[go: up one dir, main page]
Pojdi na vsebino

Alba Longa

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Alba Longa
Alba Longa se nahaja v Italija
Alba Longa
Alba Longa
Karta Italije kaže približno lego Alba Longe
LokacijaItalija
Regijagričevje Albani
Koordinati41°44′49″N 12°39′01″E / 41.74691°N 12.65026°E / 41.74691; 12.65026
Tipantika
DelItalije
Zgodovina
Ustanovljenoca. 1151 pr. n. št.
Opuščenosredi 7. st. pr. n. št.
Obdobjeklasična antika

'Alba Longa (občasno napisana Albalonga v italijanskih virih) je bilo antično mesto Latincev v osrednji Italiji, 19 kilometrov jugovzhodno od Rima, v gričevju Albani. Ustanovitelj in vodja Latinske lige, ki jo je Rimsko kraljestvo uničilo okoli sredine 7. stoletja pred našim štetjem, njeni prebivalci pa so se morali preseliti v Rim. V legendi sta ustanovitelja Rima Romul in Rem izhajala iz kraljeve dinastije Alba Longa, ki je bila v Vergilijevi Eneidi krvni rod Eneja, sina Venere. [1][2][3]

Po Liviju so rimske patricijske družine, kot so Julii, Servilii, Quinctii, Geganii, Curiatii in Cloelii, izvirali iz Alba Longr.

Arheologija

[uredi | uredi kodo]
Castel Gandolfo na dolgem, osončenem grebenu s pogledom na jezero Albano, najverjetnejše mesto starodavne Albe Longe.

Livij je za Alba Longo dejal, da jo je ustanovil Askanij za lajšanje gneče na Laviniju. Postavil jo je ob vznožje griča Albani in rekel, da se je njeno ime razširi po grebenu [4]. Dionizij iz Halikarnasa je ponovil zgodbo, dodal pa je, da je Askanij po oraklju, ki mu ga je dal oče, zbiral tudi drugo latinsko prebivalstvo. Če latinsko: alba pomeni 'belo', longa pa 'dolgo', je ime v grški jezik prevedel kot 'dolgo belo mesto'. Dionizij je mesto umestil med grič Albani in Albansko jezero [5], s čimer je začel dolgo polemiko o njegovi lokaciji.

Od 16. stoletja je bil kraj v različnih obdobjih identificiran kot samostan sv. Pavla v Palazzoli pri Albanu, Coste Caselle v bližini Marina in Castel Gandolfo. Zadnje ime teh krajev pravzaprav zaseda mesto Domicijanove vile, ki je po Juvenalovem mnenju stala na arxu (citadeli) Alba.[6]

Arheološki podatki kažejo obstoj niza vasi v železni dobi, vsaka s svojo nekropolo, ob jugozahodni obali jezera Albano. V času, ko jih je uničil Rim, so morale te vasi še vedno obstajati v predmestni fazi, ki se je začela združevati okoli središča, ki je morda bil Castel Gandolfo, katerega bistveno večja nekropola kaže na večje mesto.

V poznejšem republikanskem obdobju je bilo ozemlje Albe (Ager Albanus) ponovno naseljeno s številnimi stanovanjskimi vilami, ki jih omenja starodavna literatura in katerih ostanki obstajajo.

Legendarna zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Denarij kovan v Rimu leta 106 pr. n. št.

V rimski mitologiji je mesto ustanovil Askanij, sin trojanskega Eneja, ustanovljeno pa je bilo okoli leta 1152 pred našim štetjem. Mesto je bilo dolgo kulturno središče in prestolnica starodavne Latinske lige. Po legendi o ustanovitvi Rima sta bila dva zapuščena dvojčka Romul in Rem sinova Rea Silvie, vestalke in boga vojne Marsa. Rea Silvia je bila hči kralja Albe Longa, Numitorja Silvija. V tem pogledu Alba Longa velja za matično mesto Rima.

Legendarni (zgodovinsko nedokumentiran) tretji rimski kralj Tul Hostilij naj bi živel leta 665 pred našim štetjem. Alba Longo je uničil in prebivalce naselil v Rimu.

Starodavna rimska patricijska družina Iulovcev s svojim najslavnejšim predstavnikom Gaiusom Iuliusom Cezarjem naj bi izvirala iz Alba Longa.

Verske institucije

[uredi | uredi kodo]

Tempelj Veste

[uredi | uredi kodo]
V templju Veste, Constantin Hölscher, 1902.

Tempelj Veste, ki je stal ob vznožju Palatinskega griča zunaj Rima, je stal verjetno pred mestom [23], ki je ob ustanovitvi zasedalo le vrh griča: ognjišče Veste navadno ne bi bilo postavljeno zunaj mestnega obzidja.[7]

Čaščenje Veste v Italiji se je začelo v Laviniumu. Iz Laviniuma se je čaščenje Veste preneslo v Alba Longo. Po vstopu na višjo funkcijo bi šli rimski magistrati v Lavinium, da bi žrtvovali Vesti in hišnim bogovom, ki so jih Rimljani imenovali Penates. Rimska mitologija trdi, da so bili Penates trojanski bogovi, ki jih je v Italijo prvi uvedel Enej. Med temi hišnimi bogovi mora biti tudi Vesta, ki so jo imenovali Vesta Iliaca (Vesta iz Troje) [8], s svojim svetim ognjiščem poimenovana Iliaci foci (Trojansko ognjišče).

Svečenice Veste, znane kot Vestalkine device, so upravljale tempelj in opazovale večni ogenj. Njihov obstoj v Alba Longi je povezan z zgodnjimi rimskimi tradicijami, saj je bila Silvija, Romulova mati, svečenica [9]. Dokončno so jih ustanovili v Rimu med vladavino Nume [10], kjer bodo ostale, dokler institucija ni bila ukinjena z vzponom krščanstva v poznem Rimskem cesarstvu.

Svetišče Jupitra Latiarisa

[uredi | uredi kodo]

Na vrhu Monte Cavo (Mons Albanus) je bilo zelo starodavno svetišče, posvečeno Jupitru Latiarisu. Florus (2. stoletje) navaja, da je kraj izbral Askanij, ki je z ustanovitvijo Albe pozval vse Latince, naj tam praznujejo žrtve Jupitru. Na koncu je nastalo letno praznovanje Feriae Latinae, na katerem so se vsa mesta, ki so spadala v Latinsko ligo, zbrala pod pokroviteljstvom Albe in žrtvovala belega bika, katerega meso je bilo porazdeljeno med vse udeležence.

Potem ko je bila Alba Longa uničena in je njeno vodilno vlogo prevzel Rim, tradicija beleži gradnjo templja Jupitra Latiarisa na gori Alban v času vladavine Tarkvinija Ošabnega, od katerega je danes ostalo le nekaj delov obodne stene, ki so danes odstranjene in precej ostankov tlakovane ceste, ki jo je povezal z Via Appia pri Arici.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Guralnik, David B, ur. (1986). »Alba Longa«. Webster's New World Dictionary of the American Language (Second College izd.). New York, NY: Prentice Hall Press. ISBN 0-671-41809-2. (indexed), (plain edge), ISBN 0-671-41811-4 (pbk.), ISBN 0-671-47035-3 (LeatherKraft).
  2. ↑ Mish, Frederick C, ur. (1985). »Alba Longa«. Webster's Ninth New Collegiate Dictionary (9 izd.). Springfield, MA: Merriam-Webster Inc. ISBN 0-87779-508-8. (indexed), ISBN 0-87779-510-X (deluxe).
  3. ↑ Livy, Ab urbe condita, 1:28–30
  4. ↑ Titus Livius. »I.3«. History of Rome. ISBN 0-89236-763-6.
  5. ↑ Dionysius of Halicarnassus. »I.66«. Roman Antiquities. ISBN 0-674-99352-7.
  6. ↑ Müller, Christian (1824). Roms Campagna in beziehung auf alte geschichte: dichtung und kunst (The Ancient World of Roman Campagna: Poetry and Art) (v nemščini). Zv. 2. Leipzig: F. A. Brockhaus. str. 91. ISBN 978-1277409727. Pridobljeno 12. oktobra 2016.
  7. ↑ Dionysius of Halicarnassus II. 65
  8. ↑ Ovid Fast vi. 265
  9. ↑ William Smith A Dictionary of Greek and Roman Antiquities [Retrieved 5/4/2015]
  10. ↑ Plutarch Life of Numa 10

Literatura

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
  • Dionysius of Halicarnassus, Ernest Cary, William Thayer, ‘’Roman Antiquities’’, Harvard University, University of Chicago, Cambridge, Chicago, 1950, Loeb Classical Library July 2009|isbn=0-674-99352-7
  • Titus Livius, ‘’The History of Rome’’, Books 1 to 8, Project Gutenberg, D. Spillan, 1853 [1]
  • Alba Longa [2]Antonia Huyzendveld, Digiter geoarchaeologia, 2000 Arhivirano 2011-07-22 na Wayback Machine.


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Alba_Longa&oldid=6278196«