Planinska povest

Planinska povest (nem. Bergroman, Bergerzählung, angl. mountain fiction) je vrsta planinske literature. Sinonimna izraza sta planinski roman in redkejši gorniški roman.

Med oblike planinske literature štejemo: pravljice, ljudske povesti, igre, pesmi, planinske monografije, planinske (avto)biografije, almanahe, alpinistično literaturo itd., najpogostejša oblika planinskega leposlovja pa je planinski potopis, ki običajno popisuje en izlet.

Planinska literatura ima pomembno kulturnozgodovinsko sporočilo o pomenu gora za Slovence, saj hribi predstavljajo del slovenske identitete. Planinska povest se uvršča v druge žanre: kmečko povest, športni roman, mladinsko literaturo, humoristično literaturo, pogosto pa je povezana tudi z živalsko tematiko. V knjižnicah planinsko literaturo najdemo v rubriki športna literatura. Žanrski tipi planinske povesti so pastirska povest, lovska povest (znotraj kmečke povesti) in alpinistična povest (v okviru meščanskega športnega romana).

Najpogostejši tip glavne osebe je posebnež – samotar, čudak, odtrgan od vasi, ali pa skrajni individualist, ki v svetu prvobitne gorske divjine išče svoj duševni mir in utrjuje svojo moralo. Pogosta sestavina planinske povesti je ljubezenski trikotnik moški-gora-ženska, pri čemer gora predstavlja presežek moralnih vrednot in višje principe. Planina predstavlja prostor za sproščanje socialnih napetosti.

Slovenska planinska povest je nastajala dolgo časa in pod različnimi žanrskimi oznakami. Prvo dolgo besedilo, Mencingerjeva Moja hoja na Triglav, žanrsko ni bilo tvorno. V Kozakovem Belem macesnu fabule ni več mogoče gladko razbrati in razpada v posamezne slike. Sinonim za klasično planinsko povest je Janez Jalen s pastirsko idilo, divjim lovom in planšarstvom, vrh slovenske planinske povesti pa je v štiridesetih letih 20. stoletja, ki jih zaznamuje povečan delež pravljičnosti (Ivan Tomažič, Josip Vandot). Planinska povest, ki je izhajala med drugo svetovno vojno, je ena izmed temeljnih oblik neodporniške pripovedne proze, povojni obseg planinske povesti pa je skromen (najdejavnejši pisatelj je Ivo Svetina). Najplodovitejši slovenski pisec planinske povesti po številu naslovov je Josip Vandot z mladinskimi pripovedmi o Kekcu.

Tudi vrsta tujih avtorjev, predvsem nemških, je navdih za pisanje črpala iz slovenske gorske pokrajine. Pomembna avtorja planinske povesti, katerih dela so bila prevedena tudi v slovenščino, sta Gustav Renker (Pet mož gradi pot, 1936) in Josef Friedrich Perkonig (Bergsegen, 1930, Ugrabljena strd, 1960). Slovenci imajo v teh romanih negativno vlogo.

Zgolj v češčini je planinska pripovedna proza Marie Gebauerove: roman Rod Jurija Klemenčiče (1918) in kratkoprozna zbirka Na zemi: 1914–1918 (1920), ki se dogaja na Jezerskem.

• Anton Koder: Viženčar (1881) Viženčar (Wikivir) - prva daljša planinska povest
• Pavlina Pajk: Planinska idila [1] (1895)
• Janez Mencinger: Moja hoja na Triglav [2] (1897)
• Juš Kozak: Beli macesen (1926) - prvi izraziti primer planinske povesti
• Slavko Savinšek: Izpod Golice (1928) [3] Arhivirano 2016-11-16 na Wayback Machine.
• Janez Jalen: Ovčar Marko (1929)
• Josip Korban: Prvič v Kocbekovem kraljestvu (1930)
• Ivan Bučer: Čez steno (1934)
• Edo Deržaj: Gruh (1937)
• Boris Režek: Svet med Grintovci (1938), Zametene sledi
• Janko Mlakar: Kako je Trebušnik hodil na Triglav (1907); gl. tudi Iz mojega nahrbtnika 1968)
• Janez Jalen: Cvetkova Cilka (1938)
• Josip Vandot: Prerok Muzelj (1939)
• Edo Deržaj: Pod Špiki (1940)
• Janez Jalen: Previsi (1940)
• Ivan Bučer: Koča na robu (1941)
• Janez Jalen: Trop brez zvoncev (1941)
• Nande Majnik: Bele gazi (1941)
• Janez Gregorin: Blagoslov gora: Smrt, Pot v meglo, Trije možje v snegu (1944)
• Drago Ulaga: Bele zvezde (1944)
• Miško Kranjec: Pesem gora (1946)
• Metod Turnšek: Očnice izpod Triglava (1951)
• Tone Svetina: Lovčeva hči (1957)
• Tone Svetina: Ugaslo ognjišče, Oblak nad prepadom, Špikova sled (1963)
• Anton Ingolič: Pretrgana naveza (1971)
• Anton Ingolič: Čudovita pot: Mladinska planinska povest (1986)
• Nada Matičič: Mojih pet bičev (1972)
• Tone Svetina: Stena (1973)
• Matjaž Kmecl: S prijatelji pod macesni (1978, 1994, 2005)
• Ante Mahkota: Sfinga (1979, 1991, 1999)
• Nejc Zaplotnik: Pot (1981, 1983, 1985)
• Danilo Cedilnik: Sledovi ptic (1984)
• Igor Škamperle, Sneg na zlati veji (1992)
• Dušan Jelinčič: Zvezdnate noči (1990)
• Dušan Jelinčič: Biseri pod snegom (1992)
• Dušan Jelinčič: Budovo oko (1998)
• Dušan Jelinčič: Umor pod K2 (2000)
• Dušan Jelinčič: Kam gre veter, ko ne piha (2007)
• Vladimir Habjan: Čez rob (2010)
• Tadej Golob: Zlati zob (2011)

• planinska literatura
• Prvi slovenski film — V kraljestvu Zlatoroga (povezan s planinsko tematiko)
• Prvi slovenski mladinski film in prvi barvni film — Kekec (planinska tematika)
• Jana Zgubin, Pregled slovenskega leposlovja s področja gorništva: Diplomsko delo, 2010. [4]

• Miran Hladnik (1987). Planinska povest. XXIII SSJLK: Zbornik predavanj, str. 95-102. (COBISS)
• Jože Munda (1965). Gore v besedi, podobi in glasbi. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije. (COBISS)
• Tine Orel (ur.) (1969). Planinsko berilo. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS)

Portal:Literatura

Wikivir vsebuje izvorno besedilo o temi:

Kategorija:Planinska povest