Onufrij Veliki

Sveti Onufrij Veliki
sv. Onufrij na bizantinski ikoni
puščavnik
Rojstvo	320
Smrt	400 Spodnji Egipt
Čaščenje	Rimskokatoliška cerkev Pravoslavje
God	12. junij (zahodno krščanstvo) 25. junij (Srbska pravoslavna cerkev)
Atributi	dolgi lasje, krzno, obleka iz listja, hostija, kelih, molek, krona, žezlo in križ
Zavetnik	München, tkalci, živine

Sveti Onufrij Veliki, (grško:Ονούφριος) krščanski puščavnik in asket, * ?, † 12. junij 400 Egipt, velja za edinega puščavskega meniha, ki mu na Zahodu priznavajo posebno češčenje.

Onufrij, sin nekega egiptovskega plemenskega velikaša, je šestdeset let živel popolnoma sam v puščavi in se pri tem držal stroge askeze. Ko je začutil, da bo umrl, je bil ob njemu asket Pafnucij, ki je pozneje tudi napisal njegov življenjepis (Vita).

V koptski cerkvi je Onufrijevo češčenje izkazano že v 7. stoletju. S križarji je prišlo na Zahod, kjer so Onufrija zelo častili. Škofiji München in Braunschweig hranita njegove relikvije.

Onufrij velja za enega najpomembnejših asketov in se pojavlja povsod, kjer so upodobljeni puščavski očetje. Uprizarjajo ga z dolgimi lasmi, oblečenega v krzno ali listje, tudi po vsem telesu poraščenega z lasmi. Kot atribute ima pri sebi hostijo, kelih s hostijo, molek, palico, krono, žezlo in križ.

Na slovenskem je bila Onufiju Velikemu posvečena cerkev nekdanjega benediktinskega samostana na Krogu nad Drnico, delujočega do 1957.

• Schauber, Vera, Schindler, Michael: Svetniki in godovni zavetniki, Ljubljana, Založba Mladinska knjiga, 1995 (COBISS)

• Seznam svetnikov