Napoleon Bonaparte

Napoleon Bonaparte
Rojstvo	Napulione Buonaparte in Napoleone di Buonaparte 15. avgust 1769({{padleft:1769|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1][2][…] Ajaccio, Kraljestvo Francija[3][4][…]
Smrt	5. maj 1821({{padleft:1821|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[1][2][…] (51 let) Longwood House[d], Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske[6]
Narodnost	francoska
Državljanstvo	Francija[7][8][9]
Poklic	politik, državnik, častnik, zbiralec umetniških del, cesar, vladar, militantnež, vojskovodja, vladar, vojaški častnik
Poznan po	francoski cesar
Podpis

Napoléon Bonaparte (italijansko Napoleone di Buonaparte), francoski vojaški in politični vodja, general in cesar Napoleon I., * 15. avgust 1769, Ajaccio, Korzika, Francija, † 5. maj 1821, Sveta Helena.

Napoléon je bil karizmatični vodja Francije od leta 1799, 18. maja 1804 pa se je oklical za prvega cesarja Francije z imenom Napoléon I le Grand (Napoleon I. »Veliki«). Njegova vladavina je trajala do 6. aprila 1814. Zavzel in vladal je večini Zahodne in Srednje Evrope. Napoléon je imenoval mnogo članov družine Bonaparte za monarhe, vendar v glavnem niso preživeli njegovega padca s prestola. Napoléon je veljal za enega tako imenovanih »razsvetljenih monarhov«. Še danes se ga drži vzdevek »mali veliki mož«.

Napoleon Bonaparte je bil sin uradnika plemiškega rodu na Korziki (v sporu s francosko oblastjo). Znotraj družine so govorili samo korziško. Že od rane mladosti se je šolal na kadetski šoli v Briennu, zatem pa na Francoski vojaški akademiji.

Nemirni čas francoske revolucije je dočakal v Parizu, s činom topniškega stotnika. Napredoval je tudi leta 1795, ko je zadušil upor pariškega ljudstva in tako zaščitil vlado (obdobje po revoluciji od 1795 do 1799 leta, ko so oblast prevzeli žirondisti; izvršilna oblast petih voljenih mož - direktorij). Ker je zavzel pristanišče Toulon, je že s 24 leti postal brigadni general. Leta 1796 je prevzel poveljstvo nad francoskimi četami, ki naj bi jug Francije branile pred Avstrijci, nameščenimi v severni Italiji. Po zaslugi svojega briljantnega uma je po nizu bitk in spretnih manevrov porazil avstrijsko cesarsko armado, osvojil severno Italijo in postal junak francoskega naroda. Leta 1797 se je francoska vojska prvič napotila v smeri Dunaja; Napoleonovi vojaki so zasedli Ljubljano in Celovec, avstrijski cesar pa je bil prisiljen podpisati mirovno pogodbo v Campo Formiu leta 1797. Po neuspehu v Egiptu (Britanci so ga premagali v pomorski bitki pri Abukirju in mu preprečili zasedbo Egipta) se je Napoleon vrnil v Francijo, izvedel državni udar, odstavil direktorij in razglasil, da je francoska revolucija končana.

Leta 1799 je postal prvi konzul Francije (funkcija je postala dosmrtna), leta 1804 pa se je razglasil za cesarja Francozov; s cesarskim nazivom je skušal pokazati, da bo nadaljeval tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev. Državna uprava je postala v celoti centralizirana. Vse pravne odnose je urejal Napoleonov civilni zakonik (code civil oz. code Napoleon), vseboval je 2251 členov, ki so določali enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost zasebne lastnine, odpravo fevdalnih pravic in druga načela francoske revolucije.

Napoleonova želja po prevladi nad sosednjimi državami se je pokazala že pred letom 1800, v pomoč mu je bila popolnoma vdana vojska. Začel je v Italiji, z zmago nad Avstrijo, Prusijo in Rusijo je Napoleon razbil protifrancoske povezave evropskih držav; 1806 je razpustil Sveto rimsko cesarstvo, nemške državice (razen Avstrije in Prusije) pa povezal v Rensko zvezo. Avstrijo je oslabil in z ustanovitvijo Ilirskih provinc (1809) odrezal od morja. Odkrita nasprotnica Francije je ostala le Velika Britanija, ki je imela močno ladjevje, leta 1805 (vojna tretje koalicije) je admiral Horatio Nelson pri Trafalgarju v eni najznamenitejših pomorskih bitk uničil francosko in špansko mornarico. Posledično se je Napoleon odločil za celinsko zaporo - prepoved trgovanja evropskih držav z Veliko Britanijo. Sčasoma se je v Evropi kazal vse večji upor proti Napoleonovi vladavini. Leta 1812 se je Napoleon odločil za napad na Rusijo, ker je vse pogosteje kršila celinsko zaporo; pri Borodinu blizu Moskve je prišlo do bitke, v kateri je Napoleon sicer zmagal, toda njegova armada se je v bojih z rusko vojsko popolnoma izčrpala. Rusi so se iz Moskve že prej umaknili. Napoleon je torej zasedel prazno mesto; v Moskvi je tedaj izbruhnil požar (verjetno so ga podtaknili Rusi). Ruski feldmaršal Kutuzov je v bitki pri Malojaroslavcu prisilil francosko vojsko k popolnemu umiku. Napoleon je poražen zapustil Moskvo 19. oktobra 1812.

Poraz v Rusiji je spodbudil druge evropske narode k uporu. Leta 1813 je pri Leipzigu prišlo do bitke narodov, v kateri je francoska vojska doživela poraz. Leta 1814 je v bitki pri Parizu francoska vojska kapitulirala in Napoleon je bil prisiljen odstopiti. Ruske, pruske in avstrijske čete so vkorakale v Pariz. Ruskemu carju Aleksandru I. je pariški mestni svet predal ključe Pariza. 2. aprila 1814 je senat Napoleona odstavil. Dva dni pozneje je bil zaprt v svojem stanovanju v Fontainebleauju, ter se je moral odpovedati prestolu v korist svojega sina Napoleona II., ki je bil že pri rojstvu imenovan za rimskega kralja. 6. aprila pa se je moral odpovedati za vedno tudi v imenu svoje družine. Bil je tako obupan, saj je izgubil vse, kar si je nagrabil v vseuničujočih vojnah, ter se je v noči od 12. na 13. april poskusil zastrupiti v svoji sobi v Fontainebleau s ciankalijem; celo noč je bruhal, zjutraj pa se je zbudil zdrav. ^[10]

Zanimivo, da se je vse to se dogajalo prav tam, v istem gradu in v isti sobi, kjer je držal ujetega papeža Pija VII. in od njega 1809 izsilil predajo Papeške države.^[11]

Napoleona so nato izgnali na sredozemski otok Elbo. Leta 1815 je z Elbe pobegnil in se odločil za nov pohod na Pariz. Pri kraju Waterloo v današnji Belgiji se je spopadel z zavezniško vojsko združenih angleških, ruskih, nizozemskih in pruskih vojakov, vendar je ponovno doživel poraz (Arthur Wellesley, vojvoda Wellingtonski).

Po tem dogodku so ga izgnali na oddaljeni otok svete Helene, kjer je zastražen živel do svoje smrti leta 1821. Vzrok njegove smrti naj bi bila po eni domnevi zastrupitev z arzenikom, po drugi pa naj bi umrl od rakastega tumorja na želodcu. ^[12]

• Bonapartizem
• seznam francoskih generalov
• seznam francoskih politikov

Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Napoleon Bonaparte

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Napoléon Bonaparte

• Uradna stran o Napoleonu Arhivirano 2020-06-15 na Wayback Machine.
• The Napoleonic Guide
• Napoleon Series
• International Napoleonic Society
• Biography by the US Public Broadcasting Service
• The last years in St. Helena Illustrated chronology of Napoleon's captivity in St. Helena.
• Inside Longwood Descriptions of Longwood House, St. Helena, and other places in the island, as well as articles about Napoleon's captivity.
• Booknotes interview with Alan Schom on Napoleon Bonaparte, 26 October 1997. Arhivirano 2012-04-23 na Wayback Machine.
• Parodična igra o Napoleonu Arhivirano 2015-02-05 na Wayback Machine.
• Napoleon Bonaparte v knjižnicah (katalog WorldCat)
• Brezplačna e-knjiga: Memoirs of Napoleon iz Projekta Gutenberg
• Brezplačna e-knjiga: The Life of Napoleon I iz Projekta Gutenberg
• Brezplačna e-knjiga: The History of Napoleon Buonaparte iz Projekta Gutenberg
• Brezplačna e-knjiga: The Life of Napoleon I. iz Projekta Gutenberg Vol. 1/4
• Brezplačna e-knjiga: The Life of Napoleon I. iz Projekta Gutenberg Vol. 3/4