Georg Friedrich Händel

Georg Friedrich Händel
Osnovni podatki
Rojstno ime	Georg Friedrich Händel
Rojstvo	23. februar (5. marec) 1685[1][2][…] Halle, Brandenburška marka[d], Sveto rimsko cesarstvo[4][5][5]
Smrt	14. april 1759({{padleft:1759|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[3][6][…] (74 let) Westminster, Middlesex[d], Kraljevina Velika Britanija
Poklic	skladatelj, čembalist, organist, violinist, operni skladatelj, skladatelj, impresarij, univerzitetni učitelj
Leta delovanja	1702–1757

Georg Friedrich Händel (po krstni knjigi Georg Friederich Händel, anglicirano George Frideric Handel), nemško-angleški skladatelj, * 23. februar 1685, Halle (Saale), Nemčija, † 14. april 1759, London, Anglija.

Njegov opus obsega 42 oper in 25 oratorijev – med njimi Mesijo s svetovno znano »Alelujo« –, cerkveno glasbo za angleški dvor, kantate in številna orkestralna, komorna in klavirska dela. Händel, čigar umetniško delo zajema vse zvrsti njegovega časa, je bil hkrati tudi aktiven gledališki impresario. Velja za enega najbolj plodovitih in vplivnih glasbenikov v zgodovini.

Skladateljev oče Georg (1622–1697) je bil brivec in ranocelnik. Bil je dvorni kirurg vojvode Saškega - Weiβenfels. Ko je očetu Georgu umrla prva žena (1682), se je po kratkem času oženil z 32-letno Dorotheo Taust (1651–1730), ki je bila hči župnika. Prvi otrok tega zakona je kmalu umrl (1684). Po Georgu Friedrichu pa sta se rodili še dve deklici: Johanna Christina (1690–1709) in Dorothea Sophia (1697–1718). Skladatelj je z njima in njunimi otroki vzdrževal stike.

Edini pravi vir za skladateljevo mladost je življenjepis, ki temelji na pripovedi Händlovega dolgoletnega asistenta Johna Christopherja Smitha, napisal pa ga je John Mainwarings (1760). Še predno je bil Händel star osem let, ga je oče vzel s seboj na obisk svojega sina iz prvega zakona, ki je služboval na dvoru Weiβenfelsov, kot komornik. Skladatelj je za to pot dolgo moledoval. Na dvoru se je hitro spoznal in spoprijateljil z glasbeniki, ki so mu dovolili igrati na orgle. Vojvoda ga je nekega dne slučajno slišal igrati in takoj spoznal njegovo velikansko nadarjenost. Resno se je pogovoril z njegovim očetom in mu predlagal fantovo šolanje. Argumenti vojvode so omehčali nenavdušenega očeta, ki za glasbo ni imel nobenega smisla ne interesa. Tako je mladi Georg Friedrich po vrnitvi domov v Halle dobil glasbenega učitelja Friedricha Wilhelma Zachowa, ki je bil organist v cerkvi Naše ljube gospe v Halleju. Začel ga je poučevati kompozicijo, instrumente s tipkami, pa tudi oboo in violino. Vzpodbujal je njegov neverjeten apetit po pisanju ogromnih količin vokalne glasbe in tako je še kot otrok napisal vsak teden en motet.

Ko je bil star 12 let, je dobil priložnost, da svoje spretnosti in znanje pokaže na berlinskem dvoru, kjer je zapustil izjemen vtis. Brandenburški knez – kasnejši kralj Friderik I. Pruski mu je ponudil službo.

Različni podatki pa kažejo na možnost, da je bil Georg Friedrich v Berlinu leto ali več kasneje. Skladateljev oče je leta 1697 umrl. Vseeno je mladenič nadaljeval s šolanjem in ga končal. Takoj nato se je vpisal na takrat ustanovljeno univerzo v Halleju, kjer je študiral pravo. Še istega leta (1702) se je zaposlil kot orglinist stolnici.

Po enem letu uvajanja je odšel kot nadarjeni samostojni glasbenik v Hamburg. Tam je pod vodstvom Reinharda Keiserja cvetela edina nemška operna hiša, ki si je takšno ime zaslužila. Zasedel je mesto drugega violinista v orkestru, kmalu pa je prevzel pomembnejše mesto čembalista. Navezal je prijateljske stike s komponistom, dirigentom in pevcem Johannom Matthesonom, ki je kasneje napisal nekaj pomembnih glasbeno teoretičnih del kot na primer Das neu - eröffnete Orchesteren in Grundlage einer Ehrenpforte. V tem času se je pokazala priložnost za obetavno delo v Lübecku, kjer se je ostareli mojster Dietrich Buxtehude odpravljal v pokoj. Na pot sta se odpravila skupaj z Matthesonom, vendar nista vedela, da je služba organista povezana s poroko starejše Buxtehudejeve hčere. Ta pustolovščina se je 'srečno' končala, naslednja pa bi lahko imela drugačne posledice. Ob premieri Matthesonove opere Cleopatra v Hamburgu, je Händel iz neznanega razloga zavrnil mesto dirigenta in se vrnil na običajno mesto čembalista. Mattheson je v lastnem delu pel vlogo Antoniusa. Spor med glasbenikoma se je razširil tudi zunaj gledališča. Sčasoma se je polegel in v naslednjem obdobju sta sodelovala in ostala prijatelja. Iz Matthesonovih kasnejših zapiskov pa lahko marsikaj izvemo o Händlu.

Za veliki petek 1704 je Händel uglasbil Pasijon po Janezu na besedilo opernega libretista Christiana Postela. Mattheson je delo ostro kritiziral in zapiski o tem so se ohranili do danes.

Prva Händlova opera Almira je bila uprizorjena 8. januarja 1705 in je doživela velik uspeh. Čez nekaj tednov je skladatelj želel očarati občinstvo z naslednjo opero Nero, ki pa ni bila dobro sprejeta. Händel je pač delal po takrat običajnih metodah, ki so bile v navadi v Hamburgu. Besedila so bila mešanica nemščine in italijanščine, glasba pa je bila narejena po eklektični metodi. Veliko tem iz teh oper odseva skladateljeva kasnejša velika dela. Händel je v Hamburgu skomponiral še dve ne preveč uspešni deli: Dafne in Florinda. Počasi pa se je odpravil po Evropi in najprej našel mecena v Gianu Gastonu de' Medici. V Italijo se je preselil spomladi 1706.

V Italiji je ostal tri leta. Zadrževal se je v Firencah, Rimu, Neaplju in Benetkah. Prav veliko znanega pa o tem delu skladateljevega življenja ni. Znane so posamezne anekdote, ki jih razberemo iz biografij znanih italijanskih baročnih glasbenikov in pomembnih osebnosti. Tako izvemo, da se je srečeval s Corellijem in Lottijem in obema Scarlattijema (Alessandro Scarlatti in Domenico Scarlatti). Postal je znan pod vzdevkom Sas. Domenico Scarlatti ga je nekoč poslušal, ne da bi vedel kdo igra. Händel je v neki cerkvi improviziral na orgle. Scarlatti je izjavil, da to »zanesljivo izvaja Sas, ali pa sam hudič«. Ob drugi priložnosti je v glasbeni druščini Corelli na violino izvajal Händlovo uverturo k Triumfu časa in resnice. Händel ga je nekaj časa poslušal, nato pa mu je violino iztrgal iz rok in rekel: »To se igra takole!« In odigral pasažo. Nato se je Corelli opravičil: »Ta muzika, moj ljubi Sas ima francoski priokus in jaz se na to ne razumem«.

V Italiji je Händel skoponiral dve operi: Rodrigo, spomladi 1707 v Firencah in Agripino 1709 v Benetkah. Uverturo iz zadnje je čez 44 let uporabil za oratorij Jefta. V Rimu, kjer je tedanji papež Klemen XI. prepovedal opere, je zložil dva oratorija. La Resurrezione (1708) in alegorijo Il Trionfo del Tiempo e del Disinganno, leta 1707. To delo je čez 46 let predelal in je pravzaprav njegovo zadnje delo v celoti (Zmagoslavje časa in resnice). Poleg velikih del je v Italiji zložil še Aci, Galatea e Polifemo (Neapelj, 1708), zborovska dela (Dixit Dominus) in solo kantate. S temi deli si je v Italiji pridobil in utrdil veliko slavo. Leta 1709 je sprejel ponudbo kneza Georga Ludwiga von Hannover, da bi se zaposlil pri njem. Dogovor je vseboval tudi daljša obdobja brez zadolžitev. Prosti čas je mojster izkoristil za obisk Londona. Tja je prišel kot izrazit skladatelj italijanske opere. Debitiral je 24. februarja 1711 z opero Rinaldo. Obveznosti so ga peljale nazaj v Hannover, kjer je skomponiral niz vokalnih duetov za princeso Carolino, knezovo snaho in kasnejšo britansko kraljico.

V oktobru 1712 se je Händel vrnil v London. Tam je ostal do konca življenja. Prva leta je preživel pri grofu Burlingtonu v bližini Londona. Glavna skladateljeva dela tega obdobja sta bili dve italijanski operi in Utrecht te deum, ki je bil napisan za kraljico Ano, za kar mu je ta namenila dosmrtno rento 200 funtov.

Ker je skladatelj svojo odsotnost s Hannovrskega dvora preveč razvlekel, ga je na to knez pisno opomnil. V septembru 1714 je Hannovrski knez postal angleški kralj Jurij I. Zanj je Händel takoj zložil čudovito delo Wassermusik (Glasba na vodi). Kralj mu je zaradi tega podvojil dohodek. Postal je še princesin glasbeni učitelj in tako pridobil še 200 funtov rente. Ko je leta 1716 s kraljem odšel na obisk v Nemčijo, je za to priložnost zložil pasijon v nemškem jeziku, kar je bilo njegovo zadnje delo na besedilo v materinščini. Po vrnitvi je pri grofu Carnavon (kasneje vojvoda Chandos) izvajal mnoge koncerte. Acis in Galatea, Esther, 12 Chandos anthems; dela za čembalo, ki so poznana pod imenom Harmonični kovač.

Tesnejše sodelovanje z vojvodo Chandosom se je končalo ob novem letu 1719. Händel se je pripravljal na nov izziv z ustanavljanjem Royal Academy of Music. Postal je njen glasbeni direktor. V tem času je tudi špekuliral pri South Sea Company, kjer je investiral 10.000 funtov. Za novačenje pevskega ansambla se je podal na kontinent in večino pevcev pridobil v Dresdnu. Uspelo mu je angažirati celo popularnega kastrata Senesina, ki je bil pripravljen sodelovati s Händlovo Akademijo v sezoni 1720–1721. Premiera zelo uspešne opere Radamisto je bila 27. aprila 1720. Poleg Händla so v Akademiji sodelovali tudi drugi glasbeniki, kot na primer Giovanni Battista Bononcini in Attilo Ariosti. Nastala sta dva tabora, ki sta si sovražno stala nasproti, kot politični stranki. Najprej se je tehtnica nagibala na stran Bononcinijevih privržencev, kasneje pa je prevladal Händel s svojimi tehtnimi deli: Julij Cezar, Tamerlano in Rodelinda. V najboljšem obdobju se je akademija finančno pokrivala sama s svojim delom in je bila občasno celo donosna. Voditelji ustanove s Händlom na čelu so iskali možnosti, da bi angažirali še več pevskih zvezd. V januarju 1723 jim je uspelo pritegniti Francesco Cuzzoni, v maju 1726 pa Faustino Bordoni. Takšna kadrovska politika pa je predstavljala veliko breme, saj je Akademijo samo Cuzzonijeva stala 2500 funtov na sezono. Spremenil se je tudi okus publike, ki je bila vedno bolj naklonjena delom v angleškem jeziku. Tipičen primer je bila z burnim uspehom sprejeta Beraška opera v letu 1728.

Angleško državljanstvo je pridobil 13. februarja 1726. V tem času je glasbena akademija propadla. Takoj pa je z J. J. Heideggerjem začel nov projekt, ustanovila sta nov ansambel za novo opero. Mojster se je v Italijo odpravil v jeseni 1728 iskat pevce. Angažiral je Antonia Bernacchia. Ob povratku je napravil še manjši ovinek in poleti 1729 obiskal svojo mater v Halleju, ter stare znance v Hannovru in Hamburgu. Novo operno delo Lotario je predstavil 2. decembra 1729. Kot posebna atrakcija pa je nastopil Senesino. V Londonu se je pojavila še ena konkurenčna operna hiša z Nicolo Porporom kot skladateljem in Händlu odvzela velik del občinstva. Händel pa se je že začel zanimati za drugo glasbeno obliko, to je bil oratorij na angleška besedila iz Stare zaveze.

V sezoni 1732–1733 je zložil oratorij Debora, kasneje še opero Atalija, kjer je prvič uporabil dva zbora. Naslednje obdobje je bilo verjetno najtežje v skladateljevem življenju. Kljub izjemni delavnosti, v nizu je zložil opere Ariodante, Alcina, Orlando, je operna akademija leta 1737 dokončno propadla. Mojster je doživel hud udarec in sodobniki poročajo, da je delno ohromel, kar kaže na možgansko kap. Verjetni vzrok je bila preobremenjenost. Händel je odšel na zdravljenje v Aachen, kjer si je hitro opomogel in prišel nazaj v staro formo za komponiranje.

Svoje velike uspehe je Händel začel s Savlom in Izraelom v Egiptu. Največkrat izvajano delo Mesija je predstavil 13. aprila 1742 v Dublinu. O tej premieri in naslednjih ponovitvah kroži anekdota, da so prireditelji prosili moške (opomba na plakatih), naj pustijo sablje doma, da bi tako lahko več poslušalcev vstopilo v dvorano. Koncerte so namreč poslušali stoje in orožje se ni smelo dotikati drugih.

Na področju oratorija je bil Händel brez konkurence. Pod vplivom vstaje jakobitov 1745 je zložil junaški oratorij Juda Makabejec, ki je doživel velik uspeh. 1751 so se pri skladatelju pojavile prve težave z vidom. Med komponiranjem oratorija Jefta mu je pri pisanju že pomagal asistent. Händel se je v maju 1752 odločil za operacijo oči. Operacija je uspela. Do konca življenja je nadziral izvajanje svojih del, predeloval orgelska dela, posamezne arije ter popolnoma prenovil delo iz italijanskega obdobja The Triumph. Še en teden pred smrtjo je vodil izvedbo oratorija Mesija. Umrl je 14. aprila 1759. Pokopan je v Westminstrski opatiji.

Händlova dela so klasificirana v več številčnih razvrstitvah:

• HWV: Verzeichnis der Werke Georg Friedrich Händels, klasifikacija Bernda Baselta
• HG: G. F. Händels Werke: Ausgabe der Deutschen Händelgesellschaft (uredil F. W. Chrysander)
• HHA: Hallische Händel-Ausgabe
• CB: Händlov tematsko-kronološki katalog (uredil A. Craig Bell)

Za interprete Händlovih oper in oratorijev so zapiski o velikosti posameznih skupin v orkestrih pod Händlovo taktirko in pa o tem, kako so se njegova dela sploh igrala, velikega pomena. Iz Italije, kjer Händel v hiši Ruspoli ni imel nobenega vpliva na sestavo orkestra, vemo zasedbo za La Resurrezione: 2 trobenti, 4 oboe, 23 violin (pod vodstvom koncertnega mojstra Corellija), 4 viole, 6 čelov in 6 kontrabasov. Ostale navedbe so uganka, govora je o še o eni majhni bas violini (lahko da gre za Violo da gamba, kot jo zahtevala partitura) in eno pozavno. Flavte niso omenjene, vendar jih, kot je bil običaj, igrajo oboisti. Sestava Londonskega opernega orkestra je bila pa v celoti v Händlovih rokah. Protokol vojvode Portlanda iz leta 1720 našteva naslednjih 34 glasbenikov: 1 trobenta, 4 oboe, 3 fagoti, 17 violin, 2 violi, 4 čeli, 2 kontrabasa, 1 teorba. 1727 omenja skladatelj na berlinskem dvoru Johann Joachim Quantz, ki se je tedaj zadrževal v Londonu, da so v orkestru »predvsem Nemci, poleg nekaj Italijanov in nekaj Angležev... Castrucci, italijanski violinist, je vodja«. Leta 1728 Francoz Fourgeroux v svojem poročilu o potovanju v Anglijo navaja za izvedbo opere v King’s Theatre King naslednjo zasedbo: 24 violin in viol (na prvem pultu brata Castrucci), 3 violončeli, 2 kontrabasa, 1 lutnja, 2 čembala. Kar se pihal tiče, je samo omenil, da so občasno nastopile tudi flavte in trobente. Oboe in fagote je popolnoma pozabil. Igranje akordov med recitativov se mu je zdelo smešno, gotovo mu od doma to ni bilo znano. Poročal je tudi, da so pri tem igrali samo en čelo, oba čembala in lutnja. Pred premiero Orlanda poroča leta 1733 Sir John Clark Penicuick, da ga je število instrumentalnih virtuozov presenetilo, našteje dve oboi, 4 fagote, več kot 24 violin, 4 violončele, 2 veliki violi da gamba (kontrabasa), 2 čembala in teorbo. Pritožuje se nad orkestrom, ki je bil sem in tja tako glasen, da je preglasil vokaliste. V času 1733–1745^[8][9] je bilo Francisco Caporale solo čelist v Händlovem orkestru. Igral je violončelo s petimi strunami in v tem obdobju mnogi od Händlovih solov za violončelo prilagojeni temu instrumentu. Zadnji dostopni notni material je za izvedbe Mesije za čas okoli leta 1750: 4 oboe, 4 fagoti, 2 roga, 2 trobenti, pavke, 14 violin (8 „prvih“ in 6 „drugih“), 6 viol, 3 čeli in 2 kontrabasa.

HWV	Ime	Praizvedba	Kraj	Libreto	Pripomba
1	Der in Kronen erlangte Glückswechsel, oder: Almira, Königin von Kastilien	8. Januar 1705	Oper am Gänsemarkt, Hamburg	F. C. Feustking, po G. Pancieri
2	Die durch Blut und Mord erlangte Liebe, oder: Nero	25. Februar 1705	Oper am Gänsemarkt, Hamburg	F. C. Feustking	Glasba izgubljena
3	Der beglückte Florindo	Januar 1708	Oper am Gänsemarkt, Hamburg	H. Hinsch	Glasba izgubljena
4	Die verwandelte Daphne	Februar 1708	Oper am Gänsemarkt, Hamburg	H. Hinsch	Glasba izgubljena
5	Vincer se stesso è la maggior vittoria (“Rodrigo”)	Herbst 1707	Firence	po F. Silvani: Il duello d'amore e di vendetta
6	Agrippina	26. December 1709	Teatro San Giovanni Grisostomo, Benetke	V. Grimani
7a/b	Rinaldo	24. Februar 1711	Queen’s Theatre, Haymarket, London	G. Rossi, po A. Hill, po T. Tasso: La Gerusalemme Liberata
8a/b/c	Il Pastor fido	22. November 1712	Queen’s Theatre, Haymarket, London	G. Rossi, po G. B. Guarini
9	Teseo	10. Januar 1713	Queen’s Theatre, Haymarket, London	N. F. Haym, po P. Quinault: Thésée
10	Lucio Cornelio Silla	2. Junij 1713?	Burlington House oder Queen’s Theatre, Haymarket, London	G. Rossi
11	Amadigi di Gaula	25. Maj 1715	King’s Theatre, Haymarket, London	N. F. Haym, po A. H. de la Motte: Amadis de Grèce
12a/b	Radamisto	27. April 1720	King’s Theatre, Haymarket, London	N. F. Haym, po D. Lalli: L'amor tirannico, o Zenobia
13	Il Muzio Scevola	15. April 1721	King’s Theatre, Haymarket, London	P. A. Rolli, po S. Stampiglia	samo 3.dejanje je delo Händla (1. Akt: F.Amadei; 2. Akt: G. Bononcini)
14	Il Floridante	9. December 1721	King’s Theatre, Haymarket, London	P. A. Rolli, po F. Silvani: La costanza in trionfo
15	Ottone, Re di Germania	12. Januar 1723	King’s Theatre, Haymarket, London	N. F. Haym, po S. B. Pallavicino: Teofane
16	Flavio, Re de’ Longobardi	14. Maj 1723	King’s Theatre, Haymarket, London	N. F. Haym, po M. Noris: Flavio Cuniberto
17	Giulio Cesare in Egitto	20. Februar 1724	King’s Theatre, Haymarket, London	N. F. Haym, po G. F. Bussani
18	Tamerlano	31. Oktober 1724	King’s Theatre, Haymarket, London	N. F. Haym, po A. Piovene: Tamerlano & Il Bajazete, po N. Pradon: Tamerlan
19	Rodelinda, Regina de’ Langobardi	13. Februar 1725	King’s Theatre, Haymarket, London	N. F. Haym, po A. Salvi, po P. Corneille: Pertharite
20	Publio Cornelio Scipione	12. Marec 1726	King’s Theatre, Haymarket, London	P. A. Rolli, po A. Salvi
21	Alessandro	5. Maj 1726	King’s Theatre, Haymarket, London	P. A. Rolli, po O. Mauro: La superbia d'Alessandro
22	Admeto, Re di Tessaglia	31. Januar 1727	King’s Theatre, Haymarket, London	O. Mauro, po A. Aureli: L'Antigona delusa da Alceste
23	Riccardo I., Re d’Inghilterra	11. November 1727	King’s Theatre, Haymarket, London	P. A. Rolli, po F. Briani: Isacio tiranno
24	Siroe, Re di Persia	17. Februar 1728	King’s Theatre, Haymarket, London	N. F. Haym, po Pietro Metastasio
25	Tolomeo, Re di Egitto	30. April 1728	King’s Theatre, Haymarket, London	N. F. Haym, po C. S. Capece: Tolomeo e Alessandro
26	Lotario	2. December 1729	King’s Theatre, Haymarket, London	G. Rossi, po A. Salvi: Adelaide
27	Partenope	24. Februar 1730	King’s Theatre, Haymarket, London	po S. Stampiglia
28	Poro, Re dell’Indie	2. Februar 1731	King’s Theatre, Haymarket, London	po Pietro Metastasio: Alessandro nell’Indie
29	Ezio	15. Januar 1732	King’s Theatre, Haymarket, London	po Pietro Metastasio
30	Sosarme, Re di Media	15. Februar 1732	King’s Theatre, Haymarket, London	po A. Salvi: Dionisio, Rè di Portogallo
31	Orlando	27. Januar 1733	King’s Theatre, Haymarket, London	po C. S. Capece, po L. Ariosto: Orlando furioso
32	Arianna in Creta	26. Januar 1734	King’s Theatre, Haymarket, London	Libretto: po P. Pariati: Arianna e Teseo
A11	Oreste (Pasticcio)	18. December 1734	Theatre Royal, Covent Garden, London	G. Rossi, po G. B. Guarini
33	Ariodante	8. Januar 1735	Theatre Royal, Covent Garden, London	po A. Salvi: Ginevra, Principessa di Scozia, po L. Ariosto: Orlando furioso
34	Alcina	16. April 1735	Theatre Royal, Covent Garden, London	po A. Fanzaglia: L'isola di Alcina, po L. Ariosto: Orlando furioso
35	Atalanta	12. Maj 1736	Theatre Royal, Covent Garden, London	po B. Valeriano: La caccia in Etolia
36	Arminio	12. Januar 1737	Theatre Royal, Covent Garden, London	po A. Salvi
37	Giustino	16. Februar 1737	Theatre Royal, Covent Garden, London	po N. Beregani und P. Pariati
38	Berenice, Regina d’Egitto	18. Maj 1737	Theatre Royal, Covent Garden, London	po A. Salvi
39	Faramondo	3. Januar 1738	King’s Theatre, Haymarket, London	po A. Zeno
40	Serse (deutscher Titel: Xerxes)	15. April 1738	King’s Theatre, Haymarket, London	po N. Minato und S. Stampiglia
A 14	Giove in Argo (Pasticcio)	1. Maj 1739	King’s Theatre, Haymarket, London	po A. M. Lucchini
41	Imeneo	22. November 1740	Theatre Royal, Lincoln’s Inn Fields, London	po S. Stampiglia
42	Deidamia	10. Januar 1741	Theatre Royal, Lincoln’s Inn Fields, London	P. A. Rolli

HWV	Ime	Praizvedba	Kraj
46a/b	Il trionfo del Tempo e del Disinganno / Il trionfo del Tempo e della Verità	Junij 1707/ 23. Marec 1737	Collegio Clementino, Rom / Theatre Royal, Covent Garden, London
47	La Resurrezione	8. April 1708	Palazzo Bonelli, Rom
48	Der für die Sünde der Welt gemarterte und  sterbende Jesus (Brockes-Passion)	3. April 1719	Domkirche, Hamburg
50a/b	Esther (Haman and Mordecai)	verjetno 23. August 1720	Residenz Cannons bei London
51	Deborah	21. Februar 1733	King’s Theatre, Haymarket, London
52	Athalia	10. Julij 1733	Sheldonian Theatre, Oxford
53	Saul	16. Januar 1739	King’s Theatre, Haymarket, London
54	Israel in Egypt (Exodus)	4. April 1739	King’s Theatre, Haymarket, London
55	L’Allegro, il Penseroso ed il Moderato	27. Februar 1740	Theatre Royal, Lincoln’s Inn Fields, London
56	The Messiah	13. April 1742	New Music Hall, Dublin
57	Samson	18. Februar 1743	Theatre Royal, Covent Garden, London
58	Semele	10. Februar 1744	Theatre Royal, Covent Garden, London
59	Joseph and his Brethren	2. Marec 1744	Theatre Royal, Covent Garden, London
60	Hercules	5. Januar 1745	King’s Theatre, Haymarket, London
61	Belshazzar	27. Marec 1745	King’s Theatre, Haymarket, London
62	An Occasional Oratorio	14. Februar 1746	Theatre Royal, Covent Garden, London
63	Judas Maccabaeus	1. April 1747	Theatre Royal, Covent Garden, London
64	Joshua	9. Marec 1748	Theatre Royal, Covent Garden, London
65	Alexander Balus	23. Marec 1748	Theatre Royal, Covent Garden, London
66	Susanna	10. Februar 1749	Theatre Royal, Covent Garden, London
67	Solomon	17. Marec 1749	Theatre Royal, Covent Garden, London
68	Theodora	16. Marec 1750	Theatre Royal, Covent Garden, London
69	The Choice of Hercules	1. Marec 1751	Theatre Royal, Covent Garden, London
70	Jephtha	26. Februar 1752	Theatre Royal, Covent Garden, London
71	The Triumph of Time and Truth	11. Marec 1757	Theatre Royal, Covent Garden, London

HWV	Ime	Praizvedba	Kraj
49a/b	Acis and Galatea	Poleti 1718	Residenca Cannons pri Londonu
72	Aci, Galatea e Polifemo	19. Juli 1708	Neapelj
73	Il Parnasso in Festa	13. Marec 1734	King’s Theatre, Haymarket, London
74	Ode for the Birthday of Queen Anne	6. Februar 1713	Königshof in London
75	Alexander’s Feast or The Power of Musick	19. Februar 1736	King’s Theatre, Haymarket, London
76	Ode for St. Cecilia’s Day	22. November 1739	Theatre Royal, Lincoln’s Inn Fields, London

HWV	Ime	Praizvedba	Kraj
278	Utrechter Te Deum	7. Julij 1713	St Paul’s Cathedral in London
279	Utrechter Jubilate	7. Julij 1713	St Paul’s Cathedral in London
280	Caroline Te Deum	verjetno 26. September 1714	Kraljeva kapela, St. James’s Palace in London
281	Chandos Te Deum	1717/1718	St. Lawrence’s Church, Cannons
282	Te Deum in A-Dur	verjetno 16. Januar 1726	Kraljeva kapela, St. James’s Palace in London
283	Dettinger Te Deum	27. November 1743	Kraljeva kapela, St. James’s Palace in London

• Šest orgelskih koncertov št. 1–6 op. 4 (HWV 289–294)
• Šest orgelskih koncertov št. 7–12 op. 7 (HWV 306–311)
• Štirje orgelski koncerti št. 13–16 (HWV 295, 296a, 304, 305a)
• Šest Concerti grossi op. 3 (HWV 312–317)
• Dvanajst Concerti grossi op. 6 (HWV 319–330)
• Trije Concerti a due cori (HWV 332–334)
• Water Music (vodna glasba, HWV 348–350)
• Music for the Royal Fireworks (glasba za kraljevski ognjemet, HWV 351)
• Šest posamezno ohranjenih instrumentalnih del (HWV 318 Alexanderfest-Konzert, HWV 336, 337, 338, 404 und 424)

• Hogwood, Christopher. G. F. Handel. Insel Verlag. ISBN 3-458-34355-5.
• Lang, Paul Henry (1996). G. F. Handel. Dover Publications. ISBN 0-486-29227-4.
• Marx, Hans-Joachim (1998). Handels Oratorien, Oden und Serenaten. Vandenhoeck & Ruprecht. ISBN 3-525-27815-2.

• seznam nemških skladateljev

• Predstavnosti o temi Georg Friedrich Händel v Wikimedijini zbirki
• Händel-Haus, skladatelju posvečen muzej v Halleju (nemško)