Črne oči

Spisal Liberius. Izdano: Slovenski narod 12. februar 1875 (8/34), 1–3; 13. februar 1875 (8/35), 1–3; 16. februar 1875 (8/37), 1–3; 18. februar 1875 (8/39), 1–3; 19. februar 1875 (8/40), 1–2; 20. februar 1875 (8/41), 1–2. Viri: dLib 34, 35, 37, 39, 40, 41 Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen). Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak. Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Lepo pojó orglje v cerkvi necega južnega mesteca in zlato solnce sije skozi visoka okna, tako milo, tako ljubeče, kakor bi se veselilo sebe, veselilo srečnih ljudij na tem svetem mestu.

In ta pobožna množica, ti sivolasi možje, vtopljene žene, upa polni mladeniči — sramežljive deklice! Vse je tako praznično, tako resno, vse druži neka nepopisljiva harmonija. Tamkaj v kotu pa sloni samec, tujec mej tujimi. V dlan si podpira težko glavo, kakor da bi ne mogel nositi vseh teh mislij, teh spominov, teh senčnih podob — mej nekedaj in sedaj. In ko se sem ter tja predrami iz svojih sanjarij, obtiči mu pogled nevedoma tamkaj mej pobožnimi molilci, kjer kleči lepa, nježna podoba. — In te črne oči, ognjene oči, zaljubljene oči — zakaj sijete tako milo tujcu v tujem svetu?

In zopet zapojó doneče orglje, petje odmeva, zvonovi pojo in visoko svetlo solnce sije tako milo, tako ljubeče. Tamkaj na trgu stoje tri lipe, tri starodavne lipe. Pod njimi stoje nekoliko pozneje resni možaki zažigaje tobak in razpravljaje gospodarske — vsakdanje stvari.

Mladina pa se posiplje še vedno iz svetišča in se razpršuje na levo, na desno, na vse strani.

In tamkaj dve črni podobi, lepi, čislani. Krog in krog se dvigujejo pokrivala pred njima, kajti te črne oči, — lepe oči. Ob zidu sloni tudi tujec mej tujimi. Ko ga doidete črni podobi, mu miruje roka, miruje poklon — vendar te črne oči — zaljubljene oči, videle so ga, videl jih je, bral nebesa v njunem pogledu, pozabil spominov, pozabil minolosti in bil srečen vsaj za trenotek, akoravno tujec mej tujimi.

Drugo jutro sedite pri oknu v prvem nadstropju v hiži iz mej najlepših vsega mesteca dve deklici, ter si kratiti čas z vezenjem in šaljivim pomenkom. Na prvi pogled se jima bere, da ste sestri, ali vsaj v bližnjem rodu. Starejša Karlina, nježna vedno vesela in nagajiva deklica, se trudi uže vse jutro mlajšo Amalijo, lepo, prav lepo brineto, bi rekel, kdor kaj ume na žensko lepoto, izpraševati o mnogih rečeh, katere poslednjej nijso vsaj videzno ravno ljube, ker več potov zarudi in vpre v sestrico žarno črno oko, tako milo, kakor bi hotela reči: prosim te, ne šali se z menoj v zadevi, ki mi je še tuja — in ako tudi ne — vsaj brez upa.

»O nič ne taji in ne skrivaj,« zakliče zdajci precej glasno Karlina in požuga z nježnim prstkom svoji tovaršici. »Vse sem videla in se prepričala, da ti nij vse tako tuje, kakor govoriš, in me skušaš prekaniti.

Vedno je imel oči vprte le v te, na tvojo stran vedno hodi — in včeraj — le udaj se, nič ti ne pomaga — čakal je tudi le tebe na trgu — in te hotel pozdraviti — ali jaz, se ve da, sem bila v napotji.«

Amalija še bolj zarudi in nevedoma jame urneje vezti. Tihota nastane potem, kakor da bi moglo molčanje pričati o njenej nedolžnosti.

»Kako moreš biti tako nagajiva, povzame vendar posled Amalija, boječ se, da se sicer še bolje izda. Kaj moram jaz, če bodi v cerkev ravno v istej uri kot me dve, če čaka pod lipami, me srečuje na trgu? To mu ne more prepovedati nihče. — Kaj druzega ne — vem, še celo njegovega imena ne.« Izgovorivši zopet urnejše veže, v srcu pa se ji vzbudi skriven, prav skriven vzdih: »o ljubi bog, ko bi bilo vse to res, mirna, srečnejša, mnogo srečnejša bi bila in mirna.«

»O, izgovori so dobri, da so le« oglasi se zopet Karlina, in ploska z rokami ter se smeje. »Veš, to pa nij lepo, da zakrivaš meni take reči, vsaj nijsve imeli nikedar skrivnosti mej soboj. Tega nijsem zaslužila od tebe.

In če tudi poveš, da je vse res kaj potem? Jaz te ne izdam, temuč ohranim za-se. Čeden in pameten mlad mož je ta tujec, tudi meni je povšeči, če nijsi ljubosumna; samo jezikov se varuj, in očeta — poznaš jih in pa profesor.«

Kakor se pred nenadno nevihto zmrači v trenotku solnčna svitloba, in temni oblaki zagrnejo prej jasno smijoče nebo, — tako se spremeni pri teh besedah rudeče Amalijno lice. Belota, strah, tuga se vrste zapored na njem.

Zopet je vse tiho. Kakor kámenena podoba sloni Amalija, vezenje ji zdrsne v naročje, z rokama si je pak zakrila svoj bledi obraz.

»Kaj ti je ljuba sestra?« zakliče strmeč zdajci Karlina, prepričavši se, da je bila s svojo sodbo vendar preostra.

Da bi poravnala zopet vse svoje krivde, oklene se svojej tovarišici okrog vratu, poljubi jo na vroče čelo in šepeče: »Ne bodi huda Amalija, odpusti mi, nikdar ti več ne omenim o tem, če ti nij po volji.« V tem trenotku se zgane Amalija, lepe, črne, mokre oči, ki so strmele doslej v tla, se dvignejo in srečajo s sestrinimi — in ta pogled — kdo bi mogel popisati njegovo podobo, njegovo moč, njegov pomen? To ume le oni, ki je uže kedaj ljubil prav skrivno, goreče in brezupno.

Nekoliko pozneje je zopet vse v starem redu. Deklici sediti kakor prej pri oknu, ter se pogovarjati o tem in onem, samo ta razloček je, da ostane mlajša mnogo potov odgovor na dolgu, ali ga jej pak postavi napačno.

Starejša opazi vse to in razumi kaj ima to pomeniti.

A videč sestričino skrivno bolest, molči in neha dražiti svojo tovaršico.

Na oknu pri katerem sedite naši dve znanki, cvete mnogo najlepših in najslajših cvetic.

Amalija je odgojila vse, one so njeno največje veselje.

Tudi zdajci jim jame prilivati ona vode, da bi vsaj s tem nekoliko bolj zakrila svojo zadrego.

Pri tem ji odplava pogled, morda nevedoma tja na živahno ulico — tja kjer hodi on — kjer ga vodi vsako jutro njegova pot. In — kakor v mislih — prikaže se v ravno zdaj izza ovinka in njegove oči so vprte v okno, njegov pogled tako mil, tako ljubeznjiv velja njej.

Roka se ji trese, voda žubori iz prepolne posode, najlepši cvetka se ulomi mej njenimi prsti. — Zavzeta, prestrašena se vsede k svoji sestri in pozabi cvetice — skrivaj prav skrivaj pa se ozre še enkrat, tja na živahno ulico in zakaj?

»Kaj si videla tako zanimivega na ulici, da si tako zamišljena?« pravi Karlina.

»Nič, nič, prav nič« odgovori Amalija in jame urneje vezti.

»Nič, nič — majhna kratka beseda brez pomena mnogemu dokler nij imel, ni užival nič, — a gorje — neizmerno gorje onemu, komur se vse bogastvo, ves up, vsa sreča spremeni — v kratko, nedolžno besedico: »nič, čisto nič.«

Kdo ve, ali ne govori tudi naša znanka še enkrat »nič, nič« a ne tako lahno, s tako sladkim, skrivnostnim glasom.

»Čeden, prijazen mladenič je ta tujec Leon« pravi bolj skrivaj marsikatera deklica svojej tovaršici, če sreča mladega uradnika, ki se je naselil še le pred nekimi meseci v mestu.

»In kako moder je, pametno govori, moški se nosi« pristavi prijateljica, »samo dozdeva se mi, da ima nek skriven bol v srcu, v očeh, v obrazu v vsem vedenji se mu bere, da nij morda naj srečnejši človek.«

»In kaj mu hoče biti v letih, ko se mu smeje življenje, kaj mu more greniti naj lepši dneve?«

»Kaj ti veš,« odvrne prijateljica. »Tujec je, bog ve kje je njegov dom — kjer izdihuje gotovo zapuščena ljubica po njem.« »Tako, tako!« ponavlja prva, »mogoče je,« in v njenem obrazu izgine prejšnja zvedavost in radost in zakaj? Tega morda sama ne ve. In tako je živel tujec Leon prve mesece. Hodil je sam, malo občeval z drugimi. Mnogokrat so ga videli laziti s knjigo v roci po pečevji, in gozdih v obližju in se ga nijso upali skoraj ogovarjati, akoravno je bil z vsakim prijazen.

V tem času je sklenil Leon z nekim profesorjem prijateljstvo. Mnogo potov se je prepričal, da se ujemate njuni duši in njihova mišljenja — torej je bil vesel tega znanja.

Odslej nij hodil več sam po sprehajališčih, nij slonil tih v kavarnah, temuč se zabaval vedno v druščini svojega prijatelja, in njegovo mračno lice se je jelo od dne do dne vedno bolj jasniti.

Kmalu so se privadili ljudje prijateljstva naših znancev tako, da se jim čudno dozdeva, če vidijo sem ter tja katerega iz mej nju samega, a to se zgodi le redko.

Koliko potov se primeri v življenji, da ljudstvo našim dejanjem in govorjenju podlaga napačne ali prerane uzroke, da sodi svojo nepoklicano, neopravičeno sodbo o nas, o katerej sami, niti ne mislimo. Tako se je godilo nekdaj, tako se godi in se bode menda godilo, dokler bode stal svet, in živeli ljudje na njem.

Nij čuda torej, da tudi Leonovo in profesorjevo prijateljstvo nij bilo brez javne kritike, in zakaj?

Po naključji morda stanoval je profesor v tretjem nadstropju v hiži naših znank Amalije in Karoline.

Da ga je moral torej Leon več potov obiskovati na domu je bilo naravno. Ljudje so hitro opazili in sodili njegovo hojo in jej podlagati uzroke. Morda je Leon v resnici večkrat, nego je bilo potreba obiskal prijatelja, se pomudil dalje pri njem, stopaje počasi po stopnjicah, se ozrl bolj skrivaj mimo grede v okno polno rož — in če je bilo res, bilo je naravno — in vprašal nij nikogar, kaj govori, kako sodi o tem.

Kako lepo ure, lepe večere je preživel Leon pri svojem prijatelju, vedel je naj bolje sam. V iskrenem prijateljstvu sta razdirala znanca tu učene in neučene stvari, domače dogodbe, skupno igrala na glasovir — skupno prepevala pesmi, milo, sladke — o daljnem domovju je spominjajoče, goreče, gorečo ljubezen do nje neteče — kajti bila sta oba sinova ene domovine, enega naroda.

Le kadar je napeljal Leon govorico na ženstvo, na ljubezen in hotel kaj izvedeti o črnoóki Amaliji — utihnil je nekako profesor — potegnil kaka dva pota z roko po čelu, kakor bi hotel zadušiti s tem neko neprijetno misel in kmalu govoril o drugej stvari.

Leon je to dobro opazil, neprijetno tesno mu je bilo pri srcu in zastonj je ugibal za kaj je profesor tako sovražen ženskemu spolu, vsaj ga leta, akoravno se bliža štirdesetim, vendar še ne domišljajo samotarstva.

Prepričavši se, da so taka vprašanja prijatelju nevšečna, omolknil je tudi sam — akoravno sicer nij imel prvi vsaj na videz nikake skrivnosti pred njim. In če je v poznih večerih spremljal profesor svojega prijatelja po stopnjicah, vernil se je vselej pred prvim nadstropjem. Leon nij mogel razumeti tudi tega, a vesel je skoraj bil in hvaležen za to.

Vsaj je mogel iti sam memo njene sobe, ozreti se skrivaj na okno polno rož, kajti vse, vse kar je bilo v njenem obližju, bilo mu je drago, neprecenljivo. In kadar je bil tako srečen, da je videl njeno črno, ognjeno oko, če jo je mogel pozdraviti na stopnjicah, bilo mu je tako sladko, tako milo v prsih, da je pozabil tajine, pozabil daljno domovino — in bil srečen, neizmerno srečen, akoravno tujec v tujem svetu.

Dnevi so postajali krajši. Solnce je pozneje vzhajalo, zgodneje zahajalo. Približala se je bogata, plodonosna, vesela jesen.

Ko jame umirati v severju življenje na polju in planem, prebudi se jug še le v novo življenje, novo radost, kajti težko obložena vinska terta, ga vabi tako prijazno v njeno druščino in plačuje s sladko kapljico stotero obilen trud dolzega leta. Iz vinogradov krog in krog se čuje veselo petje, milostno ukanje mladine, sivolas ded pa težko sope pod težko brento sladkega grozdja in sanja o prijetnih zimskih večerih, ko si ga bode brez skrbi privoščil kako kupo in si ga bode.

Tudi posestnik in kupec, oče naših znank Amalije in Karline, pošlje svojo družino v trgatev, popoludne pa obljubi priti sam z rodbino pogledat v vinograde.

Kakor je uže lepa starodavna navada, da se v trgatev povabijo tudi znanci in prijatelji, tako se je zgodilo tudi tu.

Profesor, stari hišni stanovalec je bil povabljen osobno od posestnika, akoravno se je zahvaljeval in branil in izgovarjal, da ne more piiti. Ker je imel glaven uzrok v prijatelju Leonu, povabljen je bil posled tudi ta, akoravno posestniku še osobno popolno tuj. V takih okoliščinah se profesor ne more več braniti, posebno ker mu prigovarja tudi prijatelj — zakaj to nij težko uganiti — profesorja pa je bilo tuje, torej pritrdi — uže zaradi prijateljstva, če ne druzega. Proti večeru istega dne je bilo v vinogradu vse živo.

Zarujavele prepevajoče devojke trgajo bogato grozdje in se šalijo z nagajivimi fantini, ki jim odnašajo brente, ter jim skrivnostno namežikujejo.

Siv gospodar pa samozadovoljno pri hramu, ogledujoč velikanske sode, primerajajoč in računeč koliko bode dobička pri prodaji, koliko si ohrani za dom, koliko razdeli itd.

Tamkaj po zeleni stezi pa kaki razločki — sije veselje, brezsebična radost. Leon in Amalija, profesor in Karlina se zabavajo v veseli druščini ne meneč se za obilo trgatev, radostne trgavce, gospodarjev račun, vsaj mladina — ljubezen ne računi — ne pozna vsakdanjosti, ne skrbi tega življenja, — ona živi le za trenotek nepomisleč, na jutri in pozneje.

»Nič vam ne pomaga, morate mi povedati gospod profesor, kakošna je tista pesen in kaj pomeni, jaz je ne umem, ki jo vedno pojete in spremljate na glasovir,« pravi vesela Karlina in potegne profesorja na stran, videč, da bode to vidno tihej Amaliji in Leonu po godu.

Profesor se hoče braniti in izgovarjati, a nič mu ne pomaga, kajti deklica se je oklenila njegove pazduhe in če neče biti »neolikan«, mora iti ž njo po stezi.

Da bi bil mnogo rajši ostal in da mu ugaja bolj Amalijena druščina, bralo bi se mu morda na obrazu in na skrivnem pogledu, katerega je uprl v poleg Leona bivajočo gospodičino. Ubogi profesor in še ubožneji Leon, ko bi bil videl in opazil, kaj je bilo izraženo v tem očesu prijateljevem.

Nekako tesno je bilo Leonu, ko vidi, da je prvič z Amalijo sam, ko se je prepričal, da tudi ona poveša nekako pogled, in je nekako v zadregi. Nekoliko časa molčita oba, — a zdajci se zdrami Leon, poda desnico tovaršici in oba odideta po časi za onima dvema. Zdaj se razveže Leonu beseda, nekak pogum ga posili, da pripoveduje o dogodbah svojega živenja, o svojej daljnej domovini, o prijateljstvu itd. Mej tem poprime morda nevedoma Amalijo za desnico, noga mu zastaje in en pogled, prav skriven pogled v njeno oko. — Sreča se z njenim pogledom. To njeno oko je bilo ognjeno, odkritosrčnost, sočutje se je bralo v njem. — O to je preveč — to prevelika sreča — za tujca v tujem svetu. — Prideta do samotne klopice v zatišji.

Noga jima zastane. Solnce zlati z zadnjimi žarki sivo skalovje daljnega pogorja — in v obližji na grmiči se oglasi slavec — tako milo, tako ljubeče, tako taleče, kot srebrna piščal. Sedeta na klop in poslušata. — Solnce je zašlo, mesec je posvetil skozi vinsko trto, slavec je morda zadremal na veji ali utekel, — a njima še sije zlata luč, njima prepeva nekako nepopisljivo čutje večno novo pesen ljubezni — ona dva še slonita — objeta — pozabivši vsega, kajti združil ju je v odkriti izgovorjeni ljubezni — prvič najlepši trenotek, — ki se ne povrne nikomur nikdar, — nikdar več v drugič.

Pozno je uže, ko prideta Leon in Amalija k hramu, kjer sedijo posestnik, Karlina in profesor, ter ju uže precej dolgo pričakujejo. Gospodarju se je bralo na obrazu, da mu nij po volji, da se je mudila Amalija s tujcem Leonom tako dolgo. Ne vem, ali je bilo temu krivo precej mračno in zamišljeno profesorjevo čelo, kajti poslednji je bil velik in čislan hišni prijatelj, ljudje so dejali, da še mnogo več — ali pa sklepi in računi za svojo najljubšo hčer v tem nijso bili v soglasji. Vsaj očetova skrb le vedno preudarja, sodi in primerja »poezije ljubezni« ne pozna, in če je tako, kdo bi jej zameril.

Ko se nekoliko pozneje vsedejo naši znanci v kočijo in odpeljejo proti domu se trudi zastonj vedno vesela Karlina zanetiti v tovaršiji pravo veselje. Poslednja je namreč uganila po vsem, da očetu nij po volji preveliko tovarištvo mej Leonom in Amalijo ter videla, kako poveša profesor neveselo glavo.

Profesor sicer izkuša z govorjenjem po tem prepričati, da je vesel, — a ne posreči se mu popolno.

Prišedši do doma se Leon zahvaljuje za prijaznost in ko poda Amaliji roko, čuti, da se jej skoraj vstavlja in trese in ta pogled, to črno oko je mokro, neveselo.

A profesor, njegov največji prijatelj, tak še nij bil nikdar. Mrzlo mu je odzdravil, mrzlo mu podal roko. Kratki trenotki in kaka sprememba; — kdo jo more raztolmačiti.

Tisto noč nijso mogli zaspati očesa treh ljudij.

»Ljubi bog,« vzdihuje Amalija skrivaj v postelji — »zakaj je moral priti ravno denes v našo druščino. Jaz tega nijsem kriva, jaz mu nijsem podala navoda. In kaj hočem, kaj mi pomaga vse to. Nepremakljivi so sklepi mojega očeta, neizprosljiva njegova volja. In ta njihov ljubljenec! O ko bi ga mogla ljubiti odkritosrčno, srečna bi bila in mirna. A tega mi nij mogoče. Dobro vem, kam me vodi, vse to, a pomoči mi nij. Za kaj pa so ga vabili v našo druščino, zakaj me storili nesrečno. Nazaj ne morem, čutil ne morem zatreti več, ki mi plamte ravno zanj, ravno za tega tujca, naj bode kar hoče in kakor hoče.«

Britke solze polijo potem ubogo deklico in padajo skrivaj na goreče lice, na belo roko.

Tudi Leon ne more zatisniti necoj očesa. — Vedno mu je pred očmi njena podoba, vedno mu še done njene sladke besede. — Da odslej nij več tujec v tujem svetu, vsaj prepričan je, da misli skrivaj nanj blaga in čista duša, da njemu živi skrivna najlepša ljubezen.

A na nasprotni strani zopet kaka izprememba. — Kratkobeseden gospodar njen oče, omrzeli prijatelj profesor — da kaj more biti to. Še le zdaj se mu pojasni njegovo vedenje. Ljubi jo, ljubi tudi on in gotovo nesrečno.

To je preveč. Uže v prvem trenotku njegove sreče se dvigujejo velike zapreke, strašni prepadi njemu, njegovej ljubezni nasproti. Očetova nenagnjenost, izgubljena prijateljska zveza, njen kaljen mir, to je ogromno — vendar še večja je njegova ljubezen, večja njena lepota, njeno sočutje.

In profesor — ubogi mož. Tak še nij bil nikedar. Prišedši v svojo sobo sede na divan, podpre vročo glavo in sloni tako kakor obkamnel. Le polagoma izgovori besede: »Izgubljena je za me za vselej, ljubiti me več ne more, niti pogleda nij imela za me!«

Nekaj dni pozneje je sedel kupec Bravin v svoji sobi.

Sivi lasje so pričali, da je uže prekoračil mnogo let svojega življenja, suho resno lice, da nij morda najsrečnejši človek, če je tudi premožen, od mnogih zavidan. — Dolgo časa se uže ubija sam s kupčijo in posestvom, odkar se je preselila njegova družica, blaga žena pred kakimi sedmimi leti tja mej grobovje. In koliko je prestal odslej. Odgojitelj, oskrbnik vse je moral biti sam, kajti edina njegova otroka Amalija in Karlina sti odrasli komaj otročjim letim, ter sti skrbnega materinega očesa najbolj potrebni.

In zdaj nij mnogo bolje. Prepričal se je, da človek nij vedno na svetu, da bode kmalu iti za drugimi — za svojo pokojno ženo. In kaj bode potem z zapuščenima sirotama.

Kolikokrat je premišljeval poslednje, bil je nemiren vedoč, da je ženska slaba stvar na svetu. Kakor vinska trta zahteva varne zaslombe, tako potrebuje krepke in skrbne moške podpore v življenji, da ne pade.

Samo premoženje je malo, prav malo, v njem še nij prava sreča, — in ono bi hotel podariti svojima otrokoma — v tem je izpolnena njegova najsvetejša naloga.

Odkar se je naselil tuj profesor v njegovi hiži, bil je Bravin vedno srečnejši. Kmalu se je priljubil tujec s svojo prijaznostjo in moškim vedenjem, cenil ga je kot učenega, blagega moža, kot značaj.

Ko je videl, da se jame približevati profesor vedno bolj in bolj njegovej družini, da ga ne vabi nihče drugi, nego Amalijna mladost v njegovo družino, vesel je bil, ne svoje sreče, temuč svojega otroka, če bi mu mogel podariti tacega moža v podporo za potem — ko uže njega davnaj več ne bode.

A vendar zadnji čas se je jel profesor ogibati njegove družine.

In stoprv včeraj se je za sigurno prepričal kaj je temu uzrok. Nespametno, nepremišljeno dekletce, ne ve ceniti njegove možke veljave. Gotovo mu je odrekla, ali ga celo razžalila.

Bolj jej dopada mlad človek, morda še brez stalne službe, morda še brez značaja, bog ga poznaj.

In denes ko ga je obiskal profesor, kako pobit je bil. Ona nema pogleda zanj, in on je pripravljen darovati svoje življenje njenej sreči; to je nehvaležnost, ki se kaznuje prej ali pozneje.

A še je pomoč nepokornosti, lehkomišljenosti otrok, še je on oče, njegova beseda še nij utihnila, če noče rečem jej, damora — ako ne — čuti naj, da sem oče in gospodar.

Te besede je naglasil pomenljivo Bravin, ko se je predramil iz svojega mišljenja; prikoraka kake tri pote lepo sobano. Nekoliko pozneje odpre na pol vrata in zakliče v drugo sobo, kjer bivati navadno deklici: »Amalija!«

Kmalu se zopet odpro vrata in Amalija vstopi nekoliko bleda, upre zaupno v otca na divanu oko in pravi: »Ljubi oče, vi ste me klicali!«

»Da«, odgovori Bravin s precej osornim glasom, ki sicer nij bil njegova navada.

Amalija še bolj zbledi in ker jej oče ne veli dalje kacega oprakva, hoče oditi.

»Ostani in sem k meni pojdi,« čuje se zopet otčev glas. Deklica se približa.

»Kaj si imela s tistim mladim človekom v trgatvi toliko govorice, da si razžalila druge goste,« vpraša potem oče in vpre v tresočo deklico resno oko.

Kakor bi se zabliskalo pred njenimi očmi, zazdeva se pri tej priči Amaliji. Odkrito jej je vse, vse, kar namerja oče, in da sovraži Leona — da podpira profesorja — katerega ona ne more ljubiti nikdar.

V naglosti ne more odgovoriti. Čudno se jej vrti svet — na posled pravi sama ne ve kaj: »Nič, jaz ničesa ne vem!«

»Nič! tako! Nič, če sediš vse popoludne ž njim, če se ločiš od druzih, če hodiš v cerkev tedaj kadar veš, da pride on, če ljubiš taka sprehajališča, kjer vidiš njega in kaj še celo brezpametno ljubezen si uže začela z njim — in vse to je tebi nič, čisto nič.« To je deklici preveč. Tako ostre sodbe nij zaslužila, tako bodeče besede žalijo preveč občutno srce. A ne samo njo — njega, njegovo blago podobo, ki se jej je vtisnila tako globoko srce, da je ne more izbrisat nikdar več — če tudi ve — da bi bilo to njeno gorje.

Solze jo polijo v tem trenotku, zgrudi se pred očeta na koleni in ihti: »Ljubi oče, ne govorite tako, ne sodite tako krivično. Leon je blag človek, če sem se zabavala ž njim, ako je v naši druščini, nij pregreha, niti žaljenje druzih.«

To Bravina še bolj razžali. Kakor besen plane po konci in kriči: »Ali ne veš kaj je moja misel, moja želja in tvoja sreča. S profesorjem imaš biti prijazna, on je mož po mojej volji — in povem ti, dal sem mu besedo — katero ne prelomim. Razumeš me? Ako ne, vedi, da znam tudi prisiliti otroka, da uboga svojega očeta, ki se za tebe trudi in ubija sanj noč in dan.«

»Ne, ne ljubi oče, tega ne morem, vse vam storim le profesorja ne. Prisiljena ljubezen je nemogoča,« ihti Amalija in se oklene z belimi rokami svojega očeta, kakor bi mu hotela vdihniti vsaj iskrico ljubezni in odpuščenja za svojega nesrečnega otroka.

A Bravin trdo pahne hčer od sebe in kriči:

»Le pojdi in obesi se mu na vrat, temu mladiču. Ko se te bode naveličal, te pa požene še po svetu prosit za skorijo kruha. A povem ti, očeta nemaš več, ako ne slušaš mojih besedij.«

Izgovorivši odide iz sobe. Morda mu je plakajoča bleda deklica zadušila razneteno strast, ali je upat, da se vse obrne še na bolje, ko izprevidi hči, da ima prav on, ki je njen oče. Niti prvo, niti drugo nij nemogoče.

Stara ženica v drugem nadstropji neke hiže je imela opravila polne roke. Znašala je pijače, grenke in sladke, kuhala čaj, črno kavo in bog ve kaj še, dirjala, skrbno sem ter tja, popraševala za svet svojih znank, kajti njen mladi gospod Leon uže ne zapusti dva dni sobe. Bolan je, lice mu bledi, akoravno trdi, da je zdrav, da se je le nekoliko prehladil, ali ka-li. Uboga starka, ko bi ti videla mladenču v srce, brala njegove temne misli, počivala bi in se prepričala, da je ves tvoj trud, vsa zdravila zastonj temu bolniku, — da le ena osoba more ozdraviti njega — osoba, ki je blizu in neizmerno daleč. Vtopljen je korakal Leon od stene do stene, od okna do vrati v svoji sobi in nasprotno, ter premišljeval dogodke minulih dni, stresal z glavo, se trudil iztrgati si vse te nesrečne podobe iz prsij, ko bi se bilo le dalo, in bi se.

Vendar to ni mogoče, tu se mu ubija njegova volja, vsa njegova duševna moč. Vendar govoriti mora še enkrat prej resno besedo s svojim prijateljem o Amaliji. — Morda ne vidi on prav, morda se moti, — morda njegova sreča še ni izgubljena. Torej pokliče starko in jej veli:

»Pojdite k mojemu prijatelju profesorju in recite mu, da sem bolan, da želim govoriti z njim nekaj posebnega, da ga pričakujem.«

Starka urno odide, miga z suho brado, miga z ustnicami in si misli: kaj mu hoče profesor zdaj? Mene naj uboga in čaj in rožmarinovo vodo naj pije, pa bode zdrav in vesel. A ta mladost ne uboga in je svojeglavna, in hoče vedeti vse bolje kot izkušena starost.

Nemiren pričakuje Leon profesorja. Vsaj razodeti mu hoče, da ljubi Amalijo, da ima naj svetejši namene — da mu je vsaj videzno nasproti le on — če se ne moti. In ako je resnica — potem, naj bode vsemu konec.

Nekoliko pozneje dirja Leon kakor blazen zopet po sobi, oči mu blešče — rudečica in bledost ga spreminja.

»Toraj časa nima; priti mu ni mogoče — mnoga tehtna opravila ga zavračajo — od prijatelja, — kateremu je prisegal zvestobo in ljubezen« — govori na pol glasno Leon in vije z rokami.

»Tako, zdaj mi je jasno — jasno vse. Ljubi jo on, in niti črtice mi ni zaupal o tem. To je prijateljstvo! In ona — kaj bode — udala se mu bo — starcu godi tudi ta profesor. Toraj — preč, preč je vse in izgubljeno.« Izgovorivši, se zgrudi na divan, zakrije obraz in sloni kakor okamnel.

Starka prileti k strahoma v sobo. Ponuja zdravil, a videvši Leonov bledi obraz, debelo skrivno solzo na licu, strmeč pogled — zboji se, postavi pijačo na mizo in odide misleč — s profesorjem morata imeti kaj — in to ga žali, da bode v resnici obolel če še nij.

Ko se Leon predrami, zgrabi pijačo in da bi starke ne žalil, izlije jo skozi okno na dvorišče.

Popoludne se opravi ob navadnej uri, ter gre kakor sicer po ulici memo njenega okna.

A kaj je to? Okno jo zaprto, samotne cveto rože na njem, nihče jim ne priliva, nihče ne ureduje, kot sicer.

In njeno črno, goreče oko ne gleda iz nad cvetja na živahno ulico, ne pričakuje samotnega tujca v tujem mestu. Malo dnij in kaka sprememba. Urnih korakov odide Leon naprej, sam ne ve kam. V pisarno ne, to nij mogoče, kaj mu je delo, dolžnost, ves ta svet, brez nje, brez njene ljubezni, nič, nič!

Pot ga zavije na samoto v gozd, tja kjer ga ne vidi nihče, ne bere nihče obupa v njegovem obrazu mej otožne zelene smreke, ki samevajo kot on, a so srečnejši od njega. Njim se povrne vesela pomlad, ptičji rod, gnjezdi zopet v njunih vršičih prepevaje veseleč se v ta goljufivi svet.

Njemu pa — njemu, cvetju stvarjenja, človeku morda ni več pomladi — in kdo ve če nij to njegova največji sreča, katere more še pričakovati.

Tukaj misli obspó Leona ko dirja po samoti. Posled se vsede na sivo skalo, in sloni, da zasvetijo zvezde, da nastane noč, ki pokrije z enakim zagrinjalom vse, srečne, nesrečne, upajoče, obupne, ves ta vesoljni svet. Da, noč, to je najlepši čas večinej zemlje.

Neko popoludne sedite zopet Amalija in Karlina v svoji sobi pri vezenji. A isto veselje, ista šaljivost, ki ju je sicer vedno spremljala je izginila iz njune druščine.

Amalija poveša zadnje dni vedno otožno glavo, Karlina pa vidoč njeno tugo, tudi ne more biti vesela.

»Pusti to neprijetno premišljevanje in udaj se ljuba Amalija,« pravi črez nekoliko Karlina s prosečim glasom.

»Kaj hočeš? Oče trdijo svoje in kdo ve če nimajo prav. Meni je sicer Leon tudi bolj povšeči, a pomisli mlad je, kdo vé kake zapreke bi se še stavile, ko bi bili oče tudi zadovoljni ž njim. In gospod profesor. Učen čislan mož, če tudi nima iste vnanje lepote, ki tako ne trpi dolgo. Lepo življenja bodeš imela z njim, v časti bodeš in če ostanem jaz sama, potem se preselim k tebi. Kaj ne Amalija, da bode tako?«

Tihota nastane. Amalija sloni zamaknena in ne more odgovoriti besedice. Boječe se oklene potem sestrinega vratu in pravi: »Kako moreš govoriti tako ljuba Karlina, če me ljubiš in ti je moja sreča pri srci.

Ti meriš sladkost tega življenja po časti, brezskrbnosti, zunanjih razmerah. Vem srečna si, da imaš take lastnosti, tudi jaz bi bila, ko bi mislila tako. A meni je srce prvo, vse drugo je vnanje, nepomenljivo. In za to tudi ne morem, ne smem ubogati očeta, kajti profesorja ljubiti ne morem, ali vsaj v takej meri kakor bi ga morala, kakor je menda potrebno ljubezni mej možem in ženo, da se moreta imenovati zadovoljna, če tudi ne srečna.«

»Izpusti vsaj polovico tvoje domišljavosti ljuba Amalija, in prepričam te, govoriš mi drugače in izpoznaš kdo ima prav ti ali oče, ki so izkusili gotovo več na svetu kakor mi dve,« odvrne morda ostreje, kakor je bila navada Karline, hoteč prisiliti sestro, da naj uboga in se utolaži.

To Amalijo še bolj užali. »Torej tudi ti si zoper mene, tudi ti me obsoduješ,« pravi potem in zakrije obraz z rokama. V tem trenotku v stopi profesor in daljnemu pogovoru o tej reči je konec.

Amalija se zgane in jame urno vezti, hoteč zakriti svojo otožnost.

»Kaj vam je gospodična Amalija, dozdeva se mi, da ste precej otožni denes,« povzame profesor in upre sočutno oko v bledo deklico.

»Nič mi nij, vesela sem,« pravi bolj tiho Amalija in zarudi.

»Nekaj bolehna je denes,« jo izgovarja Karlina sedaj, kajti nespodobno bi bilo v tujej druščini kazati otožnost.

»Varujte, sedaj v jeseni je nevarno, človek izboli, da ne vé kedaj in zakaj,« prigovarja profesor. »Če bi se nam primerilo kaj tacega, bi ne bilo nič, a nježnemu mlademu ženstvu, kdo ve koliko skrbi in gorja bi uzročila bolezen, pri osebah, katerih niti ne poznate ali poznati nočete.«

Te besede izgovorjene bolj resno, kot šaljivo, nijso bile brez pomena in tudi morda neopravičene grenkote.

Amalija izpozna kam merijo. Vročica jo oblije in tesno ji je pri srcu.

»Ne vem, če imate po vsem prav gospod profesor,« pravi potem jasno in precej pogumno. »Moja dobra ali slaba osoda mislim, da ne muči mnogo nikogar, in kogar bi morala, tega ne sme. To je največkrat britki, a resnični zakon ženstva. Uklanja se mu moštvo in govori o svobodi, najlepši stvari na svetu, a kuje mu samo težke verige neprostovoljnega robstva, katerega bi moralo nositi vse svoje življenje.«

Profesor osupne. Znano mu je, kam merijo te besede, da so bramba proti njegovi ljubezni — usiljeni — kakor se izrazuje Amalija. Tihota nastane potem. Karlina se trudi zastonj z mnogimi govoricami oživeti zopet druščino. Profesor le pritrduje ali zanikava različnim mislim. Amalija navadno molči, a črez nekoliko vstane meneč, da ima opravilo v kuhinji, ter odide.

»Ne zamerite gospod profesor, Amalija je denes slabe volje, toraj njeno mrzlo vedenje,« pravi opravičujoč sestra, Karlina.

»Verujem, verujem,« meni profesor — »in tudi — da so zastonj vse moje misli na njo. Človek, katerega sem imel za najodkritosrčnišega mi je odnesel njeno srce.«

»Ne mislite tako gospod profesor. Oče so zadovoljni, jaz jej tudi prigovarjam — le nekoliko potrpite, vse se predrugači — in ona izpozna in obžaluje posled svojo nespamet. Oni pa o katerem govorite, menim, da sedaj še ne misli resno na ženitev, mej tem pa omrzne tudi njegovo sočutje.«

Nekoliko pomirjen zapusti potem profesor družico, a gredoč mimo kuhinje zapazi v njej Amalijo, slonečo ob zidu in otirajočo svetle solze v objokanem očesu, gotovo smrtne solze njegovej sreči, solze ljubezni, človeku, ki ga je pahnil v to gorje.

Dolgo je še hodil isti večer profesor po svoji sobi, misli mnogo in nič, sredina njegovega premišljevanja je bila Amalija.

Malo tednov mine po tem. Kratek, nepomenljiv čas v vesoljstvu, a kako važen, odločilen toliko potov v srečo ali nesrečo ubogega zemljana. Po mestu, po krčmah, po okolici in povsod se je raznesla novica o Amalijinej in — profesorjevej svatbi.

Mnogi so bili veseli tega in dejali: srečna je ta deklica, modrega, spoštovanega moža je dobila, katerega tudi zasluži. Drugi so zmajevali z glavami pri tej govorici, nijso pomogli prav umeti kako in kaj — kajti profesor, akoravno učen gospod, nij več mlad — in ta Leon, lep, priljuden mladenič — sta si v nasprotji. — Kako, da je zmagal prvi, je malo čudno.

»Kaj menite,« pritakne v takej priložnosti kak znanec, »stari Bravin, on je pameten, njemu godi profesor — in deklina mora ubogati pa je, je-li zadovoljna ali ne.«

»Tako,« se začudi zopet drugi — »sila, sila — ta nij nikjer dobra, posebno pri ženitvi ne.«

In resnica je bila — kar se je govorilo povsod — Amalija sicer nij potrdila z besedo očetovi želji, — posedala je okrog in molčala. — Vesela pa nij bila nikedar.

Profesorja je sicer bolela v srce ta tihota, — a mislil si je: sčasoma vse preide.

In Leon — ubogi mladenič! — Odmikal se je odslej — druščini, — ljudstvu, zapiral se v svojo sobo in opustil hojo mimo Amalijinega okna. Prepričal se je, da je ves trud zastonj — da je nesrečen v prvi — in zadnji ljubezni, kajti njo ali nobene je mislil.

Pač je pisal njej pred kratkimi dnevi — razjasnil vse svoje nedopisljivo gorje. Odpisala je sicer, — zatrjevala, da ona ljubi in bode ljubila le njega, — a zdaj ne ve nobene pomoči. Preslaba je, vstavljati se zapovedujočemu očetu. Le enkrat ga hoče še videti — ondi, kjer sta bila tolikokrat — pri samotnej — starodavnej kapeli. In tako se približa dan poroke.

Velikanske priprave so se vršile uže mnogo dnij prej po vsem mestecu. Daljni in bližnji sorodniki hitijo skupaj čestitat Amaliji. Ona se zahvaljuje sicer, vidno je vesela, — a belota iz njenega lica ne izgine.

Veselje in radost se razlega krog in krog. Take svatovščine ne pomni nikdo.

Naj imenitniši osobe vse okolice spremljajo Amalijo v drazih kočijah k poroki. Pot jih pelja ob obrežju reke, izlivajoče se v morje adrijansko. Na nasprotni strani samuje ob pečovji starodavna kapela. Ondi si je izvolila Amalija biti poročena, kajti to ji je sveto mesto, kolikokrat je obiskovala z ranjco materjo tiho svetišče in pozneje s sestro, da ondi je prisegla — pred nekimi dnevi — Leonu večno zvestobo.

Močno šume ondi valovi mogočne reke, ter se ubijajo nad sivim stoletnim pečevjem.

Na nasprotno stran prepeljuje siv čolnar na brodu redke potnike, katere vodi pot črez valove.

In denes, kako veličastno, kako okinčano je vse krog in krog. Čolni so privreli od vseh stranij prepeljat lepo nevesto — k poroki.

Glej, zdajci stopi Amalija — v beli obleki — z vencem na glavi, kakor vzvišena, nadzemska podoba s svojim spremljevalcem v okinčani čoln. Vendar — kakor sneg je belo njeno lice, oči mračno strmite, roka se ji trese; nogi ji omahujeti. Onemogla se zgrudi na odkazano mesto.

In čolnar odpne čoln, svatje odpnó svoje. Godba zadoni, veseli valovi zašume pod brodovjem. Tamkaj doli v globini pa je tako jasno — tako milo. Solnčni žarki visevajo kakor čisto zlato mej vodnimi biseri. In Amalija se nagne, zmrači se ji lice, spomni se strašne prisege — ter omahne v šumeče valove.

Strašen krik se začuje. V obupu vije ženin, oče, vse ljudstvo roke. Nevesta se utaplja. Po dolgem trudu veslarjev potegnejo Amalijo v nezavesti na breg, ter jo položé kakor mrliča v okinčani čoln. Vse je v neredu, vse je zbegano. V strahu se razide vesela svatovščina. Zdravniki obupujejo nad oživljenjem utopljene neveste.

In oče, ubogi oče! Kakor besen divja okrog, in obupuje; ženin pa se izgubi mej ljudstvom, kam, ne ve nihče.

In tamkaj nad pečevjem, nad samotno kapelo sloni temna podoba in zre strmeče v dolino. A videvši neizmerno nesrečo, se izgubi mej skalovjem, in nihče je ne vidi več, kajti kakor erinije jo preganja strašna vest, da je ona kriva nevestinega zla. In ta podoba je — tujec v tujem mestu — Leon.

Človeku je prirojena lastnost, iskati vsakej dogodbi uzrokov, krivičnih, zlih, namišljenih. In ti o ljubi bog, kako bi bilo drugače? Človek je slaba, zmotljiva stvarica, da še naj ponižniši ne ve kako — in vendar sodi — obsojuje in raznaša cvet svoje slabosti na beli dan. Tudi meščani Bravinovi sosedje nijso bili za las bolji; pravi Adamčki v polnem pomenu.

Kakor bi gorelo pol mesta zaženó vriš o zadnjej dogodbi, pripovedujoč slabe in dobre lastnosti profesorjeve in Leonove, Bravinovo nepremišljenosti, ki ga je zapeljala v tako sramoto. Vsaj trdi vsak, da se je hotela Amalija utopiti prostovoljno zaradi vsiljenega ženina in rediteljeve ostrosti. Zopet drugi trdijo drugače, in menijo, da je bilo to le nesrečno naključje in nevestina neprevidnost.

In to so isti, ki so zagovarjali profesorja in obžalovali, da je zdaj vsemu konec, kajti tudi on je zapustil še isti dan mesto in odšel — bog ve kam?

Ne vemo, kateri iz mej teh so imeli prav, le to je istina, da so Amalijo z mnogim trudom in skrbjo oteli smrti, da je še vedno v nevarnosti in da profesorja in Leona nij več v mestu, niti ne ve nihče, kam sta odšla.

In nesrečna Amalija se bori še vedno z življenjem.

Vročinska bolezen sledi prvi zavesti. Strašno se jej blede. Noč in dan vpleta v nerazumljivem govoru Leonovo ime. Iz postelje hoče uiti za njun, kajti dozdeva se ji, da ga preganja njen oče — in ona ga hoče braniti — bežati ž njim proč daleč, daleč! Vbogo dekle!

Tako mine nekaj tednov. Bolezen pojema, nevarnost je oteta. Tihota in otožnost sledi bolnici.

Stari Bravin se utolaži, mine ga prejšnja strast. Življenje nesrečnega otroka mu je črez vse, vse drugo pozabi rad.

In Karlina, akoravno mirnejša, ne pozna več iste veselosti in nagajivosti kot prej, v srečnih brezskerbnih dnevih. Cele dneve sloni kakor mati pri bolnem otroku, poleg blede Amalije, ter jej uliva s tolažilnimi besedami pogum v srce, misel, da sreča še nij izgubljena.

Oče Bravin pa, kako se mladi vsak dan, kar je Amaliji odleglo na bolje, kolikokratov se odveznejo tiho, prav tiho duri bolnice in noter se ozre skrbno starčevo oko in uterne solzo veselja, morda tudi solzo kesanja nad svojo nepremišljeno ostrostjo.

Nekaj dnij pozneje cveto zopet cvetice na Amalijinem oknu, ki so prej zapuščene povešale žalostno glavo, kakor bi čutile s svojo mlado vrtarico njeno gorje.

Tamkaj iz za cvetja pa gleda ob istih urah kot sicer črno oko na pol ozdravele deklice tja na veselo ulico. A zre zastonj, kajti tujec v tujem mestu, biva bog ve kje, daleč, daleč za gorami.

In le ve, nedolžne cvetice, veste kaj je spomin izgubljene sreče, kajti, kolikokrat ste videle skrivne grenke solze padati na vašo črno zemljo, solze zapuščene Amalije.

Potem mine nekaj let. Govorica o nesrečni svatbi, o Amaliji, profesorju, Leonu potihne. Le kadar vidijo ljudje Amalijo sloneti zamakneno v cerkvi, ali iti mej zadnjimi iz cerkve, tiho, osamelo — stikajo skupaj glave meneč: ubogo dekle, nikdar nij več veselo, tisti tujec ji je zmešal glavo in oropal najlepši dneve mladosti.

In posestnik Bravin, dogodbe zadnjih dnij so mu oropali zadnjo radost, veseli up nad srečo svojih otrok. Akoravno ne kaže očitno svoje nesreče, vendar skrivaj mu tli britka žalost videč — tiho — veneče svoje dete. Odsihmal živi sè svojo družino še bolj tiho kot prej. Dozdeva se mu, da slehern kdor ga vidi misli: Oče, katerega je dete osramotilo in mu ogrenilo stare dni.

Uže prej se je namenil ne ubijati se dolgo s posestvom in kupčijo, ter si odpočiti zadnje dni svojega življenja, prost vsakdanjih skrbi, v sredi svoje družine.

In zdaj, kaj mu ostaje dalje? Nade, katere je gojil o sreči svojih otrok so ga izročile britkim izkušnjam, življenje ga je minulo. Kraj svojega rojstva mu je zaradi zadnjh dogodeb neprijeten, najrajši bi šel od tod in pozabil vsega, vsega gorje, v tujem svetu.

In k temu mu prigovarjati tudi Amalija in Karlina. Tudi one se čutite osamele tu, druščine, prijateljic se ogibljeti.

Nekaj mesecev pozneje oddrdra lepa kočija iz mesta po belej cesti mimo deroče, šumeče reke.

In tamkaj pri brodarji nasproti samotne kapele se vstavi, bleda črnoóka deklica se ozre iz nje — tja v peneče valove — zakrije obraz in omahne na blazine.

Po mestu, po krčmah, po okolici in povsod pa je zopet obilo govorice. Glaven predmet je, da je Bravin prodal svoje posestvo, ter se za vselej preselil v glavno, cesarsko mesto.

Kakor povsod, je bilo tudi tu mnogo menenj o tej spremembi — pravičnih, odkritosrčnih, krivičnih, mnogoterih — a vseh brez potrebe, ne poklicanih. Tako vodi ta svet.

»Prav je imel ta Bravin,« migne sosed sosedu, »da je zapustil ta kraj in se odtegnil strupenim jezikom.« »Obogatil je in se prevzel,« meni zopet drugi. »Zakaj pa mi moramo živeti tu, ker nemamo nič tistega,« pokaže s prsti kako se denar šteje. »Tiste dekline, ki se mu kujati in ga spravljati v nečast in skrbi, bi uže krotil, ko bi bil kaj prida. Meščanskim sinovom naj bi jih bil dal v zakon, pa bi bilo vsemu konec. Prav mu je, kdor leta visoko, pa nizko obsedi. Da sta se poganjala za njo, a zdaj ju zapustila oba na ledu, o nikomur nij čuti več. Tako se kaznuje preširnost in ponos.«

V drugem nadstropju predmestnega poslopja rezidencije, so zagernjena uže dolgo okna in cvetice na njih povešajo žalostno glave, nikdo jim ne priliva, nikdo ne vpraša za nje. V lepej sobi pa slonite dve deklici poleg bolniške postelje slabotnega starca. Različni zdravniki obiskujejo bolnika, izkušajo vse umetnosti podaljšati mu življenje. A na njunih obrazih se bere brezup, misel, da človek le nekaj časa ima pravico veseliti se življenja.

Pred nekaj meseci jame sloveti v glavnem mestu mladi zdravnik, ki je uže mnogim rešil življenje, ko je marsikateri obupal v pomoči.

Tudi ponj pošljejo. On je deklicama, zadnji up, ohraniti si sivega roditelja, brez katerega jima v tujini ni živeti več. In prišel je. A glej, čudno se zgane bolnik, videč pred soboj mladega doktorja. Dozdeva se mu, kakor bi stal znanec iz njegovega domovja pred njim.

In zdravnik, sam sloni bled, zavzet, glas se mu trese. Nihče ne ve zakaj.

Zdaj se odgerne zagrinjalo. Večerno solnce požari na bolniško posteljo, zamolkel jek se čuje. Amalija se oklene kakor blazna, zdravniku okrog vrata in vsklikne: »Leon, Leon, nesrečni Leon!«

Bolniku se z jasni lice in zopet z bledi. Besedo mu zapre, bledo roko poda znanemu Leonu svojemu zdravniku. Amalija pa omahne onemogla na njegovi persi in šepeče: »Oče, — Leon, Leon, srečno je vaše dete!«

Črez nekaj trenutkov plane Amalija zopet kviško. — »Oče ne žive več — se čuje jek — njih pogled pa priča, da so nama odpustili.«

In mrtev je bil v resnici nekdanji Bravin, sredi svojih otrok, pričo onega človeka, ki mu je ogrenil toliko dnij, a prinesel zadnjo tolažbo v smrti, zadnji up, da se usmili, zapuščenih sirot.

Kako lepo ločitev iz tega sveta, združena z mislijo, da je poravnana vsa naša krivda, izpolnjena naša naloga, da živi naš spomin blagrovan za nami. A kolikrat občuteno, ne vemo. In zakaj?

Zopet mineti kake dve leti.

Meščani južnega mesta zijajo pri vratih, oknih in povsod, hoteč videti velikansko svatovščinjo, ki se vrši v njihovem ozidju.

Leon, ki je zapustil po zadnjih nesrečnih dogodbah svojo malo službo, ter si izvolil zdravniški stan, postal je imenitni doktor glavnega mesta in njegova nevesta nekdanja Amalija praznujeta denes po toliko letnej grenkej borbi, davnej obljubljeni poročni dan.

Če poje slavni pesnik Dante:

Zakaj bi ne bila istina tudi nasprotje.

Torej si je želela tudi Amalija nazaj v svoj rojstveni kraj. Tam hoče biti poročena, tam v samskej kapeli, kjer je prisegala večno zvestobo, tam nad penečimi valovi, ki so šumeli nekedaj njenej sreči, njenemu življenju k pogrebu.

Denes je zopet kakor nekdaj vse živo ob strmem obrežji.

Okinčani čolni veslajo sem ter tja, godba doni, možnarji gromijo, tam v sredi pa se pelja bela krasna podoba, nevesta Amalija k poroki.

Vse se čudi, vse blagruje srečno nevesto. In siv čolnar sloni dolgo na svoje veslo, ter zre mokrega očesa za svati, kajti Amalijo pozna iz otročjih let. Kolikokrat jo je pestoval, ko se je prepeljevala z ranjo materjo črez valove, in denes je imenitna, lepa nevesta.

Kako se meni ta svet, vzdahne posled. Starost leze v zemljo, mladina stopa na njeno mesto. Tako je bilo in bode, dokler živi človeški rod.