[go: up one dir, main page]

Pojdi na vsebino

Hčerko je naučila uročiti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Kdo uroči Hčerko je naučila uročiti
Matija Valjavec
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Živel je reven mož, ki ni imel drugega, kot motiko, srp, lopato, sekiro in žlico. Na svojo revščino ni mislil, mislil pa je vselej na ženitev, ter je zelo goljufal dekleta. Nazadnje pa je naletel na takšno, ki je mogla vsakega uročiti.

Ko sta se poročila, je bilo na svatbi pri mizi neko dekle. Nevesta jo opazi, zelo ji je všeč, in ko so pojedli juho, jo začne gledati. Dekletu je nato padla žlica iz roke in zvalila se je pod mizo.

Ko je oče to opazil, je rekel:

»Kaj je to, za pet ran božjih!«

In vsi so se ozrli in obmolknili. Nato je nevesta skočila ven, vzela vodo in tri žareče oglje, in jih je vrgla v vodo. Ko se je vrnila v hišo, je deklici rekla:

»Na, pij to vodo!«

Dekle malo spije, se umije ter zatem vstane.

Potem so, ne vedoč za njene nakane, vsi mislili, da je nevesta blaga ženica, ko more delati takšno dobroto.

Nato se je vse začelo veseliti.

Ko je rodila prvo dete, je rodila punčko. Sesati ji je dajala po dvakrat. Namreč prvič, preden jo je previla. Ko pa jo je previla, ji da še enkrat sesati. In tako je ta punčka, ko je zrasla, mogla ureči vsakogar, v kogar se je zazrla.

Potem je rodila drugega dojenčka, fantka. Po prvem sesanju ga je odstavila. Čez trideset dni je otroku spet ponudila sesanje, a ni hotel niti pokusiti. Zato se je materi zameril in ga ni mogla živega videti. Oče pa bi za otroka prelil svojo kri.

Nekoč je oče opazil, da daje mama deklici več jesti kot dečku.

Vpraša jo: »Zakaj tako?«

Žena odgovori: »Punčka je starejša od fantka, zato mora dobiti več.«

No, to si je oče dal dopovedati. Ko pa je drugič opazil, da je mati dala punčki kolač, fantu pa kruh, jo je vprašal, zakaj spet to.

Žena odgovori:

»Fant je zelo poreden, in noče ubogati, punčka pa uboga vse.«

Nato se je oče razjezil in punčke ni mogel trpeti. Nekoč je na sejmu fantu kupil obleko, punčki pa nič. Ko je fantek oblekel oblačilo, je to punčka opazila, in je rekla:

»O, kako lepo mu pristoja, kako lep deček!«

Nato je fantek ponosno odšel, da bi se pokazal sosedom, ki so bili precej daleč stran. Na poti mu je postalo slabo, da je padel in ni mogel iti nikamor dalje.

Mimo je prišel neki beraški fant, ki ga je dobro poznal, prijel ga je za roko in odvedel domov. Zdaj je oče opazil, da je sinku zelo slabo, od beraškega fanta pa je izvedel, da je ležal na stezici. Osupnil je in se beraškemu dečku zelo zahvalil, da je bil tako dober, ter mu je dal košček kruha.

Potem je prišla iz bližnjega mesta mama tistega sinka. Opazila je, da je uročen. Gre v kuhinjo in mu pripravi vodo, s katero ga je močila na štiriindvajset ur, šele potem je ozdravel.

Nato je mama deklici naročila, naj se fantu nikdar več ne čudi, ker ga bo vsakokrat, kadar se mu bo čudila, urekla. In iz ljubezni ji je povedala vse, kako je z njo delala, in da more ureči. Punčka pa je bila nespametna, pride k očetu in je rekla:

»Veste, očka, kaj je bilo našemu Jožku?«

»Kaj, Betka?«

»Jaz sem vam ga urekla.«

»Beži, beži, kako bi ti, smrda, urekla!«

»Ne, ne, očka! Bogme, da sem ga jaz urekla. Meni so mamica povedali in me naučili, kako moram.«

Na to je oče poklical mamo in jo vpraša:

»Ali je res, kar govori otrok?«

»Kaj bo res,« je rekla, in takoj odšla.

Potem se je z ženo spet večkrat prepiral in nazadnje razšel. Vzel je dečka s seboj in je odšel v divjino in tam živel pri nekem puščavniku tri leta. Nazadnje je umrl, dečka pa izročil puščavniku.

Ko je puščavnik videl, da je deček zelo pameten, ga je dal v meniški samostan. V tem samostanu je fant zelo napredoval in pozneje dobil hčerko nekega trgovca, da jo je učil. Z njo se je zelo sprijateljil. Deklica je doma začela krasti denar in ga nosila dečku, jesti pa mu je že tako večkrat poslala sama mati. Ko je nekoč trgovski pomočnik opazil, da krade denar, ni rekel ničesar, samo ko je šla, jo je pred materjo in očetom poklical in jo začel pregledovati ter našel dvajset krajcarjev, ki jih je hotela dati mlademu učitelju, in listek, na katerem je pisalo: »Moj ljubi dragi!«. Mati jo je peljala v samostan in je zatožila njo in onega fanta. Fanta so spodili iz samostana, dekle pa je bilo tepeno.

Zdaj je fant odšel v drugo mesto, in ko je prišel tja, je sedel pred neko trgovino in začel jokati. Opazila ga je trgovka in ga vpraša, zakaj joče. Odgovoril ji je, da je zelo lačen. Pokliče ga in mu da jesti, pa ji je povedal, kako se je z njim godilo od mladosti, o sestrinih urokih in o očetu, kako je oče umrl ter kako so njega spodili iz samostana.

Ko je trgovka zaslišala, da zna pisati in brati, ga je vprašala, če bi hotel ostati pri njej. Pokliče moža, in tudi možu je bil fant zelo všeč, pa sta ga vzela k sebi. Fant je bil zelo veren.

Zgodi se, da je bila dekla uročena. Fant je uroke dobro poznal in je pripravil vodo, ji jo dal piti in jo namazal malo po čelu, in takoj je odleglo. Ko je to opravil, jim je bil še bolj všeč.

Ko je postal trgovski pomočnik, je stari trgovec napravil gostijo in na tej gostiji se je fant zelo pozorno in lepo obnašal. Stari trgovec ga je posvojil ter napravil takšno oporoko, da je po njegovi smrti pol premoženja njegovega, polovico pa od trgovčeve žene; ko umre žena, pa celotno.

Čez nekaj časa je stari umrl, žena pa je bila zelo slaba, in reče fantu:

»Vzemi denar, pa pojdi in se oženi!« In vzame denar, pa odpotuje.

Ko je popotoval, pride prenočevat v neko majhno hišico, v njej pa je stanovala tudi njegova prava mati. Tam je prosil za prenočišče. Ženska se mu je obotavljala dati prenočišče, ker ni imel kje spati. Bil je voljan spati kar na golih tleh, čeprav ne bi bilo ničesar. In tako je ostal.

Ponoči se je z njo pogovarjal. Povedala mu je vse, kako jo je mož zapustil in odvedel enega otroka s seboj. Ko je to zaslišal, mu je bilo pri srcu že toplo, misleč, da je našel mamo. In ko se je zazoril dan, je odšel z materjo v bližnje mesto, oblekel jo je tako, da ji v mestu skoraj ni bilo para, ter odšel z njo k tistemu trgovcu, koder je bil učil hčerko.

Hčerko izprosi za ženo in takoj dobi veliko denarja. Zdaj je odšel s sestro, materjo in z ženo v svoje mesto.

Sestri je bila njegova žena zelo všeč, in jo je urekla, tako da so jo komaj ozdravili. Nato se je brat spet zelo razjezil in sestri zagrozil, da jo bo spodil, če stori še kdaj kaj takega.

Stara trgovka je čez nekaj časa umrla, in tako je vse ostalo Jožku.

Sestro je omožil, mati mu je umrla. Za starše je dal vsak petek in soboto brati mašo.