[go: up one dir, main page]

Pojdi na vsebino

Etiopsko cesarstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Etiopsko cesarstvo
መንግሥተ ኢትዮጵያ (Ge'ez)
Mängəśtä ʾItyop̣p̣ya
የኢትዮጵያ ንጉሠ ነገሥት መንግሥት (amharsko)
Yäʾityop̣p̣ya Nägusä Nägäst Mängəśt
1270–1974
1936–1941:Vlada v izgnanstvu
Zastava Etiopsko cesarstvo
Zgoraj: Zastava Etiopije
Spodaj: Civilna zastava
Grb Etiopsko cesarstvo
Grb
Geslo: ኢትዮጵያ ታበፅዕ እደዊሃ ኀበ እግዚአብሔር
Ityopia tabetsih edewiha ḫabe Igziabiher
(Etiopija izteguje svoje roke k Bogu)
(Ps 68,31
Himna: 
ኢትዮጵያ ሆይ ደስ ይበልሽ
Ityoṗya hoy des ybelish
(Etiopija, bodi srečna)
Meje Etiopskega cesarstva leta 1952
Meje Etiopskega cesarstva leta 1952
Lokacija Etiopskega cesarstva med vladavino Johanesa IV. (temno oranžna) v primerjavi z današnjo Etiopijo (oranžna)
Lokacija Etiopskega cesarstva med vladavino Johanesa IV. (temno oranžna) v primerjavi z današnjo Etiopijo (oranžna)
Glavno mestoNone[note 1] (1270–1635)
Gondar (1635–1855)
Debre Tabor (1855–1881)
Mekele (1881–1889)
Adis Abeba (1889–1974)
Skupni jezikiAmharščina (dinastični, uradni, sodni)[3][4]
giz (liturgični jezik, literatura)
mnogi drugi
Religija
Demonim(i)Endonim: etiopski Eksonim: abesinski
VladaAbsolutna monarhija (1270–1931)[5]
Unitarna parlamentarna ustavna monarhija (1931–1974)
cesar 
• 1270–1285 (prvi)
Yekuno Amlak[6]
• 1930–1974 (zadnji)
Haile Selassie
predsednik vlade 
• 1909–1927 (prvi)
Habte Giyorgis
• 1974 (zadnji)
Mikael Imru
ZakonodajalecNone (vladanje z odloki)
(do 1931)
parlament
(1931–1974)[7]
Senat (1931–1974)
Poslanska zbornica (1931–1974)
Zgodovinska dobasrednji vek do hladne vojne
• vzpon Jekuno Amlak
1270
• Zasedba Amda Sejon I.
1314–1344
• Etiopsko–adalska vojna
1529–1543
• Gondarinsko obdobje
1632–1769
• Zemene Mesafint
1769–1855
• Menelikove širitve
1878–1904
1895–1896
• sprejeta ustava
16. julij 1931
• Druga italijansko-abesinska vojna (priključena italijanski vzhodni Afriki)
3. oktober 1935
• Suverenost obnovljena
5. maj 1941
• Federacija Etiopije in Eritreje
11. september 1952
• Državni udar - Derg
12 September 1974
• Monarhija odpravljena
21. marec 1975[8][9][10][11]
Površina
19541.221.900 km2
Valuta
Predhodnice
Naslednice
rodbina Zagve
Derg
Danes delEritreja
Etiopija

Etiopsko cesarstvo (giz መንግሥተ ኢትዮጵያ - Mängəśtä ʾItyop̣p̣ya - Etiopsko kraljestvo}}, prej znano tudi pod eksonimom Abesinija ali preprosto znano kot Etiopija (amharsko ኢትዮጵያ, latinizirano: ʾĪtyōṗṗyā, poslušaj, oromsko Itoophiyaa, somalsko Itoobiya, afarsko Itiyoophiyaa[15]) je bilo suverena država, ki je zgodovinsko zajemala geografsko območje današnje Etiopije in Eritreje od ustanovitve Salomonske vladavine dinastije Jekuna Amlaka približno leta 1270 do državnega udara leta 1974, ki ga je izvedel Derg, ki je odstavil cesarja Haile Selassieja. Do leta 1896 je cesarstvo vključilo druge regije, kot so Hararghe, Gurage in Volajita,[16] največjo širitev pa je doživel s federacijo Eritreje leta 1952. Skozi večji del svojega obstoja je bilo obkroženo s sovražnimi silami na Afriškem rogu; vendar ji je uspelo razviti in ohraniti kraljestvo, ki temelji na svoji starodavni obliki krščanstva.[17]

Ustanovil ga je leta 1270 Jekuno Amlak, ki je trdil, da je potomec Dil Na'oda, zadnjega aksumskega kralja in končno kralja Salomona in kraljice iz Sabe, nadomestil pa je kraljestvo Agav Zagve. Čeprav je bilo sprva precej majhna in politično nestabilna entiteta, se je cesarstvu uspelo znatno razširiti pod križarskimi vojnami Amde Sejona I. (1314–1344) in Davita I. (1382–1413) ter začasno postalo prevladujoča sila na Afriškem rogu. Etiopsko cesarstvo je svoj vrhunec doseglo med dolgo vladavino cesarja Zara Jakoba (1434–1468). Utrdil je osvajanja svojih predhodnikov, zgradil številne cerkve in samostane, spodbujal književnost in umetnost, centraliziral cesarsko oblast z zamenjavo regionalnih vojskovodij z upravnimi uradniki in znatno razširil svojo hegemonijo nad sosednjimi islamskimi ozemlji.[18][19][20]

Sosednji muslimanski sultanat Adal je začel ogrožati cesarstvo z večkratnimi poskusi invazije nanj, kar je končno uspelo pod Imamom Mahfuzom.[21] Mahfuzova zaseda in poraz cesarja Lebne Dengela sta v zgodnjem 16. stoletju pripeljala do džihada adalitskega imama Ahmeda Grana, ki ga je podpiral Osman, in je bil leta 1543 poražen s pomočjo Portugalcev.[22] Velik del južnega ozemlja cesarstva in vazali so bili močno oslabljeni zaradi selitev Oromov. Na severu, v današnji Eritreji, je Etiopija uspela odbiti poskuse osmanske invazije, čeprav je zaradi njih izgubila dostop do Rdečega morja.[23] Kot odziv na te izzive je cesar Fasilides v 1630-ih ustanovil novo prestolnico Gondar, kar je označilo začetek nove zlate dobe, znane kot obdobje Gondarina. Videli so relativno mir, uspešno integracijo Oromov in razcvet kulture. S smrtjo cesarja Ijasuja II. (1755) in Ijoasa I. (1769) je kraljestvo sčasoma vstopilo v obdobje decentralizacije, znano kot Zemene Mesafint, kjer so se regionalni vojskovodje borili za oblast, cesar pa je bil zgolj marioneta.[24]

Cesar Tevodros II. (vladal 1855–1868) je končal Zemene Mesafint, ponovno združil cesarstvo in ga popeljal v sodobno obdobje, preden je umrl med britansko ekspedicijo v Abesinijo. Njegov naslednik Johanes IV. se je ukvarjal predvsem z vojno in se uspešno boril proti Egipčanom in Mahdistom, preden je leta 1889 umrl proti slednjim. Cesar Menelik II., ki je prebival v Adis Abebi, je podjarmil mnoga ljudstva in kraljestva v današnji zahodni, južni in vzhodni Etiopiji, kot so Kaffa, Velajta, Harar in druga kraljestva. Tako se je do leta 1898 Etiopija razširila v svoje sodobne ozemeljske meje. V severni regiji se je soočil s širitvijo Italije. Z odmevno zmago nad Italijani v bitki pri Advi leta 1896, z uporabo sodobnega uvoženega orožja, je Menelik zagotovil neodvisnost Etiopije in omejil Italijo na Eritrejo.

Kasneje, po drugi italijansko-abesinski vojni, je italijansko cesarstvo Benita Mussolinija okupiralo Etiopijo in ustanovilo italijansko vzhodno Afriko ter jo združilo s sosednjo Eritrejo in kolonijami italijanske Somalije na jugovzhodu. Med drugo svetovno vojno so bili Italijani s pomočjo britanske vojske pregnani iz Etiopije. Cesar se je vrnil iz izgnanstva in država je postala ena od ustanovnih članic Združenih narodov. Vendar pa sta lakota v volu leta 1973 in domače nezadovoljstvo leta 1974 pripeljala do padca cesarstva in vzpona Derga.[25]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Stara tradicija etiopskih cesarjev je bila potovati po državi v spremstvu svojih številnih dvorjanov in neštetih vojakov, živeti od kmečkih pridelkov in bivati v začasnih taboriščih. Ta kraljeva taborišča ali premikajoče se prestolnice so služile kot sedež cesarstva.[1] Kljub temu je več etiopskih vladarjev poskušalo vzpostaviti stalne prestolnice, kot so Termaber, Emfraz in Debre Birhan.[2]
  1. Pankhurst, Richard (1982). History Of Ethiopian Towns. Steiner. str. 41. ISBN 978-3-515-03204-9.
  2. Pankhurst, Richard (2009). »Barara, the Royal City of 15th and Early 16th Century (Ethiopia). Medieval and Other Early Settlements Between Wechecha Range and Mt Yerer«. Annales d'Éthiopie. 24 (1): 209–249. doi:10.3406/ethio.2009.1394.
  3. The Southern Marches of Imperial Ethiopia: Essays in History and Social Anthropology, Donham Donald Donham, Wendy James, Christopher Clapham, Patrick Manning. CUP Archive, Sep 4, 1986, p. 11, https://books.google.com/books?id=dvk8AAAAIAAJ&q=Lisane+amharic#v=snippet&q=Lisane%20amharic&f=false Arhivirano 28 December 2022 na Wayback Machine.
  4. Layers of Time: A History of Ethiopia, Paul B. Henze, November 18, 2008, p. 78, https://books.google.com/books?id=3VYBDgAAQBAJ&q=Lisane#v=snippet&q=Lisane&f=false Arhivirano 28 December 2022 na Wayback Machine.
  5. Nathaniel T. Kenney (1965). »Ethiopian Adventure«. National Geographic. 127: 555.
  6. Negash, Tekeste (2006). »The Zagwe Period and the Zenith of Urban Culture in Ethiopia, Ca. 930–1270 AD«. Africa: Rivista Trimestrale di Studi e Documentazione dell'Istituto Italiano per l'Africa e l'Oriente. 61 (1): 120–137. JSTOR 40761842.
  7. Ustava Etiopije, 4. november 1955, člen 76 (vir: Constitutions of Nations: Volume I, Africa by Amos Jenkins Peaslee)
  8. »Ethiopia Ends 3,000 Year Monarchy«. Milwaukee Sentinel. 22. marec 1975. str. 3.
  9. »Ethiopia ends old monarchy«. The Day. 22. marec 1975. str. 7.
  10. Henc van Maarseveen; Ger van der Tang (1978). Written Constitutions: A Computerized Comparative Study. Brill. str. 47.
  11. »Ethiopia«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. 1987.
  12. 12,0 12,1 The Royal Chronicle of his reign is translated in part by Richard K. P. Pankhurst, The Ethiopian Royal Chronicles (Addis Ababa: Oxford University Press, 1967).
  13. Markessini, Joan (2012). Around the World of Orthodox Christianity – Five Hundred Million Strong: The Unifying Aesthetic Beauty. Dorrance Publishing. ISBN 978-1-4349-1486-6.
  14. Morgan, Giles (2017). St George: The patron saint of England. Oldcastle Books. ISBN 978-1-84344-967-6.
  15. E. A. Wallis Budge (2014). A History of Ethiopia. Zv. I: Nubia and Abyssinia. Routledge. str. 7. ISBN 978-1-317-64915-1.
  16. International Crisis Group, "Ethnic Federalism and its Discontents". Issue 153 of ICG Africa report (4 September 2009) p. 2.
  17. Hathaway, Jane (2018). The Chief Eunuch of the Ottoman Harem: From African Slave to Power-Broker. Cambridge University Press. str. 26. ISBN 978-1-107-10829-5.
  18. Erlikh, Hagai (2000). The Nile Histories, Cultures, Myths. Lynne Rienner Publishers. str. 41. ISBN 978-1-55587-672-2.
  19. Hassen, Mohammed. Oromo of Ethiopia with special emphasis on the Gibe region (PDF). University of London. str. 22.
  20. J. Spencer Trimingham, Islam in Ethiopia (Oxford: Geoffrey Cumberlege for the University Press, 1952), p. 75
  21. The Cambridge History of Africa, Volume 3. Cambridge University Press. 1975. str. 167. ISBN 978-0-521-20981-6.
  22. »Adal«. Encyclopædia Britannica.
  23. Pankhurst, History, p. 70; Özbaran, 87
  24. Pankhurst, History, p. 119
  25. Salvano, Tadese Tele (2018). የደረግ አነሳስና (የኤርትራና ትግራይ እንቆቅልሽ ጦርነት) [The Derg Initiative (The Eritrean-Tigray Mysterious War)]. Tadese Tele Salvano. str. 81–97. ISBN 978-0-7915-9662-3.

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Adejumobi, Saheed A. (2007). The History of Ethiopia. Westport: Greenwood Publishing Group. ISBN 978-0-313-32273-0.
  • Antonicelli, Franco (1975). Trent'anni di storia italiana: dall'antifascismo alla Resistenza (1915–1945) lezioni con testimonianze [Thirty Years of Italian History: From Antifascism to the Resistance (1915–1945) Lessons with Testimonials]. Reprints Einaudi (v italijanščini). Torino: Giulio Einaudi Editore. OCLC 878595757.
  • Pankhurst, Richard (2001). The Ethiopians: A History. Oxford: Blackwell Publishing. str. 299 Pages. ISBN 978-0-631-22493-8.
  • Shillington, Kevin (2004). Encyclopedia of African History, Vol. 1. London: Routledge. str. 1912 Pages. ISBN 978-1-57958-245-6.