Anne Bonny
Anne Bonny | |
---|---|
Rojstvo | 1697[1] Kinsale[d], County Cork[d], Kraljevina Irska[d][2][3] |
Smrt | datum neznan Cork |
Državljanstvo | Kraljevina Irska[d] |
Poklic | piratka |
Anne Bonny, irska piratka, * 8. marec 1697, izginila aprila 1721.[4][5]
Delovala je na področju Karibov, o njenem življenju pa ni znanega prav veliko.[6] Njena družina se je preselila v Novi svet, kjer je mama umrla kmalu po pristanku v Severni Ameriki, ko je imela Anne 12 let. Oče je skušal vzpostaviti odvetniško prakso, vendar pri tem ni bil uspešen. Uspel pa je kot trgovec in pridobil precejšnje bogastvo.[7]
Piratska leta
[uredi | uredi kodo]Anne se je poročila z revnim mornarjem in občasnim piratom Jamesom Bonnyjem.[8] Ta naj bi upal, da bo od tasta dobil posest, vendar je oče Bonny razdedinil, ker ni odobraval njenega zakona z Bonnyjem.[9] Anne naj bi na očetovo plantažo v znak maščevanja podtaknila požar, vendar za to ni zgodovinskih dokazov. Nekje med letoma 1714 in 1718 naj bi se z možem preselila v Nassau na otok New Providence, ki je bil znan kot zavetišče angleških piratov,[10] James pa je tam postal guvernerjev informator.[11]
Anne Bonny se je na Bahamih začela družiti s pirati in tam spoznala Jacka Rackhama, kapitana piratske združbe in postala njegova ljubica. Rackham naj bi Bonnyju ponujal denar, da bi se ločil od Annne, vendar do dogovora ni prišlo, zaradi česar je Anne pobegnila z Jackom na njegovi ladji. Na krovu se je preoblačila v moškega, tako da sta edino Jack in druga ženska piratka, Mary Read, vedela za njeno pravo identiteto.[9] Ko Anne zaradi nosečnosti ni mogla več skrivati svojega spola, jo je Rackham odložil na Kubi, kjer mu je rodila sina.[12] Kasneje se je ponovno vkrcala na ladjo in nadaljevala s piratskim življenjem. Na morju se je ločila od prejšnjega moža in se poročila z Rackhamom. Skupaj z Rackhamom in Readovo so v Nassauskem pristanišču ukradli zasidrano ladjo William, s katero so pobegnili na odprto morje.[13] Ladjo so opremili z novo posadko in nato nekaj let napadali ladje v okolici Jamajke.[14] Od ponovne združitve z Rackhamom Anne ni več skrivala svojega spola in se je v boju kosala z vsemi moškimi, zaradi česar jo je guverner Rogers uvrstil na seznam iskanih piratov, ki je bil objavljen v časopisu The Boston News-Letter.[11]
Oktobra 1720 je Rackhamovo ladjo napadel kapitan Jonathan Barnet, ki ga je nad pirate poslal Nicholas Lawes, guverner Jamajke. Napad je bil popolno presenečenje, od prejšnjega dne pijani pirati pa se skoraj niso upirali. Ujete pirate so odpeljali na Jamajko, kjer jih je guverner obsodil na smrt z obešanjem.[15] Zadnje besede Anne Bonny Rackhamu naj bi bile: »Če bi se boril kot mož, ne bi bil zdaj obešen kot pes.«[16][17]
Readova in Bonnyjeva sta sodišče prosili za pomilostitev, saj sta bili v času procesa noseči,[18] sodišče pa jima je zaradi okoliščin kazen prestavilo do rojstva otrok. Readova je umrla v zaporu, najbrž pri porodu, in je bila pokopana 28. aprila 1721.[19]
Smrt
[uredi | uredi kodo]Zgodovinskih zapisov o izpustitvi Anne Bonny ni, zato je o njeni usodi več teorij.[20] V cerkvenih knjigah v istem mestu na Jamajki, kjer je bilo sojenje piratom, obstaja zapis o smrti »Ann Bonny«, datiran 29. decembra 1733.[19] Charles Johnson pa je v svoji knjigi A General History of the Robberies and Murders of the most notorious Pyrates, izdani leta 1724, zapisal: »Ostala je v zaporu, kazen so ji nekajkrat odložili; kaj se z njo dogaja, ne vemo; vemo le, da je niso usmrtili.«[21]
Reference
[uredi | uredi kodo]- ↑ The Oxford Encyclopedia of Women in World History — OUP, 2008. — ISBN 978-0-1951-4890-9 — doi:10.1093/ACREF/9780195148909.001.0001
- ↑ http://www.historyorb.com/people/anne-bonny
- ↑ http://www.encyclopedia.com/doc/1G2-3446400036.html
- ↑ »Anne Bonny - Famous Pirate - The Way of the Pirates«. www.thewayofthepirates.com. Pridobljeno 29. decembra 2017.
- ↑ »Anne Bonny - Irish American pirate«. Pridobljeno 29. decembra 2017.
- ↑ »Anne Bonny and Famous Female Pirates«. www.annebonnypirate.com (v angleščini). Pridobljeno 3. marca 2018.
- ↑ Johnson, Captain Charles (1724). Hayward, Arthur L. (ur.). A history of the robberies and murders of the most notorious pirates from their first rise and settlement in the island of Providence to the present year. London: George Routledge & Sons, Ltd.
- ↑ Lorimer, Sara; Synarski, Susan (2002). Booty: Girl Pirates on the High Seas. San Francisco: Chronicle Books.
- ↑ 9,0 9,1 Johnson, Charles (14. maj 1724). The General History of Pyrates. Ch. Rivington, J. Lacy, and J. Stone.
- ↑ Sharp, Anne Wallace (2002). Daring Pirate Women. Minneapolis: Lerner Publications.
- ↑ 11,0 11,1 Woodard, Colin (2007). The Republic of Pirates. Harcourt, Inc. str. 139, 316–318. ISBN 978-0-15-603462-3. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. januarja 2020. Pridobljeno 18. junija 2020.
- ↑ Joan., Druett (2005) [2000]. She captains : heroines and hellions of the sea. New York: Barnes & Noble Books. ISBN 0760766916. OCLC 70236194.
- ↑ Druett, Joan (2000). She Captains: Heroines and Hellions of the Sea. New York: Simon & Schuster. ISBN 0684856905.
- ↑ Canfield, Rob (2001). »Something's Mizzen: Anne Bonny, Mary Read, "Polly", and Female Counter-Roles on the Imperialist Stage«. South Atlantic Review: 50.
- ↑ Zettle, LuAnn. »Anne Bonny The Last Pirate«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. maja 2019.
- ↑ »Ann Bonny and Mary Read's Trial«. Pirate Documents. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. aprila 2014. Pridobljeno 14. marca 2014.
- ↑ »When women pirates sailed the seas«. link.galegroup.com (v angleščini). Pridobljeno 18. marca 2018.
- ↑ Yolen, Jane; Shannon, David (1995). The Ballad of the Pirate Queens. San Diego: Harcourt Brace. str. 23–24.
- ↑ 19,0 19,1 Bartleme, Tony (28. november 2020). »A 22-year-old YouTuber may have solved Anne Bonny pirate mystery 300 years after trial«. The Post and Courier.
- ↑ Carmichael, Sherman (2011). Forgotten Tales of South Carolina. The History Press. str. 72. ISBN 9781609492328.[mrtva povezava]
- ↑ Captain Charles Johnson, A General History of the Robberies and Murders of the most notorious Pyrates, Chapter 8, Arhivirano 18. september 2015 na Wayback Machine., dostopano 21. septembra 2017 ISBN 978-1-60949-232-8