Poroka gospodične Malči

Izdano: Slovenski narod, 9.–16. december 1909, letnik 42 Viri: dLib 282, 283, 285, 287, 288 Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen). Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake. Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nebo je bilo kakor ena sama mogočna pesem, polna nerazumljive lepote in mehke melanholije, roseče iz mežikajočih srebrnih cvetov, potresenih po zamolklih višavah ... Neme so stale ciprese, njih vrhovi so strmeli v nebo obliti od mesečine kakor brušeni iz jekla in med vsem tem se je zgubljala tja nekam daleč vroča, silna melodija ...

V poletnem večeru je bilo; v hladnem vrtu elegantne restavracije in ljudstva je bilo natlačeno polno.

Popolnoma tam na koncu vrta je sedela obitelj Svetčeva: gospa Marija, hčere Anka, Malči in Minica, brat Tone in še dva druga gospoda — eden takole srednje starosti, drugi očividno njegov oče že popolnoma na zadnjem krajcu: v njegovi pleši so se odvijali električni žarki kakor v svetlem porcelanu. In kakor je bilo videti je imel ta gospod glavno besedo: venomer je dvigal kazalec in odpiral usta tako široko, da sta se razločno videla tista dva zoba, dolga in rumena, kakor ovita v oranžno lupino.

»Jaz pravim,« — je besedičil — »da ste lahko ponosna na svoje hčere. Glejte, kakor lilije v vrtu ali breze ob potoku!«

»Oh, bežite no,« ga je zavrnila gospa Svetčeva, dasi ji je ta hvala zelo dobro dela — »vi se vedno samo šalite! Ampak rada jih imam, dasi vem, da niso najlepše.«

»O milostljiva,« je vzkipel takrat gospod, ki je sedel poleg najmlajše, Malči, in napravil skoro užaljen obraz — »samo tega ne! Povem vam in odkritosrčno govorim, da so vaše gospodične hčere res kakor tri zarje. Res, prav žal mi je, da nisem pesnik — ovekovečil bi jih — oh, pa kako bi jih ovekovečil!«

Gospodična Malči se je pri tem ozrla na nebo in razprla oči, da so zasijale ko dva silna plamena. Nekaj ji je leglo na srce — nekaj kakor drag spomin iz tistih dni, ki jih je preživela v Ljubljani.

»Pa kam ste se tako zamislili gospodična Malči?« jo je naglo prašal oblizan in na vse mogoče načine nališpan gospod, ki je sedel poleg nje in pravkar obžaloval, da ga ni poljubila muza.

Ni bil ravno grd — popolnoma tržaški tip: lahkomiselnost in življenje v malih živih očeh in vsem obrazu tista varljiva naklonjenost, ki je zelo nevarna mladim dekletom.

»Ah — zvezde gledam,« je dejala Malči in se ozrla na sestro Anko, ki je brskala drobtine po prtu in bila tudi nekako zamišljena ...

»Zvezde gleda gospodična,« je izcmokal plešasti gospod in se sam ozrl na nebo, da se mu je pokazalo belo v očesu. »Aha, res prav lepa noč je nocoj in kako lepo svetijo zvezde — kakor svetilke na rivi.«

»Ah, veste gospod Turini, vi pa nimate smisla za poezijo,« je dodala z nasmehom gospodična Anka, najstarejša izmed hčera gospe Svetčeve. Nekdaj je morala biti pač lepa, kakor njeni mlajši sestri Mimi in Malči, a bilo ji je že okolo šestindvajset let — cvetje se je usipalo: v očeh je bilo sicer se vedno precej ognja, a poteze v suhljatem obrazu so bile mrzle, kot da za nečem žalujejo, kar je minulo in se ne vrne nikdar, nikoli.

»Anka, ne razžali vendar gospoda Turinija,« jo je pokarala sestra Mimi in našobila ustnice tako gracijozno, da je gospod Turini kar zavzdihnil. Bila je popolna slika svoje mlajše sestre Malči, samo ne tako črnolasa in v očeh je nosila nekak bolesten sijaj, kar jo je delalo še bolj ljubko.

»Le brez skrbi gospodična,« je zajecal počasi gospod Turini — »gospodična Anka ima popolnoma prav: prav nikakega zmisla nimam za poezijo — to se pravi pojem že rad in tudi kako polko rad sličim ampak tisto — tisto — eh, ne vem kako bi se izrazil — mio dio — za poezijo pač — tako kot kak Carducci — no, no signorina, tega pa ne! Že od nekdaj sem samo kupčeval — e, to nese več kakor poezija. Vsaj meni se tako zdi!«

Na ustnicah gospodične Anke je zaigral bolesten izraz in povesila je glavico zelo nizko, medtem ko je stisnila Malči črne obrvi, da so se zasenčile velike, lepe oči.

»Eh, beži papa, to je vseeno,« se je nasmehnil mlajši in potrepetal plešca po rami. »Pesmi čitati, to je lepo, no, tudi ni napačno, ako jih zna kdo pisati — ampak živeti tisto življenje kakor se govori — brrrrr! Kajne, gospodična Mimi?«

»Ah, pustimo raje to,« je prekinila gospodična Malči in nekako nevoljno odvrgla belo servieto. »Pogovorimo se raje o čem drugem!«

»Povejte nam raje gospod Turini,« je povzel naposled besedo črn oglasi sin gospe Marije Svetčeve, ki od svoje sestre Anke ni bil mnogo starejši, dasi je bil na prvi pogled videti — »kako mislite, da bodo izpadle te volitve?«

»O, za božjo voljo, Anton —« je zavzdihnila Anka in prekrižala obe roki na prsih — »nikar nas vendar ne mori še s politiko, ko veš, da je to vsaj zame najdolgočasnejši pogovor!«

»Prav imaš, Anka,« ji je pritrdila Malči, a sin gospoda Turinija se je ozrl vanjo silno začudeno.

»Kaj ti se ne zanimaš za politiko, Malči? No, ko postaneš moja ženka se že privadiš in še veliko ulogo boš igrala.«

»Prosim te, Frančeško —« ga ja poprosila Malči, a hip na to se je obrnila proti materi.

»Veš, mama, jaz bi šla nocoj najraje domov. Prav nič mi ne ugaja tukaj!«

»Pa sedaj je vendar še prezgodaj, gospodična,« se je začudil gospod Turini in se nalahno udaril po pleši, kamor je sedel vsak hip kak komar.

»Vseeno,« je vztrajala Malči — »jaz sem danes tako nekako trudna —«

»O potem pa le pojdimo,« je pritrdil gospod Frančeško, ki je bil očividno njen bodoči ženin in se ozrl po obmizju — ako nima kdo kaj proti temu.

Anka je prikimala, brat Tone ja leno zazehal, Mimi pa se je ozrla v mater, ki je nagnila glavo kakor Marija sedem žalosti, da si je gospod Frančeško lahko tolmačil, kakor mu je bilo drago ...

Cin, cin, cin — je zapel cekin s kozarcem in plačilni marker okrogel in majhen kakor sodček je povedal račun, spravil srebrnjake, po elegantnem naklonu odšel in za njim vsa družba ...

Malči in Anka sta spali v e sobo z vsem telesom na posteljo.

»Malči, kaj pa ti je vendar danes,« jo je prišla tolažit leto in pol starejša sestra Mimi in sedla poleg nje na rob postelje. »No, povej mi Malček, kaj ti je leglo na dušico, da si tako čudna!«

Nagnila se je popolnoma k njej in jo krepko objela, medtem ko je pritisnila svoje mehko lice na njen obraz. »No, govori dušica, saj veš, da te imam tako rada: tvoja sreča, moje veselje, tvoja žalost — moja bol!«

In njene oči kot dvoje ponižnih vijolic z zagonetno-bolestnim sijajem so se uprle v sestrico tako proseče in ljubeznivo, da se je Malči komaj premagala ...

»Jutri, Mimica — danes sem preveč razburjena — oh, tako mi je, da je pohitela mimo mene vsa rož polna mladost! ...«

»Pa ne bodi vendar taka, Malči,« jo je potolažila in ljubko pobožala do licu — »saj si vendar še mlada — zelo boš še lahko srečna —«

Takrat so se odprla vrata in s skoro prezirljivim nasmehom na drobnih ustnicah je pristopicala k postelji Anka.

»Le pojdi Mimi — jo že jaz utolažim!«

»Pa da mi jutri gotovo poveš,« ji je zažugala Mimi in odhitela.

Anka je odvrgla na divan ogrtačo, odložila slamnik in se za hip zagledala skozi okno na kraške gore, ki so bile videti tako mogočne in veličastne ...

»Kaj gledaš, Anka?« jo je vprašala Malči in stopila prav k njej.

Tistikrat pa je Anka razprostrla roke in jo stisnila tako silno k sebi, da je kar zavzdihnila.

»Malči — nocoj ne bova spali, kaj ne? Ti uboga nesrečnica — jaz ti vidim v dušo, kaj je s teboj — prav nič mi ne taji!«

»Ti veš?« se je lahno začudila Malči in v njenih očeh je bila žalost spojena s tiho zamišljenostjo ...

»Vem,« je zatrdila Anka in jo še tesneje privila k sebi — »ti Frančeška ne ljubiš — ah, saj to sem mislila vedno ...

»In zakaj?« je prašala komaj slišno Malči in se lahno izvila iz njenega objema.

Anka se je nasmehnila in jo udarila s kazalcem in sredincem po licu.

Ti, ali misliš, da hodim z zaprtimi očmi? Nič ne skrivaj — kar izpovej se in lažje ti bo. Čakaj — nocoj je večer, kakor nalašč za to. Tole okno zaprem in upihnem luč, potem pa sedeva tjale v kot na divan in poveš mi vse ... vse ... kaj ne?«

Malči je prikimala in Anka je upahnila luč.

Samo tresoči žarki srebrne mesečine so lili skozi okno na belo postelj, da je bila videti kakor potrošena z rumenim prahom.

»Vidiš,« je pričela Anka bolj tiho in glas se ji je nekoliko tresel — »tebe sem imela vedno najraje — bogve zakaj ... Tudi Mimico ljubim, a ona mi je tako nekako tuja — saj ne čuti kakor jaz ... vsaj zdi so mi tako. A ti si vsa, kakor jaz in ako nisi še popolnoma, moraš postati Malči — moraš! ...«

»Saj te ne razumem,« jo je prekinila Malči in naslonila glavo na njeno ramo. »Tako čudno govoriš, Anka!«

»Ne, ne, le poslušaj me,« — je nadaljevala Anka skoraj strastno — »in ne upoštevaj jih, ki te hočejo onesrečiti. Škoda bi te bilo Malči — veruj mi, da je mnogo bolje, ako vzameš službo, kot da se poročiš z njim ... Glej, tudi meni se včasih zdi, da sem zapuščena učiteljica, a v resnici ni tako ... Ako nimam drugega, imam vsaj dražestne spomine, ki so mi najljubši tovariši. In pridejo dnevi, ko sem srečna, prav srečna že ob misli — ah pa saj ti še ničesar ne veš —

»O vem, Anka,« je dejala Malči in ji položila levico okolo vratu. »Ti si ljubila tistega slikarja Maksa — to se pravi — on je ljubil tebe, a ti si ga zavrnila —«

»Ti to veš?« se je začudila Anka. »In odkod — seveda, poznaš ga lahko, saj je rojen v isti vasi kakor jaz in ti, a sedaj ga vendar že dolgo ni bilo doma ...

»Nekdo mi je povedal,« je dejala počasi Malči in glas se ji je tresel.

»Ah, sedaj razumem! Pa da boš vedela natančnejše, ti povem vse. Glej, on mi je bil že v ljudski šoli, ko sem bila še majhno dekletce, čudno naklonjen — ako je le mogel, me je pobožal, a to me je silno jezilo in jaz sem ga naravnost — mrzila.

In minula so leta, on je odšel v Monakovo in še bogve kam ... pa ko se je vrnil v domovino in zvedel, da sem na učiteljišču v Gorici, se je večkrat pripeljal iz Ljubljane na Goriško — a bil je tako plah, da me ni nikdar ogovoril. Pozneje, ko sem dobila učiteljsko mesto v A...u, je prihajal pogosto, a jaz — oh, danes mi je žal — sem se zaljubila v njegovega prijatelja Mihaela, ki ni bil vreden moje ljubezni. Glej in tako so tekla leta — in jaz sem spoznala, kako brezsrčno in krivično sem ravnala z Maksom, ki me je vendar tako ljubil. Piše mi včasih sicer še, a samo kako razglednico, a jaz čakam ... čakam, da bi dobila pismo samo od njega in nikogar drugega — pismo polno ljubezni — o, potem bi ga ponižno prosila odpuščenja. Pa bogve, kako misli sedaj —«

»Dobro — in še vedno te ljubi,« je dostavila Malči in krepko stisnila sestrino desnico. »Ti še lahko upaš — a jaz — z menoj je vse drugače!

»Kako — povej,« je dejala Anka, a vse njene misli so bile drugod ... tam nekje ... ob tistem trenotkti, ko ga je prvič zavrnila ...

Malči je nekaj časa molčala — samo sopenje se je čulo iz njenih prsi in po precej dolgem molku se je odmaknila od Anke.

»Saj je najbolje, da se res omožim, da vzamem tega tepca, za katerega čutim vse prej kakor ljubezen! Da, da, tako bom storila in — potem —«

»Potem se boš kesala,« jo je prekinila Anka. — »Ti si vsa obupana — kaj ti je vendar?«

Takrat se je Malči dvignila in se vrgla Anki v naročje.

»Jaz nisem nič vredna!« je zavzdihnila in si zakrila obraz z rokama. »Toda — kaj bi govorila!«

»Pa pomiri se vendar — ti blazniš! Nikoli nisem slišala nič slabega o tebi in kar naenkrat se psuješ sama!«

Malči je molčala in prsi in ramena sta se ji stresali ob lahnem ihtenju ...

»Nič, poročim se in konec!« je dejala naposled odločno in stopila k oknu.

»In živela bom — tako, da se uničim čimprej! Veš, Anka,« in stopila je zopet k sestri, »varala ga bom in pila bom in — oh — meni je tako grozno — jaz sem bila tako brezznačajna!«

»Saj ne veš, kaj govoriš, Malči,« jo je pričela tolažiti Anka — »ti nosiš v srcu črva — morda žalostne spomine, a zaradi tega ni potreba obupati!«

»Ko bi vedela vsaj za eno pot — ki bi me zopet pripeljala nazaj v tiste lepe čase, ko sem bila tako brez pameti in zametovala in zaničevala vse, kar ni imelo ob pasu svetle sablje — pa pustiva to, minulo je!«

Čez nekaj časa pa je prijela sestro krčevito za roke.

»Anka! Pojdi jutri z menoj v Ljubljano! Ponižala se bom in mu bom pisala! Da, tako bom storila in tudi záte Anko bom storila nekaj, da se zopet sestaneš s tvojim Maksom.«

»Ampak, to je vendar preveč poniževalno!« je skušala oporekati Anka, a beseda ji je zastajala v grlu.

»Torej pojdeš, jutri z jutranjim vlakom?«

Anka je še nekoliko pomislila, na to se je nasmehnila in prikimala.

»Pojdem!«

»In jutri ti povem — vse!« je dostavila Malči in odgrnila zaveso, da je poplavila mesečina sobico do zadnjega kota.

Svetle solze so kapljale raz rosne liste na belo pesknato pot ljubljanskega Tivolija, ko sta hiteli gospodični Anka in Malči proti Švicariji. Lahni, črni kolobarčki pod očmi so pričali, da sta kaj slabo prespali minulo noč in tudi v njunih obrazih je ležalo nekaj kakor skrb in — nezadovoljstvo ... Posebno Malči je bila očividno zelo razburjena: hodila je tako naglo, da jo je Anka komaj dohajala. Ko sta dospeli do konca aleje, je Anka obstala in se ozrla na Malči:

»Sediva nekoliko, jaz sem resnično upehana!«

Malči je prikimala in sedla poleg sestre.

Lepo jutro je bilo, čisto in dišeče po sočnosti cvetov in trav; sonce se je vozilo po nebu veliko in mogočno in sipalo svoje zlate nitke po vrhovih košatih kostanjev.

Ni bilo mnogo ljudi v parku, tupatam bledikast študent, preparantka s kopo zvezkov in enake ličnosti, samo tam gori pod Švicarijo nekje je potrkavala z zvonkim jeklom od kamenite stopnice sablja in glas, ki je moral prihajati iz mladih prsi, se je lomil v prisiljenem smehu ...

Malči je nagubančila obrvi in se s temnim pogledom ozrla proti tisti strani ... Anka jo je pogledavala od strani in ni vedela, kako bi pričela pogovor.

»Vidiš, Anka,« je spregovorila naposled Malči, »nikdar nisem mislila pred tremi leti, da bom prišla kdaj po takem potu v Ljubljano. Pa vse je na svetu mogoče in to še menda ni najhuje, samo, oh, kako grozno se bom ponižala.«

»Pa povej mi vendar vse od začetka, Malči,« jo je poprosila Anka in nervozno brcnila z ljubkim čeveljčkom po belem pesku.

In Malči je pričela s tihim glasom:

»Ti veš, da sem šla pred tremi leti v Ljubljano — po kaj, še danes ne vem, saj naučila se nisem drugega kot par nepotrebnih neumnosti ... Najprvo sem stanovala pri nekem gostilničarju ... Lepo je bilo tam in jaz sem vedno komaj čakala večera, da pridejo tisti običajni gosti, ki so mi znali povedati toliko zanimivega. Bili so večinoma mladi ljudje, veseli, razposajeni, samo eden med njimi je bil izjema in za tega sem se najbolj zanimala. Prašati vendar nisem hotela nikogar, kdo da je in s čim se bavi, dasi sem slutila sama, kaj bi zamogel biti — pa saj bi mi menda niti ne mogli določenega povedati, ker občeval je z vsakim zelo hladno, govoril malo, prihajal in odhajal navadno sam, samo kadar se je napil, je metal v gramofon desetico za desetico in vedno samo ze enoinisto pesem, namreč: »Sveta noč, blažena noč ...« Ko ga je nekoč eden izmed gostov prašal, zakaj mu ravno ta pesem tako ugaja, je dejal, da je v njej več poezije kot v vseh polkah in enakih »direndajih«, ki jih najbolj ljubijo vojaki in natakarice. Skratka, bil je malce čuden človek, a mene je vendar zanimal bolj ko vsi drugi. In tudi on se je oziral včasih za menoj tako nekako skrivnostno, da sem se naposled že umikala njegovim pogledom. Imel je tisti človek čudovito temen pogled, nekaj groznega mu je zasijalo iz oči kadar je stisnil obrvi in se ozrl po gostih, a jaz — veš — jaz sem mislila nanj tako mnogokrat, tudi ako ga nisem videla. Prav v istem času pa sem dobila nebroj anonimnih razglednic in sodila sem, da mi pisari on.

Nekega večera — bili smo ravno prav vesele volje — vstopi nemadoma v gostilno, ko ga še nikdar ni bilo tja — kaj misliš — kdo?«

Anka je odkimala in se ozrla vanjo radovedno.

»Kdo?«

»Slikar Maks!« je dejala Malči in nadaljevala. — »Videla ga že nisem kakih pet let, a vendar sem ga takoj spoznala. Po kratkem razgovoru, ki se je tikal večina tebe, je prisedel k tistemu mladeniču, za katerega sem se jaz tako zanimala. Spoznala sem takoj, da si morata biti dobra prijatelja, ker govorila sta kakor dva najintimnejša. In ko je odšel h gramofonu v drugo sobo, sem naglo prašala Maksa, kdo da je.

»Eh«, je dejal — »saj bi ga morali že spoznati! Nekdaj je samo pisateljeval, zdaj pa je tudi v nekem uredništvu — torej sourednik in pisatelj! Kaj, Malči — brhek ženin!«

»In kako mu je ime?« sem prašala dalje.

»Ivan,« je odgovoril, a tedaj se je Ivan že tudi vrnil in moje radovednosti, je moralo biti konec.

Ker pa sem ostala še dalje pri mizi, naju je Maks seznanil — tako sem prvič govorila z njim.

Anka se je malce nasmehnila, a Malči je zrla zamišljeno v tla in poltiho nadaljevala:

»Od tistega večera sta prihajala redno oba: Maks in Ivan.

Maks je govoril največ o tebi, Ivan je navadno molčal, ako pa je spregovoril je povedal prav gotovo kak nesmisel — sploh je bil, ako sem bila jaz pri mizi, vedno nekako v zadregi in potem sem tudi sodila, da mora biti še zelo nepokvarjen, o čemer se tudi nisem varala.

In v moje srce se je prikradlo nekaj, česar do takrat še nisem poznala, dasi sem že mnogo občevala z moškimi — a tisto je bilo vse tamo radi zabave — tega človeka pa sem resnično vzljubila. In čudno! Saj lep vendar tako ni bil, poleg tega je bil nekako slaboten, a jaz sem si predstavljala mojega ljubčka močnega in krepkega, pravega junaka — zato so se mi oficirji tako dopadli. O, kako je bila v tistem času moja pamet potresena z otrobi! Niti toliko premišljenosti nisem imela, da bi vsaj nekoliko presodila vsak korak, ki sem ga napravila.

Morda sem bila že od nekdaj tako na napačni poti, a s časom sem zašla še bolj in pomisli — zasmehovala sem celo njega, ki me je ljubil pošteno — samo zaradi tega, ker se mi je zdel neznaten slabič — ker ni imel na suknji svetlih gumbov in ob pasu svetle sabljice.

Ko me je prosil pismeno, kjer mi je tudi priznal svojo ljubezen, na prvi sestanek, sem prišla in revež je bil zaradi tega uverjen, da ga ljubim zvesto in iskreno tudi jaz. Sama ne vem, ali je bilo tisto čustvo v mojem srcu ljubezen ali samo nekako skrivnostno nagnenje — bogve, a ko sva se sestala drugič, sem govorila pač, kakor sem mislila takrat ... a na nadaljne sestanke me sploh ni bilo. O, da bi ti čitala tista njegova pisma! Včasih, ko sem se prebudila v noči, sem jih brala zopet in zopet ... ker nekaj je dihalo iz njih, kar mi je delo tako dobro in kar je bilo vzrok, da ga nisem mogla sovražiti niti potem, ko se je iz mene samo le — norčeval.

Pozneje sem si najela drugo stanovanje, kjer sem bila bolj prosta.

Na promenadi me je videl vedno s kakim častnikom in drugi dan sem dobila gotovo pismo, kjer je pošiljal vse tiste oblizance k vragu, me rotil in prosil, naj vendar spoznam svojo zmoto, a jaz sem ostala kakršna sem bila — dasi bi tudi z njim rada nekoliko občevala. Potem se je nenadoma spremenilo in meni se zdi, da ga je podučil Maks, saj sem ju videla vedno skupaj.

Neko jutro dobim pismo, v katerem je bilo toliko psovk, ironije in podlega obrekovanja, da sem resnično jokala celo dopoldne. — »Do sedaj ste mi bili ženska, ki sem jo v svoji zaslepljenosti ljubil ne zaradi kakega podlega namena, temveč kot bitje, ki zasluži najvišje spoštovanje — ljubezen zaradi svetega čustva samega — od sedaj naprej pa ste mi smešna opica, okinčana s pentljami in trakovi — laž, kolikor vas je!« — Tako mi je pisal nekoč, a potem samo še pikra zbadanja, ki so me bolela v dno srca. A jaz nisem imela niti toliko odločnosti, da bi zapustila napačna pota.

Pri tem je obmolknila in Anka je zapazila, da so se ji oči osolzorosile. Gornja ustnica, poraščena s komaj vidnimi dlačicami, se je v bolestnem izrazu tesno stisnila na vrsto belih zob, ki so se zakopali v spodnjo ustno, kot da hoče zatreti nekaj, kar ji je ostalo v duši s silnimi spomini ...

»In potem je prišla tista zadnja noč, ki je ne pozabim nikdar,« je nadaljevala Malči in se zopet zazrla v tla. »Odhajala sem domov. Leto dni sem preživela v mestu in ko sem pomislila na vse, kar sem doživela, je bilo v moji duši — prazno, prazno ... samo nekaj je tlelo notri z boječim plamenom — in to je bilo tisto, kar je dihalo skrivnostno blagodejnost iz Ivanovih pisem ... Koliko bi dala, ko bi dobila tisti veder vsaj par enakih vrstic kakor nekdaj, a on mi že davno ni več pisaril. Odšla sem žalostna in polna sramu — takrat sem čutila, da ostavim za seboj nekaj, kar me bo spremljalo skozi celo življenje, kar mi je bilo tako blizu, a sem zavrgla v svoji zaslepljenosti ... Takrat sem se zavedala, da me je ljubil edino on in da je bile čustvo, ki se je vkradlo v moje srce, kmalu ko sem ga spoznala, pravo in edino plemenito, kar sem jih kdaj nosila v svoji duši ... Odhajala sem in vse moje misli so bile edino pri njem in bile so skozi dve leti, a take kakor sedaj, ko se imam poročiti, me še nikdar niso osvojile. Enkrat moram še govoriti z njim, da mu povem vse ... vse ...

»In kaj misliš torej napraviti?« je prašala Anka ljubeznivo, ker v mislih ji je bil samo trenutek, ko se zopet sestane z Maksom. »Res, Malči, prav slični sta najini usodi in bogve, ako se bosta tudi slično završili! Jaz prav ničesar ne upam!«

»Naj se završi, kar sem sklenila, bom storila: postreščka pošljem v kavarno, kamor zahaja, pa naj se odzove ali ne!«

Pri tem je izvlekla iz nedrij drobno pismo in ga nekaj časa vrtela med prsti.

»Bogve, ako nama prinese srečo,« je zavzdihnila in vstala, Anka ni odgovorila ničesar in ji je sledila molče.

Zgodaj je še bilo in malo gostov je bilo v kavarni »Pri treh gracijah«. V kotu ob oknu sta sedela kakor običajno slikar Maks in literat Ivan, oba okinčana s tisto zanemarjeno zunanjostjo, ki je včasih smešna, a prečesto jasen glasnik njih, ki so zablodili v svetišče slovenske umetnosti, da ne vedo — ne kod ne kam ...

»Poglej, saprament,« je besedičil zamolklo slikar Maks in si vihal rmenkaste brke — »danes se mi je sanjalo o tisti no — saj veš —«

»O Anki,« se je nasmehnil Ivan in izpil kozarček absinta. »No, le ne vzbrenči zopet, ha-ha-ha-ha! Saj veš, kaj so punčare — bogme — na nobeno groša!«

»E, le ne modruj —« je ugovarjal Maks in srebal v solidnih požirkih rumenkasto slivovko — »saj vemo, koliko je številka pri hiši!«

»Ne, pri moji veri —« je zatrjeval Ivan, — »raje se obesim na prvi kandelaber, kot da bi še kdaj zagrešil norost, kot sem jo takrat!«

»In vendar jo imaš še nekoliko rad, kaj? — E, erste Liebe rostet nie; wenn sie rostet, putzt man sie!«

»Sakrament,« se je razljutil Ivan — »ne budali!«

»Vidiš —« je oporekal Maks — »tvoja razburjenost je jasen dokaz, da še vedno brenčiš!«

»Ali naj ti prisežem?«

»Ni potreba, — ker bi gotovo po krivem! Ne boš, prijatelj, starega lisjaka! In posebno sedaj — ko se moži!«

Ivan je zamahnil z roko, a tedaj je prišel natakar, suh in dolg kakor jegulja in izročil Ivanu drobno, belo pisemce.

»Tole stvarco je prinesel postrešček in čaka na odgovor!«

Maksovo lice se je pobarvalo s temno rdečico, medtem ko je Ivanovo popolnoma osnežilo, ker oba sta se sklonila nad naslov in spoznala drobno pisavo.

»Triljon hudičev, kaj pa naj to pomeni!« se je začudil Ivan in hlastno odtrgal ovitek.

Ko je prečital, se je naslonil nazaj kot da ga je obšla slabost.

»No, sedaj pa verujem v vse svetnike in vse čudeže, kar se jih je zgodilo! Marker, recite postreščku, naj se okrepča na moj račun — odgovor dobi takoj!«

In še predno se je natakar dobro obrnil, je že poromalo pisemce v Maksove roke.

»Daj, prečitaj naglas — saj jaz ne morem verjeti — menda so me varale oči,« je velel Ivan in Maks je pričel z ironičnim nasmehom, ki pa je kmalu izginil.

Vaše blagorodje!

Ne čudite se, — a zdi se mi, da je bilo že v tistem trenotku, ko sem Vas pred tremi leti prvič zagledala — usojeno, da se nekoč ponižam in Vas prosim odpuščanja za vse ... Bodite dobri, kakor ste bili nekdaj in spomnite se besed, ko ste dejali nekoč, da me sprejmete, pa naj se vrnem kadarkoli ... Blagovolite mi naznaniti, kje in kdaj naj Vas počakam in pripeljite s seboj tudi gospoda Maksa, ker Anka ga željno pričakuje.

Vaša Malči.

»Anka?« je izhropel Maks in bulil v pismo, kot da to ni in ni mogoče. »Anka — da pričakuje mene in še celo željno? — No, ti, kaj praviš? Kaj misliš?«

»Jaz mislim,« je skimal Ivan — »da nekaj med nama ni v redu! Pa za sto zlodjev — saj pila še nisva mnogo in črno na belem je tudi — kdo ve, morda je naju res obsijala božja vsemogočnost.«

»O saneta simplicitas — saj kaj takega je še v romanu malo neverjetno — a takole — in ona, Anka, da me pričakuje — in kaj boš odpisal?«

Ivan je nekoliko pomislil, nato je odvrnil:

»Jaz za svojo osebo bi dejal, da naj gre k spovedi — ako jo res obletavajo muhe kesanja — mene pa naj pusti za večne čase v miru!«

»Ampak« — je pričel počasi ugovarjati Maks in obraz mu je postal nekako žalosten — »pomisli vendar, kako ponižno te prosi —«

»Beži k vragu in še vse babje solze!« je zarentačil Ivan in izvlekel iz žepa pismo in kuvert. »Napišem ji — da naj si potrese glavo s pepelom — pa amen! Osel gre samo enkrat na led!«

»No, no, ne bodi tako trdosrčen — za pet ran božjih — saj imaš vendar srce in nekdaj si jo ljubil prav pošteno. In poleg tega — pomisli vendar, da se tiče stvar tudi mene — to se pravi — Anka me željno čaka!«

Tedaj je Ivan razprl oči in se zakrohotal na vsa usta.

»Saj res hudirja — na tvojo kožo sem pa popolnoma pozabil. — O, ti nesrečni Togenburg — torej ti še vedno kljuje v srcu? Bodi mož in imej za slabost vse, kar je količkaj v sorodu s krilom!«

»No, ne zaradi ljubezni —« se je izgovarjal Maks in jezik se mu je zaletaval — »ampak iz človekoljubja — to se pravi — iz usmiljenja — zaradi lepih spominov —«

»Haha, haha — zaradi lepih spominov — no, pa naj se zgodi še ta neumnost zaradi spominov! Jaz ti želim vse najslajše!«

In pero je počasi zadrsalo po belem papirju.

Hvala za pisemce. Rendez-vous: pri Jakopičevem paviljonu; čas — ob štirih popoldne; vzrok in namen: vstopnina kot prispevek tistim, ki ste jih Vi in Anka rekoč zasramovali.

Ivan.

Ko je končal, je prečital naglas.

»O, za božjo voljo —« se je začudil slikar Maks — »na to pismo niti ne prideta. In pri Jakopičevem paviljonu — kaj pa te je obsedlo?«

»I no, se je nasmehnil Ivan — »ako se ne more drugače priti do zaželjenega uspeha, pa priporočajmo, naj se nahajajo notri vsaj ljubezenski sestanki. Bo vsaj par kronic! In pripravno je tudi!«

»Nè, nè! Le pusti za danes umetnost in napiši pismo, kakor se spodobi!«

»Pa naj bo — zaradi tebe!« 

In čez četrt ure sta sprejeli Anka in Malči pismo, kakršno sta želeli. Brez besed sta se zopet napotili proti aleji: v obrazu radost ... v srcu mladost, cvetje in maj ... dasi je bilo v resnici že v juliju!

Natanko, ko je udarila v zvoniku šentpeterske cerkve osem, sta prišli čez most gospodični Malči in Anka in zavili mimo vojašnice za Ljubljanico po tisti samotni ulici ob bolnišnici.

Mračilo se je, a vendar še ni zmagala noč toplega dne, samo tupatam je pokukala skozi zamolklo nebesno modrino kaka zvezdica, malce pomežiknila in se vrgla v vratolomnem padcu tja nekam globoko za azur ...

»Glej, zvezda se je utrnila,« je zavzdihnila Malči nekako prestrašeno — »bogve, če je bila morda moja ...«

»Oh, kako si vendar smešna,« jo je zavrnila Anka in se skoro malce nasmehnila ... »To so vraže!«

»Ali glej — pravkar je odbila osem — pa jaz ju še nikjer ne vidim!«

Pri tem se je ozrla pazljivo in nekako nestrpno na vse strani, a ker menda njene črne, otožne oči niso zagledale ničesar po čemer so žejale, je povesila pogled v tla in korakala molče poleg Anke.

»Morda se je samo pošalil — saj ga ne bo, Anka,« je dejala naposled s tresočim glasom in obstala z očmi, uprtimi v Ljubljanico, ki se je svetlikala v mraku, kakor zgoščeno olje.

»Bodi brez skrbi —« jo je potolažila Anka — »tako krut gotovo ni — ako te je kdaj le količkaj ljubil, sicer pa —«

In še predno je zamogla končati, so se začuli za njima lahni koraki.

»Klanjam se prospodični,« je pozdravil slikar Maks in se malce naklonil. »Oprostite, — nekoliko sem se zakasnil —«

»Pa sami prihajate?« se je začudila Malči in v njenem obrazu je bila žalost in strah ...

»Da, gospodična Malči — to se pravi, sam prihajam in ne! Ivan leži doma na divanu, pije vino in kadi cigarete ter pravi, da — no — kako bi se izrazil gospodična Malči. Veste, neko dramo študira in vaše jutranje pismo ga je silno razburilo. Jaz sem ostal popolnoma hladnokrven, a on ima bolj vročo kri in večjo fantazijo: komarja si predstavlja za leva in ako se zgodi kaj takega, kot se je zgodilo na čast vsem čudežem danes zjutraj — potem premišlja ... prevdarja ... presoja...

»Ampak, prosim vas, gospod Maks — jaz iz vsega tega še ničesar ne vem. Ali me sovraži? Saj je vendar pisal, da pride in sedaj prihajate sami. Kako naj si to raztolmačim? No, govorite odkritosrčno, gospod Maks, — samo resnico bi rada vedela!«

»No, saj sem vam povedal. Doma leži na divan — v desnici kozarec vina, v levici cigareto in smeje se, kot da je zadel deset tern.

»In nič drugega?« je prašala hlastno dalje.

»O, da. Dejal je, naj vam sporočim, ako imate z njim govoriti res kaj posebnega, se blagovolite potruditi do njega — on vas pričakuje. Stanuje začasno v hotelu »Pri domovini.«

»Ali res?« je veselo izkipela Malči — »tako je dejal, da me pričakuje — ah, da, sedaj grem in vidva opravita svoje. Srečno, Anka!«

Nato je odhitela brez nadaljnih besed.

»Torej, gospodična Anka, kako naj pričnem,« je dejal nekako v zadregi Maks, ko je Malči odšla in ji podal desnico.

Anka je zrla zarudela v tla in mu ni odmaknila roke, samo včasih je povzdignila trepalnice in ustnice so se ji stresle, kot da hoče nekaj povedati ...

»Ali mislite še vedno kakor nekdaj?« je izrekla naposled zelo plaho, ne da hi povzdignila oči k njemu.

Takrat se je zgodilo nekaj, kar se zgodi tako mnogokrat, ko se po dolgem času najdeta sorodni duši.

Med tem pa, ko sta hvalila Anka in Maks nebo in zemljo in vse zvezde, kar jih je bilo pripetih na večerni oblak in se krčevito objemala, kot da hočeta nadomestiti v enem večeru vse, kar sta zamudila v vseh petih letih — je plaho potrkalo na vrata Ivanove sobice.

»Svobodno,« se je odzval Ivan in stopil sredi sobe, ker ob trkanju je vedel — kdo prihaja ...

Takrat se mu je vzdignil v srcu ranjen ponos in vsi spomini, a po kratkem boju je bila zmaga odločena: pregrenka je bila prevara, da bi zadobila odpuščanje ...

Vstopila je, ne da bi odmaknila pogled od njega, ki je stal pred njo mirno in s tako dolgočasnim obrazom, kot da ga obišče — mačeha.

»Prišla sem —« je izjecala ...

»Vidim,« je dejal Ivan in ji ponudil stol.

»Ne, hvala,« je odklonila — »prišla sem samo — da mi odpustite vse, kar —«

»Jaz vam nimam ničesar odpuščati, gospodična — to si samo domišljujete!«

»Vi ste postali taki?« se je začudila in oči so se ji orosile.

Ivana je stisnilo nekaj v srcu in moral je pogledati v stran, saj bila je še kakor nekdaj in tudi oči, ki so vzele nekdaj vso njegovo dušo, so še sijale — tako ljubeče ...

»Ivan, — ali me res sovražite?«

»Sovražim? Čemu bi vas sovražil, gospodična — saj nimam zato povoda!«

»Vi ste se popolnoma spremenili —, o, kako sem se varala: mislila sem, da vas dobim takega, kot ste bili nekdaj. Oh, bodite dobri in odpustite mi!«

Še predno se je mogel Ivan odmakniti, se mu je vrgla na prsa in začela ihteti.

Ivan pa se je le nasmehnil, dasi je bilo v njegovem nasmehu nekaj kakor bolest ...

»Motite se, Malči! Ničesar Vam nimam odpustiti. A ni mi prav, da ste prišli.«

Malči ga je pogledala začudeno, skoro divje, nato je odbežala v diru iz sobe.

Ko je zaprla vrata, je zaslutil Ivan nekaj groznega, a bilo je za trenutek prepozno: ko je prihitel na hodnik, je zagledal, kako je zafrfotalo po zraku nekaj kakor njeno belkasto krilo in hip nato je obležala doli na dvorišču in se ni ganila.

Iz drugega in tretjega nadstropja so prihiteli na njegov krik ljudje, a storiti niso mogli drugega, kot spraviti truplo v mrtvašnico in izbrisati gorko kri ...

Pozno zvečer sta se vrnila tudi Maks in Anka. Ivana nista našla nikjer — dasi sta ga iskala vsepovsod ... Šele v jutru sta ga zasledila v predmestni krčmi, kjer je pridigal kakor prerok pijanim delavcem.

»Ako vas kdo stokrat razžali, mu stokrat odpustite, ker spoznanje pride, dasi ob poslednji uri! Tako so glasi evangelij sv. Ivana Rožnika, literata in učenjaka, svetnika in mučenika, ha, ha, ha, ha!«

V levici je vihtel suknjo, kravate ni imel in ko je stopil na mizo, so videli vsi, da je bosonog.

Anka se je oprijela za zid in tudi Maks je izbulil v blazneža obupno oči, ker vedela sta oba, kaj se je zgodilo ...