Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pesem je bila izdana pod imenom Joško Kovič.
| Izdano:
|
Kres, 2/3 (1923), 53
|
| Viri:
|
dLib 3
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
Tišina vsega sveta se je nagnila k moji rdeči luči,
ovila me je, zgrabila v vrtinec svoj —
tačas se mi je razgalil moj obraz — Smrt ...
Šla je mimo mene visoka,
v njenih očeh je bila izdolbena čudna pot.
V najvišji tišini sem se mukoma preril do sebe.
Tako velikega groba še nisem videl:
moja duša se sklanja čezenj, njena senca se ziblje v globini ko
pernica mehka in vabi:
»Ne pozabi, ne pozabi — mehko je v jami.
Če si iz dna, na dno!
Svetlo in mehko je v jami.«
Rdeča luč sredi vrtinca tišine,
čudežni plamen — moje srce gori. Tišina je svetla — plameneča
— vsa rdeča,
senca v jami ko pesem vabeča
in kakor meglica prši nad vrtincem tišine — Sreča.
Moje roke se vijejo kakor od divjega vrtinca omamljene
za tvojimi očmi.
Zdi se mi, da bi morali moji žgoči prsti
razžgati tvoje oči,
da bi se utrnile v žareče, rdeče, plameneče morje —
tam se ziblje senca moje duše kakor
črna jadrnica sredi neskončne tišine.
