[go: up one dir, main page]

Pojdi na vsebino

Tibareni

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Redakcija dne 10:36, 30. avgust 2024 od A09 (pogovor | prispevki) (pp)
(razl) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (razl) | Novejša redakcija → (razl)
Staroveška severovzhodna Anatolija in Zakavkazje

Tibareni (starogrško Τιβαρηνοί, Τιβαρανοί[1], latinizirano: Tivarinoi, Tivaranoi) so bili starodavno ljudstvo, ki je živelo na južni obali Črnega morja, o katerem so govorili Herodot, Ksenofont, Strabon in drugi klasični avtorji. Verjeli so, da so Tibareni skitskega porekla,[2][3][4][5] sodobni znanstveniki pa jih na splošno opredeljujejo kot proto-kartvelsko ljudstvo.[6][7][8] Za Tabale se pogosto domneva, da so spadali v isto etnično skupino.[9]

Tibareni so bili naseljeni na ozemlju med Halibi in Mosinojki vzhodno od reke Iris (Yeşilırmak, severovzhodna Anatolija, Turčija). Njihova država se je imenovala Tibarenija.[1] Omenjajo se že v času Herodota.[10] Po mnenju starih Grkov so bili Tibareni Skiti.[9] Strabon jih opisuje kot prebivalce gora in omenja Kotjuro (Ordu, Turčija) kot njihovo glavno mesto.[11][12] Videti je bilo, da so bili neškodljivi in srečni ljudje, ki so vse svoje dolžnosti opravljali z veseljem.[2][5][13] Njihovo orožje je bilo sestavljeno iz lesenih čelad, majhnih ščitov in kratkih sulic z dolgimi konicami.[14] Ksenofont in njegovi Grki so preživeli tri dni na potovanju po njihovi deželi.[15][16][17][18]

Tibarene je v 6. do 5. stoletju pr. n. št. skupaj s sosednjimi plemeni podjarmilo perzijsko Ahemenidsko cesarstvo in jih vključilo v 19. satrapijo. Tibareni, Halibi in Mosinojki so živeli na južni obali Ponta vse do rimskih časov.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
Tibarenija na zemljevidu potovanja Argonavtov Abrahama Orteliusa (1624)
  1. 1,0 1,1 Stephanus of Byzantium, Ethnica, § T622.6
  2. 2,0 2,1 Schol. ad Apoll. Rhod. 2.378, 1010
  3. Ksenofont, Anabasis 5.5.2
  4. Periplus of Pseudo-Scylax
  5. 5,0 5,1 Štefan Bizantinski, Τιβαρηνία
  6. Rapp, S. H., & Crego, P. (2011). Languages and cultures of Eastern Christianity. Ashgate.
  7. Morritt, R.D. (2010) Stones that Speak. EBSCO ebook academic collection. Cambridge Scholars Pub.](9781443821766) str. 99
  8. Toumanoff, Cyril (1963). Studies in Christian Caucasian History. Georgetown University Press. str. 56.
  9. 9,0 9,1 Lorenzo D'alfonso. "Tabal, an 'out-group' definition in the first Millennium BCE." 2012. p. 185. https://www.academia.edu/2951102/Tabal_an_out_group_definition_in_the_first_Millennium_BCE
  10. Herodot, 3.94
  11. Strabo. xi. str. 527
  12. Plinij, 6.4
  13. Anon. Peripl. P. E. str. 12; Mela. 1.19
  14. Herodot, 7.78
  15. Ksenofont, Anabasis X,7.8.25
  16. Diodor, 14.30
  17. Dionizij Aleksandrijski, 767; Mela, 1.2
  18. Strabo, ii. str. 129, vii. str. 309, xi. str. 549, xii. str. 555