Kuber

Kuber (bolgarsko Кубер, Kuber) je bil prabolgarski kan, ki je vladal v Panoniji in Makedoniji, * pred 650, † po 705.

Domneva se, da je bil sin kana Kubrata, brat kana Asparuha in član klana Dulo.^[1] V Makedoniji je ustanovil Kuberjevo Bolgarijo.

Po zapisih v Čudežih sv. Demetrija (Miracula Sancti Demetrii) je v 670. letih iz razpadle Velike Bolgarije na ozemlju sodobne Ukrajine odpeljal v Srem v bivši rimski provinci Panoniji skupino Prabolgarov in bizantinskih kristjanov, katerih prednike so šestdeset let pred tem zajeli Avari.^[2][3]

Kuberjev življenjepis je v drugi knjigi Čudežev sv. Demetrija.^[4][5] Knjiga je hagiografsko delo, napisano v Solunu v 680. ali 690. letih.^[6][7] Znanstvena teorija, ki jo je prvi predlagal bolgarski zgodovinar Vasil Zlatarski, trdi, da je bil Kuber četrti sin kana Kubrata, krščanskega vladarja Onogurskih Prabolgarov, naseljenih v stepah severno od Črnega morja.^[4][8] Po pisanju Teofana Spovednika^[5] je Kubratov četrti (neimenovani) sin po očetovi smrti okrog leta 642 s svojo vojsko^[9] zapustil črnomorske stepe, se naselil v nekdanji rimski provinci Drugi Panoniji in postal avarski vazal. Ameriški zgodovinar John Van Antwerp Fine ml. se strinja z Zlatarskim in dodaja, da je Kuber dobil ime po svojem očetu, ker sta Kuber in Kubrat zelo verjetno grški različici istega prabolgarskega imena.^[5]

Kuber je vladal kot kaganov guverner^[4][10] na narodnostno mešanem ozemlju. Med prebivalci so bili tudi potomci vojnih ujetnikov, ki so jih Avari zajeli na Balkanskem polotoku in jih naselili v okolici Sirmija.^[4][5][11] Zgodovinar Samuel Szádeczky-Kardoss, ki se strinja s trditvijo, da je bil Kuber Kubratov sin in pripadnik vladarskega klana Dulo, trdi, da je kagan Kubra imenoval za guvernerja Panonije zato, da bi ga ločil od prabolgarskih podložnikov, ki so skupaj z njim zapustili črnomorske stepe.^[4] Kubrovi panonski podložniki so sami sebe imenovali Sermesianoi (Sremci),^[10] Bizantinci pa so jih imenovali Bolgari.^[12] Ohranili so svoje krščanske običaje, čeprav so Avari njihove prednike zajeli že šestdeset let pred Kuberjevim imenovanjem.^[5]

Sermesianoi niso prenehali sanjati, da se bodo nekoč vrnili v domovino svojih prednikov.^[5] Kuber je izkoristil njihova čustva in se po pisanju v Čudežih sv. Demetrija uprl avarskemu kaganu.^[13] Sodobni zgodovinarji trdijo, da se je upor zgodil v 670. letih ali na začetku 680. let.^[10][12][14] Kubru se je pridružilo približno 70.000^[15] Sremcev in se odpravilo proti Bizantinskemu cesarstvu.^[7] Kagan jih je poslušal zaustaviti, po petih ali šestih porazih pa je odnehal in uporniki so pobegnili preko Donave.^[7]

Kuber in njegovi uporniki so prodrli do Soluna,^[7][16] kjer so se nameravali naseliti. K bizantinskemu cesarju, katerega imena Čudeži sv. Demetrija ne omenjajo, so poslali delegacijo s prošnjo za njegovo dovoljenje.^[7] Cesar je naselitev odobril in bližnjemu slovanskemu plemenu Dragoviti ukazal, da jih oskrbijo s hrano.^[7][10] Ljudje so se še vedno želeli vrniti na domove svojih prednikov in se začeli razseljevati.^[7] Kuber se je ustrašil, da bo zaradi tega njegova moč preveč upadla, in je zaprosil cesarja, da Sermesianoiem prepove odseljevanje in potrdi Kubrov položaj njihovega vladarja.^[7] Zgleda, da cesar njegove zahteve ni odobril, ker je nameraval izkoristiti državljansko vojno v mestu in zasesti Solun. V hagiografiji sv. Demetrija piše, da so meščani odkrili Kubrove agente, ki so mu nameravali odpreti mestna vrata, in mu preprečili vstop v mesto.^[7]

Drugih podatkov o Kubrovem življenju ni.^[17] Nekaj sodobnih zgodovinarjev, med njimi Zlatarski and Cankova-Petkova, trdi, da je v Makedoniji ustanovil državo, vzporedno z Asparuhovim Prvim bolgarskim cesarstvom.^[18] Trdijo tudi, da je bizantinski cesar Justinijan II. podjarmil slovanska plemena v okolici Soluna in na povratku v Konstantinopel leta 689 padel v prabolgarsko zasedo in bil poražen.^[18][19] Na napisu ob Madarskem konjeniku piše, da je Asparuhov sin Tervel sodeloval »s strici v Solunu« proti bizantinskemu cesarju Justinijanu II.:^[20]

Cesar Justinijan je sklenil pogodbo […] Bolgari […] in prišel k Tervelu. Moji strici v Solunu niso zaupali cesarju z odrezanim nosom in so se vrnili v Kisinije [...] eden od njegovih [...] Vladar Tervel je sklenil pogodbo in dal cesarju pet tisoč [...] z mojo pomočjo je cesar dosegel lepo zmago.

Makedonski arheolog Ivan Mikulčič, ki zaklada iz Vrapa in Ersekëja v Albaniji pripisuje Kubrovemu ljudstvu, trdi, da arheološke najdbe potrjujejo prisotnost Prabolgarov v Makedoniji in vzhodni Albaniji.^[21]

Po Kubru se imenuje Kuber Peak v gorovju Tangra na Livingstonovem otoku v Južnih šetlandskih otokih na Antarktiki. ^[22]

• Cyril Mango, Roger Scott, Geoffrey Greatrex, prevajalci (2006). The Chronicle of Theophanes Confessor: Byzantine and Near Eastern History, AD 284–813 Oxford University Press. ISBN 978-0-19-822568-3.

• Curta, Florin (2001). The Making of the Slavs. History and Archaeology of the Lower Danube Region c. 500-700. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-80202-4.
• Curta, Florin (2006). Southeastern Europe in the Middle Ages, 500–1250. New York : Cambridge University Press. COBISS 2386382. ISBN 978-0-521-89452-4.
• Fine, John Van Antwerp (1991). The Early Medieval Balkans: A Critical Survey from the Sixth to the Late Twelfth Century. Ann Arbor : University of Michigan Press. COBISS 63710976. ISBN 0-472-08149-7.
• Hupchik, Dennis P (2002). The Balkans. From Constantinople to Communism. Palgrave MacMillans. ISBN 1-4039-6417-3.
• Микулчиќ, Иван (1996). Средновековни градови и тврдини во Македониjа [Srednjeveška mesta in gradovi v Republiki Makedoniji]. Makedonska akademija na naukite i umetnostite. ISBN 9989-649-08-1.
• Szymański, Wojciech; Dąbrowska, Elżbieta (1979). Awarzy. Węgrzy [Avari, Ogri]. Ossolineum. ISBN 83-04-00246-9.
• Szádeczky-Kardoss, Samuel (1990). The Avars. V Sinor, Denis. The Cambridge History of Early Inner Asia (Volume I. Cambridge University Press. str. 206–228. ISBN 0-521-24304-1.