Spisano: Eva Arh Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0. Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Če poznate Dika, vam ni treba posebej dopovedovati, kakšen kavalir je. Kavalir do psic seveda. Neki poseben, skrbniški, naravnost očetovski odnos pa uživa Pika.
Naj vam jo predstavim. Pika je španjelka. Zelo majhna je, toda neznansko živa. Niti za trenutek ni na miru. Pika je čisto črna. Rahlo skodrana dlaka se ji sveti in v soncu vijoličasto zasije. Oči ima vrh glave, tako da za možgane skoroda ni prostora. Zato pa ga je toliko več za zvestobo do gospodaric. Pika ima zelo dolga ušesa, ki ji kakor dve baržunasti zavesi ovešata glavo. Najbolj zanimiv pa je njen repek. Ko je bila mladič, so ji ga odrezali, da ji je ostal le še kratek štrcelj, ki je ves porasel z dlako. Toda ta štrcelj nenehoma miga. Nikoli ni na miru. Opleta na desno in na levo, kar naprej, razen kadar Pika spi. Pa še takrat, če se ji kaj sanja, maha z njim. Repek ji nadomešča govorico, z njim izraža svoje razpoloženje. Če je na primer Diko zadovoljen, se zasmeji, tako da zaviha gornjo ustnico, pokaže zobe, stresa z glavo, hitro in glasno poganja sapo skozi nosnice, kakor da bi kihal, ter se zvija s telesom, da zadnji konec povsem približa glavi.
Pika pokaže svoje zadovoljstvo z repom. Debelo gleda z rjavimi očmi, velikimi kakor tolar, repek pa ji živčno trepeta, hiti sem in tja, kakor sekundni kazalec ali kakor kačji jeziček.
Za Piko ni nobena težava dvigniti se na zadnje noge ali zaplesati ali se pognati v zrak. V tem se razlikuje od Dika, ki je pretežak, da bi bil poskočen. Saj je razumljivo. Diko je pravi velikan nasproti Piki. Pika se lahko sprehaja pod Dikom, kadar ta mirno stoji, ne da bi se ga dotaknila, In pri tem ji ostane še toliko prosto- ra, da bi lahko štuporamo nosila pasjega mladiča. Diko je kakor velika mogočna streha, pod katero je mirno, tiho, varno zavetje.
Zaveda se tudi, da je Pika veliko premajhna, da bi mu bi družica, da bi bila par. Gre pa mu za nekaj drugega: za zaščito in pokroviteljstvo nad slabotnejšim. Zato Diko ne dovoli, da bi kdor koli napravil Piki kaj žalega, pa naj bo pes, naj bo psica, naj bo velik, naj bo majhen. Zato ima nenehne spopade z Liso. Lisa ne mara Pike. Je velika nemška ovčarka in bi že zato lahko potrpela z majhno španjelko. Toda ne! Nasprotno. Kakor hitro zagleda Piko, se zadrvi za njo In jo šavsne v zadnjo plat. Pika seveda zacvili, da gre skózi ušesa. Diko tega ne sme slišati. Kakor ris se požene za Liso, čeprav ji sicer neštetokrat dvori in jo ovohava. Plane torej za Liso, v trenutku pozabi na prijateljstvo, zagrabi jo za bedra, jo povalja po tleh, ji pokaže zobe vse do globokih korenin in divje grmi, kakor bi se pripravljalo k hudi uri.
No, treba je reči, da se Diko tako pokroviteljsko ne obnaša samo do Pike, marveč vzame v zaščito majhne in slabotne vedno, kadarkoli tako nanese in dogodljaj to zahteva.
V eni sami stvari sta si pa Diko in Pika povsem enaka. V od nosu do mačk. Če Diko zagleda mačko, popolnoma pozabi na svoje dostojanstvo in se v hipu zadrvi za njo. In če rečeš Piki: »Muca, muca!«, tedaj se bo brez pomisleka pognala v smer, v katero je tisti hip obrnjena. Z nosom ob tleh teče kakor za stavo. Kakor da je takoj za vogalom cel regiment mačk, ki jih je treba nemudoma razgnati. na vse štiri strani.
No, še nekaj moram povedati o Piki. Da je tudi navihana. Pika ima tri pokroviteljice: Mojo, Bredo in Alenko, če gospodarja in gospodinje ne štejem. Vsi ti so pravi, resnični, odločni Pikini zaščitniki. Menda ni treba pripovedovati, da jo imajo strašno v čislih. Zlasti pa si nekaj žele: da bi jim Pika podarila mladiče. Toda kdo ve, ali se Pika boji, da bi z mladiči izgubila na pomembnosti in priljubljenosti ali je kaj drugega vmes. Tega ne vemo. Vemo le eno: da je bila Pika že tri leta zapovrstjo vsakič, kadar je nastopil njen čas, pri ženinu, ponosne, španjelcu.
Res je, da so bili gospodarji že prvič prepričani, da bo imela Pika mlade. Zato so z njo posebej nežno ravnali, ji posvečali izjemno pozornost. Če se je kdo slučajno zarekel in se razjezil nanjo, so ga drugi takoj opozorili: »Pazi vendar, se ne zavedaš, kaj se S Piko dogaja!«, In pokarani je osramočeno umolknil. Tisti čas je Pika pospravila strašansko veliko hrenovk, sesekljanega mesa, jetrc, vitaminov in podobnih zadev, kakršne priporočajo pasji priročniki. Gospódarice so jo otipavale in ugibale, koliko bo mladičev. Tisti čas so vsi znanci po mestu zvedeli, da bo Pika povrgla. Tisti čas so že tudi mladiče delili, enega temu, drugega onemu. Zlobni jeziki so pripovedovali, da se je na ta račun tudi pilo. Ko se je po koledarju približal Pikin čas, so jo peljali k veterinarju na pregled. In zamislite: veterinar je ugotovil, da Pika ni breja, pač pa se je zelo zredila. Torej z mladiči ne bo nič.
Prvič so se gospodarji hitro potolažili. Drugo leto je bilo že nekoliko bolj zapleteno. Tretje leto pa so bili skoraj malo nejevoljni na Piko. Veste, je res neprijetno, če vas psička takole, pred celim svetom, za nos vleče.
No, ne bodimo slabe volje potrpimo, morda bo četrtič uspelo!

Kakor vsak pes, ima tudi Diko zelo rad kosti. Za Dika je kost nekaj takega kakor za otroka čokolada. Toda tako kot velja za otroke in čokolado, velja tudi za pse in za kosti, da preveč dobrega škoduje. V tej zgodbi boste zvedeli, kako je bil Diko kaznovan zaradi svoje požrešnosti.
Saj poznate smetnjake, tiste, ki stoje pred hišami ob pločnikih, v katere mečejo gospodinje odpadke in jih delavci iz »Snage« navsezgodaj izpraznijo in smeti odpeljejo. No, Diko je odkril, da gospodinje čestokrat mečejo v smetnjake tudi kosti. In Diko ne bi bil Diko, če jih ne bi izbrskal iz odpadkov. To mora seveda narediti ponoči. Tako se neredko, v trdi temi, ko ugasnejo luči po stanovanjih in potihne ropot po ulicah, odpravi na brskanje po smetnjakih.
Na dvorišču vzame zalet in se požene preko dva metra visoke zidane ograje, da pride na ulico. Skrivnostne nočne ceste, temni vogali, mir, čiste vonjave brez smradu po bencinu, ga zelo pri vlačijo. V svojem križarjenju obišče vse prostore v soseščini, kjer stoje smetnjaki.. Temeljito ovoha vsak smetnjak in išče duh po kosteh. Ko ga odkrije, se s prednjima tacama dvigne na smetnjak, ga prevrne ter brska po nesnagi za kostmi. Seveda to njegovo početje močno razjezi delavce, ki zjutraj raztresene smeti spet bašejo v smetnjake.
In nekega jutra jo je pošteno skupil. Pri brskanju po odpadkih se je na ostri črepinji urezal v tačko. Rano je lizal In lizal, vendar je bila pregloboka, da bi ustavil kri. Odšepal je domov, toda z ranjeno taco ni mogel preskočiti zidu. Čakal je pred vrati, da mu bo prvi, ki pride iz hiše, pomagal. Medtem se je iz noge natočila lepa luža krvi na pločnik. Končno je le dočakal. Nano ga je našel pred vrati. Polil mu je rano z žganjem, obvezal tačko s povojem in jo ovil s polivinilasto vrečko. Tiste dni je hodil Diko samo po treh nogah in pri tem tako šantal, da je bil resnično usmiljenja vreden. Toda rana se ni hotela zaceliti. Nasprotno, zagnojila se je, da je pošteno bolelo. Nano ga je moral peljati k veterinarju. Ta mu je sčistil rano, jo potresel z antibiotikom, obvezal in nataknil na nogo posebno plastično nogavico, da se rana ne bi okužila.
Po štirinajstih dnevih je bil Diko zdrav. Mislite, da gaje bridka izkušnja izučila in je pustil smetnjake pri miru? Kje pa! Se vedno jih raziskuje. Sla po kosteh je prevelika. Zato je še enkrat delal pokoro.
Takrat, ko je bil Nano povabljen na poroko. Tamkaj je bilo veselo, kakor je običaj, in veliko dobrega so pojedli v čast znamenitemu dogodku. Toda Nano ne bi bil Nano, če ne bi ob bogato obloženi mizi pomislil na Dika. Z gostije mu je prinesel neznansko veliko kosti. Svinjskih; telečjih, kurjih, govejih, vseh vrst. Diko je ponorel od veselja. Lakomno so se mu svetile oči in pogoltno se je spravil nad zalogo. Pri tem pa ni imel mere ne pri količini, koliko kosti lahko v en mah zmaže, niti pri času, ki je potreben, da kost temeljito zgrizeš, kajti tudi pasji želodec ni iz železa, da bi vse prebavil, kar si kdo izmisli. Seveda je zaradi tega zašel v težave. Na stran ni mogel. Mučil se je na vse načine. Ven in ven je čepel na zadnjih nogah, stiskal čekane, se tresel od napora, oči je imel zariple, vsedel se je na travnik in s sprednjimi nogami drsal zadnjico po tleh, bruhal, da je na koncu samo še slina letela iz njega. To je trajalo nekaj dni. Potem ga je Nano peljal k veterinarju. Ta mu je dal injekcijo, mu s posebno cevjo vbrizgal v čreva milnico in naročil, da nekaj časa ne sme jesti nobenih trdih stvari.
»Če ne bo v enem dnevu bolje,« je dejal veterinar, »ga bo treba operirati. Bržkone se mu je kost zataknila v črevo in ne gre ne naprej ne nazaj.«
No, operacije ni bilo treba. Hitro po obisku pri veterinarju semu je odprlo.
Tudi ta nesreča je bila kmalu pozabljena. Diko golta kosti prav tako, kakor prej.

Bili srno na počitnicah v Istri. Nekega dne srno pričakovali obisk, zato je Miča odšla s fičkom v Marijo na Krasu k mesarju, o katerem gre glas, da ima najboljše meso v Istri. Dika je vzela s seboj. Sedel je na zadnjem sedežu. Ker je bilo zelo vroče, je Miča odprla obe okni in Diko je med vožnjo gledal zdaj na eno, zdaj na drugo stran in ljudem ob cesti kazal jezik.
Ko je Miča pripeljala do cilja, je v raztresenosti spustila Dika iz avta in odšla v mesnico.
Dika so prijetne vonjave, ki jih je okrog klavnice za pasji nos na pretek, naravnost upijanjale. Z užitkom se je odpravil na raziskovanje. Krožil je okrog mesnice, se pognal vstran, prevohal širšo okolico in v svoji vnemi pozabil na Mičo.
Ko je Miča nakupila meso in se vrnila k avtu, je nekaj časa čakala, klicala, žvižgala. Zaman, Dika od nikoder. Ker se ji je mudilo, si je dejala: Nič, kar odpeljem se in se bom čez čas vrnila ponj.
Kmalu zatem je tudi Diko končal svoja raziskovanja. Pritekel je pred mesnico, toda, o groza, ne Miče ne avta nikjer. Nekaj časa je ovohaval parkirišče, nato pa sklenil, da se ne bo spuščal na tvegano pot, iskati gospodarje po lstri. Počakal bo na Mičo, ki se bo zagotovo vrnila. Njegovi pasji možgani so mu svetovali, naj jo počaka v avtu. Z njim se je pripeljal, z njim se bo tudi odpeljal. Pričel je pregledovati avtomobile — vedno jih nekaj stoji pred mesnico — dokler ni našel pravšnjega, z odprtimi okni. Vzel je zalet in se skozi okno pognal na zadnji sedež. Mirno se je vsedel, odprl gobec, na kratko dihal in čakal. Čez čas je gospodar avtomobila prišel iz mesarije. Začudeno je obstal, ko je na zadnjem sedežu zagledal nenavadnega gosta. Odprl je vrata in se zadrl: »Marš ven, mrcina pasja!«
Takšen pozdrav bi vsakega psa raztogotil. Zato ni čudno, da je Diko divje, hripavo zalajal, iz trebuha, kakor grom, stegnil vrat in šavsnil po šoferju, da ga je vsega prestrašenega kar odpihnilo.
Kakšen vrag je to, se je čudil šofer. Odkod ga je prineslo, se je spraševal. Capin, ti bom že pokazal, se je hudoval. Spet se je približal avtomobilu, počasi, previdno, in začel spravljivo prigovarjati štirinožnemu črnuhu, naj se izvoli spraviti iz avta. Zdaj se Diko še zmenil ni zanj. Zato je previdno stegnil roko, ga hotel zagrabiti za vrat in potegniti iz sedeža. Toda čim je pokazal roko, je Diko šavsnil po njej, da jo je šofer za las rešil.
»Čigav je ta pes?« se je zdaj že ves nesrečen pričel dreti. Šel je v mesnico in spraševal kupce, če poznajo pasjo mrcino v avtu. Seveda nihče ni imel pojma o kosmatem velikanu. Mesar in njegova žena, stranke iz mesnice, sosedje, vse se je zbralo na parkirišču in ugibalo, kaj napraviti. Dokler so bili v varni razdalji, je bilo vse v redu, ko pa so se približali avtomobilu, jih je Diko s svojimi zobmi in renčanjem nemudoma odgnal. »Pokličite milico,« je nekdo predlagal.
»Saj mi menda res ne preostane drugega,« je vzdihnil šofer.
Tedaj je pridrvela Miča. Ni še ustavila fička, ko se je Diko vrgel skozi okno, ves srečen zdrvel k Miči, hropel od veselja, skakal vanjo, skratka kazal neznansko zadovoljstvo nad zopetnim snidenjem. Miča se je šoferju opravičila, pomirila duhove in se z Dikom vrnila domov.

Dika vsako pomlad, včasih pa tudi na jesen, neusmiljeno zagrabi njegov pasji gon po zarodu. Veste, to ni preprosta stvar. Neka mogočna sla se zbudi v njem in ga sili, naj ima mladiče. Zato natančno ve za vse psice daleč naokoli, kdaj pride njihov čas. Če ga tedaj ne spustimo od doma, je hudo. Sposoben je tuliti in zavijati, kakor volkovi v stepi, da se ponoči zbujajo sosedje, odpirajo okna in se jezijo, ker ne morejo spati. V takšnem trenutku je najbolje odpreti vrata in ga pustiti, da se izdivja. Običajno pride s takšnih pohodov domov s klecajočimi nogami, krmežljav, žejen, da bi popil celo jezero, lačen, da bi pojedel čeber žgancev, potem pa drnjoha, drnjoha, drnjoha kot ubit.
Kadar so na vrsti ti pohodi, ga ni domov cel dan. Dogodilo se je, da ga ni bilo dva, celo tri dni. Nekoč pa se je primerilo, da a ni bilo na spregled kar cel teden. To je bilo takole:
V Tivoliju je srečal psičko. Ušel je Miči in sledil novi znanki ve do Viča. Toda, ker so psičkini gospodarji trdno sklenili, da je treba za njihovo psico, ki je bila volčjak, najti ženina iste pasme, So jo na sprehodu nenehoma vodili na vrvici, doma pa imeli zaprto. Toda Diko se ni dal ugnati. Oprezal je okrog stanovanja, krožil, čakal. Čakal in oprezal, tako da se je zasmilil sosedi.
»Pridi k meni, piškotek,« mu je rekla. Diko si ni dal dvakrat reči. Toda prišel je v čudno druščino. Soseda je imela kodra Azorja in, zamislite, pet mačk! Ko je Diko stopil skozi vrata, se je vsa ta živad naježila. Pihanja in renčanja je bila polna soba. Diko je za trenutek postal na vratih, neodločen, kaj bi. Toda samo za trenutek. Kakšen raj za divjo bitko, si je mislil. Vendar, bodi pameten, so mu svetovali njegovi pasji možgani, pognali te bodo! Zato je najprej obstal, modro pomolčal in vzvišeno poslušal bevskanje kodra in pihanje mačk, ki so ježile dlako, mrščile brke, kazale zobe in čakale na napad. Soseda je mirila svoj živalski vrt, prigovarjala zdaj psu, zdaj mačkam, jim dopovedovala, da je piškotek miroljuben, ljubezniv in tako ublažila prvo jezo. Vsi so napeto čakali, kaj se bo izcimilo. Zdaj je bil Diko na potezi. Prevejanec je dobro krotil svoje razpoloženje do mačk. Stopil je čez prag počasi, preudarno, da je vsa živad skočila narazen, se približal posodi, v kateri je vabilo sladko mleko, ga pričel goltati in mlaskal z jezikom, da je belo škropilo na vse strani. Ko je polizal posodo, se je zleknil po tleh, se obliznil, potisnil jezik iz gobca in pričel z enakomernim dihanjem hladiti, kakor da bi bilo vse v najlepšem redu.
Druščina se je pomirila. »No, no, vidite,« je veselo ugotovila soseda, »kako se lahko dobro razumete, samo majčkeno potrpljenja je treba.«
Diko je ostal pri sosedi cel teden. Ta ga je hranila, odkrila, da ima rad sladkarije, mu odpirala vrata, da je oprezal za volčico, in ga spet spuščala v stanovanje. Pri tem so se dogajale zanimive stvari. Na primer: Azor ni trpel nobenega psa, toda Dika je spoštoval. Všeč mu je bil, ker je bil velik, pa tudi moder. Spoprijateljila sta se. Soseda je bila naravnost srečna, da je njen koder dobil tako mogočnega zaveznika. In mačke! Če so spale na tepihu, je bil Diko neverjetno oprezen. Previdno se je prestopal po sobi, da bi katere ne pohodil. Stegoval se je, spet stopical in meril korake, da je našel prosto stopinjo, ta prebrisanec! Mačke so se ga hitro navadile. In ne samo to, pričele so se igrati z njim, se premetavale po njem, plezale po debelem kožuhu, se lovile okrog njega, ga cukale za ušesa, on pa je, kadar so bile le preveč vsiljive, modro umikal glavo, zdaj na to, zdaj na drugo stran. Naj bo, si je mislil navihanec.
Končno je sosedo zaskrbelo. Rada je imela Azorja in svoje mačke. Zavedala pa se je, da mora tudi Dikove gospodarje skrbeti, kam se je potepel pes. Objavila je oglas v »Delu«: »Na Viču se je na to in to ulico, na to in to številko zatekel pes novofundlandec.«
Nas je resnično skrbelo, kje je Diko. Miča je povedala, kako jo je v Tivoliju pocedil za volčico. Mislili smo, da ga ne bo na spregled dan ali dva,tako kakor ponavadi. Toda cel teden? Še sreča, da je Miha odkril oglas v časopisu. Takoj je sedel na kolo in se odpeljal na Vič. Na naslovu, objavljenem v časopisu, ni našel nikogar. Soseda je bila na sprehodu. Miha je na dvorišču zažvižgal in izza vogala se je pripodil Diko. Toda ko je zagledal Miho, je stisnil rep med noge, In jo pocedil med vrtove. Snubljenje še ni bilo pri kraju. Drugi dan se je Miha spet vrnil, to pot s fičkom. Ko je zažvižgal, se je Diko pripodil, skočil v fička, se dobrikal, zvijal svoje široko telo, vihal ustnice, kazal zobe, kihal, skratka obnašal se je, kakor da ves njegov potep ni omembe vreden. Mlha je šel k sosedi in se ji zelo lepo zahvalil za njeno skrb.
Tej dogodivščini srno potem dejali: Diko išče novega gospodarja.
Drugače pa se res ne smerno prítoževati čezenj. Če se potepe, se tudi vrne. Pravimo, da je družinsko razvit. Ni takšen, kot je na primer njegov brat Čuj. Ta res nima pravega občutka za gospodarja. Zato mora biti nenehno priklenjen. Če ga spustijo, jo pri priči ubere kdo ve kam in potem ga morajo iskati po celem mestu. Kakšen cirkus so imeli takrat, ko je prvič ušel. Gospodarica, ki ima dobre znanke med učiteljicami v Ljubljani, je vse po vrsti prosila, naj šolski otroci pomagajo iskati Čuja. Tisti, ki ga bo pripeljal, bo dobil lepo nagrado. Takrat so jo cele dneve klicali iz šole v šolo, kamor so otroci privlekli najrazličnejše pasje mrcine, nalovljene kdo ve kje po Ljubljani. Čuja seveda ni bilo med njimi. Šele ko so objavili nekaj oglasov v »Delu«, se jim je nekdo javil iz — Litije, da se je Čuj zatekel k njemu.
Zdaj ima Čuj okrog vratu na verižici medeninast obesek s svojim imenom in telefonsko številko gospodarja. Tako lahko najditelji hitro sporočijo, kam se je potepel.

Diko ni strahopetec. To že verno. Junaško se postavi v bran pred napadalnimi psi, pa tudi pred zlobneži, ki bi ga hoteli dražiti, kamenje metati vanj ali ga kako drugače poniževati. Vemo tudi, da je Diko odličen borec in da ne popusti zlepa. O teh stvareh smo že govorili. Nečesa pa se Diko resnično boji: poka, strela, grmenja. Zanimivo je, kako je prišlo pri njem do tega velikega, skoroda kakor prirojenega strahu.
Miča ga je peljala v Tivoli. Takrat je imel, koliko, pet mesecev, nič več, in je bil že pravi velikan. V Tivoliju je Miča srečala prijateljico in sedli sta na klop in se zaklepetali. Diko je nekaj časa krožil okrog njiju, se pognal za rumenim metuljem, ki je opletal s krili med cvetovi; prevohal z iglicami prekrita tla pod gosto smreko, ki se jih je držal duh po veverici; se razigrano pognal za vijoličasto španjelko, ki mu je prekrižala pot, da jo je ucvrla, kakor bi hotela dušo spustiti; zaplesal med plevelom, ki se je zeleno lesketal v rosi; pregnal golobe, ki so se klicali k vodi. Čez čas se je naveličal tekanja. Primahal jo je k Miči, jo z gobčkom sunil v nogo, da ga je pobožala po kosmati glavi, obstal na koncu klopi in se sanjavo zamaknil nekam v daljavo, čez zeleno travo, gosto grmovje in šope smrek.
Takrat se je pripodila mimo tropa pobalinov. Ko so zagledali Dika, so obstali in ga začudeno in z dopadenjem ogledovali.
»Priden, priden!« se je eden pričel tolči po bedrih.
»Na, na!« mu je drugi prožil tri stisnjene prste, kakor bi v njih skrival bonbonček.
Tretji je zažvižgal fiju, fiju, kar v pasjem jeziku pomeni: Pridi k meni!
Toda Diko je slej ko prej ostal dostojanstven. Niti pogledal ni fantalinov. Mirno je zrl naprej tja proti zahodu in njegove misli So se zagotovo vrtele okrog zajetne sklede žgancev z mlekom in mehke telečje kosti, ki se je držijo koščki razcefranega mesa.
Dikov očitni prezir fantalinom ni bil všeč. Pričeli so ga pisano gledati. Stisnili so glave vkup in šepetali. Po izrazu na licih bi človek sodil, da ne nameravajo nič dobrega. Potem so odšli naprej, razen enega. Ta je trenutek počakal, da so bili ostali dovolj daleč, nato pa segel v žep, potegnil iz njega dve pasji bombici, se tihotapsko približal Diku na dva metra in mu sunkovito zalučal bombici pod noge.
Naenkrat se je zgodilo več reči: najprej je prav zoprno dvakrat počilo, da je Dika vrglo v zrak in jo je na vrat na nos ubral Čez travnik; fant z bombicami se je pognal za svojimi kompanjoni in Miča je s prijateljico planila s klopi, se pognala za Dikom, zmerjajoč smrkavca, ki ji je prestrašil psa, in kličoč Dika, da se ne bi izgubil,
Pošteno se je natrudila, da ga je ujela vsega obrezumljenega. Se vedno je drgetal, kakor da bi bilo petindvajset stopinj pod ničlo, in žalostno, komaj slišno cvilil. Dolgo mu je morala prigovarjati, ga stiskati k sebi, božati in ljubkovati, da se je umiril.
»Zakaj mu nisi, smrkavcu, hlače umeril?« ga je spraševala.
Preden sta prišla do doma, je bil Diko spet povsem pri sebi. Toda strah pred pokom mu je tisto popoldne zlezel v kosti in ne more se ga znebiti. Če kaj poči, se požene v zrak, kakor bi bil na vzmeteh, in plane k najbližjemu gospodarju, da bi ga zaščitil. Če je v veži, se požene v sobo, podere vse, kar mu je na poti, in se stisne k nogam. Če je na vrtu, preskoči stopnice in butne z glavo v vrata, da bi mu jih odprli in ga pomirili. Če je na potepu, jo po najkrajši poti ucvre domov, pod varno okrilje gospodarjev, In pri tem pozabi na vso priučeno vzgojo, kako se je treba gibati po cesti med gostim prometom. Pred pokom ga zares zgrabi nekakšen prastrah. Pri tem izgubi vso samozavest, ki jo drugače toliko izžareva iz sebe. Prestraši ga strel iz zračne puške na sosedovem vrstu, streljanje lovcev v Istri, kadar pokajo po ubogih zajčkih, prestrašijo ga topovske salve z Gradu ob državnem prazniku, silvestrsko slavje novega leta, ko se na vsakem koraku razletavajo petarde, prestraši pa ga tudi grom in strela ob nevihti.
Na Dikov strah smo se vsi navadili. In se priučili, da ga pomirimo. Naša ušesa so navajena zaznati vsak pok, ki bi ga utegnil vznemiriti. Če nekje sumljivo zaropota, takoj dvignemo glave in vprašamo: »Kje je Diko?« V takšnih primerih je dovolj, da se ga le dotakneš.
Izjeme so nevihte v Istri. Ko se morje divje peni, buta ob čeri in nenehoma dviga svojo gladino; ko vrt plava v vodi; ko se veter zlobno krohota in pljuska dež kakor z bičem po košatih borovcih; ko se bliski prižigajo drug ob drugem, da nastane pravi silni utripajoči ogenj in grom za gromom pada po pokrajini, kakor bi se nebo in zemlja odprla in grozila vse pogoltniti. Ob takšni nevihti Dika ni mogoče na hitro pomiriti. Pripeljati ga moram v sobo, ga zlekniti po tleh, se vleči na posteljo in nogo položiti na Dikov hrbet. Tako se umiri. Tako lahko počaka, da nevihta mine, nato pa odide spet na pilno.
Dikov strah pred pokom vsi razumemo kot del njega samega. Končno, kdo na tem svetu pa lahko reče, da je popoln?

Pravijo, da nekatere živali čutijo potres. Čutijo tako, da se na čuden način, nenavadno obnašajo. Preden se potrese seveda. Običajno ljudje tega ne opazijo prej, ko je še čas, marveč se spomnijo potem, ko je potres že mimo. Jaz pravzaprav nikoli nisem verjel govoricam, da bi žival lahko napovedala potres. Kadarkoli je beseda nanesla na takšne zadeve, sem zamahnil z roko, češ larifari! Toda izkušnje z Dikom so me prepričale, da te vrste govorice niso iz trte izvite.
Takole je bilo:
Znanka je prišla na obisk s svojo hčerko, sedemletnim dekletcem. Klepetali smo in pili kavo. Razgovor je pretrgala Miča, ki se je z Dikom vrnila s sprehoda. Diko je seveda, kakor običajno, planil v sobo, da bi pozdravil navzoče, in s tem neznansko prestrašil dekletce, ki ni bila vajena pasjih velikanov. Zavrisnila je, se hitro kakor veverica povzpela na stol in s stola na mizo, se oprijela svojega krilca in vsa zgrožena kričala: »Mama, mama!«
Nekaj časa je trajalo, da smo ji dopovedali, da je Diko najbolj miroljuben pes na svetu in da noče nikomur nič žalega. Pomirili smo jo, jo spravili z mize nazaj na stol, Dika pa v vežo, na njegov stalni prostor, pod telefon, kjer se je stegnil po tleh vse štiri od sebe in začel drmavhati. S tega prostora se ni premaknil, pa če bi stopil nanj.
Punčka se je umirila. V roke smo ji dali »Zgodbe o Diku«, da bi jo prepričali, da je spoznala psa, ki je skoraj nekaj nenavadnega. In Miča ji je tolmačila posamezne prigode.
Nadaljevali srno klepet. Odprl sem televizijo. Med kramljanjem smo čakali na dnevnik.
Nenadoma je Diko zatulil, kakor bi mu nekdo odbil nogo. Zatulil je in butnil z glavo ob vrata. Punčka je vsa prestrašena vrisnila in se spet povzpela na mizo. »Ali je kje počilo?« sem se začudil, odkod takšen preplah pri Diku.
»Ne, ni,« smo vsi zapovrstjo ugotovili.
Miča je odprla vrata. Diko je planil v sobo kakor vihar. Tulil je, grčal, lajal, pognal se je po stopnicah v nadstropje, se na sredi obrnil, preskočil stopnice, se pognal pod mizo, jo privzdignil, da bi dekletce skoraj padlo, se kakor jegulja zvijal med stoli in nogami in iz oči mu je sevala groza.
»Kaj je? Diko, mir!« sem se zadrl. Bilo je kakor, da bi gluhemu rjovel. Spet se je pognal po stopnicah in spet nazaj, da smo zaprepaščeni zijali vanj.
»Eno mu bom pripeljal po tistem njegovem smrčku! Že drugič prestraši dekletce,« sem se razjezil in vstal, da bi ga zagrabil in spravil v red.
Takrat se je streslo. Zamajala se je svetilka na stropu, zazvenčala vaza, ki je trknila ob steno, zatrepetale zavese na oknih, zanihala očetova slika na steni, stoli so se nam spodmikali izpod nog. Vse je utihnilo. Diko je razkoračen, čisto miren strmel v vrata. Spet je zacingljala vaza ob steno, se stresla hiša.
»Potres,« je zavpil Nano.
»Hitro ven iz hiše, hitro!« sem se spomnil pouka, kaj moraš storiti, če nastane potres. Znanka je pograbila hčerko z mize, in zdrenjali smo se k vratom v vežo, iz veže na stopnice in na cesto.
Desno in levo, spredaj in zadaj so se odpirala vrata. Ljudje so rinili ven. V stolpnici so se odpirala okna. Stanovalci so trepetali od nemoči.
»Potres, potres!« Čedalje več ljudi je bilo na ulici. Razburjeno so klepetali, istočasno pa tenko pazili, če se nesreča vrača.
Toda streslo se je le dvakrat zapovrstjo, eno za drugim. Potem nič več. Najbolj zanesljiv porok, da je glavno mimo, pa je bil Diko. Ta je že vohljal po ulici, če ni slučajno kdo v splošni zmedi zavrgel kakšne mastne telečje kosti.

Sredi noči me je zbudil telefon. Tekel sem, ves omotičen na hodnik in dvignil slušalko.
»Prosim,« sem zamomljal.
»Ali bi lahko dobil Mihata?« se je oglasilo z one strani žice.
»Mihata, zdajle? Kaj vam je, da sredi noči kličete? Kdo pa ste?« sem se jezil, ker me je zbudil iz najglobjega spanca.
»Miran tukaj. Mihata bi samo nekaj vprašal,« je dejal.
Odrobantil sem do Mihatove sobe, ga zbudil in povedal, da ga nekdo išče.
»In reci mu, naj drugič do jutra počaka s svojimi vprašanji!« sem besen dodal.
Slabe volje sem se vrnil v posteljo. Potem sem slišal ropot, nekakšno vzklikanje, slišal, kako Miha teče po stopnicah in čez čas nazaj, še bolj hlastavo. Nekaj je narobe. Spet sem vstal.
»Kaj je Miha!« sem ga ustavil, ko je spet hotel po stopnicah navzdol.
»Miran je telefoniral, naj pogledam, če je Diko doma. Pred Tobačno tovarno leži povožen velik črn pes, čisto Diku podoben.«
Menda ne, sem se prestrašil. »In Diko?« sem vprašal.
»Ni ga!«
»Na dvorišču ga tudi ni?«
»Ni, vse sem pregledal.«
»Kaj je?« je vprašala žena. Vrata so se odpirala. Naenkrat je bila hiša pokonci. Stisnilo me je pri srcu. Menda ga ni zadelo, me je spreletelo. Preveč samozavestno se potepa po Ljubljani! Ne, ni mogoče, saj je vendar tako previden. Samo na zebri gre čez cesto. In vedno počaka, da kdo prečka ulico, nikoli ne gre sam na drugo stran. Morda pa ni on. Morda spet smetnjake premetava.
»Pojdiva pogledat,« sem dejal. »Obleci se!«
Ura je bila pol štirih. Dan se še ni zazoril. Dremoten mrak je delal ulice siromašne in izumrle. Nikjer nobenega življenja. Le ulične luči so utrujeno svetile sivemu rojevanju novega dne. Zavila sva na Tržaško cesto. Spočetka nisva videla ničesar. Ulica je bila prazna. Nobenega avtomobila. Nobenega pešca. Nikogar. Sama sva bila in najini koraki so gluho odmevali v pusti samoti.
»Poglej, nekaj leži ob cesti,« je dejal Miha. Napenjal sem oči. Stopila sva hitreje. Da, res je, tudi jaz sem videl črno gmoto. Pohitela sva in istočasno zadrževala korak, boječ se strašnega odkritja.
»Joj,« je zastokal Miha, »menda ni naš Diko!«
Ležal je na robu ceste, podolgem, tako da je imel glavo na pločniku. Ležal je stegnjen, kakor bi spal.
»Diko!« je zavpil Miha, pokleknil k njemu, ga pričel božati in iz oči so se mu vsule solze. Debelo sem požiral.
Bil je že trd. Zadeti ga je moralo enkrat ponoči. Obrnil sem ga. Strahota! Polovico glave je imel zmaličene in ena noga je bila zdrobljena.
»Kaj se je zgodilo?« se je Miha objokan zazrl vame.
»Bržkone ga je kamion. Strašno ga je moral udariti, da mu je tako razmesaril glavo.«
»Kako? Saj je bil vendar tako previden.«
»Kdo ve, kaj se je zgodilo,« sem odgovarjal in preklinjal usodo, ki nama ga je ugrabila. »Morda je nekje počilo, da se je zbegal in brezglavo planil pod kamion.«
»Dajva, odnesiva ga s ceste,« sem svetoval. Prijela sva ga za noge, ga dvignila, težkega in velikega, In odnesla za grmovje, na travo, pred Tobačno tovarno. Nemo sva strmela vanj in nisva mogla verjeti.
»Najbolje je, da ga odneseva domov in pokopljeva na vrtu,« sem mračno dejal.
Zagrabila sva ga spet in odnesla.
Kako se je zgodilo, me je klalo? Zvečer je bil ves nemiren. Nekaj je zaropotalo na cesti in se je pognal v sobo, kakor bi hotel vse podreti, da sem ga prav na silo nadrevil v vežo. Prekleto, tisto ni bilo treba.
»Že nekaj dni se je čudno obnašal,« je dejal Miha z zlomljenim glasom.
»Kako čudno?«
»Nič. Kakor, da bi vedel, da se mu bo nekaj zgodilo. Tiho je posedal pred vrati, posedal zadaj na dvorišču, pred hišo na ulici, kar prej nikoli ni delal.«
»Vroče mu je bilo. Moral se je hladiti.«
»Morda je slutil svojo smrt.«
»Ne vem, morda.«
Nesla sva ga počasi, v korak, da je bilo lažje. Kljub temu nama je, težak, polzel iz rok.
»Ne bova ga mogla do doma. Pretežak je. Pripeljal bom avto. Na streho ga bova naložila,« je zamomljal Miha.
Odšel je po avto. Skrušen sem stal ob črni gmoti. Koliko? Deset let nam je bil nadvse zvest prijatelj. Deset let nas je razveseljeval. Rastel je z otroki. Bil je del družine. Že res, tako ali drugače bi se morali čez kakšno leto posloviti od njega. Pes ne živi tako dolgo kot človek. Zanj je že petnajst let veliko. Kadar bi prišlo, bi bilo hudo.
Miha je pripeljal avto. Naložila sva ga na streho in počasi je odpeljal žalostni tovor. Jaz pa sem šel ob avtu in pazil, da nama ne bi zdrknil s strehe.
Z vzhoda je dahnila prva zora. Ko sva ga pripeljala na dvorišče, se je po vrtu razlivala rahla vijoličasta svetloba. Doma so bile vse ženske na oknih. Tihe, pretresljivo neme so gledale zadnje opravilo za Dika. Odnesla sva ga k steni na vrtu. Skopala sva jamo, globoko in široko. Skopala sva jo med brezo, hrastom in lešnikom, v mehko zemljo. Potem sva ga položila vanjo in ga obrnila k hiši, da jo bo še naprej čuval. Ko so se prvi sončni žarki razlili po strehah in vršičkih dreves, ko se je prva sinica plaho preizkušala v petju, ko so vrtnice, osvobojene jutranjega mraka, zablestele v vsej svoji lepoti, sva ga zagrebla.