Nezvočnik
Nèzvóčnik je soglasnik manjše zvonkosti in manjše odprtostne stopnje.[1][2] V slovenščini jih je 15; delimo jih na 6 zvenečih in 9 nezvenečih nezvočnikov.
Zveneči so /b/, /d/, /z/, /ž/, /dž/, /g/, nezveneči pa /p/, /t/, /s/, /š/, /č/, /k/, /f/, /h/, /c/. Nezveneče nezvočnike si lahko zapomnimo s pomočjo povedi: »Ta suhi škafec pušča«, tako da izpustimo samoglasnike, zveneče nezvočnike pa s povedjo »Gad zbeži« (tudi tukaj izpustimo samoglasnike).
Delitev
[uredi | uredi kodo]Glede na način izgovarjave jih lahko povezujemo v pare:
- /b/ – /p/ (ustnični),
- /d/ – /t/, /z/ – /s/ (zobni),
- /ž/ – /š/, /dž/ – /č/ (dlesnični),
- /g/ – /k/ (mehkonebni);
- v splošnem velja, da so /f/, /h/ in /c/ brez parnega glasnika.
| Nezvočniki | ||
|---|---|---|
| Zveneči | Nezveneči | Par |
| b | p | ustnični |
| d | t | zobni |
| z | s | zobni |
| ž | š | dlesnični |
| dž | č | dlesnični |
| g | k | mehkonebni |
| (/) | f | zobno-ustnični |
| / | h | mehkonebni |
| (dz) | c | dlesnični |
Glede na zaporo oziroma priporo govorne cevi jih delimo na:[2][3]
- pripornike − soglasniški glas, tvorjen s priporo govorne cevi (f, s, š, h, z, ž)
- zapornike – govorno cev pregradimo, jo tako držimo skoraj ves čas trajanja glasu, na koncu pa zaporo sunkovito odpravimo (p, t, k, b, d, g)
- zlitnike – glas sestoji iz zapornega dela v prvi polovici in istovrstnega pripornega dela v drugi polovici (c, č, dž)
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Viri
[uredi | uredi kodo]- Več avtorjev, Na pragu besedila, Rokus, 2003, (COBISS)
