Tako je v vojski
| Tako je v vojski |
| |||||||||||||
Dve lepi sestri ste bili, ki ste srečno živeli na najetem posestvu svojega očeta, starega Leblanca v Mulinu pri Gravelotte na francoski zemlji. Marija, starejša, vzela je za moža izsluženega korporala, dobro dušo, po imenu François. Roza je še čakala; bila je še le šestnajst let stara.
Od one strani reke Zare je prišlo dosta nemških Majerjev semkaj — Majerji iz Bavarskega in Majerji iz Pruskega. V mulinski fari so bili trije: Frije, Viljem in Janez, sami lepo izraščeni, marljivo delajoči in svoje žene osrečujoči Majerji. Ljubili so Francosko, ti ljudje, in dali so se kot Francozi naturalizovati, kolikor se je hotélo. Vse jim je jako dopadalo in navadili so se v svoji posinovljeni domovini kmalu tako na tanko, da jim noben rojen Lorênec v tem nij bil enak, in da so ljudje tiste, ki pota nijso znali, zavračali z besedami: »Vprašajte Majerja za pot!«
Ali najlepši vseh Majerjev je bil oni, ki je bil spomladi leta 1868 iz pruske renske provincije sem prišel. Bil je mlad in cvetoč; njegove roke solnce nij orujavilo in njegova rast je presegala vse polkovske tamborje. Drugi Majerji bi se bili lehko vsi skrili pred njim. In poleg tega je bil učenjak. Govoril je v latinskih verzih z župnikom in izdal je celo knjižico polno pobožne učenosti, da bi »življenje Jezusovo« od Rénana ovrgel. Z Rozo se je zabaval samo v francoskem jeziku; pa bilo je le iz francoskega prestavljeno. Poezija pri luninem svitu služila mu je v to, poklanjati jej svojo udanost. S tem se morejo živci vsake ženske vzburiti: noč, mesečni svit, pokopališče, duhovi, ljubezen … In vendar žró toliko govedine s toliko krompirjem in zeljem, ti duhovi iz Germanije!
Kralj vseh Majerjev, z imenom Franc, je na onem vseučilišči ravno študiral, na katerem se mlada Nemčija pred gospodom Bizmarkom s klicem: »Živela svoboda!« na — trebuh polaga. Zakaj je bil v Mulinu? Da se zabava; prijetno se mu je zdelo, fortifikacije risati in trdnjava Mec mu je bila celo blizu. Njegovi načrti so potovali v Berolin, kjer je gospodMoltke jako rad sliko deviške trdnjave petstokrat sprejel. On je velikansk nabiralec!
Roza in Franc sta se ljubila, in še najnežneje. Občutljiva sta kakor struna, ta dva junaka, kakoršne nemška uljudnost »tajne ogleduhe« imenuje. Kmalu je bilo ženitovanje. Vsi ljudje so govorili, da je Roza veliko srečko zadela. Na županiji je lehko vsak videl, da Rozini Majer nij bil navaden Majer, nego plemeniti »von« Majer. Da, da, žlahtnik je bil! — In spomladi 1869 prišla je ljubeznjiva belolasa glavica na svet. Nikoli še nij bilo sladkejšega mladega zakona. Nobeden izmed njiju nij mogel brez druzega živeti in belolasec je plaval v samem ljubkanji. Stari Leblanc je bil najsrečnejši oče; ako je rekel: »moj zet« širila so se mu prsa.
Nekega dne je bil v Mulinu velik smeh. Pariški listi so pisali o bližajoči se vojski med Francosko in Nemčijo. Te novine! Vojska z Nemci? Tako vrli zeti in tako v deželi zvedeni farani! Neumnost!
»Bi se Ti proti nam bojeval, ljubljeni Franc?« vprašala je Roza vendar-le. Oče Leblanc jo okrega. Kaj tacega se ne sme vprašali!
Ali nekega lepega jutra pride en francoski polk skoz Mulin. Vojna je napovedana. Zvečer prideta dva polka, potem deset, naposled petdeset. In tako ponosno konjištvo! in tako lepi kanoni, pri kojih se komu srce ponosa smeji!
»Vi tukaj,« vprašali so Majerje, »ali se ne boste dali med vojake zapisati?« »O pač!« odgovoré enoglasno nemški Majerji, in vsak izmed njih poveže si culico. Franc najnazadnje, in kako sta se oženjena jokala, on sam in pa njegova Roza!
»Moj ljubček, ali mi zopet prideš?« — »Jaz pridem zopet!« Oče Leblanc pristavi: »Saj trpi le tako dolgo, da naši v naglem diru v Berolin in zopet nazaj pridejo!«
Neizrekljiva je žalost, ležeča v tem, ako prvi kanon poči in tihe planjave prodere. Že so bili Nemci premagani, vendar vojna še nij prestopila meje spodnjerenskega departementa. Posebno okolice pri Meci je junaški polk strahú varoval. »Kanoni!« pravi oče Leblanc. Daleč, daleč donel je grom, ali oče Leblanc ga je poznal od leta 1815, ko je bil šest let star.
»Kanoni!« kriči François, ki se je kot »franc-tireur« ali prostovoljec uniformiran pred Mec vrnil.
In kmalu je donelo glasneje in bližje in večkrat. Potem so pokale puške — vasi gorele — in četa ulanov je drevila na svojih malih konjih mimo in zginila v vzdignenem prahu. In, o, strah! tri ženske spoznajo v tej četi očete svojih otrok! Brez trepetanja jo vodijo — ti Majerji — saj so doma. Roza jih je štela, enega in drugega, skrita za plotom. »On« vsaj nij bil zraven, njeni cenjeni Franc! Vsaj to je vedela! —
Ob reki Mozi nakopičevala so se trupla. Veter je prinašal osmojeni duh semkaj. V razdejani vasi je vladala mrtvaška tihota, oče Leblanc in François sta stala v ognji zoper sovražnika; Roza sama je čuvala hišo. Pritiskala je svoje dete na srce, kakor da bi ga hotela znotraj svojega telesa v srci samem skriti; kajti smrtni svinec ne pozna niti žensk niti otrok. Mrtva leži sestra Marija na postelji; krogla jej je bila prsa prebôla.
Bil je večer bitve pri Gravelotti. Roza skuša moliti, pa ne more. Tu zakliče nek glas: »Roza!« In da bi bila imela prsa prodrta, kakor sestra, ta glas bi jo bil vzbudil. »Franc; moj Franc! Ti si!« Da, — on je bil, imel je zmešane lase, čelo in roke s krvjo omadežane. Ona se smehlja — uboga revica, draga duša, smehlja med solzami in reče: »O Franc, kako junaško si se boril za nas!« Namestu vsacega odgovora pritisne jo on sebi na prsa. »Kje je Marija?« — »Prusi so jo usmrtili: Ti jo bodeš maščeval.« — »Kje je Tvoj oče? kje François?« — »Vrnila se bosta. Ti ju bodeš branil.« Frane potegne z roko čez svoje v znoji prepoteno čelo. — »Pa kaka lepa uniforma je to?« vpraša Roza, fantička z lovnimi vrvcami in pretvezami igrati se pustivša, jaz ne poznam vseh naših polkov. Daj, da te na tanko ogledam, moj Franc! nikdar Te nijsem videla tako lepega! Ti si častnik postal. Kako se svetijo Tvoje pištole!« S tem vzame eno izmed njih izza pasú Francovega, da jo tem natančneje ogleda.
»Roza,« pravi njen mož, »Ti mi trgaš srce. Jaz Te ljubim! Zdravstvuj!«
V tem trenotku se prikaže François na pragu. Sredi prs je imel veliko rdečo piko; na ramah je nosil starega očeta, iz katerega zevajoče črepine je kri curkoma lila. »Tukaj smo,« pravi. »Bili smo tam doli v zadnji straži. Ostanite tukaj in ne umrite mi pred eno uro, nam je rekel oberst, ko nas je vzpostavljal. Ostali smo in storili, kar je bilo v naši moči. — Že se je sovražnik odmikal pred našimi polki in oče je že rekel: »Zmaga je naša!« — tù naenkrat se prikaže četa nemških hudičev, vojena po častniku, ki kraj dobro pozna, nas zgrabi od zadaj — in cel polk belih oklepnikov je šel črez naša telesa.«
On premolkne — zapazil je negibljivo in nemo tù stoječega Franca. »Tisti častnik!« izklikne. »Franc! Oh, vedel sem, da je bil eden naših!«
Spustil je svoje breme in padel sam povprek črez prag na starca, ki nij dihal več.
Blisk šine iz Rozine roke, ki je pistolo vzdignila proti čelu — svojega moža. Do smrti zadet pade Franc in reče umirajoč: »Prav sem storil, tudi Ti si prav storila … Taka je vojska … Jaz Te ljubim!«