Oratorij (cerkev)

Oratorij, (tudi hišna kapelica, lat.:orare za moliti, torej molilnica), je v katoliški cerkvi zaseben ali na pol javen prostor, ki je namenjen določeni skupini vernikov za opravljanje božje službe. Oratorij je lahko tudi meniški oziroma duhovniški kor v samostanskih in ustanovnih cerkvah.

Kapela kot stavba se imenuje oratorij predvsem v latinskoameriških državah.

Poreklo oratorija je verjetno posledica izgradnje kapele za vernike v svetiščih mučencev, da se jim omogoči molitev na kraju mučeništva. Najstarejši ohranjen oratorij je škofovska kapela v Raveni, ki je bila zgrajena okoli leta 500. Sv. Benedikt uporablja izraz oratorij v svojem pravilu Regula Benedicti, ki je nastal v 6. stoletju v kraju, kjer je bila skupnost zbrana za molitev. To je običajno ograjen prostor ali stranska soba v cerkvi. Molilnice so pogosto v galeriji kora ali ladje in imajo okna v glavnem prostoru.

Zakonik cerkvenega prava (Codex Iuris Canonici - CIC) katoliške cerkve je do 1917 razlikoval med različnimi vrstami oratorijev: zasebna molilnica - zamrežena ali zastekljena loža s pogledom na oltar (za posvetne ali duhovne odličnike, kot je škof ali družina in njihovi gosti) zlasti v baročnih cerkvah, pol-javna molilnica (verniki so bili prisotni pod določenimi pogoji) ali javna molilnica (zgrajena v korist vseh vernikov).

CIC iz leta 1983 ne razlikuje več med javnimi, pol-javnimi ali zasebnimi molilnicami. Izraz oratorij zdaj opredeljuje zasebni kraj molitve za skupino ali skupnost, ki je lahko na voljo za vernike po presoji nadrejenih.^[1] Ta opredelitev ustreza tako imenovani pol-javni molilnici iz CIC-a iz leta 1917. Takšen oratorij lahko dovoli zgraditi škof, ki najprej preveri ali je oratorij "spodobno opremljen«. ^[2]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Oratorij (cerkev).