[go: up one dir, main page]
Pojdi na vsebino

Bumin kagan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Bumin kagan
Vrstica na Onginskem napisu, posvečena Bumin kaganu
Kagan Prvega turškega kaganata
Vladanje552
Kronanje552 v Altaju[1]
NaslednikIsik kagan
Rojstvoneznano
Smrt552
Prvi turški kaganat
Zakonecprincesa Čangle
Imena
Bumin kagan
Ilig kagan
RodbinaKlan Ašina
OčeAšina Tuvu
Religijatengrizem

Bumin kagan (staroturško 𐰉𐰆𐰢𐰣:𐰴𐰍𐰣, latinizirano: Bumïn qaγan,[2] znan tudi kot Ilig kagan (kitajsko: 伊利可汗; pinjin: Yīlì Kèhán; Wade–Giles: i-li k'o-han) ali Jamï kagan (staroturško 𐰖𐰢𐰃:𐰴𐰍𐰣, latinizirano: Yаmï qaγan) je bil ustanovitelj Prvega turškega kaganata, * ni znano, † 552.

Bil je najstarejši sin Ašina Tuvuja (吐務 / 吐务)[3] in poglavar Turkov pod suverenostjo Rouranskega kaganata.[4][5][6][7] Omenjen je tudi kot tumen Rouranskega kaganata, poveljnik enote 10.000 vojakov (tumen).[8]

Zgodnje življenje in vladanje

[uredi | uredi kodo]

Po pisanju Zgodovine severnih dinastij in Zizhi Tongjian se je začelo Buminovo pleme leta 545 dvigovati in pogosto napadati zahodno mejo Veija. Kancler Zahodnega Veija Juven Tai je poslal An Nuopanta (kitajsko: 安諾盤陀; pinjin: Nanai-Banda), Sogdijca iz Buhare,[9] kot odposlanca k gokturškemu poglavarju Buminu, da bi vzpostavil trgovinske odnose.[10][11] Istega leta je Bumin zadušil upor plemen Tiele proti vladarjem Rouranskega kaganata.[11] Po teh dogodkih se je Bumin čutil upravičenega zahtevati od Rourana princeso za svojo ženo. Rouranski kagan Anagui je njegovo zahtevo zavrnil in dodal: "Ti si moj kovaški suženj. Kako si sploh drzneš izgovoriti te besede?" Bumin se je razjezil, ubil Anaguijevega odposlanca in prekinil odnose z Rouranskim kaganatom.[10][12][13][14] Anaguijeva žalitev s kovačem (kitajsko: 鍛奴 / 锻奴; pinjin: duàn nú; Wade–Giles: tuan-nu) je omenjena tudi v kitajskih kronikah. Nekateri viri navajajo, da so pripadniki Tujueja služili kot kovači rouranske elite[4][5][6][7] in da "kovaško suženjstvo" morda pomeni nekakšno vazalstvo, ki je obstajalo v rouranski družbi.[15] Bumin je po tem incidentu postal vodja upora proti Rouranu.

Gokturški kaganat

Leta 551 je Bumin zaprosil za princeso Zahodnega Veija. Juven Tai je prošnji ugodil in mu poslal Čangle (長樂公主), princeso Zahodnega Veija.[10][12][13] Tisto leto, ko je umrl cesar Zahodnega Veija, je Bumin poslal v Vei delegacijo in darilo dvesto konj.[10][12]

Vzpostavitev uradnih diplomatskih odnosov s Kitajsko je okrepil Buminovo avtoriteto med Turki. Sčasoma je združil lokalna turška plemena in odvrgel jarem rouranske nadvlade. Leta 552 je Buminova vojska premagala Anaguijeve sile na severu Huaihuanga, nato pa je Anagui naredil samomor.[12] Po porazu nasprotnika se je Bumin razglasil za "Illig kagana" in svojo ženo naredil za kaghatun.[12] Bumin in Istemi sta vladala po turških zakonih in jih nadgradila.[2][16]

Bumin kagan je umrl nekaj mesecev potem, ko se je razglasil za Ilig kagana.

Družina

[uredi | uredi kodo]

Bumin je v zakonu s princeso Čangle iz Zahodnega Veja imel vč otrok:

  • Ašina Keluo (阿史那科罗) - Isik kagan, vladal 552–553
  • Ašina Kidžin (阿史那俟斤) - Mukan kagan, vladal 553 – 572
  • Taspar kagan, vladal 572 – 581
  • Ašina Kutou (阿史那庫頭) - Ditou kagan, ki ga je Mukan kagan imenoval za manjšega kagana na vzhodu turškega imperija[17]
  • Mahan Tigin - manjši kagan, ki ga je imenoval Taspar kagan[18]
  • Rudan kagan (褥但可汗)[19]
    • Bori kagan (步離可汗) - manjši kagan ki ga je imenoval Taspar kaganan[19]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]

V zahodnem delu kaganata ga je nasledil mlajši brat Istemi,[20] v vzhodnem delu pa sin Isik kagan. V manj kot stoletju se je kaganat razširil na večino Srednje Azije.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Bauer, Susan Wise (2010). The History of the Medieval World: From the Conversion of Constantine to the First Crusade. W.W. Norton & Company. str. 238. ISBN 978-0-393-05975-5.
  2. ↑ 2,0 2,1 »Kultegin's Memorial Complex, TÜRIK BITIG«.
  3. ↑ Ouyang Xiu in drugi. New Book of Tang, Cilt 215-II (kitajsko)
  4. ↑ 4,0 4,1 馬長壽, 《突厥人和突厥汗國》, 上海人民出版社, 1957, (Ma Zhangshou, Tujue ve Tujue Khaganate), str. 10-11. (kitajsko)
  5. ↑ 5,0 5,1 陳豐祥, 余英時, 《中國通史》, 五南圖書出版股份有限公司, 2002, ISBN 978-957-11-2881-8 (Chen Fengxiang, Yu Yingshi, General history of China), str. 155. (kitajsko)
  6. ↑ 6,0 6,1 Gao Yang, "The Origin of the Turks and the Turkish Khanate", X. Türk Tarih Kongresi: Ankara 22 - 26 Eylül 1986, Kongreye Sunulan Bildiriler, V. Cilt, Türk Tarih Kurumu, 1991, str. 731. 1986. ISBN 9789751604033.
  7. ↑ 7,0 7,1 Burhan Oğuz, Türkiye halkının kültür kökenleri: Giriş, beslenme teknikleri, İstanbul Matbaası, 1976, str. 147. «Demirci köle» olmaktan kurtulup reisleri Bumin'e (turško)
  8. ↑ Larry Moses. "Legend by the numbers: The Symbolism of Numbers in the 'Secret History of the Mongols'", Asian folklore studies, Vol. 55-56, Nanzan University Institute of Anthropology, 1996, str. 95.
  9. ↑ Shing Müller. "Sogdian in China um 600 n. Chr. Archäologische Zeugnisse eines Lebens zwischen Assimilation und Identitätsbewahrung", NOAG, Vol. 183-184, 2008. str. 123. (nemško)
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 Li Yanshou (李延寿), History of Northern Dynasties, Vol. 99. (kitajsko)
  11. ↑ 11,0 11,1 Sima Guang, Zizhi Tongjian, Vol. 159. (kitajsko)
  12. ↑ 12,0 12,1 12,2 12,3 12,4 Linghu Defen in drugi. Book of Zhou, Vol. 50. (kitajsko)
  13. ↑ 13,0 13,1 Sima Guang. Zizhi Tongjian, Vol. 164. (kitajsko)
  14. ↑ Christopher I. Beckwith. Empires of the Silk Road: a history of Central Eurasia from the Bronze Age to the present, Princeton University Press, 2009, ISBN 978-0-691-13589-2, str. 9.
  15. ↑ Larry W. Moses. "Relations with the Inner Asian Barbarian". Ur. John Curtis Perry, Bardwell L. Smith. Essays on Tʻang society: the interplay of social, political and economic forces. Brill Archive, 1976, ISBN 978-90-04-04761-7, str. 65. [1]
  16. ↑ »Bilge kagan's Memorial Complex, TÜRIK BITIG«.
  17. ↑ Linghu, Defen. Book of Zhou. str. 33.
  18. ↑ Alyılmaz, Cengiz (2003). »Bugut Yazıtı ve Anıt Mezar Külliyesi Üzerine«. Türkiyat Araştırmaları Dergisi. 1 (13): 11–21.
  19. ↑ 19,0 19,1 北史/卷099 - 维基文库，自由的图书馆. zh.wikisource.org (v kitajščini). Pridobljeno 26. julija 2018.
  20. ↑ Michalis N. Michael; Matthias Kappler; Eftihios Gavriel (2009). Archivum Ottomanicum. Mouton. str. 68, 69. ISBN 9783447058995.
Bumin kagan
Ašina
Rojen: ni znano Umrl: 552
Predhodnik: 
nihče 		Kagan Prvega turškega kaganata
552 		Naslednik: 
Isik kagan
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Bumin_kagan&oldid=6307724«