Inkardinacija

Inkardinacija je splošno načelo v Rimskokatoliški cerkvi, po kateri mora biti vsak klerik inkardiniran oz. vključen v neko delno Cerkev oz. v ustanovo, ki ima pravico do tega^[1]. Je eden najstarejših pravnih institutov znotraj Cerkve, saj se to načelo omenja že na nicejskem (325) in kalcedonskem koncilu (451)^[1]. Načelo je v Zakoniku cerkvenega prava opredeljeno s kanonom 265.

Nositelji inkardinacije so tako lahko:

• delna Cerkev: škofija, ozemeljska prelatura, opatija, vikariat, prefektura ali stalna apostolska administratura;
• osebna prelatura in
• ustanova ali družba posvečenega življenja (ki ima za to določene pristojnosti)^[2].

Inkardinacija je lahko:

• izvirna: ko klerik prvič prestopi iz laiškega v kleriški stan in
• izvedena: ko klerik zakonito prestopi v drugo nositeljico inkardinacije^[2].

• kanonsko pravo