Vojna in mir

Vojna in mir

Prva izdaje knjige iz leta 1869
Avtor	Lev Nikolajevič Tolstoj
Naslov izvirnika	'Война и мир'
Prevajalec	Vladimir Levstik
Jezik	ruščina
Žanr	roman
Založnik	Ruskij vestnik
Datum izida	1865 - 1869
Datum izida v slovenščini	1995
ISBN	86-341-1645-X
COBISS	54152704
UDK	821.161.1-311.6(0.046.4) 821.161.1.09

Vojna in mir (rusko Война и мир) je roman, ki ga je napisal ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj. Delo se dogaja v času napoleonskih vojn in združuje fiktivno pripoved s poglavji o zgodovini in filozofiji. Delo je bilo začelo izhajati v delih leta 1865, nato pa je bilo v celoti predelano in objavljeno leta 1869. Delo velja za Tolstojev najboljši literarni dosežek in ostaja mednarodno cenjena klasika svetovne književnosti.

Roman skozi zgodbe petih ruskih aristokratskih družin opisuje francosko invazijo na Rusijo in vpliv napoleonske dobe na carsko družbo. Roman je prvič izšel med letoma 1865 in 1869 v reviji Ruski vestnik. Najprej je izšel odlomek z naslovom Leto 1805, leta 1868 so izšli trije deli, kmalu pa sta jim sledila še preostala dva. Roman je bil v celoti izdan leta 1869.

Tolstoj je dejal, da se najboljša ruska literatura ne prilagaja standardom, zato se je obotavljal z uvrstitvijo Vojne in miru, češ da to "ni roman, še manj je pesem in še manj zgodovinska kronika". Velik del, zlasti poznejša poglavja, so filozofske razprave in ne pripovedi. Za svoj prvi pravi roman je imel roman Ana Karenina.

Tolstoj je začel roman pisati leta 1863, ko se je poročil in ustalil na svojem podeželskem posestvu. Septembra istega leta je pisal svoji svakinji Elizabeti Bers in jo vprašal, ali lahko najde kronike, dnevnike ali zapise, ki se nanašajo na napoleonsko obdobje v Rusiji. Z grozo je ugotovil, da je le malo pisnih virov obravnavalo vidike ruskega življenja v tistem času, zato je v prvih osnutkih romana skušal te pomanjkljivosti odpraviti. Prvo polovico knjige je napisal in jo poimenoval "1805". Med pisanjem druge polovice je veliko bral in priznal Schopenhauerja kot enega svojih glavnih navdihov. Tolstoj je v pismu Afanasiju Fetu zapisal, da to, kar je napisal v Vojni in miru, pravi tudi Schopenhauer v delu Svet kot volja in predstava, Vendar pa se Tolstoj temu približuje "z druge strani".

Prvi osnutek romana je bil dokončan leta 1863. Leta 1865 je revija Russkiy Vestnik (Ruski vestnik) objavila prvi del tega osnutka pod naslovom 1805, naslednje leto pa je objavila več. Tolstoj je bil s to različico nezadovoljen, čeprav je leta 1867 dovolil objavo več delov te različice z drugačnim koncem. Med letoma 1866 in 1869 je ves roman močno predelal. Tolstojeva žena Sofija Tolstaja je prepisala kar sedem različnih celotnih rokopisov, preden je Tolstoj menil, da je roman pripravljen za objavo. Različica, ki je bila objavljena v Ruskem vestniku, je imela povsem drugačen konec kot različica, ki je bila leta 1869 objavljena pod naslovom Vojna in mir. Rusi, ki so roman prebrali v delih, so si želeli kupiti celoten roman, ki je bil nato skoraj takoj razprodan. Roman je bil takoj po objavi preveden v številne druge jezike.

Ni znano, zakaj je Tolstoj spremenil ime romana v Vojna in mir (Война и мир). Morda si je naslov izposodil iz dela Pierra-Josepha Proudhona iz leta 1861 z naslovom La Guerre et la Paix ("Vojna in mir" v francoščini). Naslov se morda nanaša tudi na rimskega cesarja Tita (vladal 79-81 n. št.), ki ga je Svetonij leta 119 v delu De vita caesarum (Življenja cesarjev) opisal kot mojstra "vojne in miru".

Rokopis iz leta 1805 so leta 1893 v Rusiji ponovno izdali in opremili z opombami, nato pa je bil preveden v angleščino, nemščino, francoščino, španščino, nizozemščino, švedščino, finščino, albanščino, korejščino in češčino.

Tolstoj je v roman vnesel novo vrsto zavesti. Njegova pripovedna struktura ni znana le po tem, da na dogajanje gleda z zornega kota boga, temveč tudi po tem, da hitro in gladko prikaže stališče posameznega lika. Njegova uporaba vizualnih podrobnosti je pogosto primerljiva s filmom, saj uporablja literarne tehnike, ki spominjajo na panoramske, široke in bližnje posnetke. Ti prijemi sicer niso izključno Tolstojevi, so pa del novega sloga romana, ki je nastal sredi 19. stoletja in katerega mojster se je izkazal Tolstoj.

Standardno rusko besedilo Vojne in miru je razdeljeno na štiri knjige (petnajst delov) in epilog v dveh delih. Prva polovica se večinoma ukvarja izključno s fiktivnimi liki, medtem ko so zadnji deli, pa tudi drugi del epiloga,  sestavljeni večinoma iz esejev o naravi vojne, moči, zgodovini in zgodovinopisju. Tolstoj je te eseje vpletel v zgodbo na način, ki je v nasprotju z dosedanjimi fikcijskimi konvencijami. Nekatere skrajšane različice so te eseje v celoti odstranile, druge, ki so izšle še za časa Tolstojevega življenja, pa so jih preprosto prenesle v dodatek.

Roman je postavljen 60 let pred Tolstojevim časom, vendar pa se je Tolstoj pogovarjal z ljudmi, ki so doživeli francosko invazijo na Rusijo leta 1812. Prebral je vse standardne zgodovinske knjige o Napoleonovih vojnah, ki so bile na voljo v ruščini in francoščini, ter pisma, dnevnike, avtobiografije in biografije Napoleona in drugih ključnih akterjev tistega obdobja. V Vojni in miru je imenovanih približno 160 resničnih oseb.

Tolstoj je izhajal iz primarnih virov (intervjujev in drugih dokumentov), zgodovinskih knjig, filozofskih besedil in ostalih zgodovinskih romanov. Uporabil je tudi lastne izkušnje iz krimske vojne, ter vnesel slikovite podrobnosti in neposredne pripovedi o tem, kako je bila organizirana cesarska ruska vojska.

Tolstoj je bil v Vojni in miru kritičen do standardne zgodovine, zlasti vojaške. Na začetku tretjega dela romana pojasni svoje poglede na to, kako bi bilo treba pisati o zgodovini.

Čeprav je knjiga večinoma v ruščini, je precej dialogov v francoščini. Domnevajo, da je bila uporaba francoščine literarno sredstvo, ki bi prikazalo premetenost, medtem ko se ruščina kaže kot jezik iskrenosti, poštenosti in resnosti. Lahko pa bi predstavljala tudi preprosto še en element realističnega sloga, v katerem je knjiga napisana, saj je bila francoščina v tistem času splošni jezik ruske aristokracije in na splošno aristokracije celinske Evrope. Dejansko je rusko plemstvo pogosto znalo le toliko rusko, da je lahko ukazovalo svojim služabnikom; Tolstoj to ponazori s prikazom, da Julija Kuragina, lik v romanu, tako slabo pozna materni jezik svoje države, da se mora učiti ruščine.

Uporaba francoščine se v knjigi postopoma zmanjšuje. Domnevajo, da je to namenjeno prikazu osvobajanja Rusije izpod tuje kulturne nadvlade in tudi prikazu, da se je nekoč prijateljski narod spremenil v sovražnega. Do sredine knjige si več pripadnikov ruske aristokracije želi poiskati učitelje ruščine zase.

Roman zajema obdobje od leta 1805 do leta 1820. Obdobje Katarine Velike je bilo v spominu starejših ljudi v tistem času še vedno zelo sveže. Katarina je francoski jezik spremenila v jezik svojega kraljevega dvora. V naslednjih 100 letih je za rusko plemstvo postalo družbena zahteva, da govori francosko in razume francosko kulturo.

Zgodovinski kontekst romana se začne z usmrtitvijo Ludvika XIX leta 1805, medtem ko Rusiji med napoleonskimi vojnami vlada Aleksander I. Ključni zgodovinski dogodki v romanu vključujejo Ulmsko kampanjo, bitko pri Austerlitzu, tilsitsko mirovno pogodbo in kongres v Erfurtu. Tolstoj omenja tudi veliki komet iz leta 1811, tik pred francosko invazijo na Rusijo.

Tolstoj v svojem romanu uporabi bitko pri Ostrovnu in bitko pri reduti Ševardino pred zasedbo Moskve in poznejšim požarom. Roman se nadaljuje z bitko pri Tarutinu, bitko pri Malojaroslavcu, bitko pri Vjazmi in bitko pri Krasni. Zadnja navedena bitka je bitka pri Berezini, po kateri junaki nadaljujejo z obnovo Moskve in svojih življenj.

V romanu so opisane zgodbe petih družin: Bezuhovih, Bolkonskih, Rostovih, Kuraginovih in Drubetskih.

Je osrednji lik in pogosto glasnik Tolstojevih lastnih prepričanj ali bojev. Pierre je družbeno neroden nezakonski sin grofa Kirila Vladimiroviča Bezuhova, ki je bil oče več deset nezakonskih sinov. Pierre, ki se je šolal v tujini, se vrne v Rusijo. Zaradi nepričakovanega dedovanja velikega premoženja postane družbeno zaželen.

je močan, a skeptičen, razmišljujoč in filozofski. Je pribočnik v napoleonskih vojnah.

Marja je pobožna ženska, ki ji je oče skušal omogočiti dobro izobrazbo. Pogosto se omenja skrbna in ljubeča narava njenih velikih oči na sicer preprostem obrazu. Tolstoj pogosto ugotavlja, da knežna Marja ni izredno lepa (kot mnogi drugi ženski liki v romanu), vendar pa je oseba z zelo visokimi moralnimi vrednotami in visoko inteligenco.

Je osrednji lik, hči Grofa Ilja in grofice Nathalie Rostov. Je romantična, radoživa in impulzivna. Je odlična pevka in plesalka.

Je osirotela sestrična Vere, Nikolaja, Nataše in Petje Rostov, ki je zaljubljena v Nikolaja. Vzgajajo jo povsem enako kot ostale grofovske otroke, a vendar ji nikoli ne dovolijo pozabiti, da jim kljub vsemu ni popolnoma enaka.

Je najstarejši sin družine Rostov.

Je najmlajši izmed otrok družine Rostov.

Hči kneza Vasilija Kuragina. Je lepa in privlačna ženska, ki ima številne afere, med drugim (po govoricah) tudi s svojim bratom Anatolom.

Je sin kneza Vasilija Kuragina. Je lahkoživ ter poskuša pobegniti z Natašo Rostovo.

Roman se začne julija 1805 v Sankt Peterburgu na večeru, ki ga priredi Ana Pavlovna Scherer, družabnica in zaupnica ostarele cesarice Marije Fjodorovne. Številni glavni liki so predstavljeni ob vstopu v salon. Pierre Bezuhov je nezakonski sin premožnega grofa, ki umira. Kmalu se zaplete v boj za dediščino. Pierre, ki se je po materini smrti na očetove stroške šolal v tujini, je dobrosrčen, a socialno neroden in se težko vključi v peterburško družbo. Na večeru vsi vedo, da je Pierre očetov najljubši med vsemi nezakonskimi otroki, zato večina aristokratov misli, da bo očetovo premoženje dobil on.

Večera se udeleži tudi Pierrov prijatelj, knez Andrej Nikolajevič Bolkonski, soprog Lise, očarljive ljubljenke družbe. Razočaran je nad peterburško družbo in nad zakonskim življenjem; meni, da je njegova žena prazna in površinska, zato sovraži njo in vse ostale ženske ter Pierru, ko sta sama, izraža očitna mazohistična stališča. Pierre ne ve, kaj naj naredi, in mu je neprijetno, ko je priča zakonskim nesoglasjem. Pierra je oče poslal v Sankt Peterburg, da bi si izbral poklic, vendar mu je precej neprijetno, ker si ga ne more najti in ker ga vsi nenehno sprašujejo o tem. Andrej pove Pierru, da se je odločil postati pomočnik kneza Kutuzova v prihajajoči vojni (bitka pri Austerlitzu) proti Napoleonu, da bi se izognil življenju, ki ga ne prenese.

Dogajanje se preseli v Moskvo, kjer se provincialni, bolj ruski načini življenja primerjajo z bolj evropsko družbo v Sankt Peterburgu. Predstavljena je družina Rostov. Grof Ilja Andrejevič Rostov in grofica Natalija Rostova sta ljubeč par, a ju večno skrbi neurejeno finančno stanje. Imata štiri otroke. Trinajstletna Nataša verjame, da je zaljubljena v Borisa Drubetskega, mladeniča, ki se bo kmalu pridružil vojski kot častnik. Borisova mati je Ana Mihajlovna Drubetska, ki je prijateljica grofice Natalije Rostove iz otroštva. Boris je tudi krstni sin grofa Bezuhova (Pierrovega očeta). Dvajsetletni Nikolaj obljubi ljubezen Sonji, svoji petnajstletni sestrični, siroti, ki jo je vzgojila družina Rostovih. Najstarejši otrok, Vera, je hladna in nekoliko vzvišena, vendar ima dober obet za poroko z rusko-nemškim častnikom Adolfom Karlovičem Bergom. Devetletni Petja je najmlajši; tako kot njegov brat je tudi on vihrav in se želi pridružiti vojski, ko bo polnoleten.

V Lisih gorah, na podeželskem posestvu Bolkonskih, knez Andrej odide v vojno in pusti nosečo ženo Lizo s svojim ekscentričnim očetom knezom Nikolajem Andrejevičem in pobožno sestro Marjo Nikolajevno Bolkonsko, ki se zaradi svoje predanosti očetu in suma, da ji bo mladenič nezvest, noče poročiti s sinom bogatega aristokrata.

Drugi del se začne z opisom bližajočih se rusko-francoskih vojnih priprav. Nikolaj Rostov, zdaj praporščak pri huzarjih, se v bitki pri Schöngrabernu prvič preizkusi v boju. Boris Drubetski ga predstavi knezu Andreju, ki ga Rostov v navalu naglice užali. Nikolaj igra na srečo in se druži s svojim častnikom Vasilijem Dmitrijem Denisovom, ter se spoprijatelji z neusmiljenim Fjodorjem Ivanovičem Dolohovom. Bolkonski, Rostov in Denisov sodelujejo v uničujoči bitki pri Austerlitzu, v kateri je knez Andrej hudo ranjen, ko poskuša rešiti rusko zastavo.

Bitka pri Austerlitzu je pomemben dogodek v knjigi. Ko se bitka začne, knez Andrej razmišlja, da bo "dan, ki se bliža, njegov Toulon ali Arcola", kar je referenca na Napoleonove zgodnje zmage. Kasneje v bitki pa Andrej pade v sovražnikove roke in celo spozna svojega junaka, Napoleona. Vendar je njegovo prejšnje navdušenje razblinjeno; o Napoleonu ne misli več veliko, "tako malenkosten se je zdel njegov junak s svojo bedno nečimrnostjo in veseljem do zmage v primerjavi s tistim veličastnim, pravičnim in dobrim nebom, ki ga je videl in razumel". Tolstoj prikazuje Austerlitz kot zgodnjo preizkušnjo za Rusijo, ki se je končala slabo, ker so se vojaki borili za nepomembne stvari, kot sta slava ali ugled, namesto za višje vrline, ki bi po Tolstoju prinesle zmago pri Borodinu med invazijo leta 1812.

Drugi del se začne z vrnitvijo Nikolaja Rostova na dopust v Moskvo, kjer ga spremlja prijatelj Denisov, častnik iz pavlograjskega polka. Doma preživi burno zimo. Nataša se je razcvetela v čudovito mlado žensko. Denisov se zaljubi vanjo in ji predlaga poroko, vendar jo zavrne. Nikolaj spozna Dolohova, s katerim se prijateljsko zbližata. Dolohov se zaljubi v Sonjo, Nikolajevo sestrično, a ker je ta zaljubljena v Nikolaja, zavrne Dolohovo ponudbo. Nikolaj čez nekaj časa sreča Dolohova. Užaljeni Dolohov izzove Nikolaja na karte in Nikolaj izgubi vsako igro, dokler ne zapade v dolg 43.000 rubljev. Čeprav ga mati prosi, naj se poroči z bogato dedinjo in tako reši družino iz hude finančne stiske, se Nikolaj noče. Namesto tega ji obljubi, da se bo poročil s svojo ljubeznijo iz otroštva, osirotelo sestrično brez dote, Sonjo.

Ko Pierre Bezuhov prejme veliko dediščino, se iz nerodnega mladeniča nenadoma spremeni v najprivlačnejšega mladeniča v ruski družbi. Čeprav se zaveda, da je to napačno, ga prepričajo v poroko z lepo in nemoralno hčerko kneza Kuragina Helene. Helene, za katero se govori, da je vpletena v incestno razmerje s svojim bratom Anatolom, Pierru pove, da z njim nikoli ne bo imela otrok. Govori se tudi, da ima Helene afero z Dolohovom, ki Pierra v javnosti zasmehuje. Pierre izgubi živce in izzove Dolohova na dvoboj. Nepričakovano (ker je Dolohov izkušen dvobojevalec) Pierre Dolohova rani. Helene zanika svojo afero, vendar je Pierre prepričan o njeni krivdi in jo zapusti. V svoji moralni in duhovni zmedi se Pierre pridruži prostozidarjem. Velik del druge knjige je posvečen njegovemu boju s strastmi in duhovnimi konflikti. Opusti svoje nekdanje brezskrbno vedenje in se loti filozofskega iskanja, ki je značilno za Tolstoja: kako naj človek živi moralno življenje v etično nepopolnem svetu? To vprašanje Pierra nenehno zmede. Poskuša osvoboditi svoje podanike, vendar na koncu ne doseže ničesar vrednega omembe.

Pierre je nasprotje kneza Andreja Bolkonskega. Andrej si v vojaški bolnišnici opomore od skoraj smrtne rane in se vrne domov, kjer njegova žena Liza umre med porodom. Prežema ga slaba vest, ker ni bolje ravnal z njo. Njegov otrok Nikolaj preživi.

Knez Andrej se ne vrne v vojsko, temveč ostane na svojem posestvu in se ukvarja s projektom, kako bi spremenil vojaško obnašanje, da bi rešil težave z neorganiziranostjo, ki je na ruski strani povzročila smrtne žrtve. Pierre ga obišče in mu postavi nova vprašanja: kje je Bog v tem amoralnem svetu? Pierra zanimata panenteizem in možnost posmrtnega življenja.

Pierrova žena Helene ga prosi, naj jo vzame nazaj, on pa se v skladu s prostozidarskimi zakoni odpuščanja strinja. Helene se uveljavi kot vplivna gostiteljica v peterburški družbi.

Knez Andrej se čuti dolžnega, da svoje novo napisane vojaške zamisli odnese v Sankt Peterburg, saj naivno pričakuje, da bo vplival na samega cesarja ali na njegove bližnje. Mlada Nataša, ki je prav tako v Sankt Peterburgu, je vznemirjena zaradi svojega prvega velikega plesa, na katerem spozna kneza Andreja in ga navduši s svojim živahnim šarmom. Andrej verjame, da je spet našel smisel življenja, in po več obiskih pri Rostovih zaprosi Natašo za roko. Vendar Andrejev oče ne mara Rostovih in poroki nasprotuje, ter vztraja, da par pred poroko počaka eno leto. Knez Andrej odide na zdravljenje v tujino ter pusti za sabo potrto Natašo. Grof Rostov jo s Sonjo odpelje v Moskvo, da bi zbral sredstva za njeno doto.

Nataša obišče moskovsko opero, kjer spozna Helene in njenega brata Anatola. Anatol se je poročil s Poljakinjo, ki jo je zapustil. Nataša ga zelo privlači in je odločen, da jo bo zapeljal, zato s sestro skuje zaroto. Anatolu uspe prepričati Natašo, da jo ljubi, in sčasoma načrtujeta pobeg. Nataša piše knežni Marji, Andrejevi sestri, da prekinja zaroko. Sonja v zadnjem trenutku odkrije njene načrte za pobeg in jih prepreči. Nataša od Pierra izve za Anatolovo poroko. Razočarana Nataša poskuša narediti samomor in ostane hudo bolna.

Pierre je sprva zgrožen nad Natašinim vedenjem, vendar se zave, da se je vanjo zaljubil. Ko veliki komet preleti nebo, se zdi, da se za Pierra življenje začenja znova. Knez Andrej hladno sprejme Natašino prekinitev zaroke. Pierru pove, da mu njegov ponos ne bo dovolil, da bi obnovil svojo zaroko.

S pomočjo družine in vere Nataši v Moskvi uspe prebroditi to temačno obdobje. Medtem pa celotna Rusija pričakuje spopad med Napoleonovo in rusko vojsko. Pierre se s pomočjo gematrije prepriča, da je Napoleon antikrist iz knjige Razodetja. Stari knez Bolkonski umre zaradi kapi, ko izve, da francoski roparji prihajajo, da zaplenijo njegovo posestvo. Zdi se, da Bolkonskim ni na voljo nobene organizirane pomoči ruske vojske, vendar se Nikolaj Rostov pravočasno pojavi na njihovem posestvu in pomaga zatreti začetni upor. Ugotovi da ga privlači knežna Marja.

V Moskvi se domoljubni Petja pridruži množici, ki se udeležuje avdience pri carju Aleksandru, in uspe ukrasti piškot, ki ga car vrže z balkonskega okna katedrale Marijinega vnebovzetja. Pri tem ga množica ljudi skoraj zdrobi. Pod vplivom patriotizma mu oče končno dovoli, da se vpiše v vojsko.

Napoleon je glavni lik tega dela in roman ga podrobno predstavi, tako osebno kot tudi kot misleca in bodočega stratega. Opisana je tudi dobro organizirana enota več kot štiristo tisoč vojakov francoske Grande Armée (od tega je le sto štirideset tisoč dejansko francosko govorečih), ki se pozno poleti pomika po ruskem podeželju in doseže obrobje mesta Smolensk. Pierre se odloči, da bo zapustil Moskvo in šel gledat bitko pri Borodinu z razgledne točke ob ruski artilerijski posadki. Ko nekaj časa opazuje, začne sodelovati pri prenašanju streliva. Sredi nemirov na lastni koži izkusi smrt in uničenje vojne; Eugènova artilerija še naprej udriha po ruskih podpornih kolonah, medtem ko maršala Ney in Davout z artilerijo, nameščeno na Semjonovski vzpetini, vzpostavita navzkrižni ogenj. Bitka postane grozljiv pokol za obe vojski in se konča z obračunom. Rusi dosežejo moralno zmago, saj se uprejo Napoleonovi domnevno nepremagljivi vojski. Ruska vojska se naslednji dan umakne in Napoleonu omogoči, da se odpravi proti Moskvi. Med žrtvami sta tudi Anatol Kuragin in knez Andrej. Anatol izgubi nogo, Andrej pa je ranjen z granato v trebuh. Oba sta razglašena za mrtva, vendar sta njuni družini v takem neredu, da o tem ni mogoče nikogar obvestiti.

Rostovi do zadnjega trenutka čakajo, da zapustijo Moskvo, tudi potem, ko je jasno, da se je Kutuzov umaknil iz Moskve. Moskovčani dobivajo nasprotujoča si navodila, ali naj bežijo ali se borijo. Grof Fjodor Rostopčin, glavni poveljnik Moskve, objavlja plakate, na katerih državljane spodbuja, naj verjamejo v verske ikone, hkrati pa jih poziva, naj se po potrebi borijo z vilami. Preden sam pobegne, izda ukaz za požig mesta. Vendar Tolstoj trdi, da je bil požig zapuščenega mesta, zgrajenega večinoma iz lesa, neizogiben, in medtem ko Francozi krivijo Ruse, ti krivijo Francoze. Rostovi se težko odločajo, kaj naj vzamejo s seboj, vendar jih Nataša na koncu prepriča, naj na vozove naložijo ranjence in umirajoče iz bitke pri Borodinu. Nataša ne ve, da je med ranjenci tudi knez Andrej.

Ko Napoleonova vojska končno zavzame zapuščeno in gorečo Moskvo, se Pierre odpravi na kihotsko misijo, da bi Napoleona ubil. V vsem tem kaosu obleče kmečka oblačila ter se izogiba svojim dolžnostim in načinu življenja. Edini ljudje, ki jih vidi, so Nataša in nekateri člani njene družine, ko odhajajo iz Moskve. Nataša ga prepozna in se mu nasmehne, on pa se zave, kako zelo jo ljubi.

Pierre reši življenje francoskemu častniku, ki v iskanju zatočišča vstopi v dom Pierrovega pokojnega prijatelja, v katerem je živel, odkar je ta zapustil svoj dom. Oba se dolgo in prijateljsko pogovarjata. Naslednji dan se Pierre odpravi na ulico, da bi nadaljeval svoj načrt atentata, in naleti na dva francoska vojaka, ki oropata armensko družino. Ko poskuša eden od vojakov mladi Armenki z vratu strgati ogrlico, Pierre posreduje in napade vojaka, francoska vojska pa ga ujame.

Ko ga ujamejo, je Pierre prepričan, da ga bodo usmrtili. Na koncu mu je prizaneseno, vendar z grozo opazuje usmrtitev drugih zapornikov. Pierre se spoprijatelji s sojetnikom Platonom Karatajevom, ruskim kmetom svetega vedenja. V Karatajevu Pierre končno najde tisto, kar je iskal: poštenega človeka z integriteto, ki se ne pretvarja. Pierre v stiku z njim odkrije smisel življenja. Potem ko je bil priča, kako francoski vojaki plenijo Moskvo in samovoljno streljajo ruske civiliste, je Pierre prisiljen korakati z veliko vojsko med njenim katastrofalnim umikom iz Moskve v hudi ruski zimi. Po večmesečnem trpljenju - med katerim Francozi ustrelijo z vročino obolelega Karatajeva - Pierra po manjšem spopadu s Francozi, v katerem je v boju ubit mladi Petja Rostov, naposled osvobodi ruski napadalec pod vodstvom Dolohova in Denisova.

Medtem Andreja, ki je pobegnil iz Moskve v Jaroslavelj, sprejmejo in zanj skrbijo Rostovi. Pred koncem vojne se ponovno združi z Natašo in sestro Marjo. V notranji preobrazbi izgubi strah pred smrtjo in v zadnjem dejanju pred smrtjo odpusti Nataši.

Nikolaj postane zaskrbljen zaradi družinskih financ in po Petjini smrti zapusti vojsko. Upanje za okrevanje je majhno. Glede na propad Rostovih se ne počuti dobro, da se poroči z bogato Marjo Bolkonsko, toda ko se ponovno srečata, oba še vedno čutita ljubezen drug do drugega. Ko se roman bliža koncu, Pierrova žena Helene umre zaradi prevelikega odmerka abortivnega sredstva (Tolstoj tega ni izrecno navedel, a evfemizem, ki ga uporablja, je nedvoumen). Pierre se ponovno združi z Natašo, medtem ko zmagoviti Rusi obnavljajo Moskvo. Nataša govori o smrti kneza Andreja, Pierre pa o smrti Karatajeva. Oba se zavedata, da se med njima ob žalovanju krepi vez. S pomočjo kneginje Marje Pierre končno najde ljubezen in se poroči z Natašo.

Prvi del epiloga se začne s poroko Pierra in Nataše leta 1813. Grof Rostov kmalu zatem umre, najstarejši sin Nikolaj pa prevzame vodenje zadolženega posestva. Nikolaj se znajde pred nalogo, da preživi družino na robu bankrota. Čeprav se mu zdijo poroke z ženskami zaradi denarja odvratne, Nikolaj podleže ljubezni do princese Marje in se z njo poroči.

Nikolaj se z Marijo preseli na njeno podedovano posestvo v Lisih gorah s svojo materjo in Sonjo, ki ju podpira do konca življenja. Nikolaj in Marja imata otroke, vzgajata pa tudi osirotelega sina kneza Andreja, Nikolaja Andrejeviča Bolkonskega.

Kot v vseh dobrih zakonih tudi tu pride do nesporazumov, a pari si ostanejo predani. Pierre in Nataša leta 1820 obiščeta Lise gore. V zadnjih poglavjih je namig, da bosta idealistični, fantovski Nikolenka in Pierre postala udeleženca vstaje dekabristov. Prvi epilog se konča z Nikolenkovo obljubo, da bo naredil nekaj, s čimer bi bil "zadovoljen celo njegov pokojni oče" (verjetno kot revolucionar v dekabrističnem uporu).

Drugi del epiloga vsebuje Tolstojevo kritiko vseh obstoječih oblik splošne zgodovine. Teorija velikih ljudi 19. stoletja pravi, da so zgodovinski dogodki posledica dejanj "junakov" in drugih velikih posameznikov; Tolstoj trdi, da je to nemogoče, ker so ta dejanja redko povzročila velike zgodovinske dogodke. Namesto tega trdi, da so veliki zgodovinski dogodki posledica številnih manjših dogodkov, ki jih je vodilo na tisoče vpletenih posameznikov (seštevek, ki ga je prej, v prvem poglavju tretjega dela, primerjal z računom in vsoto neskončno majhnih števil). Nato trdi, da so ti manjši dogodki posledica obratnega razmerja med nujnostjo in svobodno voljo, pri čemer nujnost temelji na razumu in jo je zato mogoče pojasniti z zgodovinsko analizo, svobodna volja pa temelji na zavesti in je zato po naravi nepredvidljiva. Tolstoj prav tako smeši novonastali darvinizem kot preveč poenostavljen. Bori se z napetostjo med našo zavestjo o svobodi in navidezno potrebo po nujnosti za razvoj zakonov znanosti in zgodovine, pri čemer včasih pravi, da je prvo enako resnično kot drugo, a da bi njegova resničnost uničila drugo. Zaključi, da tako kot je morala astronomija sprejeti kopernikansko hipotezo o gibanju Zemlje, ne zato, ker bi ustrezala našim neposrednim zaznavam, temveč zato, da bi se izognila absurdom, tako mora tudi zgodovinska znanost sprejeti neko zasnovo nujnih zakonov človeškega delovanja, čeprav se v svojem običajnem življenju počutimo svobodne. V dodatku poskuša dodatno razrešiti to napetost s predlogom, da smo najbolj svobodni ali se tako počutimo pri samovoljnih dejanjih, ki zadevajo samo nas, manj svobodni pa pri dejanjih, ki zadevajo druge ljudi, kjer moralna ali druga načela narekujejo ali prepovedujejo določene odzive.

Vojna in mir je najdaljše Tolstojevo delo, saj obsega 361 poglavij. Od tega je 24 filozofskih poglavij z avtorjevimi komentarji in pogledi, ne pa pripovednih:

• 3. knjiga: 10. del, poglavje 19, 20 in 33 11. del, poglavje 1
• 4. knjiga: 13. del, poglavje 8 14. del, poglavje 1, 2 in 18
• Epilog: 1. del, poglavje 1-4 2. del

Roman, zaradi katerega je avtor postal "pravi lev ruske literature" (po Ivanu Gončarovu), je po izidu doživel velik uspeh pri bralcih in požel na desetine kritik in analitičnih esejev, od katerih so nekateri (Dmitrij Pisarev, Pavel Annenkov, Dragomirov in Strahov) bili podlaga za raziskave poznejših tolstojevistov. Vendar je bil prvi odziv ruskega tiska na roman nejasen, saj se večina kritikov ni mogla odločiti, kako ga uvrstiti. Med prvimi se je odzval liberalni časopis Golos. Njegov anonimni recenzent je postavil vprašanje, ki so ga pozneje ponovili številni drugi: "Kaj bi to lahko bilo? V kakšen žanr naj bi ga uvrstili?... Kje je v njem fikcija in kje resnična zgodovina?

Pisatelj in kritik Nikolaj Aškarumov je v Vsemirny trudu (št. 6, 1867) zapisal, da Vojna in mir ni "niti kronika niti zgodovinski roman", temveč združitev žanrov, pri čemer ta dvoumnost nikoli ni zmanjšala njegove izjemne vrednosti. Tudi Annenkov, ki je roman pohvalil, je bil pri njegovi klasifikaciji enako nejasen. "Kulturna zgodovina enega velikega dela naše družbe, njena politična in socialna panorama na začetku tega stoletja," je bil njegov predlog. "To je [družbeni] ep, zgodovinski roman in obsežna slika življenja celotnega naroda," je zapisal Ivan Turgenjev, ko je skušal opredeliti Vojno in mir v predgovoru k francoskemu prevodu romana Dva huzarja (izšel je leta 1875 v Parizu pri založbi Le Temps).

Na splošno je literarna levica roman sprejela hladno. Menili so, da v njem ni družbene kritike in da je navdušen nad idejo narodne enotnosti. Njegovo glavno napako so videli v "avtorjevi nezmožnosti, da bi v romanu prikazal novo vrsto revolucionarne inteligence", kot se je izrazil kritik Varfolomej Zajcev. V člankih D. Minajeva, Vasilija Bervi-Flerovskega in N. Šelgunova v reviji Delo so roman označili, da je "brez realizma", njegove like pa za "krute in grobe", "brezdušne", "moralno pokvarjene" in promotorje "filozofije stagnacije". Mihail Saltykov-Ščedrin, ki svojega mnenja o romanu ni nikoli javno izrazil, pa naj bi v zasebnem pogovoru izrazil veselje nad tem, "kako močno je ta grof zbodel našo višjo družbo". Dmitrij Pisarev je v svojem nedokončanem članku "Staro rusko plemstvo" (Staroye barstvo, 1868) sicer pohvalil Tolstojev realizem pri upodabljanju članov visoke družbe, vendar je bil vseeno nezadovoljen s tem, kako je avtor po njegovem mnenju "idealiziral" staro plemstvo in izražal "nezavedno in povsem naravno nežnost do" ruskega dvorjanstva. Na nasprotni strani so konzervativni tisk in "patriotski" avtorji (med njimi A. S. Norov in P. A. Vjazemski) obtoževali Tolstoja, da zavestno izkrivlja zgodovino iz leta 1812, zaničuje "patriotska čustva naših očetov" in zasmehuje dvorjanstvo.

Eden prvih obsežnih člankov o romanu je bil članek Pavla Annenkova, objavljen v 2. številki Vestnik Evropy iz leta 1868. Kritik je pohvalil Tolstojev mojstrski prikaz človeka v vojni in se čudil kompleksnosti celotne kompozicije, ki organsko združuje zgodovinska dejstva in fikcijo. "Osupljiva plat romana", je menil Annenkov, je "naravna preprostost, s katero [avtor] svetovne zadeve in velike družbene dogodke prenese na raven lika, ki jim je priča". Anenkov je menil, da je zgodovinska galerija romana nepopolna z dvema "velikima raznotčincema", Speranskim in Arakčejevom, in obžaloval, da se je avtor ustavil pri uvedbi "tega razmeroma surovega, a izvirnega elementa" v roman. Na koncu je kritik roman označil za "celovito epoho v ruskem leposlovju".

Slavofili so Tolstoja razglasili za svojega "bogatyra" (ruskega viteza), Vojno in mir pa za "biblijo nove nacionalne ideje". Več člankov o Vojni in miru je v letih 1869-70 v reviji Zarya objavil Nikolaj Strahov. "Vojna in mir je genialno delo, enakovredno vsemu, kar je ruska književnost ustvarila doslej," je izjavil v prvem, manjšem eseju. "Zdaj je povsem jasno, da je od leta 1868, ko je bila objavljena Vojna in mir, bistvo tega, kar imenujemo ruska književnost, postalo povsem drugačno, dobilo je novo obliko in pomen," je pozneje nadaljeval kritik. Strahov je bil prvi kritik v Rusiji, ki je Tolstojev roman razglasil za mojstrovino na ravni, ki je v ruski književnosti prej ni bilo. Ker pa je bil pravi slovanofil, mu ni moglo uiti, da roman spodbuja glavne slovanofilske ideje o "prevladi krotkega ruskega značaja nad grabežljivim evropskim" (po formuli Apolona Grigorjeva). Leta pozneje, leta 1878, ko je Tolstoj razpravljal o Strahovovi knjigi Svet kot celota, je kritiziral tako Grigorjevov koncept (o "ruski krotkosti proti zahodni bestialnosti") kot tudi Strahovovo interpretacijo tega koncepta

Med recenzenti so bili vojaki in avtorji, specializirani za vojno literaturo. Večina je visoko ocenila umetelnost in realističnost Tolstojevih bojnih prizorov. N. Lačinov, član uredništva časopisa Russky invalid (št. 69, 10. april 1868), je prizore iz bitke pri Schöngrabernu označil za "prizore z najvišjo stopnjo zgodovinske in umetniške resničnosti" in se popolnoma strinjal z avtorjevim mnenjem o bitki pri Borodinu, ki so mu nekateri njegovi nasprotniki oporekali. General vojske in ugledni vojaški pisatelj Mihail Dragomirov je v članku, objavljenem v reviji Oruzheiny Sbornik (Vojaški almanah, 1868-70), sicer oporekal nekaterim Tolstojevim idejam o "spontanosti" vojn in vlogi poveljnika v bitkah, vendar je vsem častnikom ruske vojske svetoval, naj Vojno in mir uporabljajo kot delovno knjigo, in njene prizore bitk opisal kot "neprimerljive" ter "služijo kot idealen priročnik vsakemu učbeniku teorije vojaške umetnosti.

V nasprotju s strokovnimi literarnimi kritiki je večina uglednih ruskih pisateljev tistega časa roman iskreno podpirala. Gončarov, Turgenjev, Leskov, Dostojevski in Fet so vsi zapisali, da je Vojna in mir mojstrovina ruske literature. Ivan Gončarov je 17. julija 1878 v pismu Pjotru Ganzenu svetoval, naj za prevod v danščino izbere Vojno in mir, in dodal "To je nekaj, čemur bi lahko rekli ruska Iliada. Obsega celotno obdobje, je grandiozni literarni dogodek, ki prikazuje galerijo velikih mož, naslikanih s čopičem velikega mojstra ... To je eno najglobljih, če ne celo najgloblje literarno delo vseh časov." Leta 1879 je Gončarov, nezadovoljen, da je Ganzen za začetek izbral Ano Karenino, vztrajal: "Vojna in mir je izjemna pesem romana, tako po vsebini kot po izvedbi. Je tudi spomenik slavnemu obdobju ruske zgodovine, kjer je katerakoli figura, ki jo vzameš, kolos, kip iz brona. Celo [manjši] liki romana nosijo vse značilne lastnosti ruskega naroda in njegovega življenja." Leta 1885 je Gončarov, ko je izrazil zadovoljstvo nad dejstvom, da so Tolstojeva dela do takrat prevedli v danščino, znova poudaril izjemen pomen Vojne in miru. "Grof Tolstoj je tu [v Rusiji] res nad vsemi ostalimi," je pripomnil.

V osnutku dela Mladenič je Dostojevski Tolstoja označil za "historiografa dvorjanstva oziroma njegove kulturne elite". "Objektivnost in realizem dajeta vsem prizorom čudovit čar, poleg nadarjenih, častnih in poštenih ljudi pa razgalja številne lopove, ničvredne golazni in bedake," je dodal. "Leta 1876 je Dostojevski zapisal: "Moje trdno prepričanje je, da mora imeti pisatelj fikcije najgloblje znanje - ne le o poetični plati svoje umetnosti, temveč tudi o resničnosti, ki jo obravnava, tako v njenem zgodovinskem kot sodobnem kontekstu. Pri nas [v Rusiji] se po mojem mnenju v tem odlikuje le en pisatelj, grof Lev Tolstoj."

Nikolaj Leskov, takrat anonimni recenzent v Birzhevy Vestnik, je v več člankih pohvalil Vojno in mir in ga označil za "najboljši ruski zgodovinski roman" in "ponos sodobne literature". Leskov se je čudil realizmu in resničnosti dejstev v Tolstojevi knjigi in menil, da si avtor zasluži posebno priznanje, ker je "dvignil duha ljudstva visoko". "Medtem ko je avtor najbolj podrobno obdeloval posamezne like, je očitno najbolj skrbno preučeval značaj naroda kot celote; življenje ljudi, katerih moralna moč se je zbrala v vojski, ki se je podala v boj z mogočnim Napoleonom. V tem pogledu bi lahko roman grofa Tolstoja razumeli kot epopejo velike nacionalne vojne, ki je do zdaj imela svoje zgodovinarje, nikoli pa svojih pevcev," je zapisal Leskov.

Afanasij Fet je 1. januarja 1870 v pismu Tolstoju izrazil veliko navdušenje nad romanom. "Uspelo vam je zelo podrobno prikazati drugo, vsakdanjo plat življenja in razložiti, kako organsko napaja zunanjo, junaško plat," je dodal.

Ivan Turgenjev je premislil o svojem prvotnem skepticizmu glede zgodovinskega vidika romana in tudi sloga Tolstojeve psihološke analize. Leta 1880 je Turgenjev v članku, napisanem v obliki pisma Edmondu Abouju, uredniku francoskega časopisa Le XIXe Siècle, Tolstoja označil za "najbolj priljubljenega ruskega pisatelja", Vojno in mir pa za "eno najznamenitejših knjig našega časa". "To obsežno delo ima duh epa, kjer je življenje Rusije z začetka našega stoletja na splošno in v podrobnostih poustvarila roka pravega mojstra ... Način, na katerega grof Tolstoj vodi svojo razpravo, je inovativen in izviren. To je veliko delo velikega pisatelja in v njem je prava, resnična Rusija." Predvsem zaradi Turgenjevih prizadevanj je roman začel pridobivati na priljubljenosti pri evropskem bralstvu. Prva francoska izdaja Vojne in miru (1879) je utrla pot svetovnemu uspehu Tolstoja in njegovih del.

Od takrat so številni svetovno znani avtorji Vojno in mir pohvalili kot mojstrovino svetovne književnosti. Gustave Flaubert je januarja 1880 v pismu Turgenjevu izrazil svoje navdušenje: "To je prvovrstno delo! Kakšen umetnik in kakšen psiholog! Prva dva zvezka sta izvrstna. Med branjem sem bil navdušen. To je mogočno, res zelo mogočno." Pozneje je John Galsworthy Vojno in mir označil za "najboljši roman, kar jih je bilo kdaj napisanih". Romain Rolland se je ob branju romana v študentskih letih spomnil: "To delo, tako kot življenje samo, nima ne začetka ne konca. Je življenje samo v svojem večnem gibanju." Thomas Mann je menil, da je Vojna in mir "največji vojni roman v zgodovini literature". Ernest Hemingway je priznal, da se je prav pri Tolstoju učil, kako "pisati o vojni na najbolj neposreden, iskren, objektiven in surov način". "Ne poznam nikogar, ki bi znal bolje pisati o vojni, kot je to počel Tolstoj," je Hemingway zatrdil leta 1955 v antologiji Men at War. The Best War Stories of All Time.

Isaac Babel je po branju Vojne in miru dejal: "Če bi svet lahko pisal sam, bi pisal kot Tolstoj." Tolstoj "nam daje edinstveno kombinacijo 'naivne objektivnosti' pripovedovalca z zanimanjem za podrobnosti, značilnim za realizem. To je razlog zakaj verjamemo njegovemu opisovanju."

Roman je bil večkrat prirejen za film.

• V filmu iz leta 1956 igrajo glavne vloge Audrey Hepburn kot Nataša Rostova, Henry Fonda kot Pierre Bezuhov in Mel Ferrer kot Andrej Bolkonski.
• Leta 1968 je bil posnet osemurni film v režiji Sergeja Bondarčuka, v katerem igra on sam vlogo Pierra Bezuhova, Ljudmila Saveljeva pa igra Natašo Rostovo. Film je leta 1969 dobil oskarja za najboljši tujejezični film.
• BBC je leta 1972 po režiji Johna Daviesa produciral petnajsturno nadaljevanko romana, v katerem igrajo Anthony Hopkins kot Pierre Bezuhov, Alan Dobie kot Andrej Bolkonski, Morag Hood kot Nataša Rostova in Angela Down kot Marja Bolkonska.

• Voyna i mir (angleško)
• War and Peace (1972) (angleško)
• War and Peace (1956) (angleško)
• Vojna in mir (COBISS)
• Moser, Charles (1992). Encyclopedia of Russian Literature.Cambridge University Press, str. 298-300.
• Thirlwell, Adam (8. oktober 2005). "A masterpiece in miniature". The Guardian (London, UK).
• Briggs, Anthony (2005). "Introduction" to War and Peace. Penguin Classics.
• Pevear, Richard (2008). "Introduction". War and Peace. Trans. Pevear; Volokhonsky, Larissa. New York: Vintage Books. str. 8-9
• Knowles, A. V.(1997). Leo Tolstoy. Routledge.
• Hare, Richard (1956). "Tolstoy's Motives for Writing "War and Peace"". The Russian Review.
• Thompson, Caleb (2009). "Quietism from the Side of Happiness: Tolstoy, Schopenhauer, War and Peace". Common Knowledge.
• Kathryn B. Feuer; Robin Feuer Miller; Donna Tussing Orwin (2008). Tolstoy and the Genesis of War and Peace. Cornell University Press.
• Emerson, Caryl (1985). "The Tolstoy Connection in Bakhtin".
• Hudspith, Sarah. "Ten Things You Need to Know About War And Peace". BBC Radio 4.
• Troyat, Henri (1967). Tolstoy, a biography. Doubleday.
• Figes, Orlando (November 22, 2007). "Tolstoy's Real Hero". New York Review of Books.
• Flaitz, Jeffra (1988). The ideology of English: French perceptions of English as a world language. Walter de Gruyter, str. 3
• Inna, Gorbatov (2006). Catherine the Great and the French philosophers of the Enlightenment: Montesquieu, Voltaire, Rousseau, Diderot and Grim. Academica Press, str. 14
• Sukhikh, Igor (2007). "The History of XIX Russian literature". Zvezda.
• Opulskaya, L.D (1974). War and Peace: the Epic. L.N. Tolstoy. Works in 12 volumes. War and Peace. Commentaries. Vol. 7. Moskva, Khudozhesstvennaya Literatura. str. 363–89
• Zaitsev, V (1865). Pearls and Adamants of Russian Journalism. Russkoye Slovo.
• Kuzminskaya, T.A (1958). My Life at home and at Yasnaya Polyana. Tula. str. 343
• Gusev, N.I. Lev Nikolayevich Tolstoy (1967). Materials for Biography, 1855–1869. Moskva. str. 856–57.
• The Literature Archive (1961), vol. 6, Academy of Science of the USSR. str.. 81
• The Beginnings (Nachala) (1922). str. 219
• Dostoyevsky, F.M (1934). Letters, Vol. III. str. 206.
• The Complete I.S. Turgenev, vol. XV (1968), Moscow; Leningrad. str. 187–88
• Motylyova, T (1957). Of the worldwide significance of Tolstoy. Moscow. Sovetsky pisatel Publishers. str. 520.
• Literaturnoye Nasledstsvo, vol. 75, book 1, str. 61, 173
• "Introduction to War and Peace" by Richard Pevear in Pevear, Richard and Larissa Volokhonsky, War and Peace, 2008, Vintage Classics.
• Greenwood, Edward Baker (1980). "What is War and Peace?". Tolstoy: The Comprehensive Vision. London: Taylor & Francis. str. 83