Albert Medved

Albert Medved
Albert Medved
Mejni grof Brandenburga
Vladanje	1157–1170
Naslednik	Oton I.
Rojstvo	okoli 1100; verjetno Ballenstedt
Smrt	18. november 1170 (aged 70); verjetno Stendal
Pokop	Ballenstedt
Zakonec	Sofija Winzenburška
Potomci; več...	Oton I. Brandenburški; Hermann I. Orlamündski; Siegfried Anhalški, nadškof Bremena; Bernhard Anhalški; Hedvika Meissenska
Rodbina	Ascania
Oče	Oton, grof Ballenstedtski
Mati	Eilika Saška

Žig Alberta Medveda z napisom *Adelbertus D(e)i gr(ati)a marchio (in Brandenborch)*.

Albert Medved ali Albert I. Brandenburški, mejni grof v Brandenburgu, * okrog 1100, najbrž Bernburg ob Saali, † 18. november 1170.

Bil je sin askanijskega grofa Otona Ballenstedtskega (†1123) in tudi vnuk zadnjega saškega vojvode iz rodu Billungerjev, Magnusa (†1106)^[1].

Leta 1124 si je pridobil mejno grofijo Spodnjo Lužico, ki pa jo je zaradi nenaklonjenosti nemškega kralja leta 1131 spet izgubil. Leta 1134 se je udeležil pohoda cesarja Lotarja III. Supplinburškega v Rim, se pri tem izkazal kot lojalen podanik in dobil v fevd Severno marko. Albert je že pred tem navezal stike s pokristjanjenim slovanskim knezom Pribislavom-Henrikom (drugo ime je dobil s krstom, †1150), ki je Alberta imenoval za svojega dediča v Havellandu z Brandenburgom. Kot mejni grof je potem svojo oblast še razširil. S priseljevanjem kmetov iz spodnjega Porenja, Frizije in Saške je spremenil deželo v nemško mejno marko Brandenburg. S pomočjo premonstratencev (katoliškega reda magdeburškega nadškofa sv. Norberta iz Xantena) je širil krščanstvo in obnovil škofiji Havelberg in Brandenburg, ki sta od vstaje Slovanov leta 983 obstajali le še nazivno.

Čeprav je bil zvest privrženec staufovskih kraljev, z vojsko proti nasprotnemu mu saškemu plemstvu ni mogel uveljaviti svoje dedne pravice do vojvodine Saške (ki jo je imel od leta 1138, ko je umrl njegov welfski bratranec Henrik X. Ponosni). Leta 1142 je bil za saškega vojvodo imenovan Henrik Lev, ki pa je vladal zelo brezobzirno, tako da so se mu začeli saški knezi upirati.

Leta 1163 je Albert Medved združil saške kneze v zvezo proti agresivni politiki Henrika Leva. V letih 1166-67 so zavzeli nekaj gradov, druge razdejali, pustošili mesta, dokler ni cesar Friderik I. Barbarossa priskočil Henriku na pomoč in vzpostavil mir.

Alberta Medveda je leta 1170 v mejni grofiji Brandenburg nasledil njegov najstarejši sin Oton I. Brandenburški (†1184). Njegov najmlajši sin Bernhard (†1212) je, 10 let po očetovi smrti in po odstavitvi Henrika Leva s položaja ter po razkosanju vojvodine, postal saški vojvoda na delu njenega nekdanjega ozemlja.

Sklici in opombe

↑ Saški vojvoda Magnus ni imel moškega naslednika, imel pa je dve hčeri. Starejša Vulfhilda se je poročila z bavarskim vojvodo Henrikom IX. Črnim (†1126) iz rodbine Welfov, mlajša Eilika pa z grofom Otonom Bogatim Ballenstedtskim (†1123) iz rodu Askanijcev. -- Po smrti vojvode Magnusa je postal saški vojvoda Lotar Supplinburški iz opozicijskega tabora saških plemičev; leta 1125 je postal tudi nemški kralj in leta 1133 cesar Svetega rimskega cesarstva. Tudi on ni imel moškega naslednika in tako je saško vojvodstvo po njegovi smrti leta 1137 spet prešlo na potomce vojvode Magnusa; saški vojvoda je postal Vulfhildin sin, bavarski vojvoda Henrik X. Ponosni (†1138). Ta je bil poročen z Lotarjevo hčerko Gertrudo in imel z njo sina, kasnejšega Henrika Leva. -- Henrik X. je že naslednje leto umrl. Poleg njegovega 9 letnega sina, se je za vojvodstvo potegoval tudi Henrikov askanijski bratranec Albert Medved, sin Otona Bogatega. Novi nemški kralj, Staufovec Konrad III., kateremu je Albert pomagal k izvolitvi, ga je dejansko imenoval za saškega vojvodo, čemur pa je nasprotoval vojaško močnejši del saškega plemstva in vplivna Lotarjeva vdova Rihenza, ki se je zavzemala za svojega vnuka, tako da je Medved že naslednje leto izgubil dejansko oblast na Saškem. Leta 1142 je bil imenovan za saškega vojvodo Henrik Lev.

Viri

(1972) Meyers Enzyklopädisches Lexikon in 25 Bänden. Mannheim, Wien, Zürich: Bibliographisches Institut.

Vladarski nazivi
Albert Ballenstedtski Vladarska hiša Askanija Rojen: ok. 1100 Umrl: 18. november 1170
Predhodnik: Oton Ballenstedtski	Grof Anhalta 1123–1170	Naslednik: Bernhard Anhaltski
Predhodnik: Henrik II. Saški	Vojvoda Saške 1138–1142	Naslednik: Henrik III.
Nov naziv	Mejni grof Brandenburga 1157–1170	Naslednik: Oton I. Brandenburški

[1] Saški vojvoda Magnus ni imel moškega naslednika, imel pa je dve hčeri. Starejša Vulfhilda se je poročila z bavarskim vojvodo Henrikom IX. Črnim (†1126) iz rodbine Welfov, mlajša Eilika pa z grofom Otonom Bogatim Ballenstedtskim (†1123) iz rodu Askanijcev. -- Po smrti vojvode Magnusa je postal saški vojvoda Lotar Supplinburški iz opozicijskega tabora saških plemičev; leta 1125 je postal tudi nemški kralj in leta 1133 cesar Svetega rimskega cesarstva. Tudi on ni imel moškega naslednika in tako je saško vojvodstvo po njegovi smrti leta 1137 spet prešlo na potomce vojvode Magnusa; saški vojvoda je postal Vulfhildin sin, bavarski vojvoda Henrik X. Ponosni (†1138). Ta je bil poročen z Lotarjevo hčerko Gertrudo in imel z njo sina, kasnejšega Henrika Leva. -- Henrik X. je že naslednje leto umrl. Poleg njegovega 9 letnega sina, se je za vojvodstvo potegoval tudi Henrikov askanijski bratranec Albert Medved, sin Otona Bogatega. Novi nemški kralj, Staufovec Konrad III., kateremu je Albert pomagal k izvolitvi, ga je dejansko imenoval za saškega vojvodo, čemur pa je nasprotoval vojaško močnejši del saškega plemstva in vplivna Lotarjeva vdova Rihenza, ki se je zavzemala za svojega vnuka, tako da je Medved že naslednje leto izgubil dejansko oblast na Saškem. Leta 1142 je bil imenovan za saškega vojvodo Henrik Lev.

[1]

Normativna kontrola
Splošno	ISNI 1 VIAF 1 WorldCat (via VIAF)
Narodne knjižnice	Nemčija ZDA Češka republika Nizozemska Poljska
Biografski slovarji	Nemčija
Drugo	Faceted Application of Subject Terminology SUDOC (Francija) 1