Virus hepatitisa E
| Virus hepatitisa E | ||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 Slika virusa hepatitisa E s presevnim elektronskim drobnogledom.
| ||||||||
| Razvrstitev virusov | ||||||||
|
Virus hepatitisa E (okrajšano VHE) je zelo labilen virus, ki se prenaša fekalnooralno (s posrednim prenosom klice iz človeškega blata v usta, npr. z okuženo vodo) in je povzročitelj hepatitisa E.[1] Podobno kot virus hepatitisa A tudi VHE ne povzroča kronične oblike hepatitisa in kroničnega klicenoštva.[2]
Klasifikacija
[uredi | uredi kodo]Sprva so ga uvrščali v družino kalicivirusov, vendar pa je njegova dednina sorodna dednini pri virusu rdečk. Po novejši razvrstitvi spada kot edini predstavnik v rod hepevirusov družine Hepeviridae.[3]
Poznani so štirje različni genotipi virusa, značilni za različna zemljepisna območja: genotip 1 (Azija), genotip 2 (Afrika in Mehika), genotip 3 (Evropa in Severna Amerika) in genotip 4 (Azija).[4] Genotipa 1 in 2 sta značilna zlasti za države v razvoju, sta odgovorna za številne izbruhe bolezni zaradi okužbe z vodo in povzročata okužbo le pri človeku. Genotipa 3 in 4 se pojavljata zlasti v državah razvitega sveta, povzročata sporadične primere okužb v zahodnem svetu, okužita pa lahko človeka in živali.[5]
Opis
[uredi | uredi kodo]Virusni delec meri v premer 27 do 34 nm, nima ovojnice ter vsebuje dednino v obliki enojnoverižne RNK s približno 7300 bazami. Prvič so ga opazili leta 1983,[6] molekulsko klonirali pa so ga šele leta 1990.[7]
Epidemiologija
[uredi | uredi kodo]Izbruhi akutnega hepatitisa E, običajno v povezavi s fekalnim onesnaženjem vodnih virov, se pojavljajo na Kitajskem, v Indiji, Mehiki, Pakistanu, Peruju, Rusiji ter v osrednji in severni Afriki. Epidemiološke značilnosti so podobne kot pri epidemijah hepatitisa A. Pojavljajo se tudi sporadični primeri, izbruhov v ZDA ali zahodni Evropi pa doslej še ni bilo.[2]
Viri
[uredi | uredi kodo]- ↑ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=virus[mrtva povezava], Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 5. 3. 2012.
- ↑ 2,0 2,1 Beers MH, Porter RS, Jones TV, Kaplan JL, Berkwits M. The Merck Manual, 18th Ed. Merck & Co., Inc., 2006., str. 223.
- ↑ »ICTV Virus Taxonomy: 2009 release«. Pridobljeno 2. decembra 2011.
- ↑ Schlauder, G. G. & Mushahwar, I. K. (2001) Genetic heterogeneity of hepatitis E virus. J Med Virol 65, 282–92
- ↑ Hakim M. S. s sod. The Global Burden of Hepatitis E Outbreaks: A Systematic Review. Liver International. 2017; 37 (1): 19-31.
- ↑ Balayan MS; Andjaparidze AG; Savinskaya SS; in sod. (1983). »Evidence for a virus in non-A, non-B hepatitis transmitted via the fecal-oral route«. Intervirology. 20 (1): 23–31. doi:10.1159/000149370. PMID 6409836.
- ↑ Reyes GR; Purdy MA; Kim JP; in sod. (1990). »Isolation of a cDNA from the virus responsible for enterically transmitted non-A, non-B hepatitis«. Science. 247 (4948): 1335–1339. doi:10.1126/science.2107574. PMID 2107574.
