Aškerčeva ulica, Maribor

Da bo dosegal kakovostna merila Wikipedije, je treba članek »wikificirati«. Prosimo, pomagajte ga izboljšati tako, da dodate ustrezne notranje povezave ali pa izboljšajte njegovo postavitev. (mesec ni naveden) Za dodatne informacije kliknite povezavo [razširi] na desni strani. Razlog za vključitev tega označevalca v tem članku ni podan. Razlog lahko vnesete z uporabo parametra |razlog=, npr: {{Wikificiraj|razlog=Vaš razlog}} Prosimo, nadomestite HTML z wikioznačevalnim jezikom kjer je to ustrezno. Dodajte wikipovezave. Kjer je to primerno ustvarite povezave na druge članke s pomočjo "[[" in "]]" na obeh straneh ustreznih besed (za več informacij glej WP:POVEZAVA) in preverite, da vaše povezave kažejo, kakor ste pričakovali. Prosimo, da ne povezujete izrazov, ki so večini bralcev poznani, npr. vsakdanjih poklicev, dobro znanih geografskih pojmov in vsakodnevnih predmetov. Oblikujte uvod. Ustvarite ali izboljšajte uvodni razdelek. Uredite naslove poglavij, kot je opisano v Slogovnem priročniku za postavitev strani. Dodajte infopolje, če je to za članek ustrezno. Popravite vse mrtve povezave / uredite navajanje virov in sklicev na koncu besedila; kjer je ustrezno, uporabite predloge za navajanje. Odstranite ta označevalec.

Danes imenovana Aškerčeva ulica, se je včasih imenovala Carneri Strasse(Carnerijeva cesta) po vitezu Jerneju Carneriju.Poteka od mestnega parka do Kersnikove ulice. Leta 1919 so jo poimenovali Aškerčeva ulica po Antonu Aškercu(1856-1912), ki je bil slovenski pesnik, katoliški duhovnik in ljubljanski arhiva. Med njegove najpomembnejše pesmi sodijo Svetopolkova oporoka, Svetinja, Sloveska legenda, cikel Stara pravda, Moja muza, Mi vstajamo; med baladami pa Mejnik, Godčeva balada, Svadba v Logeh in Pravljica o koscu. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Carneri Strasse, leta 1945 so ji vrnili slovensko ime Aškerčeva ulici.

• Sašo Radovanovič: Mariborske ulice, založba: Kapital, 2005
• Jože Curk: Maribor, vodnik po mestu in bližnji okolici, založba: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2000