V objemu deroče groze

V objemu deroče groze: Povest iz naših dni Ivan Albreht

Izdano: 1926 Viri: Domovina, 1926, št. 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53 Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen). Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak. Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Poglavja

I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. • dno

Vas, ki ji bomo rekli Zarečje, ima lepo lego. Na severno in zapadno stran jo varujejo po precej strmem hribovju razprostrti gozdovi, proti jugu in vzhodu pa se odpira razgled po travnikih in poljih, posejanih s skrbno obdelanimi lehami. Hiše in gospodarska poslopja, skrita v sočno zelenje sadnega drevja, pričajo, da prebiva tu marljiv rod, ki ljubi svojo zemljo in jo neguje z ono vestno skrbnostjo, ki je ena najlepših lastnosti slovenskega kmeta. Dasi ni mogoče govoriti o izobilju ali celo o razkošju, je vendar vse tako nekam lično in prikupljivo, da človek mirno lahko reče: »Tu je doma blagostanje, tista skromna uzadovoljenost, ki si jo sicer mora človek priboriti s trdim delom, a ga zato potem tem bolj osrečuje, ker jo zna ceniti. Vidiš hišo, lepo belo in z zelenimi okenci, pa veš, da je hiša bela zato, ker so žulji na gospodarjevih dlaneh trdi, črni in često krvavi. Zato tem bolj ljubiš to belino med zelenjem in se ti zdi kakor tiho svetišče našega dela ...« 

Zarečje še ne kaže nobenega znaka o pomanjkanju prostora. Nikjer ni tesnobe, nikjer tiste bojazni, da bi se morale hiše tiščati druga druge in kratiti soseda sosedi svetlobo in zrak, ampak povsod je razporejeno vse z nekakšno dobrodejno lagodnostjo, kakor da bi bili hoteli davni lastniki, ki so začeli graditi naselbino, povedati drug drugemu zase in za vse nasledstvo: »Živim rad jaz, živi še ti! Čemu bi se stiskali in pehali drug drugega, ko je vendar svet za vse dovolj bogat in hoče solnce vsakogar objeti s svojimi toplimi žarki?! Bodimo vendar ljudje! ...«

Res, prav tako nekako občuti človek, ko pride v Zarečje. Vas je razprežena v dveh naglo zavitih lokih, ki ju štirikrat preseka vijugasta, toda skrbno gojena in trda cesta, medtem ko številna občinska pota, poljske steze in kolovozi dele še posamezne skupine na več manjših delov, katerih vsaki se počuti kot skupnost, oziroma celota zase ter ga druži z ostalo vasjo le farna cerkev, šola in občinska pisarna. Kakor da hočejo svojo mladež kolikor mogoče utrditi, so postavili v Zabrežju šolsko poslopje visoko na zložno brežino, kjer ima deca vedno dovolj solnca, v zimskem času pa tudi dosti priložnosti za kepanje, kotalenje in sankanje v najrazličnejših oblikah. Prijetno jih je gledati, kadar dečki in deklice hite po hribu, s pletenimi pisanimi cekarji, z usnjatimi in platnenimi torbicami proti šoli. To je smeha in krika in vika, pa tudi solz in kake prav otroško hude besede ne manjka vmes. Dasi je namreč vse v Zarečju tako nekako lagodno, je vendar razloček med tisto, ki prihaja iz Skalarjeve hiše in med onim, ki ima svoj dom pod Pergačevo streho. Lepo ali grdo, prav ali narobe, toda svet je pač tak, da loči premožne in ubožne. Najsi reko, da prihajamo vsi enaki na svet, čuti že vendar razliko dete, preden se je more zavedati. Medtem ko sme eno po rojstvu počivati na mehkih pernicah, zavito v toplo tkanino, je drugemu odkazano mesto na slami, mraza pa ga sme braniti komaj raševinasta žakljevina. S tem seve še davno ni določena človeška cena in vrednost. Saj vemo, da si je Bog sam izvolil jasli v razdrapanem hlevu, ne pa postelje v razkošni palači.

Medtem ko je šola na višini, je cerkev v Zarečju postavljena v nižino, na južno stran, kjer se zavije cesta v drugem loku še enkrat proti severu, da nato tem hitreje krene v ravnino med polja. V prejšnjih časih so sicer imeli cerkve po vrheh, a dandanašnji cenijo tiste samo še kot podružnice, kamor zahajajo le poredkoma in ob posebnih priložnostih. Odkar je izginil strah pred Turki, so tudi za Zarečje cerkvice po strmih holmcih izgubile svoj prvotni pomen in namen. Ljudstvo jih je kakor v hvaležnem spominu prepletlo s pravljicami in legendami, medtem ko vse svoje verske vaje opravlja sedaj spodaj pri fari. Zarečica je potok, ki pridrvi po hribovju s precejšno naglico in se tudi med hišami na vasi ne more nič kaj prav umiriti. Sunkoma se zaletava zdaj v eno, zdaj v drugo smer, objema ponekod vrtove, pa se spet skrije pod cesto, dokler se ne izmota izmed hiš in se z nekoliko umerjenejšo naglico med polji ne prelije v reko, ki ga z molčečimi vali sprejme v okrilje svojih mogočnih voda.

V Zarečju županuje že vrsto let oče Skalar, ki opravlja ta svoj častni in težavni posel s tolikšno spretnostjo, da niti minula velika vojna ni mogla omajati ljudskega zaupanja vanj. Šesti križ že hoče zlesti na njegov hrbet, vendar je Jernej Skalar še mož korenjak in prav nič ne misli na to, da bi dal vajeti gospodarstva iz svojih rok. Kadar korači v nedeljo k maši, se premika njegova visoka koščena postava ko granitna soha po cesti. Breme dela in let ga je nekoliko upognilo in tudi v lase se mu je že začel mešati sneg, oči pa so še jasne in žive in tudi njegov elas je še vedno bronasto poln, kadar modruje med vaškimi možakarji.

Skalarjeva domačija leži na severnem koncu vasi, tam, kjer Zarečica še po tesninah hiti s hribovja in nejevoljno godrnja, kadar blagoslov izpod neba pomnoži njene vode. Hiša je zidana in z opeko krita, hlevi in kozolec, vse je široko in prostorno. Kdor gre mimo hiše, bi menil, da se žalostna minuta nikoli ne more muditi v okrilju te lepe domačije, toda bič usode tudi Skalarjevim ni prizanesel. Žena Polona je povila Skalarju petero otrok. Prvi trije so bili sinovi, fantje, da je bilo veselje. Zadnji dve sta bili hčerki, brhki dekleti, materi v radost in pomoč, očetu v ponos. Mladi rod je rastel, pomagal pri delu in gospodarstva, da so živeli kakor v paradižu. Dasi je posestvo obsežno in tudi precej raztreseno, ni bilo skoro nikoli treba najemati delovnih moči. Vse so opravili domači sami. Zato je Skalarjevo blagostanje rastlo od dne do dne, dokler ni pretresel ozračja rezki krik:

»Vojna!«

Takrat se je Skalar zdrznil. Njegov najstarejši, Jernač po imenu kakor oče, je služil pri vojakih. Kakor nebroj najkrepkejših slovenskih sinov, je moral tndi on med prvimi v bojni metež.

Kmalu za njim so poklicali Andreja, Skalarjevega drugega sina. Nič ni pomagalo. Zbogom, oče, mati, sestre, brat in lepa domačija, vse, vse je treba zapustiti in zameniti za smrtonosno puško ...

Mati je jokala, oče pa je molče stiskal zobe. In tiste dni se mu je prvič jelo belo svetlikati po laseh ...

Sinova sta poročala, kako jima gre, toda poročila so bila bolj in bolj redka, vedno krajša in enoličnejša, kakor da bi jih oba pošiljala brez volje in brez zanimanja po nekakšnem neizbežnem povelju. Preden je odhajal na boj tretji sin, je prvi že nehal poročati. Potem so obvestili Skalarja, da njegov Jernej spi v Galiciji.

so peli fantje-ranjenci, ki so prišli v Zarečje na bolniški dopust, ko je sukal v rokah Skalar list, ki mu je nemo, a tem strašnejše pravil, da se z Doberdoba nikdar več ne vrne Andrej, njegov drugi sin. Skalarja je skelelo v očeh in kakor pošasti so plesale črne črke pred njim.

»Kaj sem ti storil, moj Bog, da me tako strašno tepeš!?«

V brezimni boli se je krčilo nesrečnemu očetu srce. Mati je bila ko senca, sestri — Minka in Francka, sta hodili kakor izgubljeni okrog. Razdejanje se je širilo od dne do dne. Še toliko je bilo, da so Andreju odzvonili, kakor gre kristjanu, potem so prišli in pobrali zvonove. Prazne so molčale line v zvoniku in le sove so mrtvaško skovikale z njih.

Hujše ko je bilo gorje, hujše so se vrstile še druge nadloge. Kakor strupene zajedalke so lezli ljudje iz mest: eni so hoteli živeža, drugi so molzli iz ljudi denar. Oblasti so dannadan razglašale nove dajatve, zdaj v blagu, zdaj v vojnih posojilih, ki da so edina rešitev za trpeče človeštvo.

Sredi tega gorja je stal Skalar v Zarečju kakor otok sredi razburkanega morja. Marsikje je gladil in celil, da niti nikomur povedal ni, marsikoga je rešil, ker je na sebi občutil, kaj pomeni očetu — sinova smrt. Eno pa je spoznal tisti čas: da je vsem hudo na svetu, a najhujše siromaku, ki mora nositi svojo revščino po svetu kakor podedovani greh in delati pokoro. Videl je mnoge, ki so bili zdravi in krepki, pa jih ni nihče tiral v boj, ker ...

»Ker imajo dovolj pod palcem,« je razsodil Skalar.

To spoznanje ga je skelelo. Zakaj ni dano njemu, da bi bil rešil svoje sinove? ... In ako ni mogel prvih dveh, ali ne bi bilo pošteno in pravično, da bi mogel in smel oteti vsaj Janeza, svojega tretjega sina in svoj sedaj največji up?! ... Čemu opravljajo v tolikih krajih otroško lahke posle krepki možje in ndadeniči, ako je res taka sila?! Vse to bi lahko vršili betežni starci ali pa tista šivankasta zelenjad, ki komaj nosi neznatno težo svojega telesa, ne pa orožje ...

Iz takih misli se je počasi rodila v Skalarju želja po čim večjem imetju. Pravil tega sicer ni nikomur, iz vsega njegovega življenja pa je jela kmalu jasno odsevati ta nova, a tem jačja želja. Vsak vinar je stiskal in celo sebi samemu je odrekel marsikaj, da bi tako tem hitreje in tem izdatneje pomnožil svoje premoženje in se preril v vrsto onih, ki si lahko svobodno izbirajo prostor in delo pod solncem.

Še hujše morda nego želja po imetju se je zakorenmil v Skalarju strah pred revščino.

je slišal peti vojaka-invalida, ki mn je vzela domovina vse, kar je premogel, a mn dala v zameno za zdravje samo neokretno umetno nogo, pa se je nasmehnil:

»Budalo! Kaj ti bo ljubica?! Včeraj so te pohabili, jutri te obesijo, ako se jim bo zljubilo ...«

Tako je prekovala vojna s svojimi udarci Skalarja, medtem ko njegova žena niti ni imela časa za premišljevanje. Naj se je sama vrtela po kuhinji, naj je s hčerkama delala na polju, naj je bila med sosedami — ali v cerkvi trepetaje govorila s svojim Bogom, povsod se je zavedala mati Skalarica ene same strašne resnice: Jerneja in Andreja ni več, Janez pa živi noč in dan v nevarnosti. Koder je hodila, je bila vedno zatopljena v svoje gorje. Včasih je v tej izgubljenosti celo naglas govorila sama s seboj in se tolažila, da mora biti tako in nič drugače, ker je pač božja volja taka, vendar se ni mogla pomiriti s to tolažbo. Še najbolj ji je odleglo, kadar je izvedela, da je tudi pri kaki drugi hiši koga zmanjkalo.

»Viž,« je dejala tedaj možu, »danes meni, jutri tebi, Pergačev Šimen je padel na Francoskem.«

Skalar se je komaj ozrl, tako malo ga jej zanimala novica. Sedel je za mizo in tuhtal papirje, ki so vabili k podpisovanju novega vojnega posojila. Tedaj je stopila v hišo že precej zgrbljena potovka Tereza, ki je zadnji čas nadomestovala pismonošo.

»Pravijo na pošti, da vam Janez piše in da boste gotovo veseli njegovega pisanja,« se je oglasila, ko je stopila v hišo. Skalarici so se zaiskrile oči, oče Jernač pa je navidez brezbrižno, vendar naglo hlastnil po pošti in bral. Prebral je dvakrat, pa se je le še lotil tretjič in nI niti črhnil. Skalarica je kar mezdela od same nestrpnosti. Obhajale so jo že zle slutnje, pa je vzdihnila in potožila potovki: »Nič ne vem, Tereza, kaj bo. Noč za nočjo imam take slabe in hude sanje, da me prav res skrbi. Zadnjič se mi je sanjalo, da Jernej in Andrej držita Janeza vsak za eno roko in ga vodita, Janez pa joka med njima —«

»O, Bog jim daj sveta nebesa, škoda ju je bilo res, takih zalih fantovi Ali kar je res, je pa le res! To sem pa slišala praviti že stare ljudi, še moje rajne matere mater, Bog jim daj dobro na onem svetu, ko so na tem užili dosti hudega, res, še nje sem slišala praviti, da sanje o rajnih pomenijo dobro.«

Ploha Terezinih besedi je bila gosta in bi bila morda še gostejša, da je ni presekal oče Skalar:

»Saj sem dejal! Denar, denar, pa spet denar, potlej je pa vse v redu. Stari doma dajaj, sin na fronti dajaj, samo štej, pa bo prav.«

Vstal je izza mize in v očeh se mu je kar bliskalo, ko je jel s težkimi koraki meriti sobo.

»Preje, dokler so drugod imeli dovolj,« je rentačil kakor sam zase in se ni niti ozrl po ženskah, »dokler niso bili lačni denarja izpod naših žuljev, so nam morili sinove kakor klavno živino. Vse Zarečje bi jim bil lahko ponudil, tem strašnim dunajskim vampirjem, pa ne bi bil rešil ne Jerneja ne Andreja! Oj, ti prekleta pravica in tisti, ki jo je skoval! Naše ljudi so gonili v mesnico, sami pa so modrovali o domovini! ... Da bi jim obtičala v grlu, ta njihova vražja domovina! Kaj nas neki briga cesarski Dunaj in vsi tisti, ki jim je po krvi dolgčas tam gori?! Ali nismo delali pošteno in pošteno živeli?! ...«

Potovka Tereza se je previdno in tiho pomikala proti vratom, ko je videla očeta župana tako nazarensko razjarjenega. Od same groze je pozabila, da je za veselo novico pričakovala ščepec zabele, kos kruha ali vsaj perišče bele moke. Zdaj je samo gledala, kako bi se najhitreje in najbolj varno izgubila Iz hiše. Bog nebeški, ako pride mož, ki varuje s svetlim bajonetom cesarske postave, pa sliši tako govorjenje, je po njej! ... Seve, Skalarju se ne bo zgodilo nič hudega. On je župan, mož in veljak, tak se že lahko brani ...

Skalarica je stala še vedno pri mizi in pridušeno ihtela. Moževe jeze ni razumela, le tega se je bala, da zdaj pa zdaj bruhne iz njega:

»Janeza ni več —«

Zato je vsa trepetala, ko je prejenjal Jernač s togotenjem in obmolknil. Proseče ga je pogledovala, kakor da ga hoče z očmi in solzami rotiti, naj ji prizanese s strašno novico.

Skalar je razumel ženo in njeno bolečina, saj je bila njena bolečina v enaki meri tudi njegova, le da jo je nosil on z moškim odporom in premagovanjem, medtem ko je njo trla s tako silo, da ji je že začela izpodjedati korenike njenega življenja! ...

Obstal je tedaj sredi sobe in se zmagoslavno nasmehnil:

»Janez pride domov, mati! Slišiš, Janez pride domov!« je skoro kričaje ponovil, ko je videl, da se žena ne zgane.

Ženi je kar migetalo pred očmi. Gledala je zdaj preplašeno potovko za vrati, zdaj moža sredi sobe in podrhtevala.

»Bog nebeški, kaj pa potem rohniš, če se je tako dobro obrnilo?« 

In kakor strupena puščica jo je zbodla misel, da se je Jernaču morda stemnilo v glavi.

Medtem je izustila Tereza:

»Saj sem vedela, da so mi na pošti rekli tako. Hvala Bogu no, da bom saj Janeza še enkrat videla!«

V»eš, zakaj pride Janez?« je medtem stopil Skalar k ženi.

Skalarica je odkimala.

»To je tisto,« se je nasmehnil on. »Denarja jim manjka za vojskovanje, denarja!«

In začel je dopovedovati, kako in kaj je na tem.

»Kaj se ne bi jezil!« je zaključil naposled. »Saj dam, rad dam, kar imam, da mu le rešim življenje! Samo to me žge in je, ker bi bil rad dal tudi za prvega in drugega, pa niso hoteli in nisem niti dati smel! Oba sta morala v smrt... Zakaj? Zato, ker trinogi, ki so nas pahnili v vojno, tedaj še niso potrebovali našega denarja!«

Skalarici ni bilo mnogo na tem, kar je mož modroval o pravici in krivici, tembolj pa jo je prevzela misel, da se vrne domov vsaj en miljenec, da bo vsaj enega svojih sinov smela še enkrat gledati iz obličja v obličje.

»Kdaj pride?«

»Kmalu! Sporočiti mu je treba, da mu dovolim podpisati par tisočakov vojnega posojila —«

»Tisočakov,« se je zavzela Tereza za vrati.

Skalar je prikimal, sedel in z okorno roko pisal sinu.

Zdajci se je Skalarica spomnila potovke.

»Glej no,« se je opravičila, »kmalu bi bila pozabila nate.«

Z očmi je povabila Terezo v kuhinjo in ji naložila mnogo več, nego se je bila potovka nadejala. Potem ji je še naročila:

»Če kaj srečaš Francko, ko pojde iz šole, ji povej, da pride Janez domov! Revica tako žaluje za brati, da se kar bojim zanjo. Ne vem, kako je to, ali ta otrok je tako mehkega srca, da kar ne morem povedati ...«

»Bom, bom,« je hitela Tereza. »Že pojdem tako, da jo srečam. — Kje je pa Minka?«

»Minka obira peso. Saj res! Saj boš tudi njo videla in ji lahko poveš. Tam na tisti njivi ie za ovinkom, pri cesti. Bodi no tako dobra, pa ji povej, naj kmalu pride domov. Tako sem vesela, da kar ne morem biti sama.«

»Res, pri vas ste še srečni! Ali pomislite, pri Pergačevih, kako je hudo! Ona bolna, on tudi ni bogve kako trden. Šimen je padel, Toneta in Pepeta pogrešajo, Nace menda še piše, zdaj mora pa še Janez k vojakom. To, to pomislite, kaj se pravi!« 

Skalarica je vzdihnila in prikimala.

»Kdo bo delal,« je nadaljevala Tereza. »Ančka sama tudi ne more vsemu kaj, četudi je pridna, da ji ni para.«

»Ančka je res pridna,« je potrdila Skalarica.

»Seve, kaj pa mislite,« je vrtela Tereza, »saj še osemnajst let nima, delati mora pa za moškega in žensko, pa ne celo samo za enega ali za dva!...«

Skalarica je brez tuje hvale tudi sama ccnila Pergačevo Ančko. Saj je vedela, da ona tako rekoč rešuje vse, kar je treba, da ne pridejo Pergačevi ob grunt. Stari je slabo gospodaril in zlezel v take dolgove, da je mladi moral precej odprodati, če je še hotel ostati Pergač. Morda bi se bil še bolj srečno izrinil, da ga ni začela tepsti druga šiba: ženina bolezen.

Pergačevka in Skalarica sta bili v mladih dneh vrstnici in sta skupaj dekličevali. Že tedaj je bila Meta tako nekam bolj vitka in šibka, da so jo družice vedno dražile z »gospodično«. Ko pa se je omožila in zalezla v take skrbi, se je začela prav vidno sušiti. Da je bila mera skrbi in težav še bolj zvrhana, sta dobila Pergačeva še cel venec otrok, tako da je žena naposled morala kloniti. Vrglo jo je na posteljo in le poredkoma je vstala za nekaj dni, da je potem spet legla za cele tedne.

Ko so otroci, kar jih je ostalo živih, nekoliko odrasli, se je Pergačevim spet jelo obračati nekam na bolje. Bilo je že podoba, da se izkopljejo iz večne stiske, ko jih je zgrabila vojna. Tedaj so splavali vsi upi po vodi. Udarec je sledil za udarcem. Edino Anica, izmed deklet najstarejša, je še upala. Poleg domačih del je pridno šivala in tako prislužila marsikak novec ali vsaj odslužila s svojim delom tu ali tam zastarel dolg, a čudežev tudi ona nI zmogla. K sreči je bila po naravi bolj podobna očetu nego materi, krepka in visokoraščena, tako da je še dokaj vztrajno zmagovala napore. Morda ji je pa pri tem le tudi pomagala tista srčna nežnost, ki jo je podedovala po materi in ki je v mladem bitju že zgodaj obudila sanje o ljubezni.

Še ko je bila čisto otrok, jo je marsikdo občudoval zaradi njene lepote. Čim pa je prihajala v bližino dekliških let, je bila njena lepa rast, pod gladkim čelom iskreče se črne oči, rdeče, zdrave ustnice in venčasto spletene kite črnih las prava omama mlademu svetu. Ančka sama se tega ni zavedala in tudi ni imela časa razmišljati o tem. Bilo je treba delati, delati od jutra do večera in še pozno v noč. Šivanja se je naučila tako rekoč kradoma in skrivaj, vendar je hitro zaslovela. Celo stare šivilje so jo kmalu vpraševale za svet, tako je bila spretna ...

Tisti čas, divjala je že drugo leto vojna, se je zganilo v njenem srcu. Prvič je opazila, da ji je prijetno, ako govori s tem, zoperno, ako mora biti blizu onega, da ji ostane nekateri obraz vedno pred očmi, medtem ko drugega niti takrat prav ne opazi, ko govori z dotičnim človekom.

Takrat se je zgodilo, da jo je došel na poti zastaven fant, ko se je vračala s polja. Govorila sta prav vsakdanje: o delu, o košnji in mlatvi, pa o vojni. Ko pa je bila Ančka doma in je zagledala skozi okno večerno zarjo, se ni mogla premagati. Stopila je na vrt, utrgala velik, rdeč cvet in zapela s tihim glasom:

In zazdelo se ji je, da je tam gori, kjer se Zarečica še poganja po tesninah, nekdo zaukal. Obšlo jo je sladko občutje dotlej nepoznanega razkošja in vsa zardela se je vrnila v hišo ...

Taka je tedaj bila Pergačeva Ančka, zato se ni mati Skalarica prav nič čudila Terezi, ki je mladenko hvalila. Tem večje je bilo njeno začudenje, ko je rekla potovka:

»To bo vesela, ko pride vaš Janez!«

»Zakaj?«

»No, saj sami veste. Letos ji je že trikrat pisal, pravijo —«

»Naš — Ančki?!«

»Za pet ran božjih, komu pa? Ali naj bi pisal tisti našemljeni Lizi iz Loke, ki je šla k »Rdečemu križu«, ker je mislila, da bo tam iztaknila kakšnega polikanega oficirja, pa jo je hitro spet pobrisala domov, ko je videla, da je treba streči celo ranjenim ciganom!«

Mater Skalarico je Terezina pripomba nekam neprijetno dignila in tudi potovka sama se je zbala, da je morda rekla preveč. Zato se je naglo še enkrat zahvalila. da sporoči Francki in Minki novico o Janezovem prihodu, pa jo je odkurila.

»Moram iti, moram iti,« je hitela, ko jo je mati županja hotela še malo pridržati, »saj veste, dandanes pošte povsod težko pričakujejo.«

»Kaj poreče oče, ako izve!« je zaskrbelo Skalarico. »Zdaj, ko tako sovraži revščino.« 

In v radost, ki jo je mati občutila ob misli na sinovo vrnitev, je kanila prva grenka kaplja. Takoj ji je sledila druga:

»Niti mu morda ni za naju z očetom ... Na Ančko misli —« 

Pa se je zdrznila:

»Kakšna sem vendar danes!? Kakor da je Janez še vedno otrok, ki naj se oprijema mojega krila. Saj je vendar vojak —«

Oj — in vendar je bilo materi težko, dvakrat težko, ker ni imela žive duše, da bi se pomenila ž njo. Ali naj potoži možu? — Joj, on ne sme tega niti slišati. — Sicer pa morda še niti ni nič res. Tereza ropoče kakor klepetec na drogu. Kamor vleče veter, tja ji obrne besedo.

Medtem je zaropotal pred hišo ročni voziček in zazvenel v vežo Minkin srebrni glas:

»Mati, ali res pride Janez domov?« 

Skalarica je stopila venkaj in pomagala hčeri znositi perje v vežo.

»Očetu je pisal danes, da pride,« je pritrdila.

»To bo vesela Francka,« je menila deklica, a izza ogla je že kričala najmlajša:

»Mati, Minka, oče, juhuhu. Janez pride domov!«

Skalar je medtem uredil, kar se mu je zdelo potrebno, poklical ženo in naročil:

»Jaz pojdem v Loko, da pripravim za fanta denar. Če bi se kaj zamudil, ni treba biti v skrbeh.«

Potem je šel. Ko je stopal navzdol po rebri, mu je rojilo tisočero misli po glavi. Med njimi najbolj nemirna je bila morda tista, ki ga je mučila z vprašanjem, če ni morda preje pričo Tereze govoril preveč odkrito. Babnica bi utegnila kje narobe obrniti jezik, pa bi bilo po njem.

»E, saj ima menda vendar glavo nasajeno na pravem koncu,« se je nazadnje otresel in stopal počasi po cesti skozi vas. Bil je lep junijski dan in solnce je ogrevalo vso pokrajino s tako toploto, da je ponekod kar venelo listje po drevju. Ko je prišel Skalar do sredi vasi, se je nehote ozrl na zapadno stran, kjer je na osamelem, a zložno dostopnem holmu stala Pergačeva domačija. Ob pogledu na to hišo je Skalar vselej občutil nekaj otroško mehkega. Spomini iz davne mladosti so zaživeli v njem in ga tako nekam čudno raznežili, da se je komaj premagoval.

Kje so že tista leta, ko sta fantovala s Pergačem. Šimen je bil menda par let starejši od njega, razumela sta se pa prav dobro. Kadar je med fanti prišlo kaj navzkriž, sta bila s Pergačem vedno v istem taboru.

Tiste dni je bila Metina slika vedno živa v Skalarjevem srcu. Prav gotovo bi Meta ne bila nikoli Pergačevka. ampak Skalarica, da ni zasledil skrivnosti Jernačevega srca oče, ki je kratko odločil:

»Lahko vzameš Tkalčevo Meto, prav nič ti ne branim. Samo to ti povem, da mladi Skalar ž njo ne boš nikoli in tudi dobil ne boš drugega od mene nego to in toliko, kar in kolikor ti prisodi postava.«

Skalar je poznal svojega očeta in vedel, da je vsaka beseda zoper njegovo voljo prazna. Zato se je odrekel misli na Meto in si izbral Koreničevo Polono, ki je bila očetu po volji in tudi Jernaču samemu ne zoperna, medtem ko je Meta dala roko in srce Pergaču. Zgodilo se je vse tako tiho, da skoro nihče ni slutil, kako toplo je Skalar nekoč ljubil Meto. Še celo sam si je bil skušal dopovedati, da je bilo vse tisto samo »nora mladost«, vendar se mu ni nikoli prav posrečilo. S Pergačem sta ostala prijatelja tudi potem, ko sta vsak od svojih roditeljev prevzela gospodarstvo, na dom k Pergaču pa Skalar ni šel več izza tistega dne, ko je mlada žena Meta prišla v svoj novi dom. Bal se je svoje nore mladosti«, svojega srca, ki ni hotelo biti tako pokorno željam starega Skalarja kakor je želel celo Jernač sam ... Z leti sta se potem mladostna tovariša drug drugemu skoro docela odtujila. Lastne, brige so vsakemu izpodrinile misli na drugega.

»Bogve, kako da mi je danes to tako živo pred očmi,« je pomislil Skalar in se nehote spet ozrl proti Pergačevi hiši. Tedaj je zagledal Pergača, ki je šel po holmu navzdol proti cesti. Prvi hip je bil že hotel pospešiti korak, a ga je nato le zadržal.

«»Kam si se pa namenil. Šimen,« ga je nagovoril že iz dalje.

Pergač je v odgovor najpreje samo pokimal z glavo in se nasmehnil, ko pa je Skalarja došel, mu je potožil:

»Huda, huda pota imam, veš, Jernej. Pri nas je kakor zakleto. Janez bo moral zdaj noter, pa mu nimam —«

Ostalo je mož pogoltnil in preskočil na drugo:

»Da bi vsaj ona bila kaj bolj trdna. Ti ne veš, kaj je bolezen v hiši! Kakor da bi v brezdno metal, pozna se pa spred in zad ne nič.«

Nato je malo pokašljal in obmolknil. »Ta vojna nas res vse tepe, vsakega po svoje,« je pripomnil Skalar. Po spominih, ki so pa bili pravkar obhajali, je bil tako nekam mehak, da ga je bolela vsaka Pergačeva beseda.

»Zdaj grem v Loko,« je povzel Pergač, »da mi v posojilnici malo prelože. Ako ne bi bilo tako, bi se bil že izkopal. Proda se dobro, kdor kaj premore, ali kaj, ko pri nas vse skupaj še za zdravila in zdravnika ni dovolj.«

»Ali je Meta tako pri kraju?« se je zavzel Skalar.

»Je in ni, kakor pač pride. Zdravnik pravi, da je dobila pri otrocih.«

»O, tisto je hudo —«

»Tako hudo, da nikoli tega! Kaj druge bolezni?! Kadar se te loti, te stisne — ali jo pa premagaš in te pusti —«

»No res, se vsaj odloči —«

»Kakopak! Odloči se tako ali tako. — Pri nas pa nič in nič!«

»Pa bi še kje drugje povprašal! Morda bi ti v Ljubljani mogli pomagati —«

»O, v Ljubljani, kam pa misliš?! Če začnem hoditi tja, se nam kmalu vsem skupaj zruši streha nad glavo —«

»Ej ho, kadar je tako pa le ne smemo drug mimo drugega. Bom pa jaz malo priskočil na pomoč. Če bi te v Loki preveč pestili,« se je odločil Skalar. Pergač, ki tega ni pričakoval, je ves presenečen obstal.

»Ali bi res?«

»I, no, res! Saj smo vsi ljudje in vsakega lahko zadene nadloga.«

Komaj je izrekel, mu je bilo že skoro žal. Spomnil se je, da je zdaj prekršil svoje mnenje o bogastvu, zraven pa ga je prosil Metin bledi obraz z izrazom tolikšnega trpljenja, da se je zdrznil.

Dolgo sta korakala moža molče drug poleg drugega. Šele zunaj vasi, ko sta bila čisto sama med njivami, je menil Pergač:

»Saj bom že kako, če mi res napraviš to dobroto. Ančka bi lahko prišla kaj šivat: za Polono, če ji bo treba, pa kakšne srajce — ali za deklini —«

»Nič ne skrbi,« je zamahnil Skalar z roko, »saj me nisi prosil! Prijatelja sva izza mlada in to je dovolj!«

Skalar si je moral priznati, da že dolgo ni občutil tolikšnega zadovoljstva v sebi, Pergač pa je bil tudi pomirjen kot že davno ne več. Ne eden ne drugi skoro ni več občutil nadlog ob prihodu v Loko ...

Ko se je pod noč vrnil oče Pergač domov in jel praviti, da je govoril in hodil s Skalarjem, je Ančki vse padlo iz rok. Kakor obsojenka je čakala, kdaj jo oče obsuje s kopo očitkov in ostrih svaril, mesto tega pa je Pergač zadovoljno pripovedoval, kako sta se s Skalarjem lepo pomenila in kako mu je župan, celo prijateljsko ponudil svojo pomoč.

Ančki je veselo zaigralo srce.

»Če je tako, potem sme upati ...«

Kakor podlasica je smuknila v kuhinjo in ob trepetajoči luči tleče treske pisala Skalarjevemu Janezu, kaj se godi doma in kako težko ga pričakuje ... Sporočila mu je tudi, da sta njegov in njen oče skupaj bila v Loki, da obnavljata nekdanje prijateljstvo in da zato sedaj tudi ona upa več nego doslej.

Ko je končala, se je zamislila ... Kako je vendar čudno prišlo vse to! Nikoli si ona ne bi bila upala misliti na Skalarjevega, dasi ga ni mogla pozabiti izza tistega popoldneva, ko jo je spremljal s polja. Potem sta se videla še večkrat, se pomenkovala in šalila, vendar nikoli nič o tem, kar je polnilo Ančkino srce. Ko pa je naposled moral Janez k vojakom, je prišel zadnjo noč pred odhodom pod njeno okno. Dasi je pričakovala in želela tega obiska, se je vendar prestrašila, ko je videla svojo željo izpolnjeno. Sklenila je, da se ne oglasi, toda Janezov glas je vabil tako božajoče, da je kmalu prelomila svoj sklep in prišla k oknu.

Ko je poslušala Janezove mehke besede, je tonila v sladkem razkošju, vendar se je premagovala in ponavljala venomer isto:

»Ne misli name, ko veš, da ni mogoče —«

»Ančka —«

»Bodi pameten, Janez, saj veš, da je vse zastonj!«

»Brez tebe umrjem —«

»Ne govori tako!«

»Brez tebe ne morem in nočem živeti!«

»Če me imaš res rad, Janez, ubogaj in me pozabi! Tvoj oče ne bi nikoli dovolili —«

»Če bi me imela malo, vsaj čisto majceno rada, bi ne govorila tako —«

»Janez —!«

»Ančka, Anica, golobička moja! ...

Še nocoj je bila vsaka njegova beseda živa v njenem spominu, vsaka beseda in vsaka njegova kretnja. Kakor da je bilo zdajle, tako je še toplo drhtel na njenih ustnih njegov poljub.

Medtem ko je Ančka tako premišljevala v kuhinji, je pokašljevala mati Meta v sobi o Skalarjevi dobrotljivosti. Možu ni omenila svojih misli niti z besedo, njo samo pa je bolela njegova dobrota.

»Kaj mi hoče sedaj, ko sem že napol v grobu,« je mislila in bridkost, nekšno čudno, nežno hrepenenje po odbegli minulosti ji je privabilo solze v oči.

»Nič ne bodi žalostna,« je tolažil oče Šimen, »bo že Bog dal, da bo boljše —«

»Hudo mi je,« se je umaknila žena, »ko vidim, da vsi skupaj trpite z menoj, pa ne morem pomagati.«

Pergač je vzdilinil in si otrl solzo. Bila je samo ena edina, a ta je žgala kakor žerjavica.

Medtem je prišel Janez domov. Pravil je, kar je slišal o dogodkih na bojišču. Tu in tam se govori o zmagah, vojna pa le besni daije.

»Smo mislili, da bo v štirinajstih dneh vsega konec, zdaj pa imamo štirinajst dni,« je zamolklo pripomnil Pergač.

Janez je prikimal:

»Pravijo, da se bo vleklo, dokler bo še kaj za pod zob —«

»Bog se nas usmili!« je vzdihnila Pergačka ...

Čez par dni je prišel zdravnik iz Ljubljane v Zarečje. Ko so stare ženice izvedele, kaj vse žrtvuje Pergač za svojo ženo, jim kar ni hotelo v glavo, kako je to mogoče.

»Saj bo ob vse, ko takole razsiplje!«

»Rad jo pa mora imeti, da toliko da zanjo.«

»In pa: ko je vse zastonj!«

»Kadar pade enkrat na pljuča, ni več pomoči.«

Zdravnik, ki je preiskal Pergačko, ni bil nič kaj posebno zadovoljen. Dokler je bil v bolniški sobi, je bil še nekam veder in skoro šaljiv, ko pa ga je Pergač peljal nazaj na postajo v Loko, je povedal:

»Ravnajte se natanko po tem, kar sem naročil. Upanje imam, vendar se bojim, da zdrava vaša žena ne bo nikoli več. Lahko se zgodi nesreča tako rekoč čez noč, lahko se pa tudi zavleče še cela leta. Ta bolezen je potuhnjena —«

»Tak je res jetika,« je brezupno vprašal Pergač.

»Da, neke vrste jetika,« je potrdil zdravnik.

»Pa mislite, da je res dobila pri otrocih« je še hotel vedeti Šimen.

Zdravnik je odkimal.

»S tem se je mogoče bolezen pospesila, začela pa ne,« je dejal odločno ...

Ko se je vrnil domov, je zavil Pergač k Skalarju, da bi mu povedal, kako je bilo. Ko je stopil tamkaj v hišo, je že sedel Skalarjev sin za mizo. Obledela, povaljana in razdrapana uniforma ga je tako predrugačila, da ga Pergač skoro ne bi bil spoznal. Bolj nego po fantovem obrazu je sodil po slovesnosti, ki je vladala v hiši, da mora biti to res Skalarjev sin.

Pomenkovali so se, kako je na bojišču, koliko jih je že izginilo iz Zarečja, kdaj bo konec teh grozot in kako strašno bo šele razdejanje, kadar se ljudje spet vrnejo vsak na svoj dom.

»Kaj mi,« je menil Janez, »mi bomo že kako! Oni, oni, ki so morali pustiti svoje in oditi, da se zdaj tam pehamo mi, oni bodo reveži. Ponekod niti ne bodo več spoznali svojega kraja, tako strašno je vse opustošeno in razdejano —«

»Kako je pa kaj z Meto?« je vprašal župan Jernač.

Šimen je povedal, kaj je rekel zdravnik. In zdajci, ko je slišal govoriti tega izmučenega, obupanega človeka, se je Skalar spet spomnil, kako strašna je revščina.

»Le nič ne obupaj,« je sicer dejal Šimnu, toda v glasu ni več bilo toplote.

Ko se je Pergač odpravljal, je dejal Skalarjev:

»Bom pa stopil malo z vami, da se kaj pomeniva z Janezom. Saj pride menda on tudi kmalu za menoj.«

»Drugi teden mora noter,« je žalostno dejal Pergač.

Branil ni Janezu nihče, le mati ga je pogledala tako nekam splašeno, da je skoro nehote dejal:

»Saj bom kmalu spet doma.«

Komaj sta bila s Pergačem zunaj, je bilo Janezovo prvo vprašanje:

»Kaj pa Ančka?«

Oče Šimen je miloval in hvalil hčer. Sicer se mu ni niti sanjalo, zakaj Janez vprašuje po njej, vendar je že iz navade in kakor iz hvaležnosti naštel s kratkimi besedami vse njene vrline. Povedal je tudi, kakšno dobroto mu je zadnji čas izkazal Skalar in kako misli, da bi Ančka lahko s takim in takim delom vsaj malo povrnila. Janez se je strastno oprijel te novice.

»Saj res! Meni bi lahko napravila eno in drugo. Veste, prišel sem domov ko cigan.«

Pergač je bil zadovoljen.

Ko je mladenka zagledala Skalarjevega Janeza, je zardela in pobledela od razburjenosti. Dala mu je roko, besede v pozdrav pa ni mogla izreči, tako je bila razburjena. Dasi bi ga hotela objeti, sesti k njemu in se ne nikoli več ločiti od njega, se mu je vendar izmikala in samo kratko odgovarjala na njegova vprašanja.

Janez je videl, razumel in se veselil tega. Govoril je največ z Ančkinim bratom, a kjer je le mogel, je besedo zasukal tako, da je tudi zanjo zvenel skrit pomen iž nje.

je polglasno ponavljal s pojočim glasom, ko se je vračal proti domu.

Materi je dejal:

»Pergačeva bi mi lahko pošila sedaj, kar je treba —«

»Bom pa pripravila in ji poslala,« je takoj privolila mati Skalarica.

»Kaj ji boste pošiljali, ko lahko pride šivat k nam?« je popravil Janez.

Mati je branila.

»Saj veš, da ima dekle še vse polno drugega dela. Kar na dom ji pošljem. Minka ji bo zanesla —«

»Nikar, mati,« je prijazno menil Janez, »ali ste pozabili, da je Pergačka jetična? S tem prenašanjem sem in tja bi se utegnila še k nam zanesti ta strašna bolezen!«

S tem je soglašal tudi oče Skalar. Sicer v nalezljivost bolezni ni tako verjel, kakor je pravil sin, a vseeno se mu je zdelo nekam imenitno, da njegov Janez govori kot kak doktor.

Mati se je tedaj morala ukloniti, Janez pa je bil potihoma vesel in zadovoljen, da se mu je zvijača tako posrečila ...

Ančka je delala pri Skalarjevih že tretji dan. Janezov dopust je mineval z neverjetno naglico in kakor nevidna pošast se je bližal dan odhoda.

Zjutraj, ko je Ančka prišla, je bila objokana.

»Kaj ti je?« je hotel vedeti Janez.

Dekle se je izmikalo odgovoru, nazadnje je pa le povedalo:

»Janez je moral danes noter in materi je spet hujše ...«

Vse ostalo je razumel Skalarjev tudi brez besed. Prijel je mladenko za roko:

»Nikar ne obupaj, Ančka, saj bo še vse dobro! Samo da mine vojna, da se spet vrnemo —«

In kakor v omotici je začutila na ustnih njegov poljub.

Tedaj je stopil v sobo Skalar. Mlada dva sta odskočila narazen, toda njuna zmedenost ni ušla njegovemu očesu. Rekel ni nič, samo pokašljal je in spet odšel.

»Kaj bo zdaj?« se je zbala Ančka.

»Nič! Enkrat se mora izvedeti,« je menil Janez. Tesno pa je bilo obema in nobeden ni mogel najti prave besede, da bi razvedril drugega.

Čez nekaj časa se je oče Skalar vrnil.

»Janez, ali bi mi hotel pomagati v kozolcu prepehati vozove?«

»Rad,« je dejal sin in odšel z očetom. Ančka, ki je ostala sama, je trepetala. Kakor angel se ji je zdela Francka, ki je priskakljala v sobo.

»Ančka, nauči še mene šivati,« je prosila tako otroško, da se je Pergačeva morala nasmehniti. Potem sta čebljali o tem in onem, pa tudi o Pergačevem Janezu, kako se mu kaj godi pri vojakih.

»Oh, to so reveži naši fantje,« je končno vzdihnila mala in njen obraz je bil neprimerno resen za njeno starost.

Nekaj časa sta molčali obe, potem pa se je oglasilo kakor da se je vzdramila drobna ptička iz sanj:

Pela je Francka. Ančka se ni mogla premagati in ji je pomagala pri naslednji kitici:

Janez, ki je pomagal očetu v kozolcu, je slišal dekliško petje in je — zaukal. Radost in bolečina sta mu iztisnili iz grla bolestno uporni vrisk.

Stari ga je kapasto pogledal:

»Kaj ti pa je danes, fant?«

»Nič,» se je zasmejal Janez. »Vesel sem, ker sem še živ.«

In kakor da ne vidi očeta poleg sebe, je začel:

Pa je spet zaukal, da je kar zarezalo po vasi.

Skalar je poslušal, gledal in molčal. Ko je fant nehal peti, si je oče šele opomogel:

»Kaj ti pa je, ali si — pil?«

»O, saj pojem lahko brez pijače,« se je zasmejal sin.

Oče je nato prijel brez ovinkov:

»Fant, Ančke ne moti, ti pravim, ker je poštena in bi ne bilo prav in ne dobro zate, da bi jo imel na vesti.«

»Saj je nič ne motim —«

»Če si Skalarjev, ne laži in ne taji, kar sem videl na lastne oči!«

»Prav! Nič ne lažem in nič ne tajim, samo povem vam, da bo Ančka moja, če se živ in zdrav vrnem domov.«

Sin je govoril s toliko odločnostjo, da je očeta zaskrbelo. Še enkrat je živo šla mimo njega lastna mladost. Bilo je že na tem, da ga premaga ginjenost, pa jo je le zatrl. In kakor nekoč oče njemu, je dejal zdaj sam svojemu sinu:

»Prav, nič ti ne branim. Naredi, kakor se ti zdi, samo to ti povem, da mladi Skalar z njo ne boš nikoli.«

Tedaj se je zgodilo, česar oče župan ne bi bil pričakoval. Janez se je visoko vzravnal in odločno povedal:

»Nič za to! Dokler imam zdrave ude, me ni strah, če pa me pohabijo in uničijo, mi tudi Skalarjevo nič ne pomaga.« 

In uporno je odšel proti hiši. Stopil je k Ančki:

»Nič ne zameri, če bi bilo kaj narobe! Jaz ostanem pri tem, kar sem dejal, drugi pa naj počno, kar hočejo.«

Ančka je trepetala. Vedela je, da sta govorila Skalarjeva, — a kako sta govorila, je dovolj jasno povedal Janezov bledi obraz. Niti besede ni mogla reči, le solze so jo polile in žgale po licih.

»Ne jokaj, dekle —«

»Nesrečen boš zaradi mene,« je zastokala Ančka.

Janez je zaškripal z zobmi.

»Ne Skalarjev grunt ne celo Zarečje me ne odvrne od tega, kar sem dejal!«

V sobo je stopila mati:

»Janez —«

Sin se ni ozrl.

Mati je ponovila klic. Bil je plah in proseč.

»Mati bi radi govorili s teboj,« je šepetala Ančka in skrivala obraz k šivanju.

Francka, ki ni mogla iz sobe, je gledala zdaj enega, zdaj drugega. Ker je videla jokati Ančko, se je še njej storilo inako, pa je zaihtela.

»Kaj ti je?« se je zasmilila Janezu, ki je na Ančkino prošnjo le stopil proti materi.

»Zakaj jokaš?«

»Saj Ančka tudi,« je preprosto odvrnila mala.

»Le tiho bodi,« jo je pogladil brat po laseh, »pa nič ne glej tega. Ti si še tako mlada in srečna, da ti ni treba jokati.«

Ko je govoril, se mu je poznalo na glasu, kako ga tare bolečina.

Skalarici ni bilo nič manj hudo nego sinu. Čutila je, da je izpolnjena njena zla slutnja. Sin ne misli več nanjo: materina slika se je morala umakniti drugi, bolj jasni in bolj sveži.

Mati bi bila prestala tudi to, ali bolečina je rila globlje: Zdaj, ko visi med življenjem in smrtjo, ko pojde tja, kjer ga vsak korak lahko zagrabi mrzla bela žena, zdaj se je sprl z očetom. Kakor oče in sin sta praznovala svidenje, ločila pa se bosta kot tujca, pa ne le tujca, ampak morda celo kot — sovražnika. In to v času, ko v obeh lahko živi misel, da se vidita zadnjič v življenju ...

Kakor iz bridkih sanj je povzela Skalarica:

»Janez, sin moj, poslušaj, ko moraš vendar vedeti, da govori materina ljubezen s Teboj. Odloži, kar si se menil z Ančko. Saj ni treba, da prelomiš besedo, ako si jo dal, samo zdajle ne sili s tem v očeta —« 

»Nikogar nisem silil —«

»Vem, da ne. Samo zdaj veš, kako je. Oče je nekaj videl in nekaj slišal —«

»Oče vidi samo denar,« je trpko vzdihnil Janez.

»Joj, Janez, otrok moj, kako se motiš! Da bi vedel, kako se je očetu mudilo, ko si pisal, na kak način bi ti lahko pripomogli do dopusta —«

»Saj mi je žal, da sem pisal,« je vztrajal Janez v svoji trmi.

Za Skalarico je bila vsaka njegova beseda oster meč. Komaj je goltala solze, tako jo je tiščala bolečina. Ker ni vedela prav nič več drugeg , je poskušala še z najrahlejšo nežnostjo:

»Janez, poglej, sam si dejal, kako je s to boleznijo. Vidiš, saj veš, kako je s Pergačevko. Samo toliko bi počakal, da se pokaže, če bo Ančka zdrava. Ali ne bi bilo škoda tebe in nje, če bi morala drug poleg drugega hirati z edinim upanjem, da vaiu reši smrt? ...«

Janeza je pretreslo.

»Mati —!«

»Saj veš, da ti še nikoli nisem želela nič slabega —«

Ko je zdajci Janez pogledal mater, si je moral priznati, da je laglje zreti na bojišču smrti v obraz nego doma v materino oko, ki je solzno od žalosti ... Tak je bil Janez, Skalarjev tretji sin.

»Janez —?« je po dolgem premolku zaprosila mati.

Sin je tiho prikimal. Stopil je v sobo in pošepetal Ančki:

»Ne žaluj in ne razumi me narobe, če bom hladen pri slovesu. Zdajle ti še povem, da naju more ločiti samo smrt.«

Odtlej z Ančko nista več govorila. Janez se je vrnil na bojišče, ne da bi bil prišel k njej po slovo. Skalar je bil zadovoljen.

»Saj je le pameten fant,« je veselo priznal ženi.

»Sam Bog ga varuj in ohrani,« je vzdihnila Skalarica. Skrbelo jo je, če ne bo morda sinova razdvojenost vir novih bolečin. Kajti toliko je vedela, da je bila Janezova sprava z očetom tolažilno sredstvo zanjo, medtem ko je sinovo srce ostalo sebi in izvoljenki zvesto ...

To so bili mučni dnevi, dnevi neprestanega strahu in groze. Po poljih so se trudile ženske, otroci in onemogli starci, medtem ko je cvet moči hiral tam daleč na bojiščih. Gosposka je dan na dan huje pritiskala, da bi izmozgala iz ljudi še tisto malo, kar so premogli. Enkrat je naznanjal oglas vojno posojilo, drugič je popisoval komisar pridelke, tretjič je prišel ukaz, da je treba dati najlepše govedo iz hleva. Vmes so romale po vaseh cele procesije sestradanih ljudi, ki so ponujali oblačila, zlatnino, obutev in najrazličnejšo ropotijo v zameno za živila. Poleg tega se je tupatam pojavila na vasi vojaška patrulja, vzela in odpeljala, kar je dosegla, a mesto plačila je izstavljala nesrečnim prebivalcem potrdila, da dobe toliko in toliko pri tej in tej blagajni. Kdaj bodo to prejeli, je taka patrulja navadno pozabila povedati.

Da je bilo gorje popolnejše, so dannadan pljuskale na vas novice, da je padel ta, da je ob nogo oni, da spet drugega pogrešajo že leto dni in še več takih in enakih veselosti. Do skrajnosti potrte in izmučene so medlele žene med svojo nebogljeno deco in čakale, čakale ... In zgodilo se je pač, da se je ta ali ona spozabila: vojak, ujetnik, včasih tudi čisto neznan pritepenec, ki ga vzame noč kot ga je noč prinesla, jo je premotil.

Skoro že ni bilo hiše v Zarečju, ki ne bi bila na ta ali drug način prizadeta, vendar mera grenkosti še ni bila zvrhana. Nevidna sila, ki je tisti čas trosila gorje po svetu, ji je prilila še najhujšega gorja: bolezni. Kakor muhe so cepali ljudje, mlado, staro, vse navprek. Danes še zdrav, je jutri legel, a čez teden dni so ga spremili — na pokopališče. Zategli vzdihljaji osivelega starca, ki je molil za pokojnega, so nadomeščali zvonenje.

Devetnajst fantov in mož iz Zarečja je že prelilo svojo kri na bojnih poljanah, dvajseti pa je bil Pergačev Nace. Ko je to slišal, se je Skalar spet prestrašil:

»Da bi se le našemu Janezu kaj ne zgodilo ...«

Po dolgem času je tedaj spet krenil na vas z namenom, da bi kje srečal Pergača. Dasi mu je bila nevšečna in celo odurna misel, da bi njegov sin še vedno utegnil biti v kakih stikih z Ančko, si je natihoma le prav iskreno želel, da bi bilo tako.

»Nak,« je zarobantil sam nad seboj, ko se je zavedel svoje želje, »rajši vidim —«

Tega si le ni upal izreči. Razdvojen in sam s seboj nezadovoljen ter jezen na ves svet se je hotel vrniti domov, ko zagleda učiteljico in Pergačevo Ančko.

»No, pa še babe moram srečati, da je vsaj dovolj smole skupaj,« zagodrnja nejevoljno župan Jernač, vendar spozna, da se nikakor ne kaže izmikati, že zavoljo županske časti ne.

»Dober dan, gospod župan,« pozdravi učiteljica s tako vedrim glasom, kakor da prihaja v svate. »Čisto prav, da se srečamo. Bili sva namenjeni k vam.«

»K meni?«

»Da. Važni, zelo važni opravki. Ako vas preveč ne motiva—«

»Hm, mene nič ne motita. Lahko gremo kar domov, če je treba,« odvrne Skalar.

»Preljubeznivo,« se dobrika učiteljica. Mlada je še in drobna, napol otrok.

Ančka ves čas molči, zardeva in pobledeva in venomer skuša hoditi tako, da je kolikor mogoče skrita za učiteljičinim hrbtom.

Učiteljica nadaljuje:

»Rdeči križ naju pošilja. Po bolnicah manjka obvez, perila, posteljnine, pomislite, našim lastnim ljudem manjka! Zato je odrejeno zdaj zbiranje po vaseh, od hiše do hiše, pri dobrih ljudeh. Vsakdo da prostovoljno, kar more utrpeti. Tu kaka srajčka, tam rjuhica, tudi robček je dober, — saj razumete, gospod župan, kaj je sila.«

Učiteljica drobi kakor gorski potoček, župan pa pritrjuje:

»O, razumem, krvavo razumem.«

Zraven misli:

»Že spet beračijo. Da bi vse skupaj zlodej vzel!«

Medtem nadaljuje učiteljica:

»Kakor vem, da je Zarečje strahovito prizadeto —«

»Devetnajst jih je že, ki jih ne bo nikoli več nazaj,« trdo izgovarja Skalar.

»Vem,« pravi učiteljica, »zato sem pa tudi prepričana, da nihče ne odreče pomoči.«

»Ne vem,« odkimava Skalar.

»Joj, pomislite,« vztraja učiteljica, »kaj, če bi doletelo vašega sina?! ... Ranjen, utrujen, sestradan in obnemogel do smrti, pa ne bi imel obveze, da si zaveže rane, ne postelje, da leže, ne bi imel, ker — dom zanj nima več srca ... Pomislite, gospod župan.«

Skalarju prihaja vroče.

»Vražje babše,« si mislii, »prav tebe in prav zdajle je bilo treba!« Čudno ga stiska v grlu in z nenavadno naglico mu začne biti srce.

»Saj ne rečem,« se ogiblje, »nič ne rečem, toda ljudje, nimajo. Jaz, no, jaz bom že dal po svojih močeh.«

Učiteljica zmaguje:

»No, vidite, besede mičejo, vzgledi vlečejo! Zato vam tudi izdam veselo novico, da je vaš Janez še vedno čil in čvrst!«

»Kako ve ta?« izpreleti Skalarja. Kakor pod vplivom slutnje se ozre po Ančki. Ko zagleda njen obraz, ki je zdajci apnenobled, ve takoj, kako je mogoče učiteljici tako natanko vedeti, kaj je z Janezom. Že odpre usta, da bi privoščil tudi Ančki prijazno besedo, pa si še v zadnjem hipu premisli.

»Ali je seve treba spet priporočati?«

»Dobro bi bilo,« meni učiteljica, »tudi pričakujeva, da to storite.«

Potem molče do Skalarjevega doma. Ko pa vstopijo, se Ančka prestraši Skalaričineea šiljastega obraza. Čisto na kup se ji zdi da je zlezla Skalarica, odkar je ona šivala tu. In obraz je bolj droban in bolj prosojenkast nego obraz njene matere, ki jo davi jetika. Kljub bojazni, ki jo občuti Ančka med stenami Skalarjeve hiše, se ji županja smili. Venomer gleda okrog sebe in išče priložnosti, da bi na samem govorila ž njo. Skalarica opazi Ančkino zbeganost, Misli sicer, da je to samo strah pred njenim možem, vendar se ji zdi čudno njeno vedenje. Hipoma se zave.

»Bova pa midve pogledali, kaj bi bilo takega,« pravi čisto brez posebnega naglasa in odvede Ančko iz sobe.

Skalar, ki je sedaj ves uraden in tako rekoč sama dolžnost, ne opazi ženinega pogleda, s kakršnim vabi Ančko. Z učiteljičino pomočjo sestavlja razglas, ki ga bo pritrdil na občinsko desko in ki ga bo tudi sluga takoj v nedeljo po maši prebral pred cerkvijo vsem faranom, da se bodo vedeli ravnati.

Čim je Ančka s Skalarico sama, pošepeče:

»Mati, ali kaj veste? Vaš Janez je še vedno zdrav in čvrst —«

Županja si oddahne.

»Hvala Bogu! Ali ti je pisal?«

Ančka prikima.

»Oh, potoži Skalarica, nam ne piše skoro nič več, odkar je bil na dopustu.«

Ančki je težko. Rada bi rekla kaj, pa si ne upa. Skalarica sama pomaga:

»Saj vem. Tebe ne popusti. Po pravici ti povem, Ančka, da nimam prav nič zoper to. Iz srca mu želim srečo. Če mu je namenjena s teboj, jo želim tudi tebi.«

Mladenki se orose oči.

»Mati,« vzdihne, »mati.« Drugega nič.

Skalarica začne medtem odpirati skrinje in omare in prekladati perilo. Tupatam položi kak kos na stol in pripoveduje vmes:

»Veš, da svojemu otroku želi vsaka mati srečo. Samo to mi je hudo, kako se bosta zmenila z očetom. — Da bi ga vsaj zdaj ne žalil ... Da bi mu vsaj včasih pisal ... Oče je vendar le oče.«

Dekle si zlaga pripravljeno perilo na roko in pojasnjuje:

»Oh, nič se ne bojte, mati! Revež najbrže nima toliko časa ... Tiste minute, ki si jih utrga, žrtvuje pač meni. Saj ja tako dober, moj —«

Tu se zdrzne in se hitro popravi:

»— vaš Janez! Z zlato lučjo bi pri belem dnevu lahko iskali njemu enakega, pa ga ne boste našli.«

Materi se zdajci zazde mladenkine besede kakor prijetna godba.

»Kako ga ima rada,« zadovoljno misli in se smehlja. Ančka nadaljuje:

»Le potrpite, še danes mu bom pisala. Prosila ga bom, naj meni piše manj, da bo imel tudi za očeta še kaj časa. Tako lepo ga bom prosila, da mi gotovo ne bo mogel odreči —«

»Bog ti daj srečo,« vzdihne Skalarica.

Potem molčita obe. Tako nekam slovesno se zdi Ančki, kakor v cerkvi v tistem svečanem slavnostno pobožnem pričakovanju pred veliko mašo, predno zadone orgle.

Skupaj se vrneta k županu in učiteljici, ki sta sedaj pri politiki. Majniška deklaracija! Učiteljica pripoveduje z naivno vznešenostjo, kako je to važno in kako se bo zaradi te deklaracije vse izpremenilo. Kakor dete čevrlja o narodni svobodi in državni samostojnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov in v najbolj solnčnih barvah slika bodočnost.

Ančka ostane s Skalarico za vrati. Obe z zanimanjem poslušata učiteljico, ki se vedno bolj razvnema. Skalar je seve mirnejši, bolj nezaupljiv in previden.

»Podpisal sem, seve, saj smo vsi podpisali. Kaj bo iz tega, pa nič ne vemo. Kako naj bi vedeli, ko ne slišimo drugega nego: ,Daj, daj in spet daj!' Eni pravijo, da so Srbi naši sovražniki, drugi nam prerokujejo, da moramo ž njimi v eno državo. Komu naj verjamemo, gospodična? .... Seve, besede so poceni, ne stanejo nič. Kdor pa mora stati na trdnih tleh, se težko razmaje. Kaj pa mislite, gospodična, to ni igrača! Vse okrog samo gorje, sama groza, ki dere kakor strašna povodenj okrog nas, mimo nas in preko nas! Da, da, tudi preko nas! Vsi čutimo, kako se majejo tla pod nami, a ta groza dere, dere vedno dalje —«

Ančka je premišljevala:

»Saj le ni tako trd kakor sem mislila. Bog vedi —«

Medtem je zaključil Skalar:

»Zato je težko verjeti, težko, zelo težko verjeti v takih dneh v kaj drugega nego v smrt —«

Beseda je padla kakor mrzlo, ostro jeklo. Mati županja se je zdrznila, Ančko pa je presunilo:

»In vendar je trd, trd ko sam kamen!« 

Ko sta z učiteljico odšli, se ji ni prav nič ljubilo govoriti. Celo nejevoljna pa je bila Ančka, ko je zagledala, da prihaja nasproti potovka Tereza. Kakor je je sicer bila vselej vesela, tako se je je ta dan bala.

»Spet bo ropotala, klepetulja klepetuljasta,« je pomislila, medtem pa se je že oglasila potovka:

»Oh, no, saj pravim, to so križi in težave na svetu. Nikjer ne gre prav —«

»Kaj pa je takega, Tereza?« je hitela učiteljica s smehljajem mimo, toda potovki to pot res ni bilo do šal. Resno je odvrnila:

»Kako naj povem, ko nimam besede?«

»Kaj, vam da je vzelo besedo?« se je še venomer šalila učiteljica.

Tereza je molčala. Samo Ančko je pogledala parkrat zapored s tako čudnim, presunljivo sočutnim pogledom, da se je mladenka prestrašila.

»Pa se menda vendar ni pri nas doma kaj zgodilo?« jo je nenadoma zaskrbelo.

»Nič se ne boj,» je potolažila potovka. »Saj ni tako hudo! Mati dočakajo lahko še visoko starost. Kaj bo tisto, kar govore padarji!? Saj sami nič ne vedo. Jetika, jetika, prazne besede! Malo dela, dosti jela, pa ne bo nikjer nobene jetike.«

Ančka si je oddahnila.

»Kaj ste naju pa potem strašili?!«

»Jaz? O, jaz ne strašim, čeprav se me ljudje včasih res boje. Kamor grem zdaj, me gotovo ne bodo veseli,« je odvrnila Tereza ter odšla. Še nazaj ni hotela pogledati, ko je Ančka v nestrpni radovednosti zaklicala za njo, naj še malo počaka.

»Kam jo bo neki zaneslo?« je opazovala učiteljica.

Nekaj čaša sta ostali obe na ccsti, potem ju je pa le premagalo.

»AIi greva malo za njo?« je ponudila učiteljica. »Bova pa potem bolj hiteli. Dokler še ni razglašeno pred cerkvijo, se nama z zbiranjem perila itak ne mudi, ker nama skoro gotovo ne bi hoteli nikjer nič dati.«

Ančki je bila seve ponudba všeč. Šli sta tedaj počasi nazaj in venomer opazovali Terezo, kam bo krenila. Končno sta vzkliknili obe hkrati:

»K Skalarjevim!«

Ančka je jela drgetati. Učiteljica, ki je opazila njen bolestni nemir, je skušala tolažiti:

»Glej jo no, ženščino, kako sva ji nasedli!«

Pergačeva je imela od groze čisto steklen pogled in je samo šepetala:

»Janez —«

»Beži, beži, kaj se boš bala za Janeza! Saj še teden dni ni, kar ti je sporočil, da je zdrav in da se mu dobro godi —«

»Osem dni je mnogo,« je vzdihnila Ančka. »Osem dni, gospodična —«

Glas se ji je tako tresel, da je morala obmolkniti.

Obstali sta sredi ceste pri znamenju. V preprosti kapelici je bila z okorno roko naslikana podoba Marije, ki z desnico kaže proti srcu, prebodenemu s sedmerimi meči.

»Marija sedem žalosti,« je molila Ančka, »rajši naj izginem jaz ... Samo njega varuj, mati žalostna ...«

Počasi sta potem šli bliže in bliže proti Skalarjevhn.

»Jaz ne morem več, ne morem,« je dahnila Ančka. »Gospodična Ela —«

Tedaj je šele učiteljica spoznala, kako strašno je presunilo mladenko. Kot marmor bela se je šibila in zobje so ji šklepetali kakor v mrzlici.

»Čakaj, te spremim domov,« je odločila tedaj že tudi sama preplašena učitcijica.

Pri Pergačevih je bila doma samo mati Meta, ki ji je bilo tiste dni nekoliko odleglo, da je za silo lazila okrog in opravila kako malo lahko delo.

Učiteljica je kratko povedala, da je Ančka nekaj prehlajena in da bo najboljše, če leže.

»No, kar, saj zdaj sem jaz za silo,« je vzdihnila Pergačka. »Če bo le hudo, bo pa Metka malo opravila za silo.«

Metka je bila Ančkina mlajša sestra, komaj desetletno dekletce, drobno in šihko, čisto živa podoba svoje matere.

»Kam je neki letela?« je vzdihnila Pergačka in še hitro malo pogodrnjala o nebogljenih otrocih, ki jih je vedno povsod dovolj, samo takrat ne, kadar bi jih človek rabil.

Gospodična Ela se je hotela po par tolažilnih besedah posloviti, ko zagleda leteti proti hiši Metko.

»No, zdaj je pa tu,« meni učiteljica in ji stopi par korakov nasproti.

»Kje si pa bila? Mati te že težko pričakujejo!«

Mala nekoliko v zadregi pozdravi in hitro pove:

»S Skalarjevo Francko sva bili skupaj. Križ božji, ne veste, kaj se je zgodilo!«

Otrok je tako neznosno resen in tako čudno preplašen, da ga ženske nehote obstopijo in vprašajo vse hkratu:

»Kaj pa je?«

»Skalarjev Janez je —«

Ančka krikne, zaplaka in zbeži iz hiše, Metka pa se prestraši in obmolkne.

»Kaj je, kaj?« silita vanjo učiteljica in mati.

»Skalarjev Janez je slep,« pove zdaj deklica in preplašeno pogleduje zdaj eno, zdaj drugo, če ne bosta morda hudi.

Učiteljica Ela malo pomisli, potem se sklone k deklici in ji prijazno zašepeče: »Pst! Ančki tega ne smeš povedati —« 

»Saj ne bom,« obljublja mala in izgine v kuhinjo ...

Učiteljica ostane z materjo Meto v sobi. Sama ne ve, kaj naj bi rekla. Pergačka je vsa prepadena.

»Joj, joj, tako nam jih bodo pokončali vse po vrsti!«

Učiteljica vzdihne, a ne reče nič. Pergačka pa nadaljuje kakor sama zase:

»Včasih sem mislila, da moram živeti zavoljo otrok, zdaj pa vidim, da ni vse to nič.«

In potem še s tistim čudnim, skoro ledenim mirom bolnega človeka pristavi:

»Neumna sem bila, ko sem za katerim jokala, če mi je majhen umrl! Bog že ve, kaj dela, otrokom vsaj trpeti ni bilo treba —«

Ker učiteljica še vedno molči, sproži Pergačka sama:

»Uboga naša Ančka!« 

Tedaj začuti gospodična Ela nekaj toplega v očeh in se zave, kako prav je govoril preje Skalar. V kaj naj človek verjame razen v gorje in smrt?!

Iz veže se začujejo koraki. Ženski prisluhneta, toda koraki se oddalje v kuhinjo. Mater zaskrbi. Prav lahko odpre vrata in sliši:

»No, povej —«

Temu odgovarja drugi glas:

»Ne smem —« 

Prvi spet:

»Povej —« 

In drugi:

»Če ne boš nikomur povedala —« 

Mati spozna Ančkin in Metkin glas, hoče venkaj, a je že prepozno. Z otroško poštenostjo je bleknila Metka:

»Skalarjev Janez je slep.« 

Ančki se je zavrtelo. Še mater je videla, planila k njej in se ji vrgla k nogam:

»Mati, moja mati—«

Potem nič več. Jokaje je Metka poklicala ljudi, da so prenesli ubogo mladenko v sobo, kjer so jo komaj obudili.

»Joj, joj,« je ponavljala nesrečna mladenka, jokati pa ni mogla več.

Skrivnostno je prišlo med ljudi, a razgorelo se je v silen plamen.

»Naši so se uprli v Radgoni —« 

Ženske so se križale, starčki so obupavali.

»Zdaj pride rešitev ali pa sodni dan.« 

In kmalu se je razneslo:

»Naši so se uprli v Judenburgu —« 

Strah in groza! Kakor zverjad so jih postrelili za kazen. Bog nebeški, kaj šele bo!

Tisto poletje je minevalo v silni napetosti. Časniki so jeli pisati manj in manj zmagoslavno, oblasti so začele popuščati v strogosti, med ljudstvom pa so vstajale dan na dan nove vesti. Upori, nemiri, zeleni kader, vse se je ljudem mešalo v glavi. Končno je zaorilo: mir!

Kakor deroč hudournik, ki so mu naenkrat bregovi v napotje, tako so se jele vsipati armade na vse strani. Dolge vrste sestradanih, obupanih in podivjanih so se razlile po deželi, toda malo komu je prišlo na misel, da bi plenil.

»Dom!« je bil vseh edini klic, edina nepremagljiva želja. Vojaštvo je prodajalo, kar je premoglo in kar je le kdo hotel kupiti. Popuščalo je orožje, vozove, živino, vse, kar ga je oviralo na poti.

In naenkrat se je oglasilo med ljudstvom:

»Jugoslavija!«

To je bila silna beseda, nova beseda, polna opojnosti in dotlej neslutenega razkošja. Vse je bilo v propadu, vse v razsulu, slednja vrednota je izgubila svojo ceno, le eno je klilo iz te splošne smrti:

»Jugoslavija!«

Kjerkoli se je mogla oglasiti radost, je zaorilo:

Pa je odmevalo:

Slovenska trobojnica, še pravkar znak veleizdaje, se je dvignila na oltar narodne svetinje. Naj je bila kje žalost za onimi, ki so ostali v metežu na bojnem polju, še tako silna in grenka, trobojnica se je naselila poleg nje, zakraljevala nad njo in vzbujala v potrtih nove nade.

V tistih veličastnih dneh sta bili v Zarečju dve hiši kakor prekleti. Pri Skalarjevih se jim je posrečilo, da so dobili domov Janeza. Niti dneva in noči ni mogel ločiti, tako popolna je bila njegova slepota. Skalarica je jela hirati kakor drevo na skali. Preden se je poslovilo staro leto, je bila med rajnimi. Malo pred njo se je preselila v večnost Pergačka. Razen najmlajšega se ji ni vrnil niti en sin. V obe hiši se je bil res vselil mir, toda to ni bil mir sreče in zadovoljstva, ampak mir žive smrti ...

Skalar je bil nekaj časa kakor izgubljen. Sina se je ogibal in ni hotel govoriti ž njim. Le Minki je venomer naročal, naj pazi nanj, naj mu streže in skrbi, da nobena njegova želja ne ostane neizpolnjena. Moč časa in moževa železna narava sta polagoma premagali najhujši naval bolesti. Vrzeli, ki so bile nastale po opisanih dogodkih, so se nekam stesnile, tako da je življenje spet jeio teči po svojem običajnem tiru.

Tudi Pergača je stisnilo. Kakor kup zemlje je hodil okrog, se ogibal ljudi in celo svoje lastne obitelji. Najrajši je bil na polju ali v gozdu sam s seboj in s svojimi nadlogami. Le redko je kaj govoril s svojim sedaj edinim sinom. Zdelo se mu je, da Janez ne more razumeti nobene njegove besede, ker ne more poznati vsega njegovega gorja.

Tako sta tedaj ostali obe hiši, Skalarjeva in Pergačeva, ko dve grobnici, medtem ko je drugod po Zarečju čas razmeroma hitro celil rane. Ljudje so se kmalu privadili novega položaja. Komaj je minilo par let pa so že govorili o strašni vojni kot o nečem, kar je bilo davno, davno — in kar je znano samo še iz pravljic.

Mimo vseh dogodkov in pretresljajev pa je ostaio v nekaterih srcih kakor žareče oglje. Pergačeva Ančka se ni brigala za to, kaj se godi po širni domovini in po daljnem svetu, ampak je vedela samo to, da je on, ki je prvi razgrel njene mladosti razkošne sanje, obsojen v večno temo. Hudo jo je zadelo, ko je na veke zatisnila oči njena mati, globoko je žalovala za brati, najjedkejše pa jo je skelela misel na Skalarjevega Janeza.

Rada bi ga bila obiskala, da bi mu povedala, kako čuti ž njim in kako ni prav nič omajala njenih čuvstev njegova nesreča. Ali pa bi jo Skalar sploh pustil v hišo? In bogve, ali ne bi Janez občutil njenih še tako iskrenih besed samo kot pomilovalen zasmeh ali pa celo kot želo v lastno bolečino.

Medtem ko je Ančka teden za tednom premišljevala in si čez čas jela vedno ostreje očitati, zakaj ni obiskala Janeza takoj ob njegovi vrnitvi, se je Skalarjeva mlajša razvijala ko rožni popek. Mrkost, ki je izza materine smrti vladala pri Skalarjevih, je vtisnila razvijajoči se mladenki nekaj otožnega v značaj. Francka je bila plaha, vedno zamišljena in najbolj zadovoljna, kadar je mogla biti sama. Edina njena druščina je bil nesrečni brat, ki se je tudi oklepal te svoje sestre z vedno toplejšo ljubeznijo. Predstavljal si jo je še vedno kot otroka, malo deklico, ki hodi v šolo, malo pomaga doma, se malo igra in joka in žaluje za brati. Skoro se ni niti zavedal, kako kljub njegovi slepoti mineva čas, tedni, meseci in leta. Kako naj bi pač čutil in vedel to, ko pa zanj ni bilo več nič več razločka med dnevom in nočjo?! Naj se je razprostiral pred njim vrt v najlepšem cvetju, naj je sadno drevje nosilo težo svojih darov ali pa štrlelo golo v zimski mraz, Janezovo oko ni moglo odraziti v dušo nič drugega nego temo, strašno, enolično temo. Da bi bila tema vsaj kakor noč, ko človek tako rekoč sluti luč, sluti predmete in ljudi, bi bilo laglje. Ali njegova tema je bila hujša, nepopisna in neumljiva vsem razen tistemu, ki ga samega objame ta strašna groza! Zato se je tudi on zaklepal pred ljudmi. Očetovega glasu skoro slišati ni mogel. Bil je sicer prepričan in je tudi občutil, da ga ima rad, vendar mu ni mogel odpustiti tiste njegove misli o denarju ... Kaj naj sedaj Janez počne z denarjem, ko vendar s premoženjem vsega sveta ni mogoče kupiti niti ene same tople besede, enega samega resničnega občutja, ki s svojo iskrenostjo greje in sveti tudi v strašno temo nesrečnega slepca! ... Edino pri Francki je doslej opazil, da zna govoriti in čutiti tako, kako pa bi znala šele — Ančka! ... Kadar je Janez mislil nanjo, bi se bil najrajši pogrezntt in izginil v prazen nič. Pač mu je pisala tedaj, ko ga je zadela nesreča ... Sestra — usmiljenka v bolnici mu je brala njeno pismo, a on je prosil, naj ji ne sporoče nič več o njem. Kako naj bi priklepal to blago bitje na križ svojega gorja? ...

Pozneje je menil, da se bo Ančka poročila. Leto za letom je čakal, toda nikoli ni slišal nič o tem. Iz srca bi ji bil privoščil srečo, najsi bi ga bila bolela misel, da je na oltarju njenega srca prižgana luč, ki gori drugemu ... Mislil je že včasih, da bi šel k Pergačevlm, pa si je vselej premislil. Čemu grebsti po mladosti, ki je ne bo nikoli več? Ančka bi morda mislila, da je prišel samo kot živa vest, ki jo hoče ovirati, pa bi ga morda celo sovražila ... In tega ne, tega ne bi hotel Janez za ves svet ...

Medtem ko je Francka skoro ves svoj čas žrtvovala Janezu, je Minka gospodinjila. Močna in zdrava kakor je bila, si je želela vedrejšega življenja.

»Jaz ne bom do smrti priklenjena na te razvaline,« je odločno povedala očetu, »saj nisem nuna!«

Oče ni mnogo branil. Izbral ji je ženina, ki je premogel dva grunta in tudi v denarju še marsikak tisočak.

Minka je bila zadovoljna, pa sta se domenila Skalar in Metlar, Minkin ženin, da se natančno pogovore pod jesen, ko bo glavno delo na polju opravljeno.

Francka se je čudila:

»Pa takega starega dedca boš vzela?«

Minka je bila brž jezna:

»Kaj te briga! Saj bo moj, ne tvoj!«

»No, no, saj ti ga privoščim!«

»Kar nič se ne boj zame! Nase glej!« je ogorčeno končala Minka.

Francka je molčala, dasi jo je Minkina opazka, naj gleda nase, nekam čudno zadela. Ali morda Minka sluti njeno skrivnost? Ali je morda kdaj kaj opazila ali slišala? Da je le ne bi bila kje videla tista stara Tereza, ki je med vojno prenašala pošto. Tiste ženske je povsod dovolj, kjer je ne bi bilo treba ... Saj bi Francka sama povedala, toda komu? Včasih, ko je bilo srce že le prepolno, jo je že dražilo in bi ji skoraj bila ušla beseda, ko sta se menila z Janezom, pa je še molčala. Ah, ko je vendar tako sladko imeti skrivnost, ki jo ve poleg nje le še eno edino bitje: njen izvoljenec, Pergačev Janez! ...

Poletnega popoldne sta sedela Janez in Francka na vrtu. Bilo je že proti koncu avgusta, toda solnce je žgalo, da jo vse hrepenelo po senci.

Janez je bil nekam nenavadno dobre volje. Pravil je sestri o svojih doživljajih, ki jih je mladenka sicer že poznala iz neštetih razgovorov, pa jih je še vendar rada poslušala, ker je znal Janez tako zanimivo pripovedovati, da je kar vse živelo pred njo.

Nedelja je bila, taka res praznična nedelja, ko celo veter miruje. Tu, tam se je oglasil z drevesa ptiček, se pozibal na vejici in odfrčal.

Francka je poslušala, pritrjevala in vpraševala, toda Janez je kljub temu kmalu spoznal, da ga ne posluša tako kot navadno. Njen glas mu je zvenel nekam zasenčeno in drhteče, dokler ga ni premagalo, da jo je vprašal:

»Kaj ti pa je danes?« 

Francka se je zdrznila.

»Francka?« 

»Oh, ne veš —« 

»Kaj?«

»Rada bi ti nekaj povedala«

»Kaj?«

»Si ne upam —« 

»Meni nočeš povedati?« 

»Saj ne pravim, da nočem, samo bojim se —«

»Zakaj se bojiš?«

»Morda boš žalosten —«

Janeza je začela dražiti radovednost.

»Če si mi že omenila toliko, bi mi mislim lahko povedala kar od kraja —« 

Francka se je obotavljala:

»Oh, kakšen otrok sem jaz, kaj ne, Janez?! Nikoli ne znam molčati!« 

Brat ni hotel odjenjati.

»Čemu bi imela skrivnosti pred menoj,« je dejal proseče in že skoro z očitkom.

»Pa mi moraš obljubiti, da res ne boš hud name,« ga je še ljubeznivo rotila sestra.

»Kako bom nate hud, ko razen tebe nimam dobrega človeka pod solncem,« je resno odvrnil Janez.

»Saj to je ravno,« se je zdajci oprijela Francka njegove besede. »To je tisto, kar sem ti hotela povedati. Ti živiš v večni zmoti. Venomer trdiš, kako si sam, kako si zapuščen —«

»Ali ni res?« je odvrnil Janez. »Koga neki imam poleg tebe?! Očeta? Njemu je mar denar! ... Minko? — Ona misli na ženina. Saj ji ne zamerim. Prav ima, da misli na svojo bodočnost ...«

»Pa je tudi duša na svetu,« je zatrjevala s toplim glasom Francka, »ki misli nate še bolj ko jaz, nate in čisto samo nate. No, kar reci. da ni res!«

Janez se je zdrznil:

»Kako meniš to, Francka, povej!«

»Ugani!« se je skušalo poigrati dekle.

Janez je odkimal z glavo, a sestra je povzela:

»Vidiš, kakšen si in kako pozabljaš —«

»Francka!« je pobledel Janez.

Dekle se je prestrašilo:

»Saj si obljubil, da ne boš hud?!«

Janez je molčal. Kakor da se nekaj davno mrtvega drami v njem, tako mu je bilo čudno pri srcu. Kam meri Francka s svojimi besedami?

»Janez,« se je medtem oglasila sestra, »ali si zdaj jezen name?«

Brat je odkimal in jo prijel za roko.

»Nisem mislila nič hudega,« je zatrjevala ona.

»Vem, da nisi mislila hudega, vem. Saj tudi nisem jezen, samo tako čudno je, da ti ne morem povedati ... Daj, povej do kraja, kar si hotela! ...

Francka mu je pošepetala:

»Ali nisi nikdar nič mislil na Ančko, odkar si se vrnil domov?«

»Na Ančko?« je bolestno ponovil Janez.

»No da! Saj si jo včasih imel rad, ali ne?« 

»Boilj nego vse na svetu?«

»A zdaj?«

»Zdaj sem slepec,« je turobno jeknilo iz Janeza.

Francki so se orosile oči:

»Janez, nikar tako! Misliš, da smo ženske res take? Ne rečem, gotovo so tudi take med nami, ki jim je ljubezen samo prazna beseda ali pa pretveza, s kakršno si pomagajo kadar jim gre za njih lastni blagor, toda vse nismo take. Ti še ne poznaš naših src ... Janez, veruj: ako bi jaz imela koga rada, pa bi ga zadela nesreča, bi ga imela potem rajši. Prej bi pri njem iskala opore, potem pa bi se zavedala, da moram biti jaz edina njegova opora. To bi mi podesetorilo mojo moč in očistilo mojo ljubezen! ... Ali ne verjameš, Janez?«

»Tebi verjamem,« je odvrnil brat.

»No, pomisli: Ančka je boljša od mene.« 

Janez se je razvnel:

»Tak še vedno misli name?« se je razveselil Janez, a že v naslednjem trenutku je bil njegov obraz živa podoba brezmejne žalosti. »Sirota«, je nadaljeval z obupom v glasu, »kako strašno je kaznovana za svojo zvestobo! ... Seve, nihče noče misliti nanjo, ko vedo, da jo je Skalar nagnal, ker jo je ljubil Skalarjev sin —«

»Motiš se, Janez,« ga je hlastno prekinila Francka, »motiš se in krivico ji delaš. Dosti se jih je oglasilo in se jih še oglaša. Njena spretnost in njena pridnost privabita marsikoga, njena ljubezniva skromnost pa prav vsakogar omami, toda Ančka ne sliši in ne vidi. Vsaka beseda in vsaka ponudba gre brez sledu mimo nje. Je škoda govorjenja pravi, pa mora vsak oditi, kakor je prišel —«

»Kako pa veš ti vse to tako natanko?« se je zdajci začudil Janez. »Zakaj mi nisi doslej nikoli nič omenila?«

»Ker nisem vedela,« je nekoliko plaho pripomnila Francka.

»In zdaj veš?«

»Seveda —« 

»Francka?!«

»Kaj?«

»Nekaj mi prikrivaš —« 

Nekaj časa molčita oba, potem vzdihne ona:

»Janez?!« 

»Ali ni res?«

»Saj nisi hud?«

»Nisem —«

»Tako rada bi ti povedala.«

»No?«

»Pa se bojim in —«

»Kaj?«

»Sram me je —« 

»Sram? — Zakaj?«

»Oh, Janez, ti ne veš, kako ga imam rada ...«

Janezove misli so se motale kakor v megli.

»Joj,« ga je obšlo, »saj Francka ni več otrok, saj ne hodi več v šolo in se ne zabava z igračami! Francka je vendar že dekle, zrela mladenka ...«

Sam sebi se je čudil, kako je mogel čisto pozabiti na to. Mehko je vprašal:

»Koga si si izbrala?«

Francka se je nasmehnila:

»Ali naj ti res povem?« 

»Kaj nisem vreden tvojega zaupanja?« je prijazno silil brat.

»In res ne boš potem hud?« se je še enkrat izmaknila sestra.

»Ne bodi otročja!«

»Tako mu je ime kot tebi —« je potem dahnila sestra.

»Janez? — Čigav?«

»Ali si nič ne misliš?«

»Pa ne — Pergačev?« je poskusil brat.

»No, glej, kako hitro si uganil,« je priznala Francka in še hitro vprašala:

»No, kako misliš?«

Ker ni dobila takoj odgovora, jo je zaskrbelo:

»Zakaj molčiš, Janez?«

Brat je vzdihnil:

«Hudo mi je, dvakrat hudo, ko vidim, kako se moje gorje opleta čisto nedolžnih ljudi. Ni dovolj, da trpi Ančka, zdaj bo trpel še Janez ... Včasih je oče rad modroval, takrat med vojno, da živimo v objemu deroče groze. Še jaz sam sem večkrat govoril o tem, pa niti nisem vedel, kaj govorim. Zdaj šele občutim. Gorje se sproži kakor plaz in potem dere groza in zajema in objema vse brez izbire. Niso nesrečni tisti, ki se jih je usmilila smrt ... Blagor jim! Pokoj njihovim dušam, blagoslov njihovemu spominu! ... O, da bi smel biti med njimi! —«

»Janez!« je streslo Francko.

Brat je pomolčal, pa spet začel:

»Nič se ne boj, saj nič ne očitam, ker vem, da nisi kriva ti. Saj tudi jaz nisem bil kriv ... Le pomisli, pa poglej, kako je prišlo ... Pomisli zdaj nase! ... Minka pojde, ne bo nikoli Skalarica. Jaz tudi ne. Kaj če slepcu grunt?! — No, nič ne oporekaj, Francka! Kar govoriva odkrito! Edina ti si namenjena, da boš nekoč prevzela kmetijo. Kako pač moreš misliti, da bi oče kdaj priznal za mladega Skalarja — Pergačevega Janeza!? ... O, že vem, Janez je dober fant, priden, pošten, vse to vem, draga moja, vem pa tudi to, da oče vseh teh lepih lastnosti prav nič ne ceni. Nekdaj ni bil tak, vojna ga je pa vsega zmedla. On hoče zemlje in denarja, zase in za svoj rod, vse ostalo ni v njegovih očeh nič ... Vidiš, samo zato mi je hudo zdaj, ko vem, kako je s teboj in s Pergačevim, ker tudi vem, da vama oče ne bo nikoli pustil vživati vajine sreče ...«

Mladenka je drhtela:

»Janez, brat moj edini, tudi na to sem že mislila in tudi povedala Pergačevemu. Sam se je nekaj časa bal, potem pa mi je dejal:

»Saj ne vprašam po Skalarjevem gruntu!«

»In kaj si rekla ti?«

»Jaz sem mu dejala, da se tudi sama ne menim za grunt, če le smem živeti ob njegovi strani. Mlada sva, zdrava sva, bova že delala in prislužila toliko, da se preživiva.«

»Potem bi se oče moral ženiti,« je zaskrbelo Janeza.

Komaj je Francka izgovorila, je spoznala na bratovem obrazu novo skrb. Ne da bi čakala njegovih vprašanj, je pojasnila sama:

»Veš, z Janezom sva že vse razmislila čisto natanko. Res je, da on ne bo mladi Skalar, Čisto lahko je pa mladi Pergač. To sicer ni nobena posebnost, toliko je pa le, da dva pridna človeka živita. — In še to: Če bi se oče po vsem, kar so doživeli, res še hoteli ženiti, jim ne bo nihče branil. Če mislijo, da je tako prav, pa naj! — Zate bi bilo to seve težko. Doma ne bi mogel imeti pravega obstanka, to vem. ker ne bi prenesel tega, da bi ti tuja roka rezala kruh. O, predobro te poznam in sem mislila na to in tudi svojemu Janezu sem povedala. No, on je hitro vedel, kako bi bilo treba. Veš, kaj je dejal?«

»Kaj?« je z brezbrižnim glasom vprašal brat.

»K nama naj bo prišel. Kjer bo za dva dovolj kraja, najdemo še za tretjega prostorček!«

Janez je skomignil z rameni, sestra pa je nadaljevala:

»In Ančka, Ančka, kako je ona blažena, ko vidi, da sva z Janezom srečna!«

Skalarjev jo je prekinil:

»A zato veš vse tako natanko, kako in kaj je ž njo!«

»Seve! Saj mi je sama vse povedala. Kaj mi bo pa prikrivala!?«

Potem sta še dolgo govorila. Francka se je bolj in bolj razživljala, da se ji je moral brat prav res čuditi. Še nikoli je ni bil občutil take kot v nedeljo. Slikala mu je bodočnost v takih besedah, da je kar vzkipevalo v njem. Bil je čisto v območju njenih čustev, kakor igračka v kipenju nevidnih valov, ki so božali in blažili.

»Kaj je res še mogoče drugačno življenje?« se je včasih oglasil dvom, a sestrina beseda ga je takoj pregnala in njena mlada vera zamorila.

»Veruj!«

»Verujem ... Tebi verujem,« je pritrdil brat in bil po mnogem trpljenju spet enkrat srečen.

Ančka je sedela na vrtu in pela:

Ej, pa ji ni bilo zdaj prav nič več hudo. Saj se je sredi pesmi morala zasmejati. Poravnala si je blago, ki ga je vezla, ter zapela drugo:

Pri ponavljanju je popravila:

Kakor za stavo je venomer ponavljala oba verza, ko pa se je naveličala, je začela še bolj razposajeno:

»Oho,« jo je prekinil brat, ki je bil prišel po klancu semkaj s ceste, »komu pa tako ginljivo prepevaš?«

Ančka se je zasmejala:

»Ali ne smem?«

«Brblja,« jo je podražil brat. Ko je obstal pred njo v vsem svojem mladeniškim zanosu, se ni mogla premagati, da ga ne bi bila pohvalila.

»Šment, Janez, lahko te je Francka vesela.«

S tem je bil pogovor takoj na pravem tiru. Začela sta se pomenkovati, kako hočeta urediti, da bi bilo za vse prav. Janez je povedal, da sta zdaj s Francko zmenjena čisto natančno. Dotlej, da pride Metlar snubit, ne bosta omenila nikomur nič, čim pa so z Metlarjem zmenjeni za Minko, pojde Janez vprašat za Francko. Skalar bo seveda hud in ga bo nagnal, Francka pa pove očetu, da ne rabi ne dote ne grunta, ker je lahko brez tega mlada Pergačka. Potem se oglasi še Skalarjev Janez in zaprosi sestro, naj ga spremi k Pergačevim, da bo izpolnjena beseda, ki jo je dal, ko je drugič odhajal na bojišče ... Ali bo tudi pri Janezu Skalar trd in ga pustil od hiše, to pokaže čas.

»Da bi vsaj,« je menila Ančka. »Sicer mi ga še priklenjejo tako, da bom spet morala samevati brez njega.«

»Kaj ga imaš res še vedno rada?« 

»Še vprašaš?« se je zavzela Ančka.

Brat se je skoro v zadregi oprostil, pa sta spet nadaljevala pogovor.

Bila je lepa septemberska nedelja. Medtem ko je bila šla Ančka k rani maši, so šli oče, Janez in Metka k deseti. Janez je bil prvi doma, ker se je podvizal, da bi lahko govoril s sestro brez prič. Bilo je prijetno na vrtu. Po drevju je še zorelo sadje, medtem ko se je tu, tam že oglašala ptička, ki prihaja sicer le na zimo k nam.

Ko je zavil Pergač z Metko po klancu, je vprašala Ančka:

»Ali oče že vedo, kaj misliš?«

»Še nič!«

»Ali ne misliš še nič povedati?«

»O, povem! Saj je še čas!«

»Čas?! — Kako pa misliš? Saj pride vendar jutri Metlar snubit?« se je zavzela Ančka.

»Glej ga, spaka, saj res,« se je zasmejal brat. »Vedno sem pravil in čakal konec septembra, zdaj, ko je pri kraju, sem pa čisto prezrl ...«

Ko je prišel Pergač na vrt, se je odkašljal in se veščaško ozrl po obzorju.

»Nič prav ne kaže danes,« je dejal. »Se mi zdi, da bo spet konec lepega vremena.«

»Če ne bo več lepega vremena, bomo morali pa kaj drugega lepega poiskati,« se je z razigrano lokavostjo nasmehnil sin.

»Boš menda dolgo iskal,« se je pošalil stari.

»Pa če najdem?«

»Če najdeš?! Poberi in nesi s seboj, če je kaj prida,« je menil Pergač tjavendan.

Ančki je bilo govorjenja v takih zagonetnih prispodobah kmalu dovolj.

»Raje povej naravnost in zares,« je opomnila brata.

»Beži, beži,« jo je podražil oče, »saj ni pepelična sreda.«

»Danes se vam pa pozna nedelja,« ga je podražila Ančka, ki je sodila, da je oče pri fari morda pogledal pregloboko v kozarec. Metka ga je brž branila:

»O, ne, od maše sva šla naravnost domov.«

Janez ga je prekinil:

»Res, oče, morava govoriti.«

»Šment,« se je še vedno šalil stari, »saj dozdaj tudi nisva meketala. Pa povej, če veš kaj dobrega!«

»Oženil se bom.«

»Prav imaš.«

»Res, res.«

»Saj pravim, da se daj.«

»Ali mi boste dali?«

Pergač je pomislil:

»Kaj pa dekleti?«

Janez je pogledal Ančko, potem očeta:

»Ančka se bo tudi omožila.«

Zdaj se je v Pergaču spet vzbudil smeh:

»In Meta pojde k nunam, jaz pa k svetemu Petru pred nebeški tron.«

Vsi štirje so se smejali, dokler se ni spet zresnila Ančka in začela pripovedovati, kako sta zmenjena Skalarjeva Francka in Janez ter ona in Skalarjev Janez. Pergač je poslušal, prikimaval in odkimaval, a nazadnje je dejal:

»Vam štirim že verjamem, samo to pravim, da zidate gradove v pesek. Ali je kdo kaj vprašal Skalarja?«

»Ne,« sta potrdila Ančka in Janez Skalar hkratu.

»Potem je škoda govorjenja,« je dejal Pergač in se zagledal v daljo, kjer se je sumljivo mrežilo in preprezalo nebo z oblaki.

Ančka je uporabila vso svojo zgovornost, da je pojasnila, kako so si vse to mladi zamislili. Ko je povedala vse natanko, je moral priznati celo Pergač sam, da potemtakem Skalar ne bo mogel braniti.

»Pa si pomislila, kaj pravi imeti slepega moža?«

»Oče, vse sem premislila,« je moško odgovorila Ančka. »Rada ga imam in me ni prav nič strah.«

Deževalo je kakor za stavo dan in noč. Grmelo in treskalo je kakor sredi najhujšega poletja in bliski so švigali na vse strani neba, ko da je sodnji dan. Tu pa tam se je med deževjem vzdramil tak vihar, da je lomil in pulil najjačje drevje liki neznatne bilke. Potoki in potočki so se jeli dvigati in peniti in so naraščali z neverjetno naglico. Po drčah je drvela kalna voda in z besno naglico odnašala zemljo in pesek in kamenje v dolino. Kjer je izpodjedla drevo, ga je divje zajela v svoj tok in butala ž njim navzdol. Včasih se je taka nova struga zajezila, a voda je bila vztrajna in ni priznala nobenega kljubovanja. Pritiskala je s hujšo in hujšo silo, se zaganjala, izpodjedala svet na levo in desno ter se zaganjala, dokler ni ovira popustila in se vdala deroči sili vode.

Ljudje so se skrivali po hišah in v strahu pričakovali, kaj se bo zgodilo. Eni so molili, drugi vzdihovali, tretji so skušali ostati kolikor mogoče mirni ter so iskali tolažbe v pratiki in starih prerokovanjh, toda groza je slednjič jela navdajati vse brez razlike. Morda najpogumnejši bi se bil človeku zdel Metlar, ki se je kljub neurju odpravil na pot. Bilo ga je sicer tudi precej strah, a pred Skalarjem in zlasti še pred Minko tega ni hotel pokazati. Bahato je zapregel, opremil konje z vsem najlepšim, kar je v ta namen premogel pri hiši, se sam prazniško oblekel in se odpeljal v Zarečje. Medtem je lilo tako na gosto, da skoro ni videl konj pred seboj ...

Skalarjevi so bili medtem vsi zbrani spodaj v hiši. Minka je bila nacvrla in napekla, kakor gre za tako priložnost. Skalar je koračil po sobi in zdaj pa zdaj mrko pogledal proti deročemu potoku, ki je tam pri hlevu že odnesel cele kupe zemlje, Janez in Francka pa sta sedela pri peči. Naenkrat se je oglasil Janez:

»Oče —«

Skalar se je zdrznil.

»Ali nisi nekaj rekel, Janez ?«

Sin je prikimal.

»Minka se moži. Za moj del ji lahko daste grunt, če vas je volja —«

»Grunt?!« Skalarja je kar zaneslo, tako se je zavzel. »Grunt — iz rok — jaz?! Kam pa misliš, Janez, ali si bolan?!«

»Seve, saj sem slep!« je s trpko pikrostjo odvrnil sin.

»Ne bodi no tak,« je menil stari, »saj nisem mislil tako! Samo to sem hotel reči, da še ni nobene potrebe za spremembe. Saj veš, da je zate najbolj prav, dokler sem jaz gospodar. In Francka je še mlada —«

»Saj to sem hotel reči,« mu je segel sin v besedo, »da zame ni treba skrbeti. Če se vam zdi, mi lahko zapišete kaj dote, če ne —«

»Janez —« je kriknil stari. Bil je naenkrat pepelnat in bled.

Sin, kakor da ni čul:

»Jaz pojdem! Kamor nisem smel zdrav, pojdem menda brez škode za vas zdaj, ko sem pohabljen—«

Francki je šlo na jok.

»Janez,« ga je šepetate prosila.

Medtem je vstopila Minka.

»Ej, nič se ne bojta, jaz vama ne bom toliko odnesla od hiše, da bi morala tako poganjati. Če dobim kakšen groš, no, saj sem ga zaslužila. Saj sem vendar delala pri hiši.»

»Kdo ti kaj hoče?« jo je mirno zavrnil Janez. »Kakor se lahko možiš ti, tako se lahho ženim jaz. Ali misliš, da nimam te pravice, če sem —«

Zadnje besede ni mogel izreči, ker mu je Francka z dlanjo zabranila govorjenje. Mesto njega je povedala sama:

»Nikar se ne prepirajmo —«

»O, ti, seve,» je siknila Minka, »saj sem vedela, da nekaj kuhata, ko z Janezom leto in dan tičita skupaj!«

Skalar je bil zdajci kakor izgubljen med svojimi. Zunaj je hrulo hi besnelo neurje, v hiši pa se je dramilo tisto pošastno besnenje, ki tako rado vzkipi, kadar se začne cepiti družina.

»Kar sva skuhala, bova tudi sama snedla,« je rezko povedal starejši sestri brat. »Nikar ne jezikaj in naju vsaj pusti povedati! Saj je v tvoj prid! Jaz vzamem Pergačevo Ančko, Francka pa Janeza. Tako se ti umakneva oba. Ali ti zdaj tudi še ni prav?!«

Minki se je zavrtelo.

»Janez, za pet ran božjih, kdo te pa kam goni!?«

»Bolje, da grem sam —«

»Oče, oče,« je kriknila v tem hipu Francka in planila k Skalarju, ki se je opotekel proti steni.

Ko sta obe sestri še imeli opraviti z očetom, ki ga je nenadno razburjenje popolnoma potrlo, se je oglasil zunaj Metlar.

»Snubec,« je rekla Francka in nehote je zvenela njena beseda nekam porogljivo.

Skalar se je vzravnal, Janez pa je nekam ostro našobil ustnice.

»Francka —«

Z roko je zaorosil sestro, naj odide ž njim. Skalar je hotel braniti, pa si je vmes že premislil. Z odločnim korakom je stopil v vežo in šel pomagat sprezati.

Ko je bila žival v hlevu in koleselj pod streho, so stopili v hišo. Dasi ves zavit in zakrit med vožnjo, je bil Metlar vendar do kože premočen, da ga je kar treslo.

»Bog te sprimi,« je dejal Skalar. Sedli so za mizo.

»Kje imaš pa ljudi?« se je zavzel Metlar.

Skalarju je bilo malo nerodno.

»Janez je nekaj bolehen, Francka pa pomaga Minki.«

Ker ni bil vajen laži, je skoro zardel, ko je to izgovoril.

Medtem je jela Minka nositi na mizo. Skalar je porabil trenutek in stopil v zgornjico:

»Janez, prosim te, stopi k nam —«

»Kaj ne gre brez mene?«

»Kaij sem ti storil?«

»Nič —«

»Greš —?«

»Grem!«

»In ti, Francka?«

Dekle je molče prijelo brata za roko in odšlo ž njim.

»No, tako, da se vsai pošteno pozdravimo,« je stopil nasproti Metlar. »Dežja, dežja imamo dosti, kaj?«

»Oj, plohe pa toliko,« je z nasmeškom potrdil Janez.

»No, nekateri se že boje, jaz pa nič,« se je ščeperil Metlar. »Če se vse podere, jaz sem, kjer sem in sem, kar sem!«

»Moška je ta!« je potrdil Janez.

Skalar je postavil na mizo liter vina.

»Tak tako, no —«

Metlarju je zastalo.

»Sem dejal: naj bo, kakor hoče, jaz grem na pot!«

»Prav res sem že mislil, da te ne bo,« je opomnil Skalar vmes.

»E, za tako dekle —«

Minka je zardela in odšla v kuhinjo.

»Saj ne bomo dosti govorili okoli stave,« je menil potem Metlar. »Nismo več otroci.«

»Kakopak,« je potrdil Skalar.

»Tak Minka pojde k nam —«

»Minka,« je poklical Janez, »kam si pa pobegnila.«

Sestra je čutila roganje v njegovem glasu. Ko je stopila v sobo, je imela solzne oči.

»Sezi mu v roko, pa je,« ji je narekoval Janez, a sestra je kakor brez volje sledila njegovemu povelju.

»Sirota,« je pomislila Francka. »Ali je to ljubezen?«

Skalar je bil skop v besedah.

»Prav,« je dejal, drugega nič.

Potem so govorili o letini, o dežju, o živini, spet o dežju. Dež. dež in dež ... Francki se je že zdelo, da ji vliva nekdo mrzle vode na hrbet. Kakor v snu se je zdrznila.

Potem so se jeli meniti zaradi pisma in zavoljo dote.

»Oče naj bi ji dali grunt.« je menil Janez, »tako bi bilo za vse najbolj prav.«

»Grunt,« se je zavzel Metlar, a Skalar se je nasmehnil:

»Janez je vedno dobre volje in pripravljen za šalo.«

Ker je Skalar uvidel, da z Janezom ni mogoče dosti govoriti, je peljal Metlarja po poslopjih na ogled.

»Zakaj si tak?« je dejala Minka Janeza, ko so ostali sami.

Janez si je z dlanjo zakril slepe oči.

»Minka, ti tega ne razumeš.«

»Kaj?«

»Ne veš, kako je človeku, ki mora biti kakor jaz —«

»Bog mi je priča, Janez, da ti nisem nikoli želela hudega. To pa sam veš, da vekomaj ne morem ostati doma —« 

»Jaz tudi ne.«

»Ti si moški. Zate je drugače.«

»Molčiva rajši,« je menil Janez. »Vsak po svoje! Pokoro mora delati vsak sam, kadar je kaj narobe.«

Francka ju je poslušala in nazadnje rekla:

»Vidiš, Minka, ti si mislila —«

Starejša sestra je hotela pikro odvrniti, pa se je premagala.

»Si mislila,« je nadaljevala Francka, »da ti jaz delam nasproti, pa ni res. Vzela bom Pergačevega, ki ga imam rada, pa ne bom ne tebi ne nikomur v nadlego.«

Zunaj je bolj in bolj naraščal vihar. Tako je lilo, da je sredi popoldneva zavladala v sobi trda tema.

»Kakšne povodnji bodo nastale, če ne bo nehalo?« je menila Minka

»Saj so že. Korenčevo in Podbrdnikovo je vse pod vodo,« je povedala Francka.

»Še pri nas zna biti kaj narobe,« je menil Janez.

Tedaj je butnilo nekje, kakor da se je odrušil kos hriba s strmine.

»Hoj, hoooj,« je zategnilo. Bil je Skalarjev glas.

Francka je planila v vežo.

»Oče —«

Nič odgovora.

Dasi hiša ni stala daleč od hleva, vendar Skalar bržčas ni slišal hčerkinega glasu. Prerjulo ga je tulenje vetrov in viharja.

»Minka nažgi luč,« je kriknila Francka. Tam pri hlevu — se je zdelo — buta potok čez bregove. »Moj Bog,« je vzdihnila, »kako bi le skočila tja?!«

Minka je prinesla hlevsko svetilko in skušala priti do staje, toda komaj nekaj korakov od hiše je že zabredla v vodo.

»Oče —«

»Ali si ti,« se je hropeče oglasil Skalar. »Vse nam bo odneslo. Šupa je že šla!«

Minka je skušala dalje, pa ni mogla. Jokaje se je vrnila v hišo.

»Francka, Janez, šupo je izpodkopalo —«

»Križ božji,« je zaihtela Francka in tudi Janeza je pretreslo.

»Zdaj imamo to strašno deročo grozo, brez vojne in brez bojišča,« je pomislil in vprašal:

»Kje sta pa oče in Metlar?«

»V hlevu nekje,« je odvrnila Minka s komaj slišnim glasom, »pa ni mogoče več tja.«

»Za božjo voljo, pojdimo po ljudi!«

»Kod? Kam?«

»Zgoraj po obronku, precej za hišo bi se še mogoče prišlo k Pergačevim.«

»Pojdem jaz,« se je odločila Francka.

Iz vetra zunaj se je oglasilo:

»Na pomoč! Na pomoč!« 

Bil je spet Skalarjev glas. Rjul je ko lev.

»Ti ostani,« je zdajci spoznala Minka. »Jaz pojdem in pokličem.«

»Da bi vsaj do biše ne prišlo,« je mezdela Francka.

»Kaj bo z očetom!? Poskusiva še midva, morda se nama posreči!«

Kakor na žerjavici je prosila Francka:

»Janez, ne, ne, ostani tu —«

»Francka!«

»Ostani! Sama planem venkaj in zavpijem, naj zlezejo oče na tisti rob za hlevom —«

»Pa Metlar?!« 

»On je še mlad in močan.«

Kakor veverica je smuknila venkaj, pograbila brinovko (cepinu podobno orodje) in se zagnala proti hlevu. Opogumila se je tako daleč, da jo je voda že objemala s svojimi umazanimi valovi. Krepko se je upirala z brinovko in prisluhnila. Potem je zaklicala:

»Oče!«

»Kdo je?« se je oglasilo iz hleva.

»Oče, bežite na rob za hlevom —«

»Bo vse odneslo,« je zatarnalo iz teme.

»Bežite, da še vas ne pokoplje. Minka k šla po ljudi! Kje je pa Metlar?«

»Bog ve, kam je izginil!« 

Tedaj je vnovič prirohnelo z gore. Voda, ki jo je bilo više gori zajezilo porušeno drevje in odkopano skalovje, si je izvojevala pot in je z besno naglico grmela navzdol.

»Beži, Francka, beži —«

»Oče, Janez!« je zmedeno kričalo dekle in se obupno borilo z valovi.

»Zdaj sem izgubljena,« se je prestrašila Francka. Kakor se je okrenila, ni mogla iz vode. Jelo ji je že izpodnašati noge. Sama ni več vedela, v katero smer naj gre. Nekje je pokalo tramovje in zidovje.

»Beži,« jo je zategnjeno posvaril očetov glas, ki je bil že ves raskav in pridušen.

»Hitro na rob, oče,« se je v smrtnem strahu odzvala Francka.

Tedaj je troje zaporednih bliskov razsvetlilo okolico. Francki se je zazdelo, da stoji pred hišo Janez.

»Janez —«

»Francka,« se ji je odzval. »Beži, beži, da te ne odnese! Kliči, da ti morem na pomoč!«

»Ne, ne,« se je branilo dekle. Trenutna svetloba ji je pomagala najti pravo smer in kmalu se je rešila toliko, da je bredla vodo samo še do kolen.

»Je že dobro,« je pravila. »Kar počakaj, bom takoj pri tebi —«

Ko je prišla do hiše, je zahrumelo. Divje mukanje živine, krik obupanega Skalarja in besno lajanje in zateglo cvilenje psa se je mešalo z besnenjem neurja, ki je vse hujše in besnejše razkazovalo svojo moč. Bliski so švigali po ozračju, vmes je treskalo in grmelo kakor na sodnji dan.

»Bog ve, kaj je z Minko?«

Francka je vsa drgetala od groze in mraza.

Janez je molčal. Oprt na podboje vežnih vrat je stal kakor kip in le na obrazu je bilo začrtano vse ono strašno trpljenje, ki ga je ta hip občutil v svoji duši. Biti zdrav in močan, pa vendar tako čisto brez moči, kakor je bil zdajle on, to je obupno.

»Oče,« je stisnil izmed ustnic, toda to že ni bil več klic, ampak samo plaha prošnja.

Spet se je zabliskalo in prestrašeni Francki se je zazdelo, da je odkrušen del hleva.

»Ježeš Marija,« je zavpila in se brez moči sesedla bratu k nogam.

Janez je zakrilil z rokami.

»Francka, sestra, slišiš —?!«

Tipal je in lovil kakor da hoče ohraniti nekaj, kar mu nameravajo ugrabiti nevidne, zlovešče sile.

»Francka, oče, Minka,« je klical kakor človek, ki samo še v čudežu upa najti pomoč.

»Janez,« si je opomogla mladenka, »kaj bo, kaj bo! Staja se že ruši.«

»Ruši —«

»Kaj bo z očetom!?«

»Oče,« je odmevalo iz Janeza Z obema rokama si je segel v lase in premišljeval, toda nobene rešilne misli ni bilo.

Tedaj se je spet oglasilo:

»Hooooj, hooooj —«

Bil je Skalarjev glas.

»Hvala Bogu,« je vzdihnila Francka. »Oče so se rešili.«

Medtem je nekoliko prenehalo deževati, le vihar ni hotel popustiti. Zavijal je tako besno, da je pokalo drevje po vrtu in se lomilo kakor suho bilje.

»Minka —« je kakor v snu poklical Janez.

»Da bi se ji le kaj ne zgodilo,« se je zbala Francka.

»Mislim, da proti Pergačevim še ni poplavljeno.«

»Če je šla nad rebrijo zgoraj, je prišla —«

»Da bi ji le kje ne bilo spolzelo —«

»Hooooj, hoooj, ali ste še vsi?« se je oglasil Skalar.

Janez je v obliki trombe nastavil dlani na usta:

»Tu sva s Francko. Minka je šla klicat tia pomooooč!«

Skalar, ki se je bil v zadnjem trenutku rešil na visok strminast skalnat greben za hlevom, si je oddahnil, ko je začul, da so njegovi še vsi živi.

»Kje je neki Metlar?« je mrmral sam zase in žalostno poslušal v noč, kako mu voda neusmiljeno jemlje in ruši imetje.

Z Metlarjem sta bila skupaj v hlevu, ko so jele pritiskati množine besneče vode. Kazal je tisto lepo ciko, ki se je bila pravkar otelila, češ, da bi ne bila napačna pri Minkini bali. Tedaj je zahrumelo zunaj pri šupi. Metlar je skočil pogledat, pa ga ni bilo več. Pa ga menda vendar ni zajelo in odneslo? ...

V strahu za njegov usodo je parkrat zapored zaklical Skalar:

»Metlar, ali slišiš? Metlar?!«

»Hoj,« se je tedaj oglasil Mirikin snubec v njegovi bližini. »Kaj si tukaj? Jaz sem te pa tako iskal, da bi šla onim na pomoč.«

»Katerim?«

»Onim, kar jih je v hiši,« je odvrnil Metlar.

Skalar se je začudil:

»Saj tam vendar ni nevarnosti,« je menil Skalar.

»Še boljše,« je potrdil Metlar in se zavil v svoj premočeni suknjič.

Da mu ni tega onemogočala tema, bi bil Skalar videl, kako je njegov bodoči zet bled in ves prepaden od groze. Pri prvem navalu vode je smuknil iz hleva in se hitro rešil na strmino, ne da bi se bil zmenil za usodo svojega tasta in njegovega imetja. Tam je potrpežljivo čakal, kaj se bo zgodilo. Bil je trdno prepričan, da odplave Skalarja z živino vred valovi, vendar ga ni prav nič mikalo na pomoč. Slišal je bil tudi Francko, ki je bila prišla očeta svarit. »Saramensko je korajžna,« je pomislil tedaj in že v naprej iskal izgovora, ki bi se ž njim izmuznil, ako se Skalar srečno reši na rob. Ko je začul, da je Skalar res priplezal na vrh, se mu je tudi brž posvetilo, češ, da je treba iti na pomoč onim, ki so še ostali v hiši. Čim je Skalar zatrdil, da tam ni nevarnosti, se je odrezal Metlar:

»Potem smo vsi rešeni, hvala Bogu.« In bolj zaupno je pripomnil:

»Jaz sem se bal za Minko. Preden bi se njej imelo zgoditi kaj žalega —«

Skalar ga je poslušal samo na pol. Voda pod njima je butala zdaj sem, zdaj tja. kakor da hoče na vsak način popolnoma odplaviti lepo Skalarjevo domačijo.

»Menda se je spet nekje zajezilo,« se je prestrašil Skalar.

Dež je čisto ponehal in tudi vihar se je za trenutek potolažil, le bliski so še vedno na gosto preprezali nebo.

»Joj, ali si videl?« se je zgrozil Skalar, ko se je spet zasvetilo.

»Res, zajezilo se je,« je menil Metlar. »Zdaj bo kopala voda proti hiši —«

»Bo vseeno treba onim na pomoč,» je plaho pripomnil Metlar.

»Ne prideva več tja,« je skoro brezglasno dahnil Skalar.

Noč, voda, joj, to je bila groza, da si ni mogel misliti hujše. Kar stoji Zarečje, še ni bilo tega. Skalarjev dom je vendar star več ko deset rodov, pa še ni bilo nikoli tega.

»Vse nas bo izpodžrlo,« je pripomnil iz svojih žalostnih misli.

Metlar je molčal in trepetal. »Kaj mi je neki bilo treba hoditi sem, ko mi ni nobene sile. Dom imam, lepo imetje je moja last, pa bi bil že tudi ženo dobi!« je premišjeval ves obupan in potrt.

Medtem je voda venomer naraščala. Segala je že od staje do hiše. Ker si še vedno ni mogla prekopati zadostnega odtoka, se je jela nabirati že pod bregom zadaj za hišo.

»Voda je že tukaj,« se je zgrozila Francka, a Janez jo je potolažil:

»Le nikar se ne boj. Mene ne odnese tako izlahka.«

Čez nekaj časa je svetoval:

»Stopiva noter in v podstrešje. Skušala bova Minki z lučjo pokazati smer.«

Francka je ubogala. Zlezla sta v podstrešje in na oni strani proti Pergačevim odkrila del strehe. Francka se je vzpela in visoko dvignila svetilko. Tedaj je zaklicalo iz teme:

»Janez, Franckaaa, hohooooj!«

»Že gredo,« je veselo povedala Francka bratu, ko je spoznala svojega dragega glas. Oba sta se odzvala:

»Hohooooj!«

Pergačevi z Minko so prišli blizu hiše.

»Kje ste?« je vprašal Pergač.

»Na strehi,« je menila Francka.

Nato je bilo čuti samo živahno mrmranje. Voda je dvojico v podstrešju tako glušila, da nista razumela pogovorov rešiteljev v rebri.

»Francka,« je zaklical Pergačev Janez, »ali je pri hiši že kaj izpodjedeno?«

»Ne vem! Mislim, da ne. Saj je komaj šele kakih deset minut, kar teče voda za hišo.«

»Globoka?«

»Ne vem —«

»Počakaj, kjer si!«

Pergačev je previdno stopal z lučjo po bregu navzdol. Ko je prišel do vode, je dvignil luč.

»Francka!«

»Janez!«

»Ali imaš kakšno močno vrv?« 

Francka je kmalu našla vrv.

»Imam.«

»Naveži na en konec kamen, drugega pa trdno kam priveži. Potem skušaj vreči navezani kamen proti meni!« je učil Janez.

Francka je šla v vežo in prinesla od tam doberšen kamen.

»Hohooooj! Živino bo odneslo,« se je začulo medtem sem z roba.

»Če odnese ves svet, samo da Francke ne,« je pomislil Pergačev in čakal, kako bo dekletu uspelo. Skalarjev Janez je potrpežljivo čakal.

»Kmalu bomo rešeni,« ga je tolažila sestra.

Privezala sta vrv z enim koncem za močan prečnik, na drugi konec pa je Francka navezala kamen.

»Janez, primi me malo, da ne omahnem!« je poprosila sestra in zlezla spet nazaj na streho.

Janez je s sestrino pomočjo podstavil staro skrinjo. Nanjo je stopila Francka, in se naslonila na brata, ki jo je, oprt na strešnik, z obema rokama objel okrog pasu.

»Zdaj si brez skrbi,« ji je dejal. »Samo glej, da boš dobro zavihtela!«

»Križ božji,« se je odločila Francka in na vso moč zagnala kamen. Potem je prisluhnila.

»Je že dobro,« je veselo kriknil Pergačev. S pomočjo ostalih je navezal vrv na mogočno deblo, da je bila prav napeta.

»Zdaj poskusim,« je dejal, sezul čevlje in vrhnjo obleko ter začel plezati po vrvi. Kmalu je bil pri Francki.

»Smrti že lahko pokažemo figo.« se je pošalil, ko je stopil na streho. Objel je dekle, krepko segel Janezu v roko in dejal:

»Zdaj se pa le podvizajmo, da nas ne prehiti! Ali bi vzdržal ti v plezanju?«

»Bi,« je dejal Skalarjev.

»Potem gremo lahko hkrati,« je menil Pergačev. Privezal si je Francko na hrbet, a z njenim bratom ga je sklepala kratka, a dovolj močna vrv, ki sta si jo vsak na enem koncu privezala okrog pasu.

»Da ne čofneš v vodo, če bi se ti kaj ponesrečilo,« je menil Pergačev.

Nato so se hitro zavihteli na vrv. Francka je ves čas trepetaje molila v svojem srcu za srečno rešitev in vsak trenutek se ii ie zdel kakor večnost.

Pergačevi, ki so bili prišli vsi na pomoč, so veselo pozdravili trojico, ki je srečno po vrvi prispela do njih.

Anica je planila k Janezu:

»Samo, da si ti še živ!«

»Oho,« se je nasmehnil Pergačev, »kaj pa Francka in jaz?!«

»Ej, vidva,« se je smejala Ančka, »vidva sta dva, on je bil pa sam.«

Par trenutkov zadovoljne radosti je takoj pregnala nova skrb, ko je vzdihnila Francka:

»Bogve, kaj je z očetom?!«

»Kje pa tiči?« je vprašal Pergač.

Janez in Francka sta povedala, kako je bilo.

»Ihu,« je menil Pergač, »pa čudno, da se Metlar ni nič ganil.«

»Saj ni nikamor mogel,« je zavrnila Minka, ki ji je bilo nerodno zavoljo Metlarja, dasi ni nihče rekel nič žalega o njem.

Vihar je jel medtem spet besneti, da je hreščalo po lesovju, kakor da streljajo nevidne pošasti v noč.

»Najti ju moramo,« je menil Pergačev.

»Janez naj bi šel k nam, pa Metka ž njim,« je svetovala Pergačeva Ančka, »ostali skušajmo rešiti, kar se bo dalo.«

Z njenim predlogom so bili zadovoljni vsi, le Janez sam se je branil, češ, da ne more na varno, dokler ve, v kakšno nevarnost mora Anica.

»Le nič ne skrbi zame, Janez,« ga je potolažila Pergačeva, »saj se bom pazila —«

Končno je Skalarjev ubogal in odšel z Metko po klancu in potem po slemenu proti Pergačevi hiši.

»Veš, Janez,« mu je spotoma pravila Metka, »tisti Metlar mora biti pa prava šieva. Mi ne smeš zameriti, ampak —«

»To vem jaz že davno,« se je nasmehnil Janez, »zato se mi pa tudi zdi Minke škoda zanj.«

»Še gane se ne, ko nastane taka nesreča.«

»Mislim, da jo je še o pravem času odkuril domov,« je s trpkim nasmeškom pripomnil Janez.

Ostali so medtem previdno šli proti Skalarjevemu hlevu. Divje je rohnelo zadrževano valovje in komaj so razločili drug drugega glas.

»Če bi mogli kako vodi do živega, da bi dobila več odtoka,« je menil Pergač.

»Ko bi le ne bila taka tema,« je vzdihnil njegov sin.

»Hohooooj!« je zdajci zaklical Pergač, »Skalar, ali slišiš?«

»Hohooooj,« se je oglasilo z roba. »Ali si ti, Pergač?«

»Na pomaganje smo prišli. Kje imaš pa Metlarja?«

«Tukaj, hohooooj,« se je oglasil ta mesto Skalarja.

Previdno so se bližali hrumeči vodi.

»Če bi mogli zakuriti,« je menila Ančka, »da bi se razgledali.«

»Pod Strmcem zgoraj visi skala ko streha nad rebrijo. Tam bi morda še dobili kaj suhega,« je svetovala Francka in tudi Minka je pritrdila. Hitro sta se s Pergačevim obe odpravili po klancu proti deset minut hoda oddaljeni skali. Res je bilo spodaj precej razmeroma suhega dračja in nekaj vrhovja od jelovine. Vejevja sta si naložili dekleti, nekaj vrhov pa je naglo povezal skupaj Pergačev Janez in jih vlekel nizdolu. Zakurili so ogenj in naložili kresu podobno grmado, ki je kmalu precej daleč naokrog razsvetljevala okolico.

Zdaj se je nudil vsem strašen prizor. Med Skalarjevo hišo in hlevom je tvorila voda, ki se je bila zajezila, pravcato morje. Šupa pri hlevu je bila že odplavljena in tudi del hleva je bil porušen. V tistem delu, ki je še kljuboval valovju, se je gnetla živina in obupno mukala.

Na robu nad hlevom sta ždela Skalar in Metlar. Ko je Skalar videl, kaj se godi z njegovim imetjem, je skoro zarjul:

»Na pomoč, ljudje, na pomoč! Pojdiva dol, Metlar, da odpreva vodi pot! Ali vidiš, kaj se godi?!«

Res, živina je bila že do trebuha v vodi in je bolj in bolj žalostno mukala.

»Počakaj,« je svaril Pergač, »sicer bo po tebi!« 

Z drogovi so skušali odstraniti naplavljen les, ki se je bil zagozdil. Čim se je posrečilo odstraniti ali vsaj zrahljati kje bruno, je bučila voda v odprtino in tako sama pomagala ljudem, vendar je šlo delo le počasi od rok, šele pozno v noč so premagali valovje toliko, da je planilo nizdolu.

»Da bi le še hiše ne izpodkopalo,« je menil Pergač.

»Dekleta,« je dejal Janez, »vlačite pridno na ogenj, da nas spet ne premaga tema!«

Ko je voda s pomočjo ljudi podrla jez, je bilo delo dokaj olajšano, toda slika je bila vsak hip strašnejša. Streha pri hlevu se je bolj in bolj sesedala. Bilo je videti, da se vsak hip popolnoma zruši in pokoplje vso živino v valovje.

»Za vsako ceno moramo čez, če hočemo kaj oteti,« je menil Janez. Potem sta z očetom napravila načrt. Privezal se je na dvojno seneno vrv in se oborožen z močnim drogom za upiranje podal na nevarno pot. Vrv je bila na drugem koncu privezana okrog debla mogočnega hrasta.

»Skušal bom odpreti vodi tudi onkraj hleva pot,« je dejal. »Zajezena mora biti tam nekje pod robom.«

Francka je trepetala od groze.

Metlar, ki je z višine gledal to početje, je ledenel od samega začudenja in strahu.

»Če pride ta do hleva,« je premislil, »je šla moja Minka rakom žvižgat —«

Skalar se ni niti ozrl po Metlarju, ampak je neprenehoma spremljal z očmi pogumnega Pergačevega sina in v globini svojega srca brez besed molil zanj.

Pergačev Janez se je krepko upiral valovom. Šel je pod vrhom, kjer voda v širino ni bila še tako narasla. Zavest, da mu trepetaje sledi s pogledom in z očmi ljubljeno bitje, je podesetorlla njegovo moč, z nadčloveškim naporom je premagal besnost valov in srečno prispel do hleva. Tam je začel lesti navzgor, da bi priplezal do strehe in videl, kaj je mogoče storiti na drugi strani. Tedaj se je vse streslo. Dolg, močan hlod je prihrul navzdol in se z odritkom zaletel v neljubi jez. Zahreščalo je in zarohnelo in voda je šume odhrula dalje.

Kmalu je začela upadati tudi v hlevu.

»Še malo, pa bomo oteli živino,« je bodril Janez.

Skalarju je v veselju poigravalo srce. In zdaj šele se je spomnil:

»Kje je pa naš Janez?«

»Pri nas,« je menil Pergačev.

»Toliko glejte, da boste trebili sproti in pa na ogenj ne pozabite,« je naročal svojemu očetu. Potem Skalarju:

»Zdaj pa poskusite k meni. Vode je komaj še dober meter na visoko.«

»Kar hitiva,« je bodril Skalar Metlarja, ki pa ni kazal prav nič veselja, da bi zlezel z roba. Zato se je podal Skalar sam navzdol. Janez ga je zajel z močno verigo in ga potegnil k sebi.

»Zdaj smo menda rešeni —« 

Jela sta odpenjati živino in jo skušala spravljati proti hiši. Govedo za govedom, spredaj Janez, zadaj Skalar, vsak z močnim drogom v rokah, tako sta brodila in srečno spravila živino na varno. Ko je bilo vse govedo na suhem, je dejal Pergač:

»Zdaj pa ženimo k nam, da pride živina pod streho in da se tudi mi vsi skupaj no prehladimo.«

»Kaj pa Metlar?« je vščeneče pripomnila Ančka.

Minka, ki je začela čutiti, kako grenko smešno je bilo ves čas vedenje bahatega snubca, je nejevoljno odvrnila:

»Na robu naj čepi, če se mu ni zdelo vredno, da bi nam bil pomagal.«

Skalar je zamahnil z roko:

»Kar pojdimo! Jaz moram govoriti z Janezom!«

Tako so res odšli in prepustili obupanega Metlarja usodi.

Ko so bili ljudje in živina pod streho na Pergačevem domovanju, se je že dramilo jutro. Nebo je bilo še gosto prepreženo z oblaki. Zdaj pa zdaj se je vzdramil vihar in tudi deževje se je ponavljalo. Kljub temu je čuvala Pergačeva streha toliko zadovoljnih ljudi pod svojim okriljem, da še nikoli tega.

»Take groze še nisem doživel in tudi mislim, da je živ krst ne pomni,« je pravil Skalar. In sinu je dejal:

»Janez, kar sem ti storil krivega, ko sem ti hotel dobro, tega mi ne zameri. Človek se uči do groba —«

Pogledal je Ančko, ki je zardevala in komaj zadrževala solze.

»Kajne, Ančka, saj nisi huda name?«

Dekle je, samo molče odkimalo.

»Viž,« je nadaljeval, »sem mislil, da ima človek vse, če ima dosti grunta in kaj pod palcem. Zdaj sem videl: ena sama noč, pa je najtrdnejši gospodar lahko berač.«

Skalarjev se je oglasil ko živa vest:

»Pustimo! Kar je bilo, je bilo! Jaz vem samo to, da je Ančka moja nevesta —«

»Francka pa moja,« se je naglo oglasil Pergačev Janez.

Pergač je molčal. Videl je Skalarja tako premaganega in do dna duše razruvanega, da se mu je skoro zasmilil.

Francka je ihtela od radosti.

»Veš kaj, Pergač,« je menil Skalar, »mladina je govorila, zdaj reciva pa še midva katero.«

»Jaz nimam kaj reči,« je s toplo spravljivostjo odvrnil Pergač. »Bog jim daj srečo, če je tako!«

Skalar mu je segel v roko:

»Pametno si povedal. Tvoj naj pride k nam, moj pa k vam, pa bo.«

Pergač z mladimi vred ni mogel verjeti lastnim ušesom. Ker ni nihče nič odgovoril, je vprašal Skalar sam:

»Ali vam ni prav tako?«

»Oče,« je vzkliknil Janez in tipal z rokami okrog sebe, ko da hoče ž njimi nadomestiti izgubljene oči. »Oče! Oče! — Ančka, ali si slišala?! Saj vendar imam očeta! Ančka, slišiš?! — Oče!?«

Bilo je pretresljivo gledati slepčevo radost. Ker ni mogla žareti iz ugaslih oči, se je zdajci odražala z vsega obraza, zvenela iz glasu in se prelivala v vseh njegovih kretnjah.

Pergač je bil ves iz sebe.

»Bog vam daj srečo, drugega ne morem reči. Nadlog smo užili mi za tri rodove, ali ni res, Skalar?«

Skalar je prikimal.

Potem so se jeli razgovarjati o vseh podrobnostih. Minka dobi doto iz Skalarjevega grunta, Metka iz Pergačevega. In so se zmenili tako, da je bilo vsem in za vse prav.

»Metlarju bi pa jaz na tvojem mestu pokazal vrata,« je menil Skalar proti Minki.

»Samo blizu naj mi pride,« je jezno pripomnilo dekle.

In Metka na vrh:

»Oh, to si pametna, Minka! Take ženine nosi pes na repu! Poginili bi bili lahko vsi, pa ne bi ganil z mazincem.«

Tako so sklenili, da naj Metlar odnese metlo namesto Minke, ki se ji ne bo manjkalo fantov, krepkih ko v gori hrast, pa takih, da imajo res kaj srca, ne pa samo žep.

»Joj, joj,« se je radoval slepi Skalarjev Janez, »kdo bi si mislil, kaj vse spozna človek v objemu deroče groze!«