povišan krvni tlak in prisotnost beljakovin v urinu.[5] Pojavi se pri približno 5 % nosečnosti in je vzrok za okoli 16 % vseh maternih smrti po svetu.[5] Preeklampsija poleg tega podvoji tveganje za perinatalno umrljivost.[5] Običajno pri preeklampsiji ni videti nobenih simptomov, tako da se odkriva med rutinsko kontrolo. Ko se pojavijo simptomi preeklampsije, so najbolj pogosti med njimi glavobol, motnje vida (pogosto kot »utripajoče luči«), bruhanje, bolečine v epigastriju in edem. Preeklampsija lahko občasno napreduje v smrtno nevarno stanje, v t. i. eklampsijo, ki predstavlja urgenten primer visokega tlaka in vodi do več resnih zapletov, med drugim do izgube vida, možganskega edema, toničnih/kloničnih napadov ali krčev, odpovedi ledvic, pljučnega edema in razsejane intravaskularne koagulacije (obolenje strjevanja krvi). [5][9]

Dojenčki in otroci

[uredi | uredi kodo]

Zakrnel razvoj, napadi, razdražljivost, pomanjkanje energije in oteženo dihanje[10] je lahko pri novorojenčkih in mladih dojenčkih povezano s hipertenzijo. Pri starejših dojenčkih in otrocih lahko visok krvni tlak povzroči glavobol, nepojasnjeno razdražljivost, utrujenost, motnje v razvoju, zamegljen vid, krvavitve iz nosa in paralizo obraza.[11]

Vzrok

[uredi | uredi kodo]

Primarno zvišan krvni tlak ali esencialna arterijska hipertenzija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Esencialna hipertenzija.

Primarni (esencialni) visoki krvni tlak je najpogostejša oblika visokega krvnega tlaka, predstavlja pa 90-95 % vseh primerov visokega krvnega tlaka.[2] V skoraj vseh sodobnih družbah krvni tlak s staranjem narašča in nevarnost za visok tlak v starejših letih je občutna.[12] Visok krvni tlak je posledica kompleksne interakcije genov in okoljskih dejavnikov. Odkrili so številne pogostne genske variante z majhnimi učinki na krvni tlak,[13] kakor tudi nekatere redke genske variante z velikimi učinki na krvni tlak[14] vendar je genetsko ozadje za visok krvni tlak še vedno slabo razumljeno. Na krvni tlak vpliva več okoljskih dejavnikov. Dejavniki v življenjskem slogu, ki znižujejo krvni tlak, so med drugim zmanjšan vnos soli,[15] povečano uživanje sadja in nizko maščobnih izdelkov (dieta DASH - »Dietary Approaches to Stop Hypertension«, t. j. dietni pristop k preprečevanju visokega krvnega tlaka), telovadba,[16] izguba teže[17] in zmanjšano uživanje alkohola.[18] Zdi se, da stres ne igra velike vloge[19] pri čemer za uspeh raznih tehnik za sproščanje na osnovi izkušenj ni dokazov.[20][21] Možni vplivi drugih dejavnikov, kot je uživanje kofeina, [22] in pomanjkanje vitamina D[23] so manj izrazite. Tudi za odpornost na inzulin, ki je za debelost običajna in je sestavni del sindroma X (ali metaboličnega sindroma), se meni, da prispeva k zvišanju krvnega tlaka.[24] Nedavne študije so med dejavnike tveganja za esencialni visok krvni tlak pri odraslih dodale dogajanja v zgodnjem življenju (na primer nizko težo ob porodu, kajenje matere in odsotnost dojenja),[25] čeprav mehanizmi, ki te vrste izpostavljenosti povezujejo z visokim krvnim tlakom pri odrasli osebi, ostajajo dalje nejasni.[25]

Sekundarno zvišan krvni tlak ali sekundarna arterijska hipertenzija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: drugotni visoki krvni tlak.

Drugotni visoki krvni tlak ima jasen vzrok. Bolezni ledvic so najpogostejši drugotni vzrok za visok krvni tlak.[5] Visok krvni tlak je lahko tudi posledica problemov z endokrinimi žlezami, kot so Cushingov sindrom, hipertiroidizem, hipotiroidizem, akromegalija, Connov sindrom ali hiperaldosteronizem, hiperparatiroidizem and feokromocitom.[5][26] Drugi vzroki za drugotni visok krvni tlak so med drugim debelost, prekinjeno dihanje med spanjem, nosečnost, koarktacija aorte, pretirano uživanje sladkih koreninic in nekaterih zdravil na recept, zeliščnih zdravil in prepovedanih drog.[5][27]

Patofiziologija

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Patofiziologija visokega tlaka.
Diagram z razlago vplivov na arterijski tlak

Pri večini ljudi z razvitim bistvenim (primarnim) visokim krvnim tlakom, je za visok tlak odgovorna povečana upornost za pretok krvi (skupna periferna upornost), pri čemer izhod iz srca ostaja v normalnih mejah.[28] Ugotovljeno je, da imajo nekateri mlajši ljudje s predhodno hipertenzijo ali »mejno visokim krvnim tlakom« visok pretok skozi srce, zvišan srčni utrip in normalno periferno upornost, imenovano mejna hiperkinetičen visok krvni tlak.[29] Ti posamezniki pozneje v življenju, ko jim srčna moč pade in periferna upornost s starostjo začne rasti, razvijejo tipične značilnosti esencialnega visokega krvnega tlaka.[29] Ali je ta vzorec značilen za vse, pri katerih konec koncev pride do zvišanega tlaka, je sporno.[30] Povečanje periferne upornosti gre pri ugotovljenem visokem tlaku v glavnem na račun strukturnega oženja arterij in arteriol,[31] čeprav k uporu lahko prispeva tudi zmanjšanje števila oziroma gostote kapilar.[32] Visok krvni tlak je povezan tudi z zmanjšano periferno vensko skladnostjo,[33] ki lahko poveča vensko vračanje, poveča začetno obremenitev srca in konec koncev povzroči diastolično disfunkcijo. Ali povečano aktivno krčenje ožilja igra vlogo pri nastanku esencialnega visokega krvnega tlaka, ni razjasnjeno.[34]

Pulzni tlak (razlika med sistoličnim in diastoličnim krvnim tlakom) se pri starejših ljudeh z visokim krvnim tlakom pogosto poveča. To lahko pomeni nenormalno visok sistolični tlak in pa normalen ali nizek diastolični tlak - obolenje, ki ga imenujejo izolirana sistolična hipertenzija.[35] Visok pulzni tlak pri starejših ljudeh z visokim krvnim tlakom ali z izolirano sistolično hipertenzijo je mogoče pojasniti z večjo togostjo arterij, ki običajno spremlja staranje in ki se z visokim krvnim tlakom lahko slabša.[36]

Številni predlogi skušajo pojasniti mehanizem za zvišanje periferne upornosti pri visokem krvnem tlaku. Pri večini primerov so vpletene motnje v delovanju ledvic, kar se soli in vode tiče (zlasti anomalije v intrarenalnem sistemu renin-angiotenzin)[37] ali pa abnormalnosti simpatičnega živčevja.[38] Ta mehanizma se med seboj ne izključujeta in verjetno oba do neke mere prispevata k večini primerov esencialnega visokega krvnega tlaka. Obstajajo tudi mnenja, da pri visokem krvnem tlaku tudi endotelialna disfunkcija in vnetje žil lahko prispevata k večji upornosti in okvaram ožilja.[39][40]

Diagnoza

[uredi | uredi kodo]
Tipični testi
Sistem Testi
Renalni Microskopska analiza urina, proteinurija, BUN in/ali kreatinin
Endokrini Serum natrij, kalij, kalcij, TSH
Presnovni Glukoza v krvi na tešče, HDL, LDL, in skupni holesterol, trigliceridi
Drugo Hematokrit, elektrokardiogram, in rentgenska slika prsnega koša
Viri: Harrison's principles of internal medicine[41] drugi[42][43][44][45][46]

Hipertenzijo se ugotavlja na podlagi stalno visokega krvnega tlaka. Tradicionalno, [47] se za to zahteva tri ločene meritve s sfigmomanometrom z enomesečnimi intervali.[48] Začetna ocena hipertenzije mora vsebovati celotno anamnezo in telesni pregled. Razpoložljivost 24-urnih ambulantnih monitorjev krvnega tlaka in strojev za merjenje krvnega tlaka v domačem okolju je zaradi nevarnosti napačne diagnoze pri bolnikih, ki jim že samo pogled na belo haljo dvigne tlak, privedla do sprememb v protokolih. V Združenem kraljestvu je trenutno najboljša praksa za rahlo dvignjene klinične rezultate ambulantno merjenje ali pa - manj idealno - nadzor nam krvnim tlakom doma v obdobju 7 dni.[47] Prav tako je treba upoštevati navidezni visok krvni tlak pri starejših osebah ali sindrom arterij, ki niso zmožne krčenja. To obolenje je verjetno posledica poapnenja arterij in nenormalno visokih odčitkov tlaka pri merjenju z manšeto, pri katerih so intra-arterijske vrednosti krvnega tlaka normalne.[49]

Ko je postavljena diagnoza za visok krvni tlak, bodo zdravniki na osnovi dejavnikov tveganja in drugih simptomov, če so prisotni, poskušali ugotoviti osnovni vzrok zanj. Drugotni visok krvni tlak je pogostejši pri preadoscentnih otrocih, v večini primerov je vzrok obolenje ledvic. Primarni ali esencialni visok krvni tlak je pogostejši pri mladostnikih ter ima številne dejavnike tveganja, vključno z debelostjo in družinsko anamnezo visokega krvnega tlaka.[50] Za identifikacijo možnih vzrokov za drugotni visok krvni tlak je mogoče opraviti laboratorijske teste, ki pomagajo ugotoviti, ali je povišan krvni tlak povzročil poškodbe srca, oči in ledvic. Dodatni testi na sladkorno bolezen in visoke ravni holesterola se običajno izvajajo zato, ker ti pogoji pomenijo dodatne dejavnike tveganja za razvoj bolezni srca in morda potrebno zdravljenje.[2]

Z merjenjem kreatinina v serumu se ugotavlja prisotnost bolezni ledvic, ki je lahko bodisi vzrok bodisi posledica visokega krvnega tlaka. Določati hitrost glomerulne filtracije (eGFR) samo na osnovi kreatinina v serumu lahko njeno vrednost preceni, tako da najnovejše smernice zagovarjajo uporabo napovednih enačb, kot je formula za spremembo prehrane pri ledvični bolezni (MDRD).[1] EGFR lahko tudi nudi temeljno mero za delovanje ledvic, ki se lahko uporablja za spremljanje morebitnih neželenih učinkov za ledvice pri nekaterih zdravilih za visok tlak. Poleg tega se izvaja testiranje urina na prisotnost beljakovin kot drugotni kazalnik za bolezni ledvic. Z elektrokardiogramom (EKG/ECG) se preveri, ali je srce zaradi visokega krvnega tlaka obremenjeno. Prav tako lahko tudi pokaže, da je prišlo do odebelitve srčne mišice (hipertrofije levega prekata), ali da je srce predhodno doživelo manjšo motnjo, kot je tih srčen infarkt. Da se najdejo znaki za razširitve srca ali poškodbe na srcu, se lahko tudi naredi rentgenska slika prsnega koša ali ehokardiogram.[5]

Odrasli

[uredi | uredi kodo]
Classification (JNC7)[1] Tlak v sistoli Tlak v diastoli
mmHg kPa mmHg kPa
Normalen 90–119 12–15.9 60–79 8.0–10.5
Visok normalen [51] ali hipertenzija 120–139 16.0–18.5 80–89 10.7–11.9
Hipertenzija, faza 1. 140–159 18.7–21.2 90–99 12.0–13.2
Hipertenzija, faza 2 . ≥160 ≥21.3 ≥100 ≥13.3
Izolirana sistolična
hipertenzija 		≥140 ≥18.7 <90 <12.0

Pri ljudeh, starih 18 let ali več, je visok krvni tlak opredeljen kot sistolična in / ali diastolična vrednost za krvni tlak, ki je dosledno višja od sprejete normalne vrednosti (trenutno 139 mmHg sistolično, 89 mmHg diastolično: glej tabelo - Razvrstitev (JNC7)). Če se meritve opravlja v okviru iz 24-urnega spremljanja ambulantno ali pa doma, se uporabljajo nižje pragove (135 mmHg sistolično ali 85 mmHg diastolično).[47] Najnovejše mednarodne smernice za zvišan krvni tlak vsebujejo tudi kategorije, ki so pod razponom za zvišan krvni tlak, tako da je tudi v normalnem območju videti zvezno tveganje zaradi zvišanega tlaka. JNC7 (2003)[1] uporablja izraz zvišan krvni tlak za območje 120-139 mmHg sistolično in / ali 80-89 mmHg diastolično, smernice ESH-ESC (2007)(2007)[52] and BHS IV (2004)[53] uporabljajo kategorije optimalno, normalno in normalno povečano za dodatno razvrstitev tlakov pod 140 mmHg sistolično in 90 mmHg diastolično. Visok krvni tlak je tudi dodatno razvrščen: JNC7 razlikuje visok krvni tlak stopnje I, visok krvni tlak stopnje II, in izoliran sistolični visok krvni tlak. Izoliran sistolični visok krvni tlak se nanaša na povišan sistolični tlak ob normalnem diastoličnem tlaku in se pogosto javlja pri starejših ljudeh.[1] Smernice ESH-ESC (2007) (2007)[52] in BHS IV (2004),[53] dodatno opredeljujejo tretjo fazo (fazo III visokega krvnega tlaka) za ljudi s sistoličnim tlakom nad 179 mmHg ali diastoličnim tlakom nad 109 mmHg. Visok krvni tlak se uvršča med »odporne" primere«, če zdravila krvnega tlaka ne morejo znižati na normalno raven.[1]

Otroci

[uredi | uredi kodo]

Visok krvni tlak pri novorojenčkih nastopa redko, približno pri 0,2 do 3 odstotkih novorojenčkov, tako da se pri zdravih novorojenčkih krvnega tlaka se ne meri rutinsko.[11] Visok krvni tlak je pogostejši pri novorojenčkih z visokim tveganjem. Pri odločanju, ali je pri novorojenčku krvni tlak normalen, je treba upoštevati različne dejavnike, kot so nosečnostna starost, čas od zanositve in teža ob porodu.[11]

Visok krvni tlak se pojavlja precej pogosto pri otrocih in mladostnikih (2-9 %, odvisno od starosti, spola in narodnosti) [54] in je povezana z dolgoročnimi tveganji za slabo zdravje.[55] Dandanes se priporoča, da se otrokom, starejšim kot tri leta, preverja krvni tlak med rutinskimi zdravstvenimi pregledi; visok krvni tlak mora pri tem biti potrjen na večkratnih obiskih, pred se za otroka diagnosticira hipertenzijo. [55] Krvni tlak narašča s starostjo, pri otrocih je visok krvni tlak opredeljen kot povprečje treh ali več meritev sistoličnega ali diastoličnega krvnega tlaka, ki je enak ali večji kot 95. percentil, značilen za spol, starost in višino otroka. Predhodni visok krvni tlak pri otrocih je definiran kot povprečen sistolični ali diastolični tlak, ki je enak ali višji od 90. percentila, vendar pa pod 95. percentilom.[55] Obstaja predlog, da se pri mladoletnikih visok krvni tlak in predhodni visok krvni tlak diagnosticirata in razvrščata po enakih merilih kot pri odraslih.[55]

Preprečevanje

[uredi | uredi kodo]

Ljudje, ki niso označeni kot hipertenzivni, nosijo velik delež bremen, ki izvirajo iz visokega tlaka.[53] Zato so potrebne strategije za prebivalstvo, ki zmanjšujejo posledice visokega krvnega tlaka in zmanjšujejo potrebo po zdravilih proti visokemu tlaku. Preden se začne zdraviti z zdravili, je priporočljivo znižati krvni tlak s spremembami v načinu življenja. Smernice iz leta 2004 Britanske skupnosti za visok krvni tlak [53] predlagajo naslednje spremembe življenjskega sloga, ki so skladne s predlogi ameriškega programa za šolstvo iz leta 2002 [56] za primarno preventivo hipertenzije:

  • ohranjanje normalne telesne teže pri odraslih (npr. indeks telesne mase 20-25 kg / m 2)
  • zmanjšanje vnosa natrija na <100 mmol / dan (<6 g natrijevega klorida ali <2,4 g natrija na dan)
  • redne aerobne telesne dejavnosti, kot so hitra hoja (≥ 30 min na dan, večino dni v tednu)
  • Omejevanje uživanja alkohola na ne več kot 3 enote / dan pri moških, in ne več kot 2 enoti / dan pri ženskah
  • Uživanje hrane, ki je bogata s sadjem in zelenjavo (npr. vsaj pet obrokov na dan);

Učinkovita sprememba življenjskega sloga lahko zniža krvni tlak do enake mere, kot zdravilo proti visokemu tlaku. Kombinacije dveh ali več sprememb v načinu življenja lahko dosežejo še boljše rezultate.[53]

Obvladovanje visokega krvnega tlaka

[uredi | uredi kodo]

Spremembe v načinu življenja

[uredi | uredi kodo]

Prvi korak pri zdravljenju hipertenzije je enak priporočilom za zaščitne spremembe v načinu življenja[57] in vključuje spremembe v prehrani,[58] telovadbo in hujšanje. Za vse njih je dokazano, da pri ljudeh z visokim krvnim tlakom znatno zmanjšajo krvni tlak.[59] Njihova možna učinkovitost je podobna kot v primeru, da se jemlje eno samo zdravilo. [51]Če je krvni tlak tako visok, da upraviči takojšnjo uporabo zdravil, se vzporedno z zdravili še vedno priporočajo spremembe v življenjskem slogu.

Sprememba v prehranjevanju, kot je dieta z nizkim vnosom natrija, ima koristne posledice. Kar se zniževanja krvnega tlaka tiče, dolgoročna (več kot 4 tedne) dieta z nizkim vnosom natrija pri ljudeh kavkazijskega porekla deluje, tako pri ljudeh z visokim krvnim tlakom kot pri osebah z normalnim krvnim tlakom.[60] Tudi dieta DASH, to je dieta, bogata na orehih, polnovrednih žitih, ribah, perutnini, sadju in zelenjavi, znižuje krvni tlak. Glavna značilnost načrta je omejiti vnos natrija, čeprav je prehrana tudi bogata na kaliju, magneziju, kalciju in pa beljakovinah.[61] Za razne programe za zmanjšanje psihološkega stresa, kot so recimo biofeedback, tehnika sproščanja ali meditiranje, trdijo, da zmanjšujejo povišan krvni tlak. Dokazi za to na splošno slabše kakovosti in na splošno njih učinkovitost ni večja, kot je pri zdravstveni vzgoji.[62][21]

Zdravila

[uredi | uredi kodo]

Za zdravljenje je trenutno na voljo več razredov zdravil pod skupnim nazivom antihipertenzivi. Pri receptu za prizadeto osebo je treba upoštevati kardiovaskularno tveganje (vključno s tveganjem za srčnomišični infarkt in možgansko kap) kot tudi zmerjene vrednosti za krvni tlak, tako da je kardiovaskularni profil osebe čim točnejši.[63] Pri osebah z blago hipertenzijo (SBP pod 160 mmHg in/ali DBP pod 100 mmHg) in brez drugih zdravstvenih težav ni dokazov za to, da zmanjšujejo nevarnost za smrt ali za stopnjo zapletov zaradi zdravil.[64] Za ljudi s predhodno hipertenzijo ali visokim normalnim tlakom krvi se zdravila ne priporočajo.[51]

Če se začne zdraviti z zdravili, Združeni državni odbor za visok krvni tlak (JNC-7) [1] priporoča zdravniku, da ne spremlja samo odziva na zdravljenje, temveč da tudi zasleduje morebitne neželene učinke zdravil. Znižanje krvnega tlaka za 5 mmHg lahko tveganje za možgansko kap zmanjša za 34 %, za ishemične bolezni srca za 21 %, in poleg tega zmanjša verjetnost za demenco, odpoved srca in smrt zaradi kardiovaskularnih bolezni.[65] Cilj zdravljenja mora biti zmanjšanje krvnega tlaka pod 40/90 mmHg za večino posameznikov, in niže za osebe, ki imajo sladkorno bolezen ali bolezen ledvic (nekateri medicinski strokovnjaki priporočajo, da se vrednosti drži pod 120/80 mmHg).[63][66] Če ciljni krvni tlak ni dosežen, je treba zdravljenje spremeniti, saj je terapevtska vztrajnost jasna ovira za nadzor krvnega tlaka. [67]

Sčasoma so se smernice glede izbire agentov in glede najboljšega pristopa k pospešenemu zdravljenju raznih podskupin spremenile, dandanes se od države do države razlikujejo. Vprašanje, katero sredstvo je najbolje uporabiti kot prvo, je sporno.[68] The Sodelovalni projekt Cochrane, Svetovna zdravstvena organizacija in smernice ZDA podpirajo za začetno zdravljenje nizke odmerke diuretika na osnovi tiazida.[68][69] Smernice Združenega kraljestva poudarjajo vlogo zaviralcev kalcijevih kanalov (CCB), ki imajo prednost pri ljudeh, starejših od 55 let ali afriškega in karibskega družinskega porekla, in pomen zaviralcev angiotenzinske konvertaze) (ACE-I) pri začetnem zdravljenju mlajših ljudi.[70] Na Japonskem menijo, da je smiselno začeti z enim od šestih razredov zdravil, kot so: CCB, ACEI/ARB, tiazid diuretiki, beta-zaviralci in alfa zaviralci, v Kanadi in v Evropi pa se priporoča vse razen alfa zaviralcev.[68][51]

Kombinacije zdravil

[uredi | uredi kodo]

Večina ljudi potrebuje več kot eno zdravilo, da visok krvni tlak držijo pod nadzorom. JNC7[1] in smernice ESH-ESC[52] svetujejo, zdravljenje začeti z dvema zdraviloma, ko je krvni tlak > 20 mmHg nad sistoličnim ali > 10 mmHg nad diastoličnim ciljem. Prednostne kombinacije so zaviralci sistema renin-angiotenzin in zaviralci kalcijevih kanalov, ali zaviralci sistema renin-angiotenzin in diuretiki.[71] Sprejemljive kombinacije so med drugim zaviralci kalcijevih kanalov in diuretiki, beta zaviralci in diuretiki, dihidropiridinski zaviralci kalcijevih kanalov in beta zaviralci, ali pa dihidropiridinski zaviralci kalcijevih kanalov, bodisi z verapamilom bodisi z diltiazemom. Nesprejemljive kombinacije so nedihidropiridinski zaviralci kalcija (npr. verapamil in diltiazem) in beta-zaviralci, dvojna zapora sistema renin-angiotenzin (npr. inhibitor angiotenzin konvertaze + zaviralec za receptorje angiotenzina), zaviralci renin-angiotenzin in beta zaviralci, beta-zaviralci in agenti, ki učinkujejo centralno.[71] Kombinacijam ACE-inhibitor ali antagonist receptorja za angiotenzin II, diuretik in NSAID (med drugim selektivni zaviralci COX-2 in zdravila, ki niso na recept, kot je ibuprofen) se je treba zaradi dokazano visokega tveganja za akutno odpoved ledvic kolikor je le mogoče izogibati. Kombinacijo avstralska zdravstvena industrija pozna pogovorno kot »terno« (»triple whammy«).[57] Tablete s fiksno kombinacijo dveh vrst zdravil so na voljo; čeprav so priročne, je najbolje, da jih jemljejo samo tisti bolniki, ki vsebovane sestavine že jemljejo.[72]

Starejše osebe

[uredi | uredi kodo]

Zdravljenje zmernega do resnega visokega krvnega tlaka pri osebah, starih 60 let in več znižuje nevarnost za smrt, kardiovaskularno obolevnost in smrtnost.[73] Obstajajo omejene študije za ljudi nad 80 let, vendar je nedavni pregledni članek izpostavil, da je antihipertenzijsko zdravljenje sicer zmanjšalo kardiovaskularne smrti in bolezni, ne pa celotnega števila smrti.[73] Kot cilj se v Ameriki [74] priporoča <140/90 mmHg s pomočjo tiazidnega diuretika, v revidiranih smernicah Združenega kraljestva pa se za začetek priporočajo zaviralci kalcijevih kanalov s cilji v kliničnih okoljih < 150/90 mmHg in <145/85 mmHg ob ambulantnem ali hišnem spremljanju krvnega tlaka.[70]

Uporno visok krvni tlak

[uredi | uredi kodo]

Uporno visok krvni tlak je opredeljen kot krvni tlak, ki kljub sočasni uporabi treh zdravil za visok tlak iz različnih razredov antihipertenzijskih zdravil ostaja nad ciljnim krvnim tlakom. Smernice za zdravljenje odpornega visokega krvnega tlaka so objavili v Združenem kraljestvu [75] in v ZDA.[76]

Epidemiologija

[uredi | uredi kodo]
Invalidnosti prilagojena leta življenja za srčna obolenja zaradi hipertenzije na 100,000 prebivalcev v 2004.[77]
  no data
  <110
  110-220
  220-330
  330-440
  440-550
  550-660
  660-770
  770-880
  880-990
  990-1100
  1100-1600
  >1600

Leta 2000 je skoraj ena milijarda ljudi, to je ~ 26 % vseh odraslih ljudi na svetu, imela zvišan krvni tlak.[78] Bolezen je pogosta tako v razvitih (333 milijonov) kot tudi nerazvitih državah (639 milijonov).[78] Ocene pa se med različnimi pokrajinami krepko razlikujejo, ravni so lahko od 3,4 % (moški) in 6,8 % (ženske) na indijskem podeželju do 68,9 % (moški) in 72,5 % (ženske) na Poljskem.[79] V Evropi se visok krvni tlak leta 2013 javlja pri približno 30-45% ljudi. [51]

Leta 1995 je bilo ocenjeno, da ima v ZDA 43 milijonov ljudi zvišan krvni tlak ali da jemlje zdravila proti visokemu tlaku, kar pomeni skoraj 24 % odraslih prebivalcev ZDA.[80] Razširjenost visokega krvnega tlaka v ZDA narašča in je leta 2004 dosegla 29 %.[81][82] V 2006 je zaradi visokega krvnega tlaka trpelo 76 milijonov odraslih v ZDA (34 % prebivalstva), pri čemer imajo Afroameričani s 44 % eno najvišjih pogostnosti za visok krvni tlak na svetu.[83] Pogostejša je pri temnopoltih in med domorodnimi Američani, manj pogosta pri belih in Američanih mehiškega izvora, deleži naraščajo s starostjo, večji so v jugovzhodnih ZDA. Visok krvni tlak je pogostejši pri moških (čeprav menopavza to razliko zmanjšuje), in pri osebah z nizkim socialno ekonomskim statusom.[2]

Otroci

[uredi | uredi kodo]

Razširjenost visokega krvnega tlaka pri mladih narašča.[84] Visok krvni tlak je pretežno, posebno pri preadolescentnih, glede na osnovno bolezen drugotnega pomena. Pri otrocih so poleg debelosti bolezni ledvic najpogostejši (60-70 %) vzrok za visok krvni tlak. Mladostniki imajo običajno primaren ali esencialni visok krvni tlak, ki predstavlja 85-95 % primerov.[85]

Prognoza

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Zapleti zaradi hipertenzije.
Diagram kaže glavne zaplete zaradi visokega krvnega tlaka.

Visok krvni tlak je po vsem svetu najpomembnejši preprečljiv dejavnik tveganja za prezgodnjo smrt.[86] Povečuje nevarnost za ishemično obolenje srca[87] kapi,[5] bolezen perifernega ožilja,[88] in za druge bolezni srca in ožilja, med drugim odpoved srca, anevrizmo aorte, difuzno aterosklerozo, in pljučno embolijo.[5] Visok krvni tlak je tudi dejavnik tveganja za zmanjšane kognitivne sposobnosti, demenco, in kronično obolenje ledvic.[5] Drugi zapleti sta med drugim hipertenzivna retinopatija in hipertenzivna nefropatija.[1]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Zgodovina hipertenzije.
Slika ven, Harvey, »Exercitatio Anatomica de Motu Cordis et Sanguinis in Animalibus« 

Moderno razumevanje kardiovaskularnega sistema se je začelo z delom zdravnika Williama Harveyja (1578–1657), ki je v svoji knjigi "»De motu cordis«" opisal obtočila. Angleški duhovnik Stephen Hales je kot prvi leta 1733 objavil merjenje krvnega tlaka.[89][90] Visok krvni tlak kot bolezen sta med drugim opisala Thomas Young leta 1808 in še posebej Richard Bright leta 1836.[89] Prvo poročilo o zvišanem krvnem tlaku pri osebi brez znakov bolezni ledvic je objavil Frederick Akbar Mahomed (1849–1884).[91] Visok krvni tlak pa je postal klinična tema 1896 z manšetnim sfigmomanometrom, ki ga je izumil Scipione Riva-Rocci leta 1896.[92] To je omogočilo merjenje krvnega tlaka v kliničnem okolju. Leta 1905 je Nikolaj Korotkov izboljšal tehniko z opisom zvokov, ki jih je, medtem ko se manšetni sfigmomanometer pnevmatično prazni, slišati pri avskultaciji arterije s stetoskopom.[90]

V zgodovini so bolezen imenovali »bolezen močnega utripa« in jo zdravili z zmanjševanjem količine krvi, recimo s puščanjem krvi ali pijavkami.[89] Ta pristop so zagovarjali Rumeni Cesar v Kitajski, Cornelius Celsus, Galen in Hipokrat.[89] V 19. in 20. stoletju, preden je bilo mogoče, visok krvni tlak zdraviti farmakološko, so poznali tri načine zdravljenja, ki so vsi imeli številne stranske učinke: strogo omejevanje natrija (na primer dieta z rižem[89]), simpatektomija (kirurška ablacija delov simpatičnega živčnega sistema) in pirogena terapija (injekcija snovi, ki povzročajo vročino in s tem posredno znižujejo krvni tlak).[89][93] Prvo kemikalijo za visok krvni tlak, natrijev tiocianat so uporabili leta 1900, vendar je imela veliko stranskih učinkov in je bila nepriljubljena.[89] Po drugi svetovni vojni so razvili številne druge učinkovine, najbolj priljubljene in cenovno učinkovite med njimi so bile tetrametilamonijev klorid in njegov derivat heksametonij, hidralazin and rezerpin ((pridobljen iz zdravilne rastline »Rauwolfia serpentina«). Pomemben dosežek je pomenilo odkritje prvih oralno razpoložljivih učinkovin brez večjih stranskih učinkov. Najprej je bil na razpolago začenši z letom 1958 klorotiazid kot prvi tiazidni diuretik, ki so ga razvili iz antibiotika sulfanilamida.[89][94]

Družba in kultura

[uredi | uredi kodo]

Osveščenost

[uredi | uredi kodo]
Grafikon, ki prikazuje razširjenost ozaveščenosti, zdravljenja in kontrole visokega krvnega tlaka primerjalno med štirimi študijami NHANES[81]

Svetovna zdravstvena organizacija je hipertenzijo, to je visok krvni tlak, prepoznala kot najpomembnejši vzrok za smrtnost zaradi obolenj srca. Svetovna liga za visok krvni tlak (The World Hypertension League - WHL), krovna organizacija 85 državnih združenj in organizacij, je ugotovila, da se po svetu več kot polovica ljudi, ki imajo visok krvni tlak, tega ne zaveda.[95] Da reši ta problem, je WHL leta 2005 začela globalno kampanjo osveščanja o visokem krvnem tlaku in določila 17. maj kot Svetovni dan visokega krvnega tlaka (World Hypertension Day - WHD). Zadnja leta se vedno več državnih združenj loteva WHD z inovativnimi dejavnostmi in prijemi za osveščanje javnosti. Leta 2007 je bila udeležba rekordnih 47 držav članic WHL. V tednu WHD vse te države - v sodelovanju s svojimi lokalnimi vladami, strokovnimi združenji, nevladnimi organizacijami in zasebnimi podjetji - prek raznih javnih medijev in prireditev. Ob pomoči množičnih medijev, kot sta internet in televizija, je sporočilo doseglo več kot 250 milijonov ljudi. Glede na iz leta v leto naraščajoče zanimanje je WHL prepričana, da je mogoče doseči skoraj vse ocenjene 1,5 milijarde ljudi, prizadetih zaradi zvišanega krvnega tlaka.[96]

Ekonomski oziri

[uredi | uredi kodo]

Visok krvni tlak je najpogostejši kronični zdravstveni problem in vzrok za obiske pri primarnih izvajalcih zdravstvenih storitev v ZDA. Po oceni Ameriškega združenja za srce so neposredni in posredni stroški visokega krvnega tlaka v letu 2010 znašali 76.6 milijard dolarjev.[83] V ZDA se 80 % ljudi z visokim krvnim tlakom zaveda svojega stanja, 71 % med njimi jemlje zdravila proti tlaku, vendar med bolniki, ki se svojega stanja zavedajo, samo 48 % visok tlak ustrezno nadzoruje.[83] Ovire za ustrezno obvladovanje visokega krvnega tlaka so lahko pomanjkljivosti v diagnostiki, zdravljenju in / ali nadzoru nad visokim krvnim tlakom.[97] V zvezi s ciljem nadzora nad krvnim tlakom se izvajalci zdravstvenih storitev soočajo s številnimi ovirami, med drugim z odklonilnim stališčem bolnikov do jemanja več zdravil. Ljudem se tudi težko sprijaznijo z izzivi, kot so držati se urnika za jemanje zdravil in vztrajati v spremembah življenjskega sloga. Kljub temu je cilje glede krvnega tlaka mogoče doseči; najpomembnejše pri tem je, da znižanje krvnega tlaka občutno zmanjša nevarnost za smrt zaradi bolezni srca in zaradi možganske kapi ter za razvoj drugih resnih bolezni, ravno tako tudi zmanjšuje stroške, ki so povezani z napredno zdravniško oskrbo.[98][99]

Sklici in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 1,8 Chobanian AV; Bakris GL; Black HR; in sod. (december 2003). »Seventh report of the Joint National Committee on Prevention, Detection, Evaluation, and Treatment of High Blood Pressure«. Hypertension. 42 (6): 1206–52. doi:10.1161/01.HYP.0000107251.49515.c2. PMID 14656957.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Carretero OA; Oparil S (Januar 2000). »Essential hypertension. Part I: definition and etiology«. Circulation. 101 (3): 329–35. doi:10.1161/01.CIR.101.3.329. PMID 10645931.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 Fisher ND; Williams GH (2005). »Hypertensive vascular disease«. V Kasper DL; Braunwald E; Fauci AS; in sod. (ur.). Harrison's Principles of Internal Medicine (16th izd.). New York, NY: McGraw-Hill. str. 1463–81. ISBN 0-07-139140-1.
  4. ↑ 4,0 4,1 Wong T; Mitchell P (Februar 2007). »The eye in hypertension«. The Lancet. 369 (9559): 425–35. doi:10.1016/S0140-6736(07)60198-6. PMID 17276782.
  5. ↑ 5,00 5,01 5,02 5,03 5,04 5,05 5,06 5,07 5,08 5,09 5,10 5,11 5,12 5,13 5,14 5,15 5,16 5,17 O'Brien, Eoin; Beevers, D.G.; Lip, Gregory Y.H. (2007). ABC of hypertension. London: BMJ Books. ISBN 1-4051-3061-X.
  6. ↑ Zubcevic J; Waki H; Raizada MK; Paton JF (Junij 2011). »Autonomic-immune-vascular interaction: an emerging concept for neurogenic hypertension«. Hypertension. 57 (6): 1026–33. doi:10.1161/HYPERTENSIONAHA.111.169748. PMC 3105900. PMID 21536990.
  7. ↑ Papadopoulos DP; Mourouzis I; Thomopoulos C; Makris T; Papademetriou V (december 2010). »Hypertension crisis«. Blood Press. 19 (6): 328–36. doi:10.3109/08037051.2010.488052. PMID 20504242.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 Marik PE; Varon J (Junij 2007). »Hypertensive crises: challenges and management«. Chest. 131 (6): 1949–62. doi:10.1378/chest.06-2490. PMID 17565029.
  9. ↑ Gibson, Paul (30. julij 2009). »Hypertension and Pregnancy«. eMedicine Obstetrics and Gynecology. Medscape. Pridobljeno 16. junija 2009.
  10. ↑ Rodriguez-Cruz, Edwin; Ettinger, Leigh M. (6. april 2010). »Hypertension«. eMedicine Pediatrics: Cardiac Disease and Critical Care Medicine. Medscape. Pridobljeno 16. junija 2009.
  11. ↑ 11,0 11,1 11,2 Dionne JM; Abitbol CL; Flynn JT (Januar 2012). »Hypertension in infancy: diagnosis, management and outcome«. Pediatr. Nephrol. 27 (1): 17–32. doi:10.1007/s00467-010-1755-z. PMID 21258818.
  12. ↑ Vasan, RS; Beiser, A; Seshadri, S; Larson, MG; Kannel, WB; D'Agostino, RB; Levy, D (27. februar 2002). »Residual lifetime risk for developing hypertension in middle-aged women and men: The Framingham Heart Study«. JAMA: the Journal of the American Medical Association. 287 (8): 1003–10. doi:10.1001/jama.287.8.1003. PMID 11866648.
  13. ↑ Ehret GB; Munroe PB; Rice KM; in sod. (Oktober 2011). »Genetic variants in novel pathways influence blood pressure and cardiovascular disease risk«. Nature. 478 (7367): 103–9. doi:10.1038/nature10405. PMC 3340926. PMID 21909115.
  14. ↑ Lifton, RP; Gharavi, AG; Geller, DS (23. februar 2001). »Molecular mechanisms of human hypertension«. Cell. 104 (4): 545–56. doi:10.1016/S0092-8674(01)00241-0. PMID 11239411.
  15. ↑ He, FJ; MacGregor, GA (Junij 2009). »A comprehensive review on salt and health and current experience of worldwide salt reduction programmes«. Journal of Human Hypertension. 23 (6): 363–84. doi:10.1038/jhh.2008.144. PMID 19110538.
  16. ↑ Dickinson HO; Mason JM; Nicolson DJ; in sod. (Februar 2006). »Lifestyle interventions to reduce raised blood pressure: a systematic review of randomized controlled trials«. J. Hypertens. 24 (2): 215–33. doi:10.1097/01.hjh.0000199800.72563.26. PMID 16508562.
  17. ↑ Haslam DW; James WP (2005). »Obesity«. Lancet. 366 (9492): 1197–209. doi:10.1016/S0140-6736(05)67483-1. PMID 16198769.
  18. ↑ Whelton PK; He J; Appel LJ; Cutler JA; Havas S; Kotchen TA; in sod. (2002). »Primary prevention of hypertension:Clinical and public health advisory from The National High Blood Pressure Education Program«. JAMA. 288 (15): 1882–8. doi:10.1001/jama.288.15.1882. PMID 12377087.
  19. ↑ Marshall, IJ; Wolfe, CD; McKevitt, C (9. julij 2012). »Lay perspectives on hypertension and drug adherence: systematic review of qualitative research«. BMJ (Clinical research ed.). 345: e3953. PMC 3392078. PMID 22777025.
  20. ↑ Dickinson, HO; Mason, JM; Nicolson, DJ; Campbell, F; Beyer, FR; Cook, JV; Williams; B; Ford, GA (Februar 2006). »Lifestyle interventions to reduce raised blood pressure: a systematic review of randomized controlled trials«. Journal of hypertension. 24 (2): 215–233. doi:10.1097/01.hjh.0000199800.72563.26. PMID 16508562.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  21. ↑ 21,0 21,1 Ospina MB; Bond K; Karkhaneh M; in sod. (Junij 2007). »Meditation practices for health: state of the research«. Evid Rep Technol Assess (Full Rep) (155): 1–263. PMID 17764203.
  22. ↑ Mesas, AE; Leon-Muñoz, LM; Rodriguez-Artalejo, F; Lopez-Garcia, E (Oktober 2011). »The effect of coffee on blood pressure and cardiovascular disease in hypertensive individuals: a systematic review and meta-analysis«. The American journal of clinical nutrition. 94 (4): 1113–26. doi:10.3945/ajcn.111.016667. PMID 21880846.
  23. ↑ Vaidya A; Forman JP (november 2010). »Vitamin D and hypertension: current evidence and future directions«. Hypertension. 56 (5): 774–9. doi:10.1161/HYPERTENSIONAHA.109.140160. PMID 20937970.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  24. ↑ Sorof J; Daniels S (Oktober 2002). »Obesity hypertension in children: a problem of epidemic proportions«. Hypertension. 40 (4): 441–447. doi:10.1161/01.HYP.0000032940.33466.12. PMID 12364344. Pridobljeno 3. junija 2009.
  25. ↑ 25,0 25,1 Lawlor, DA; Smith, GD (Maj 2005). »Early life determinants of adult blood pressure«. Current opinion in nephrology and hypertension. 14 (3): 259–64. doi:10.1097/01.mnh.0000165893.13620.2b. PMID 15821420.
  26. ↑ Dluhy RG, Williams GH. Endocrine hypertension. In: Wilson JD, Foster DW, Kronenberg HM, eds. Williams Textbook of Endocrinology. 9th ed. Philadelphia, Pa: WB Saunders; 1998:729-49.
  27. ↑ Grossman E; Messerli FH (Januar 2012). »Drug-induced Hypertension: An Unappreciated Cause of Secondary Hypertension«. Am. J. Med. 125 (1): 14–22. doi:10.1016/j.amjmed.2011.05.024. PMID 22195528.
  28. ↑ Conway J (april 1984). »Hemodynamic aspects of essential hypertension in humans«. Physiol. Rev. 64 (2): 617–60. PMID 6369352.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  29. ↑ 29,0 29,1 Palatini P; Julius S (Junij 2009). »The role of cardiac autonomic function in hypertension and cardiovascular disease«. Curr. Hypertens. Rep. 11 (3): 199–205. doi:10.1007/s11906-009-0035-4. PMID 19442329.
  30. ↑ Andersson OK; Lingman M; Himmelmann A; Sivertsson R; Widgren BR (2004). »Prediction of future hypertension by casual blood pressure or invasive hemodynamics? A 30-year follow-up study«. Blood Press. 13 (6): 350–4. doi:10.1080/08037050410004819. PMID 15771219.
  31. ↑ Folkow B (april 1982). »Physiological aspects of primary hypertension«. Physiol. Rev. Rev. 62 (2): 347–504. PMID 6461865.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  32. ↑ Struijker Boudier HA; le Noble JL; Messing MW; Huijberts MS; le Noble FA; van Essen H (december 1992). »The microcirculation and hypertension«. J Hypertens Suppl. 10 (7): S147–56. PMID 1291649.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  33. ↑ Safar ME; London GM (Avgust 1987). »Arterial and venous compliance in sustained essential hypertension«. Hypertension. 10 (2): 133–9. doi:10.1161/01.HYP.10.2.133. PMID 3301662.
  34. ↑ Schiffrin EL (Februar 1992). »Reactivity of small blood vessels in hypertension: relation with structural changes. State of the art lecture«. Hypertension. 19 (2 Suppl): II1–9. PMID 1735561.
  35. ↑ Chobanian AV (Avgust 2007). »Clinical practice. Isolated systolic hypertension in the elderly«. N. Engl. J. Med. 357 (8): 789–96. doi:10.1056/NEJMcp071137. PMID 17715411.
  36. ↑ Zieman SJ; Melenovsky V; Kass DA (Maj 2005). »Mechanisms, pathophysiology, and therapy of arterial stiffness«. Arterioscler. Thromb. Vasc. Biol. 25 (5): 932–43. doi:10.1161/01.ATV.0000160548.78317.29. PMID 15731494.
  37. ↑ Navar LG (december 2010). »Counterpoint: Activation of the intrarenal renin-angiotensin system is the dominant contributor to systemic hypertension«. J. Appl. Physiol. 109 (6): 1998–2000, discussion 2015. doi:10.1152/japplphysiol.00182.2010a. PMC 3006411. PMID 21148349.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  38. ↑ Esler M; Lambert E; Schlaich M (december 2010). »Point: Chronic activation of the sympathetic nervous system is the dominant contributor to systemic hypertension«. J. Appl. Physiol. 109 (6): 1996–8, discussion 2016. doi:10.1152/japplphysiol.00182.2010. PMID 20185633.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  39. ↑ Versari D; Daghini E; Virdis A; Ghiadoni L; Taddei S (Junij 2009). »Endothelium-dependent contractions and endothelial dysfunction in human hypertension«. Br. J. Pharmacol. 157 (4): 527–36. doi:10.1111/j.1476-5381.2009.00240.x. PMC 2707964. PMID 19630832.
  40. ↑ Marchesi C; Paradis P; Schiffrin EL (Julij 2008). »Role of the renin-angiotensin system in vascular inflammation«. Trends Pharmacol. Sci. 29 (7): 367–74. doi:10.1016/j.tips.2008.05.003. PMID 18579222.
  41. ↑ Loscalzo, Joseph; Fauci, Anthony S.; Braunwald, Eugene; Kasper, Dennis L.; Hauser, Stephen L.; Longo, Dan L. (2008). Harrison's principles of internal medicine. McGraw-Hill Medical. ISBN 0-07-147691-1.
  42. ↑ Padwal RS; Hemmelgarn BR; Khan NA; in sod. (Maj 2009). »The 2009 Canadian Hypertension Education Program recommendations for the management of hypertension: Part 1 – blood pressure measurement, diagnosis and assessment of risk«. Canadian Journal of Cardiology. 25 (5): 279–86. doi:10.1016/S0828-282X(09)70491-X. PMC 2707176. PMID 19417858.
  43. ↑ Padwal RJ; Hemmelgarn BR; Khan NA; in sod. (Junij 2008). »The 2008 Canadian Hypertension Education Program recommendations for the management of hypertension: Part 1 – blood pressure measurement, diagnosis and assessment of risk«. Canadian Journal of Cardiology. 24 (6): 455–63. doi:10.1016/S0828-282X(08)70619-6. PMC 2643189. PMID 18548142.
  44. ↑ Padwal RS; Hemmelgarn BR; McAlister FA; in sod. (Maj 2007). »The 2007 Canadian Hypertension Education Program recommendations for the management of hypertension: Part 1 – blood pressure measurement, diagnosis and assessment of risk«. Canadian Journal of Cardiology. 23 (7): 529–38. doi:10.1016/S0828-282X(07)70797-3. PMC 2650756. PMID 17534459.
  45. ↑ Hemmelgarn BR; McAlister FA; Grover S; in sod. (Maj 2006). »The 2006 Canadian Hypertension Education Program recommendations for the management of hypertension: Part I – Blood pressure measurement, diagnosis and assessment of risk«. Canadian Journal of Cardiology. 22 (7): 573–81. doi:10.1016/S0828-282X(06)70279-3. PMC 2560864. PMID 16755312.
  46. ↑ Hemmelgarn BR; McAllister FA; Myers MG; in sod. (Junij 2005). »The 2005 Canadian Hypertension Education Program recommendations for the management of hypertension: part 1- blood pressure measurement, diagnosis and assessment of risk«. Canadian Journal of Cardiology. 21 (8): 645–56. PMID 16003448.
  47. ↑ 47,0 47,1 47,2 National Clinical Guideline Centre (Avgust 2011). »7 Diagnosis of Hypertension, 7.5 Link from evidence to recommendations«. Hypertension (NICE CG 127) (PDF). National Institute for Health and Clinical Excellence. str. 102. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 23. julija 2013. Pridobljeno 22. decembra 2011.
  48. ↑ North of England Hypertension Guideline Development Group (1. avgust 2004). »Frequency of measurements«. Essential hypertension (NICE CG18). National Institute for Health and Clinical Excellence. str. 53. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. julija 2012. Pridobljeno 22. decembra 2011.
  49. ↑ Franklin, SS; Wilkinson, IB; McEniery, CM (Februar 2012). »Unusual hypertensive phenotypes: what is their significance?«. Hypertension. 59 (2): 173–8. doi:10.1161/HYPERTENSIONAHA.111.182956. PMID 22184330.
  50. ↑ Luma GB; Spiotta RT (Maj 2006). »Hypertension in children and adolescents«. Am Fam Physician. 73 (9): 1558–68. PMID 16719248.
  51. ↑ 51,0 51,1 51,2 51,3 51,4 Giuseppe, Mancia (Julij 2013). »2013 ESH/ESC Guidelines for the management of arterial hypertension: The Task Force for the management of arterial hypertension of the European Society of Hypertension (ESH) and of the European Society of Cardiology (ESC)«. European heart journal. 34 (28): 2159–219. PMID 23771844.
  52. ↑ 52,0 52,1 52,2 Mancia G; De Backer G; Dominiczak A; in sod. (september 2007). »2007 ESH-ESC Practice Guidelines for the Management of Arterial Hypertension: ESH-ESC Task Force on the Management of Arterial Hypertension«. J. Hypertens. 25 (9): 1751–62. doi:10.1097/HJH.0b013e3282f0580f. PMID 17762635.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  53. ↑ 53,0 53,1 53,2 53,3 53,4 Williams, B; Poulter, NR; Brown, MJ; Davis, M; McInnes, GT; Potter, JF; Sever, PS; McG Thom, S; British Hypertension Society (Marec 2004). »Guidelines for management of hypertension: report of the fourth working party of the British Hypertension Society, 2004-BHS IV«. Journal of Human Hypertension. 18 (3): 139–85. doi:10.1038/sj.jhh.1001683. PMID 14973512.
  54. ↑ Din-Dzietham R; Liu Y; Bielo MV; Shamsa F (september 2007). »High blood pressure trends in children and adolescents in national surveys, 1963 to 2002«. Circulation. 116 (13): 1488–96. doi:10.1161/CIRCULATIONAHA.106.683243. PMID 17846287.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  55. ↑ 55,0 55,1 55,2 55,3 National High Blood Pressure Education Program Working Group on High Blood Pressure in Children and Adolescents (Avgust 2004). »The fourth report on the diagnosis, evaluation, and treatment of high blood pressure in children and adolescents«. Pediatrics. 114 (2 Suppl 4th Report): 555–76. doi:10.1542/peds.114.2.S2.555. PMID 15286277.
  56. ↑ Whelton PK; in sod. (2002). »Primary prevention of hypertension. Clinical and public health advisory from the National High Blood Pressure Education Program«. JAMA. 288 (15): 1882–1888. doi:10.1001/jama.288.15.1882. PMID 12377087.
  57. ↑ 57,0 57,1 »NPS Prescribing Practice Review 52: Treating hypertension«. NPS Medicines Wise. 1. september 2010. Pridobljeno 5. novembra 2010.
  58. ↑ Siebenhofer, A; Jeitler, K; Berghold, A; Waltering, A; Hemkens, LG; Semlitsch, T; Pachler, C; Strametz, R; Horvath, K (7. september 2011). Siebenhofer, Andrea (ur.). »Long-term effects of weight-reducing diets in hypertensive patients«. Cochrane database of systematic reviews (Online). 9 (9): CD008274. doi:10.1002/14651858.CD008274.pub2. PMID 21901719.
  59. ↑ Blumenthal JA; Babyak MA; Hinderliter A; in sod. (Januar 2010). »Effects of the DASH diet alone and in combination with exercise and weight loss on blood pressure and cardiovascular biomarkers in men and women with high blood pressure: the ENCORE study«. Arch. Intern. Med. 170 (2): 126–35. doi:10.1001/archinternmed.2009.470. PMID 20101007.
  60. ↑ He, FJ; MacGregor, GA (2004). MacGregor, Graham A (ur.). »Effect of longer-term modest salt reduction on blood pressure«. Cochrane database of systematic reviews (Online) (3): CD004937. doi:10.1002/14651858.CD004937. PMID 15266549.
  61. ↑ »Your Guide To Lowering Your Blood Pressure With DASH« (PDF). Pridobljeno 8. junija 2009.
  62. ↑ Greenhalgh J; Dickson R; Dundar Y (Oktober 2009). »The effects of biofeedback for the treatment of essential hypertension: a systematic review«. Health Technol Assess. 13 (46): 1–104. PMID 19822104.
  63. ↑ 63,0 63,1 Nelson, Mark. »Drug treatment of elevated blood pressure«. Australian Prescriber (33): 108–112. Pridobljeno 11. avgusta 2010.
  64. ↑ Diao, Diana (2012). »Pharmacotherapy for mild hypertension«. The Cochrane Collaboration (8). doi:10.1002/14651858.CD006742.pub2.
  65. ↑ Law M; Wald N; Morris J (2003). »Lowering blood pressure to prevent myocardial infarction and stroke: a new preventive strategy« (PDF). Health Technol Assess. 7 (31): 1–94. PMID 14604498. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. marca 2011. Pridobljeno 16. oktobra 2013.
  66. ↑ Shaw, Gina (7. marec 2009). »Prehypertension: Early-stage High Blood Pressure«. WebMD. Pridobljeno 3. julija 2009.
  67. ↑ Okonofua, Eni C.; Simpson, Kit N.; Jesri, Ammar; Rehman, Shakaib U.; Durkalski, Valerie L.; Egan, Brent M. (23. januar 2006). »Therapeutic Inertia Is an Impediment to Achieving the Healthy People 2010 Blood Pressure Control Goals«. Hypertension. 47 (2006, 47:345): 345–51. doi:10.1161/01.HYP.0000200702.76436.4b. PMID 16432045. Pridobljeno 22. novembra 2009.
  68. ↑ 68,0 68,1 68,2 Klarenbach, SW; McAlister, FA; Johansen, H; Tu, K; Hazel, M; Walker, R; Zarnke, KB; Campbell, NR; Canadian Hypertension Education Program (Maj 2010). »Identification of factors driving differences in cost effectiveness of first-line pharmacological therapy for uncomplicated hypertension«. The Canadian journal of cardiology. 26 (5): e158–63. doi:10.1016/S0828-282X(10)70383-4. PMC 2886561. PMID 20485695.
  69. ↑ Wright JM; Musini VM (2009). Wright, James M (ur.). »First-line drugs for hypertension«. Cochrane Database Syst Rev (3): CD001841. doi:10.1002/14651858.CD001841.pub2. PMID 19588327.
  70. ↑ 70,0 70,1 National Institute Clinical Excellence (Avgust 2011). »1.5 Initiating and monitoring antihypertensive drug treatment, including blood pressure targets«. GC127 Hypertension: Clinical management of primary hypertension in adults. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. maja 2013. Pridobljeno 23. decembra 2011.
  71. ↑ 71,0 71,1 Sever PS; Messerli FH (Oktober 2011). »Hypertension management 2011: optimal combination therapy«. Eur. Heart J. 32 (20): 2499–506. doi:10.1093/eurheartj/ehr177. PMID 21697169.
  72. ↑ »2.5.5.1 Angiotensin-converting enzyme inhibitors«. British National Formulary. Zv. No. 62. september 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. decembra 2021. Pridobljeno 22. decembra 2011.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  73. ↑ 73,0 73,1 Musini VM; Tejani AM; Bassett K; Wright JM (2009). Musini, Vijaya M (ur.). »Pharmacotherapy for hypertension in the elderly«. Cochrane Database Syst Rev (4): CD000028. doi:10.1002/14651858.CD000028.pub2. PMID 19821263.
  74. ↑ Aronow WS; Fleg JL; Pepine CJ; in sod. (Maj 2011). »ACCF/AHA 2011 expert consensus document on hypertension in the elderly: a report of the American College of Cardiology Foundation Task Force on Clinical Expert Consensus documents developed in collaboration with the American Academy of Neurology, American Geriatrics Society, American Society for Preventive Cardiology, American Society of Hypertension, American Society of Nephrology, Association of Black Cardiologists, and European Society of Hypertension«. J. Am. Coll. Cardiol. 57 (20): 2037–114. doi:10.1016/j.jacc.2011.01.008. PMID 21524875.
  75. ↑ »CG34 Hypertension - quick reference guide« (PDF). National Institute for Health and Clinical Excellence. 28. junij 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 13. marca 2009. Pridobljeno 4. marca 2009.
  76. ↑ Calhoun DA; Jones D; Textor S; in sod. (Junij 2008). »Resistant hypertension: diagnosis, evaluation, and treatment. A scientific statement from the American Heart Association Professional Education Committee of the Council for High Blood Pressure Research«. Hypertension. 51 (6): 1403–19. doi:10.1161/HYPERTENSIONAHA.108.189141. PMID 18391085.
  77. ↑ »WHO Disease and injury country estimates«. World Health Organization. 2009. Pridobljeno 11. novembra 2009.
  78. ↑ 78,0 78,1 Kearney PM; Whelton M; Reynolds K; Muntner P; Whelton PK; He J (2005). »Global burden of hypertension: analysis of worldwide data«. The Lancet. 365 (9455): 217–23. doi:10.1016/S0140-6736(05)17741-1. PMID 15652604.
  79. ↑ Kearney PM; Whelton M; Reynolds K; Whelton PK; He J (Januar 2004). »Worldwide prevalence of hypertension: a systematic review«. J. Hypertens. 22 (1): 11–9. doi:10.1097/00004872-200401000-00003. PMID 15106785.
  80. ↑ Burt VL; Whelton P; Roccella EJ; in sod. (Marec 1995). »Prevalence of hypertension in the US adult population. Results from the Third National Health and Nutrition Examination Survey, 1988–1991«. Hypertension. 25 (3): 305–13. doi:10.1161/01.HYP.25.3.305. PMID 7875754. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. decembra 2012. Pridobljeno 5. junija 2009.
  81. ↑ 81,0 81,1 Burt VL; Cutler JA; Higgins M; in sod. (Julij 1995). »Trends in the prevalence, awareness, treatment, and control of hypertension in the adult US population. Data from the health examination surveys, 1960 to 1991«. Hypertension. 26 (1): 60–9. doi:10.1161/01.HYP.26.1.60. PMID 7607734. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. decembra 2012. Pridobljeno 5. junija 2009.
  82. ↑ Ostchega Y; Dillon CF; Hughes JP; Carroll M; Yoon S (Julij 2007). »Trends in hypertension prevalence, awareness, treatment, and control in older U.S. adults: data from the National Health and Nutrition Examination Survey 1988 to 2004«. Journal of the American Geriatrics Society. 55 (7): 1056–65. doi:10.1111/j.1532-5415.2007.01215.x. PMID 17608879.
  83. ↑ 83,0 83,1 83,2 Lloyd-Jones D; Adams RJ; Brown TM; in sod. (Februar 2010). »Heart disease and stroke statistics--2010 update: a report from the American Heart Association«. Circulation. 121 (7): e46–e215. doi:10.1161/CIRCULATIONAHA.109.192667. PMID 20019324.
  84. ↑ Falkner B (Maj 2009). »Hypertension in children and adolescents: epidemiology and natural history«. Pediatr. Nephrol. 25 (7): 1219–24. doi:10.1007/s00467-009-1200-3. PMC 2874036. PMID 19421783.
  85. ↑ Luma GB; Spiotta RT (Maj 2006). »Hypertension in children and adolescents«. Am Fam Physician. 73 (9): 1558–68. PMID 16719248. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. septembra 2007. Pridobljeno 16. oktobra 2013.
  86. ↑ »Global health risks: mortality and burden of disease attributable to selected major risks« (PDF). World Health Organization. 2009. Pridobljeno 10. februarja 2012.
  87. ↑ Lewington S; Clarke R; Qizilbash N; Peto R; Collins R (december 2002). »Age-specific relevance of usual blood pressure to vascular mortality: a meta-analysis of individual data for one million adults in 61 prospective studies«. Lancet. 360 (9349): 1903–13. doi:10.1016/S0140-6736(02)11911-8. PMID 12493255.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  88. ↑ Singer DR; Kite A (Junij 2008). »Management of hypertension in peripheral arterial disease: does the choice of drugs matter?«. European Journal of Vascular and Endovascular Surgery. 35 (6): 701–8. doi:10.1016/j.ejvs.2008.01.007. PMID 18375152.
  89. ↑ 89,0 89,1 89,2 89,3 89,4 89,5 89,6 89,7 Esunge PM (Oktober 1991). »From blood pressure to hypertension: the history of research«. J R Soc Med. 84 (10): 621. PMC 1295564. PMID 1744849.
  90. ↑ 90,0 90,1 Kotchen TA (Oktober 2011). »Historical trends and milestones in hypertension research: a model of the process of translational research«. Hypertension. 58 (4): 522–38. doi:10.1161/HYPERTENSIONAHA.111.177766. PMID 21859967.
  91. ↑ Swales JD, ur. (1995). Manual of hypertension. Oxford: Blackwell Science. str. xiii. ISBN 0-86542-861-1.
  92. ↑ Postel-Vinay N, ur. (1996). A century of arterial hypertension 1896–1996. Chichester: Wiley. str. 213. ISBN 0-471-96788-2.
  93. ↑ Dustan HP; Roccella EJ; Garrison HH (september 1996). »Controlling hypertension. A research success story«. Arch. Intern. Med. 156 (17): 1926–35. doi:10.1001/archinte.156.17.1926. PMID 8823146.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  94. ↑ Novello FC; Sprague JM (1957). »Benzothiadiazine dioxides as novel diuretics«. J. Am. Chem. Soc. 79 (8): 2028. doi:10.1021/ja01565a079.
  95. ↑ Chockalingam A (Maj 2007). »Impact of World Hypertension Day«. Canadian Journal of Cardiology. 23 (7): 517–9. doi:10.1016/S0828-282X(07)70795-X. PMC 2650754. PMID 17534457.
  96. ↑ Chockalingam A (Junij 2008). »World Hypertension Day and global awareness«. Canadian Journal of Cardiology. 24 (6): 441–4. doi:10.1016/S0828-282X(08)70617-2. PMC 2643187. PMID 18548140.
  97. ↑ Alcocer L; Cueto L (Junij 2008). »Hypertension, a health economics perspective«. Therapeutic Advances in Cardiovascular Disease. 2 (3): 147–55. doi:10.1177/1753944708090572. PMID 19124418. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. decembra 2012. Pridobljeno 20. junija 2009.
  98. ↑ William J. Elliott (Oktober 2003). »The Economic Impact of Hypertension«. The Journal of Clinical Hypertension. 5 (4): 3–13. doi:10.1111/j.1524-6175.2003.02463.x. PMID 12826765.
  99. ↑ Coca A (2008). »Economic benefits of treating high-risk hypertension with angiotensin II receptor antagonists (blockers)«. Clinical Drug Investigation. 28 (4): 211–20. doi:10.2165/00044011-200828040-00002. PMID 18345711.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Visok krvni tlak.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Visok_krvni_tlak&oldid=6273947«