[go: up one dir, main page]

Pojdi na vsebino

Cirkusantje v cekarju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Princ na zajcu Cirkusantje v cekarju
Koruzni punčki
Neža Maurer
Kačji lasje
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Ples za tremi gorami je bil že skoraj pozabljen. Tudi novoletno rajanje, bleščeča smrečica in novoletna darila so bila preteklost. Vendar še ni minila vsa zimska sreča. O ne! Saj se je prava zima šele začela. Koruzni otroci so lahko pred hiškama delali snežake. Komu pa naj bodo podobni — Lenci in Mihcu ali njim? Pa se je Tinko znašel: »Naredimo mnogo snežakov za vse. Vsak naj bo drugačen. Tudi mi nismo enaki. Glavno je, da se imamo radi.« Otroci so dobro vedeli, kaj pomeni: Mi se imamo radi. To je, da nikomur ne želiš nič hudega in tudi nič hudega ne narediš. Pomeni še, da pomagaš prijatelju, kadar je le mogoče. In začeli so delati. Punčki sta prej še doložili drv v peč, da bo toplo, ko se nehajo igrati na snegu. Oh, le kakšna peč je to bila! Mogoče je bil to nekdaj star pločevinast lonček, najmanjši, kar jih je Lenca našla doma. Mihec je z kdove kakšno čarovnijo napravil še dimno cev in jo speljal v dimnik. Spodaj je prepilil okroglo luknjo in nastala so vratca. Kadar sta punčki naložili suhljadi in zanetili ogenj, je prav prijetno grel. Kot zdajle. Otroci so se zagnano lotili dela, valili kepe in jih oblikovali. Predno se je spustil mrak, so pred hiškama stale gruče sneženih otrok. Bili so večji in manjši, debeli in suhci, nasmejani in resni. Vsi pa so imeli snežno belo polt, zelene mahovnate lase in bleščeče oči iz koščkov ledu. Ko je nad gozdom zažarela večerna zarja, so vse oči rdečkasto pobliskovale. »Juh, kako imenitno,« se je veselila Mikica. »Slišala sem že, da so na svetu beli zajci z rdečimi očmi — ampak da so na svetu snežno- beli otroci, da imajo zelene lase in jim oči rdeče žarijo, kaj takšnega pa še ne.« »Zjutraj, ko bomo še spali, pa jim bodo oči žarele sinje, ker je prvi svit sinje barve,« je sklepal Tonko. »Ali ne bi bilo lepo, če bi se tudi ljudem spreminjale oči, kot se spreminjajo našim snežakom, ali kot se spreminja vreme?« je zanašalo Mikico. »Ne,« je dvomila Moka, da so se ji oči stemnile, »kadar bi se pripravljalo k nevihti, bi vsi ljudje črno gledali. Si predstavljate, kako strašno bi bilo?« »Imaš prav,« se je vdala Mikica, kot da je od nje odvisna prihodnost človeških oči. »Ali če bi vsi ljudje gledali rdeče — groza!« se je spet upirala Moka. »Naši snežaki so vendar tako lepi, ko imajo rdeče oči!« »Ljudje imajo rdeče oči, kadar jočejo,« se je Moka spomnila Lencinih oči, ko ju je deklica iskala po gozdu. »Nisem vedela. Ne jočem rada, zato tudi ne gledam objokanih oči,« je mlajša gnala svoje. Pritisnil je večerni mraz in otroci so se vrnili v hišo. Oči sneženih otrok so ugasnile. Le tu in tam se je v njih zalesketala zvezda. Bilo je, kot da se je zdaj ta zdaj oni snežko nasmehnil. Koruzna druščina je ta čas že pila čaj in čutila, kako postelje vabijo. Dečka sta se poslovila. Moka je hotela zagrniti okno, pa jo je Mikica zadržala: »Nocoj naj bo odgrnjeno! Tako lepo je, kadar se zvezda zasveti v snežkovih očeh.« »Boš vso noč stala pri oknu in čakala na lesket spreminjastih oči?« »Ne bo treba vso noč. Če si kakšno stvar silno, silno zaželim in jo nekaj časa gledam, se mi potem vso noč sanja o njej.« »Kaj misliš, se tudi v človeških očeh odsvitajo zvezde?« Moka ni dobila odgovora in je sklenila, da bo vprašala Lenco in Mihca. Še vedno je najbolj zaupala svojim krušnim staršem. Z odejico se je pokrila čez glavo in v polsnu mrmrala: »Prepričana sem, da se jim najbolj blestijo takrat, kadar so srečni.« Tudi Mikica je zaspala, ne da bi vedela kdaj, in sanjala o ljudeh z zvezdami v očeh. Ko sta drugo jutro prismučala Lenčka in Mihec, sta ostrmela. Pred zasneženima hiškama sta zagledala gruče majhnih snežakov z zelenimi lasmi in oranžnimi očmi. »Kot bi se sneg okopal v soncu,« se je na vsa usta čudila Lenca in si z dlanjo zaslanjala oči. Tudi Mihec je bil očaran: »Zdi se mi, da imajo snežaki ogenj v očeh.« »To pomeni, da so zelo srečni!« Odgrnila se je zavesa, že so se odprla vrata in koruzna dečka sta planila ven. »Dobro jutrooo!« sta zatulila. »A ni lepo, ko imamo toliko družbe!« »Pa še kako! Le kakšne oči imajo ti vaši snežaki!« je hvalila Lenca. »Ha, to pa res! Mikica je sanjarila, da bi vsi ljudje morali imeti take oči. Vselej lahko pogledaš vanje, sončne in vesele.« Mihec se je ponorčeval. »Misli si, da hodijo vaši snežaki po mestnih ulicah, kjer je vse sivo, brozga škropi na vse strani in megla se plazi pri tleh. Le kakšne oči bi imeli vaši snežaki?« »Tega se nismo domislili,« je Tonko sklonil glavo. Čez čas je priznal: »Potem je le bolje, da so človeške oči vedno enake barve. Tako lahko pogledaš v modre ali zelene oči tudi tedaj, kadar je vse naokrog megla.« Lenčka se je zasmejala: »Tudi v rjave oči lahko pogledaš, seveda če imaš rjave oči rad.« Postrani se je ozrla v Mihca, ki je imel rjave, nagajive oči, v katerih so se kresale iskrice tudi tedaj, ko ni bilo zvezd na nebu. In to je bilo Lenci zelo všeč. Mihec je gledal proč in seveda ni nič slišal. Medtem sta pritekli iz hiške tudi deklici. Planili sta v Lenčko in Mihca in Mikica je kričala: »Saj sem vedela, da bosta prišla! Samo da nekaj lepega naredimo, že sta tu. Kot da bi imela takšen nos...« »Ja, poseben nos...« je ponovila Moka. Koruzna dečka sta začela nekaj premetavati in brkljati okrog svoje hiše. »Kaj pa to pomeni? Se vidva ne bosta več pogovarjala?« je zbodel Miha. »Ne. Imava pomembnejše skrbi,« je Tonko važno odvrnil Mihcu, ki jima je takoj oponesel: »Vem, kakšne so vajine skrbi. Kujata se.« »Nič ne veš,« je bil za hip užaljen Tonko. »Ti vidiš samo to, da si ogledujeva tvoje smučke...« »Tudi jaz sem deček, ne mislita, da ne vem, kakšne skrbi imata.« »Pa povej,« je poskočil Tinko in živahno pogledal v Mihčeve nasmejane oči. »Rada bi imela smučke — takšne male za vaju.« »Kako si uganil?« »To pa res ni težko uganiti,« je fant pomežiknil Lenci. »Ko sem bil še zelo majhen,« je začel — in Lenca se je ob tem nasmehnila, češ tudi zdaj še nisi velikan, ampak droben deček, ki včasih prav tako kot ona joče za maminim krilom. Mihec je vse to prezrl in nadaljeval svoje modrovanje: »Ko sem bil majhen, sem pregledal vse smučke v vasi in potem tako dolgo rinil v očeta, da me je peljal v mesto na smučarski sejem.« »A tako je to bilo,« je mrmraje kimal Tonko in skrivaj pogledoval Moko, ki je srkala toploto zimskega sonca kot čebelica prvi med. »Kaj bi že spet rad?« je poskočila Moka iz tople dremavosti. »Zvedel sem, kje se dobijo smuči,« je Tonko poplesaval v snegu kot nenavaden metulj. »Kje naj dobimo tako majhne?« je zbodlo Mihca, ki je otrokom res vse privoščil. »Sam si rekel, da si jih ti dobil na smučarskem sejmu v mestu.« »Tam prodajajo smuči za človeške otroke.« »Pogledati moramo. Mogoče se bo pa tudi za nas kaj našlo,« je trmoglavil koruzni deček v svoji želji, ki ga je čisto obsedla. Tonko je modroval in prešteval svoje koruzne prstke: »Štiri pare smuči, to je osem smučk, ker imamo vsi štirje osem nog...« »Poglej, poglej, kako zna dečko računati, kot bi tudi on hodil k sovi v šolo,« ga je pohvalila Lenca. Tonkova lica so zardela v ponosu. Koruzni. otroci so se spogledali in zdeklamirali v en glas: »Mi bi radi imeli smuči! Snega je povsod dovolj. Vsak dan ne moremo delati snežake. Brez dela pa je takooo dolgčas! Radi bi se smučali! Po bregu navzdol — juhuhuuuu!« »Naj bo. Pripravite se. Jutri prideva z Lenčko po vas,« je Mihec odsekal. »Zdaj greva domov.« Prijel je Lenčko za roko, kot da se jima silno mudi. Bilo je očitno, da je fantič nejevoljen, vendar se deklica ni zavedala nobene krivde. Nataknila sta si smuči in se pognala po bregu. Koruzni otroci so hrepeneče gledali za njima. Čutili so, da nekaj ni bilo prav. Kaj? Bili so pridni, naredili so snežake — in tudi sitnarili niso. Na položnem je Mihec zavrl in se ozrl po spremljevalki: »Veš, težko mi je.« Lenca je zavrla in si otresla sneg s hlač. »Zakaj?« »Še na obisk ne moreš, ne da bi padle nate skrbi. Kot da bi bila midva že odrasla človeka... Ti imajo skrbi vselej nad seboj.« »Kakšne skrbi pa?« se je začudila deklica, ki pravzaprav še ni spoznala, da večino bremen prevzema odraščajoči fantič. »Otroci si želijo smuči. Kje naj jih dobiva? S čim plačava, če bi se slučajno dobile? Štirje pari smuči — pa naj bodo velike ali majhne — toliko prihrankov res nimam. Pa zvezek in radirko si moram kupiti... Da bi rekel atu, ni mogoče. Mami tudi ne.« Lenca je vzdihnila: »Zakaj si jim pa obljubil, da gremo jutri v mesto?« »Do mesta ni daleč. Peš bova šla. To me ne skrbi. Vsak dva bova nesla. Le — smučke bo treba plačati — to je tista moreča skrb. Mene pa veže obljuba koruznim otrokom.« »Ne bodi že vnaprej žalosten,« ga je bodrila deklica. »Vsega je najbolje za sproti — tudi žalosti, pravi naša mama. Vzela bom cekar in spravila koruzne otroke vanj. In doma bom poskusila iz hranilnika izbezati denar.« »Lenčka, ti si pravi prijatelj,« si je vidno oddahnil Mihec in si natiho začel požvižgavati. Lenčka se je nasmehnila v kapuco in rekla: »Mogoče bova otroke prepričala, da takih smučk pač ne delajo — in potem si bova že nekaj izmislila.«

Drugo jutro je Lenca res prišla z velikim cekarjem, v katerem je udobno postlala s svojo najmehkejšo jopico. Otroci so ubogljivo posedli, potem je dala cekar čez roko in odšli so v mesto. Včasih so mali radovedneži pokukali čez cekarjev rob, da bi videli, kod hodijo. »Poglejte, kako velike hiše se na kolesih vozijo mimo,« se je čudil Tonko. »Nekatere pa stojijo,« je Moka široko odpirala sinje očke. »Najbrž so tiste hiše, ki se premikajo, žive, druge pa mrtve,« je modroval svetovni popotnik. »Kaj pa če so nekatere priraščene tako kot naše hiške ali kot koruza.« Eden je bil bolj pameten kot drugi. Le to so obžalovali, da niso smeli ves čas imeti glav zunaj. Lenčka je rekla, da morajo ubogati in se skrivati, drugače bodo zabredli v težave. Povsod, kjer so ljudje, so težave. Na sejmu smuči pa sta se Miha in Lenca opogumila in koruzne otroke postavila kar na stojnico. Naj si sami ogledajo, kaj je naprodaj. A zadeva se je zasukala drugače. Nenadoma se je okrog stojnice zbralo polno otrok. Pozabili so na smučke, palice, sani, drsalke, na vse, kar so hoteli kupiti, in gledali kot začarani te štiri čudne, male... Eden od otrok je zaklical: »Palčki! Palčki!« »Poglejte, tisti kodrasti je obrnil glavico!« »Punčka z dolgimi, belimi lasmi nam je pomahala!« »Saj so živi! Živi so!« je zavalovilo med otroki. Neskončno čudenje in navdušenje velikih otrok je spravilo koruzne otroke v razigranost. Kot bi mignil, so se prijeli za roke in kar tam na stojnici rajali, cepetali, se prevračali in peli. Morali so kričati, če so hoteli, da so jih slišali. In vriskali so! Mladi gledalci so ponoreli od veselega razburjenja. Tedaj je nekdo vprašal: »Koliko pa hočete za vašo predstavo —saj je to cirkuška predstava, kajne? Tu zraven je Luna-park, najbrž ste prišli od tam...« Pa se je Mikica takoj znašla, se priklonila in rekla: »Radi bi si kupili smuči, take male, nalašč za nas. To pomeni...« »Treba bo šteti tolarčke,« je pohitel eden od najmlajših človeških otrok. »Vidite, tolarčkov nimamo...« se je Mikica vrtela in klanjala, kot jih je učila lisica. »Koliko tolarčkov pa potrebujete?« je vprašala resna deklica s tako lepimi črnimi lasmi, da ji je bila Lenca kar nevoščljiva. »Najbrž potrebujemo veliko denarja,« je Mikica premišljeno postavljala besede. »Vsak naj da tolar, potem se bo pa že videlo, koliko nam manjka. Kdor lahko da dva, naj jih da, če kdo lahko da pet, še bolje... Dalje pa ne znam šteti, sem malo časa hodila v šolo. Sova nas ni vsega naučila,« je speljala vse skupaj na šalo. To so se otroci smejali! Vsevprek so vpili: »V kakšno šolo ste hodili? V kakšno? V sovjo? Kje je to? Gremo še mi!« »Kdo drug pa naj bi nas učil, če ne sova? Ta je najbolj modra v našem gozdu,« se je brž pohvalila Moka. In otroci so se spet smejali in vzklikali: »Učena sova! To je imenitno! Pa še smuči bi radi? Kje se boste pa smučali?« »Po snegu vendar! Vsakdo se lahko smuča po snegu, pa če je majhen kot hrošč. Ne bodite domišljavi in ne mislite, da se lahko samo velikani smučajo. Tudi muha se drsa po snegu, če se ji zljubi,« je učeno pribil Tonko. Pred koruzne otroke so začeli deževati tolarji. Dva, pet, devet — sploh jih niso mogli šteti, tako hitro je šlo. Nastal je tako velik kup, da koruzni otroci niso videli čezenj. Začudeno, skoraj plaho so se ozirali okrog, kajti vedeli so, da ga sami ne bodo mogli prestaviti. »Zdaj si boste pa lahko kupili smuči,« je rekel eden od človeških fantičev. »Mogoče pa res,« se je srebrno zasmejal Tinko in hrepeneče pomahal Mihcu v ozadju. Ta je spoznal, da je čas, da so koruzni otroci utrujeni, pa se je znašel in rekel mladim gledalcem: »Tako, zdaj bodo naši cirkusantje šli spat. Jutri bodo mogoče spet nastopali.« »Ob kateri uri pa?« je završalo med otroki, kot bi jim ponudil vso smučarsko opremo zastonj. »Ob isti uri kot danes, to je ob desetih dopoldan.« Otroci so se zadovoljni razkropili. Le nekaj najbolj radovednih je počakalo, da je Lenca spravila nastopajoče v cekar. Deklica je cekar pokrila z ruto, Mihec pa je spravil denar, ki so ga zaslužili koruzni otroci, kar v šolsko torbo. Še dobro, da jo je vzel s seboj. Iz gruče najbolj vztrajnih se je zaslišal zaskrbljen glasek: »Da ga ne bosta vidva porabila?« Pa je iz cekarja zakričala Mikica: »Bodite brez skrbi! Mihec in Lenčka nas imata zeloooo rada.« Zdaj so bili še dvomljivci zadovoljni in so odšli med stojnicami. Mihec in Lenca pa sta se s cekarjem in torbo napotila domov. Deklica je olajšano vzdihnila: »Vidiš, pa se je vse srečno izteklo.« Iz cekarja je odbrusil jezen Tonkov glas: »Nič se ni srečno izteklo! Nismo kupili smuči! Niti vprašali nismo zanje!« »A tako,« ga je pokaral Mihec, »spet sitnariš! Najprej vas neseva na smučarski sejem, tam nastopate, se veselite, dobite kup denarja — ti pa godrnjaš!« »Kaj pa bomo z denarjem doma v gozdu?« je zajezikalo iz cekarja. »Jesti ga ne moremo, obleči tudi ne, ležati ne moremo na njem, za kotalinkanje je pretežak.« »Saj res,« je mileje povzel Mihec, »o denarju vas še nisva dovolj poučila. Na kratko: Za denar se dobi vse na tem svetu in tudi smučke za vas se bodo dobile.« »Kaj?« so poskočili koruzni otroci, da bi skoraj predrli dno cekarja. »Zdaj gremo takoj naročit smučke k vaškemu mizarju. Gotovo jih bo naredil. če bo manjkalo denarja, bomo pa jutri šli še enkrat na sejem in tam boste spet malo zaplesali in zapeli, ali pa zatulili. Danes ste se drli kot srake — a če je mladim gledalcem prav, je meni tudi,« je moško pribil Mihec. »Imeli bomo smučke! Imeli bomo smučke!« je kričal Tonko, ostali trije so mu pa pritegnili s poskakovanjem. »Že dobro, kar vpijte, samo ne skačite tako, če hočete, da vas prinesem do doma,« jih je smeje se mirila Lenca. Vaški mizar je še tisti večer začel rezljati štiri pare majhnih smuči. Čez nekaj dni so bile vse gozdne dolinice in vzpetinice polne prešernega vrišča palčkastih otrok, ki jih je bilo vseh skupaj komaj za Lenčkin cekar.