Mrtva srca (Ljubljanski zvon)

Priporočam, da namesto iz spodnjega OCR-a pri korigiranju izhajaš raje iz ponatisa Mrtva srca (1902), ki je odstavčno členjeno in v glavnem popravljeno, in vanj vnašaš tisto, kar je v prvi izdaj LZ 1884 specifično. Ali pa iz izdaje 1929: Mrtva srca dLib. Spisano: LZ 1884 Viri: archive.org oz. dLib (ta nima pdf-ja) Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen). Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake. Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Mrtva srca. Povest. Spisal dr. Ivan Tavčar. Prvo poglavje. Popotnik pridem čez goro, In kamor se oko ozre, Povsod se mi nov svet odpre. J. Strel. a mehkih blazinah v kupeji druzega razreda je sedel gosposk človek ter se očitno bojeval z dolgim časom. Primaknil se je bil k oknu in zrl je v krajino, nad katero se je krožilo tedaj tožno jesensko nebo. Ali da ustreženi takoj svoji bralki, ako mi katero privoščijo dobri bogovi, povem, da je ta naš junak mlad človek, in, kar je veliko večjega pomena, lep mlad človek, in, kar je največjega pomena, lep, mlad in neoženjen človek! V tem trenutku pa, ko smo se mi sešli ž njim, se prav dolgočasi. Ko v prirodi ne najde iskane tolažbe, odmakne se k sredi blazine, izvleče počasi cigaro ter si jo vzdihuje zapali. Potem izpušča dim proti stropu ter si pogladi tu in tam mehke pričetke prve brade, ki mu je obdajala bledi obraz. ,,Strašan čas!" reče konečno, vzemši uro iz žepa, ,,že dve! A še sedaj ni te čudne Grčave! Prav kakor bi se človek v večnost peljal!" Zopet se zavije v dim ter zatisne oči. Tedaj pa se ustavi vlak. ,,Gr-čava!" začuje se glas hripavega kondukterja. Bila je to mala železniška postaja, v ozki dolini ležeča in okrog- in okrog obdana z gozdi. Vštric železne ceste je tekla precej mogočna voda med tesnimi travniki, po katerih se je tedaj pasla živina. Tu in tam je čepela koča, z vinsko trto pieprežena, slabo zidana, z raztrganim ostrešjem, ali pa še celo nevarno v stran nagnena. Vtisek tega kraja je bil čuden, nevesel, in to tem bolj, ker se je iz gozdov oglašal rog, z melanholično zavitimi glasovi, zbirajoč čedo Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 3 okrog pastirja. V sredi te pustinje pa se je tiščalo štacijsko moderno poslopje, kakor da bi bila kultura prav hitro stopala todi mimo ter v hitrici pustila to svoje znamenje za seboj! Zvižeg — in hlapon oddrdra dalje po dolini. Naš znanec ostane sam na peronu in pri srci mu je, kakor da je tu zapuščen v samotni puščavi. Nekaj časa zre pred se. V prvem trenutku v istini ni vedel, kaj bi počel. „Dalje moram!" reče poluglasno, ,,svoje reči pustim tu, dokler ne zvem, kako se mi uravna usoda!" Prekorači vratca nizke ograje. Po slabi, blatni cesti stopa med njivami, po katerih je takrat zorela ajda. Počasi dospe do mesta, kjer se pot navzdol proti strugi zavije ter se odpre pogled na reko. Naš potnik opazi takoj star brod ob bregu, in nad njim v meljini čepečo brodnikovo kočo. Pred njo sedita poštami ženski. K njima pristopi naš znanec ter ji vpraša, kod naj gre, če hoče na Višavo. Vprašani čutita potrebo, olehčati si srce med seboj. „Katra," vpraša prva tiho, nagnivši se proti drugi, ,,kdo je ta človek ?' ,,Bog ve, kdo je ?" vpraša tudi le-ta. „Jaz ga ne poznam." ,,Jaz tudi ne!" ,,Na Višavo bi rad!" pravi prišlec z nova. ,,Na Višavo?" začudi se Katra. ,,Pa zakaj ne na Nižavo ?" „Ali Višave ni?" vpraša tujec. ,,Višava, se ve da je! — pa tam ni vse, kakor bi moralo biti!" In važno obrne veli obraz proti njemu. ,,Tam, rečem Vam, pa ne da bi se šalila, tam so strahovi in duhovi mrtvaški, rečem Vam, odkar se je storila tista grozna smrt!" Lahno se je zasmijal, a vender mu je bilo tesno pri srci, ko je odgovoril: ,,Strahov se ne bojim. Pota ne poznam." ,,Cez vodo morate in čez hrib navzgor!" v ,,Cez vodo? In kdo me prepelje?" Mesto odgovora prične Katra prav silno kričati: „Miha! Miha!" Miha kmalu prikorači z veže. ,,Bo že spet treba čez vodo !" pristavi jezno, opazivši tujca. „Da ga ni miru, da bi človek le jedno uro v miru prespal!" Potem gre ter prične pri brodu z verigo rožljati. Bojazen prešine potnika, videčega okornega brodnika. Konečno položi plačilo pred starki na mizo ter stopi udano na ladjo. Miha poprime kolec ter odriva od brega. ,,Ali boš mogel?" povpraša oni boječe. l* 4 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. „Mogel?" in Miha se raztegne od samega srda in z roko si šine med puste lase na glavi. ,,Mogel?" in zaničljivo zavleče usta, ,,mogel? le tega nikar ne vprašajte! Pa sern prepeljal samega ,gospoda', pa je bila voda velika, rujava, kalna, pa je nosil Boga na rokah in sveto obhajilo; pa sem vender prepeljal! Pa bi Vas ne?" In res priveslata srečno na drugo stran. Tu se je takoj pri bregu vzdigovalo hribovje, da je bilo v vznožje komaj prostora za ozko cesto. Po tej cesti se odpravi naš junak. Pod njim v strugi se vleče voda počasi in brez šumenja. Tu in tam se kažejo očem umazani, peščeni prodi in bele, povodne lastavice se vzdigujejo ž njih ter letajo okrog valov, topeče se sedaj skoraj v vodi, sedaj pa zopet po bliskavo kvišku švigajoče. Nad cesto po rebri se razprostirajo veličastni gozdje, gozdje samega kostanja, s starimi, iz zemlje molečimi koreninami. Žolne potrkavajo po deblih in oglašajo se druge ptice. Naš potnik počasi koraka. Saj se mu ne mudi nikamor. Solnce pluje še visoko na nebu in jesen še ni tako pozna, da bi noč hitro in zgodaj nastopila. Hipoma se mu napolni srce s tisto prečudno slastjo, ki veje v starih gozdih ter objema potnika, pod njih senco hitečega. „Saj je vender krasno v domovini!" vzklikne srečno. Sedaj se zavije dolina bolj proti jugu in odkrije se čisto nov razgled. Dolina se vleče daleč proti jugu in po njej reka, jednaka sreberni kači. Ob vodi se vije cesta kakor sivi trak, ki se sedaj skrije med zelenjem, sedaj pa zopet prikaže. Na tej strani se širijo kostanjevi logi po bregovih, na oni pa se vijejo okrog hribovja vinogradje s hramovi in belimi hišicami. Naš prijatelj dospe do razpotja. Cesta vodi dalje ob vodi, stranska pot pa se odcepi navpik v goro. Velika lesena roka, z napisom: „Na Nižavo!" govorila je jasno, da se po tej poti dospe tudi na Višavo, o kateri je naš znanec vedel, da je Nižavi soseda. Po poti navpik odpravi se torej. Sedaj stopi še le v gozd, ob katerega robu je hodil poprej. Sam ni vedel, kako se mu je vsiljevala treznost v dušo. Nehote se zamisli v preteklo svoje življenje in spomni se tudi ukaza, ki ga je privabil v kraje, v kraje domovinske, a njemu do sedaj neznane. Od juga je vlekla sapa tedaj, in vrhovi v gozdu so šumeli, kakor bi sami sebi nekaj skrivnostnega pripovedovali. „Kaj šume? kaj si pripovedujejo?" vpraša se naš potnik samega sebe. „Mislim, da je čas in da sem na pravem mestu." — Kavno tik pota razprostira široke svoje veje star kostanj, pod katerim je rastlo mehko mahovje, mehko in k počitku vabeče. Tu sem sede, podpre glavo in zre v zeleni gozd. Jesenska bučelica brenči okrog njega in sedaj pa Dr, I. Tavčar: Mrtva srca. 6 sedaj pade nanj rumen list. Ali vse to ga ne moti. Takoj privleče na dan zavitek listin, odveze rudeč trak, s katerim so bile prevezane ter prične brati. Jesenska bučelica ga brenče obletava in rumeno listje pada nanj — ali on bere in bere. Drugo poglavje. JVjubezen te je pogubila, Mladosti zamorila cvet. Boris Miran. Sin moj! Obljuboval sem ti večkrat, da tedaj, ko počivajo moje kosti v zemlji in sem jaz, trudni potnik tega življenja, vzel od tebe za vselej slovo, da se ti bo tedaj odkrilo, kar je ležalo temno in težko nad menoj! Ležalo ves čas, kar sva ga skupaj preživela! Ali moja želja je bila, da se ti to vse odkrije v krajih, kateri so me gledali otroka, življenja radostnega. Sin moj, ko to bereš, vrše nad teboj stari kostanji, katerih se je veselil tvoj oče v mladosti, ko so tudi vršali nad njim, od sape pre-mikovani. In letal sem med njimi, pulil stari mah od debel ter sesal v se divno življenje, katero klije v teh večnih gozdih. In kako sem živel! Kaj sem se menil sveta tam zunaj! Na mehkih tratinah sem polegal in gledal skozi vejevje do jasnega neba. Ali sem pa hitel po stezah, štel znance svoje, stare kostanje, in bil radosten, da sem živel v sredi njihovi. Vse se ti odkrije! Kadar prideš po beli cesti navzgor, do vrha, tedaj se ti odpre kostanjev gozd in ravnina se razprostira pred radostnim tvojim pogledom. V tej ravnini opaziš takoj malo kmečko vas z belimi kočami, v ozadji pa mesto — Lukovec. Ravno pod nogo ti leži bolj gosposko poslopje. To je Višava. Ni graščina. Podobno je prostorni pristavi. Tam zdolaj skoraj pri vasi pa je še drugo gosposko poslopje. Graščina je skoraj. In to je Nižava! Bogomir, tu se je rodil tvoj oče. Tedaj je bil gospodar na Ni-žavi in tudi na Višavi Gregor Lesovej — oče moj. Osoren mož, čuden mož. Posestnik več hiš v Lukovei si je bil pridobil s srečno vinsko in drugo kupčijo za svoje razmere velikansko premoženje. Iz malo olikane rodovine je bil sam takisto v sredi med kmečkim veljakom in olikanim meščanom. Na svetu je ljubil le dve reči — denar in pa svojega Ernesta. Le-ta je bil sin njegove sestre. V siromaštvu je bila umrla nekje tam doli na Hrvatskem in zapustila tega otroka. Po to siroto je šel moj oče ter jo pripeljal domov na Nižavo. Ravno isti 6 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca, čas mu je bila žena — moja mati — umrla. Ali le-to ga ni prehudo zadelo. Čudno pa je bilo, kako je ljubil sina svoje sestre! Mene je puščal letati ves božji dan po- kostanjevih gozdih in, če sem bil bolan, malokdaj je prišel k postelji. Ernesta pa je nosil po rokah, gladil mu mehke lase ter ga imel vedno na svoji strani. In tako je ostalo do tedaj, ko sva z Ernestom dorastla in prišla v šolo, na gimnazijo v Lukovec. Kar je pisal, pisal je le Ernestu in po meni je samo povpraševal. Pri takih razmerah ni bilo čuda, ako mi je proti svojemu očetu oka-menelo srce. Bil sem tihega, podanega značaja. Pa saj je bil ta Ernest človek, ki ga je moral vsakdo rad imeti. Prečudne moške krasote imel je tudi zmožnost, priljubiti in prisladkati se v srce, da malo kdo tako. Prišla je Gregorju Lesoveju nekdaj zadnja ura. In tedaj sva stala z Ernestom pri postelji njegovi. Tega je prijel za roko in jemal slovo od njega. Ali mene, sin moj, mene je komaj videl! Milo se mi je storilo in sklonil sem se pri vznožju njegovega ležišča ter pričel glasno plakati. Počasi se je vzdignil bolnik. „Vid!" dejal je, ,,ubožec!" Tako mi je govoril oče na smrtni postelji. ,,Ubožec! Zakaj tudi ti nisi tak, kakor je moj Ernest!" In ko sem le plakal, pristavil je še: ,,Jokati nikar! saj sem mislil na te v svojem testamentu!" •v m Se je govoril z Ernestom, potem je pa umrl — in na me je mislil v svojem testamentu! Gregor Lesovej je umrl, in ko so odpečatili oporoko njegovo — bil je Ernest gospodar bogate Nižave, z njivami, vinogradi in s hišami v Lukovci. Jaz pa sem dobil Višavo in vse prekrasne gozde starega kostanja okrog in okrog nje. Pričel sem takoj cediti svojo posest, prodal sem nekaj lesa, nekaj vina. Kmalu sem si bil v srečnih špekulacijah namnožil svoje imetje. Ernest pa je bil največji gospod. Jez-daril je konje in se vozil v kočijah, igral s kvartarni in živel je sploh v lehkomišljeno. Časih je prišel k meni na Višavo, ali sem pa jaz šel doli na Nižavo. Pila sva vino in rada se imela. Kazal mi je svoje konje, vozove in drugo ropotijo, vlekel me tudi v Lukovec in ondu sva hodila od hiše do hiše. Ernest se je sladkal okrog mladih deklet, jaz pa sem tičal pri materah, pil ž njimi kavo in govoril resne reči. Saj je moralo tako biti pri tem mladem človeku, ki je pil življenje z radostnimi požirki. Nekdaj sva šla peš iz Lukovca domov proti Višavi. Pri nekovem sorodniku — Sodarju (morda še prideš ž njim v dotiko) sva bila in Ernest je bil ukazal prinesti francoskega vina. In ko sva Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 7 šla proti domu, omamile so ga bile vinske moči. In tedaj je bilo, da sem mu dejal: ,,Ernest; jaz se bom ženil!" „ Ženil!" Obstal je in malo je pogladil svojo brado ter z bičem, ki ga je vedno nosil pri sebi, švignil čez zrak." „Le se, če se hočeš!" In šla sva molče dalje. „Le se!" dejal je še potem, „ali življenje boš imel slabejše, to ti povem!a Zopet je obstal. V dolu se je videl Lukovec s svojimi hišami. ,,Ta le Lukovec, pristavil je, ima čudne reči v sebi, dragi moj Vid! In omožena ženska, pravim ti, čudna ženska, rečem ti! Pa če te je volja, le se!" In šel je dalje in tiho je pel: ¦ „Tri ljub'ce ljubiti, So čudne reči, Vsem trem se lagati, Me nič ne skrbi!" Jaz pa sem se bil res oženil. Ti je nisi poznal svoje matere, sin moj, in ne spominaš se obraza njenega. Nekdaj v Lukovci, ko sem še ondu študiral, seznanil sem se bil ž njo. Hči je bila precej premožnega kupca. Krasna ženska, cvetoča in polna življenja. Bil sem se jej ujel v mreže in pripeljal jo na Višavo. Počasi jo je zapuščal dolgi čas, ki jo je s prva moril s spomini na mesto. Ljubil sem jo, sin, ljubil še potem, ko me ona ni več, in ko so že davno bile pretrgane vezi med nama! Moja natora se je bila v njeni raztopila in preživel sem v sreči mnogo dnij. In časih se me je z grozo polastila misel, kaj bi bilo, ko bi je več ne imel, te ženske. Porodil si se ti na svet. Moje veselje je bilo neskončno, in neskončna moja ljubezen do Klare, tvoje matere. Preteklo je potem jedno leto. Klara je bila srečna in živeli smo idilično. Skoraj vsak dan je prijezdaril k nam bratranec Ernest. Bil je jako dobre volje v naši družbi in popustil je počasi pijančevanje tam doli v Lukovci. Upal sem, da odloži slabe svoje navade in da pripelje morda tudi ženo na Nižavo in da bodemo potem še le srečno skupaj živeli. Tako sta pretekli dve leti. —¦ To so mi bili srečni trenutki ! Sam nisem vedel, kako bi se radostil življenja in bodočnosti. S puško sem lazil po kostanjevih gozdih, imel svoje misli ter gojil nade prihodnje! 8 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. Od Višave v gozd, daleč tja v gozd, dal sem bil široko pot izse-kati in jo s peskom posuti. Po tej poti smo se navadno sprehajali zvečer. Nad nami so dvigali stari kostanji stare vrhove in če je piš majal njihove veje, bilo je spodaj prekrasno poslušati vršanje nacl glavo. Lep večer je bil. Solnce ni več sijalo in skoraj mrak je bil že legel na gozd. Slonil sem pri starem deblu in poslušal razgovore, katere je imela sapa z vejami in listi nad menoj. Ozrem se po peščeni poti proti Višavi. Prihajala sta bratranec Ernest in Klara v živem razgovoru. Ne vem, kako mi je prišla ta misel iz pekla —, in skril sem se za deblo, da bi poslušal, kar sta govorila med seboj, hoteč potem med njiju stopiti ter ja prijazno iznenaditi. Prišla sta in skoraj ravno pred deblom obstala. ,,Klara," rekel je Ernest, ,,koliko časa naj še čakam poljuba tvojih ust?" „Ernest!" vzdihnila je ona ter ga pogledala ljubeznjivo. „Le poljub, Klara! in potem bom vzel slovo in šel v clalnji svet, in videla me nikdar več ne boš in Bog ve, kje bom poginil!" In ležala mu je na prsih in solze je točila. ,,Ernest," ihtela je, ,,ti ne smeš od mene! Kako naj potlej živim, kako prenašam življenje na strani slabotnega moža! Je li, da ne pojdeš, je li, da ne?" In on je trgal rože njenih ust. ,,Kje je Vid danes?" rekla je Klara potem in se mu izvila iz naročaja. ,,Svojo glavo bi stavil," odgovoril je Ernest, „da je že doma, in da z največjo skrbljivostjo preiskuje hleve in jasli svojih volov ter se s svojimi očmi prepričuje, so li očejeni konji in nasičeni svinjaka poetični prebivalci. Potem pa, potem pa se ve, bo prišel k svoji Klari in bode povprašal, kako se počuti od Boga mu dana soproga! Ha! ha!" Lahno se je smijal. Večer se je bil naredil in noč se pripravljala, zaviti okolico v teman svoj plašč. Ta dva sta odšla proti Višavi in po pesku so se culi njiju lahni koraki. O, da ju ni tedaj zadelo in razdrobilo neba prokletstvo! Meni pa sta poteptala v srci mlado cvetje in pustinjo naredila v njem. Vprašal bodeš, kaj sem počel v tistem trenutku. Zemlja se je zasukala okrog mene in stara drevesa so se lomila nad menoj in vulkan mi je razsajal po možganih. Na dan so hotele srca moči — a niso mogle, in peklenske težave vse so me obšle! Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 9 Prva beseda pa, katera se mi je izrila izmed zob — bila je kletev. Strašna kletev je morala to biti, vzeta peklu iz najglobokejšega brezna! Naposled sem padel na zemljo in pri tej priči z vročim čelom dotaknil se mrzle dvocevne puške, katera mi je bila poprej odpadla. In misel mi prešine tedaj goreče možgane, misel, ki mi je tako rahlo objela ko-perneče srce in ugnezdivši se v nje, hladila mi skelečo rano. Bog te varuj, dragi moj Bogomir, strašnih tistih trenutkov bodočnosti, v katerih nesrečnemu črvu skoraj ne ostaje druzega, kakor s svojo roko vreči od sebe to uboštvo, ki je imenujemo življenje! In že sem bil vzel slovo od sveta, kar mi je stopila pred dušo tvoja podoba, Bogomir. In vrgel sem od sebe morilno orožje in tok solza se mi je udri iz očij in srce je izjokalo svoje gorje! Na nebu pa so migljale zvezde in tisti, ki za njimi kraljuje, zrl je tedaj z usmiljenjem na to ubogo stvar, katera je črni noči tožila tisočere svoje bridkosti in katera je bila vender tudi ustvarjena, kakor druge vse, da se veseli in radosti svoje bodočnosti! Pozno v noči sem prišel domov. Hlapec, čakajoč mojega prihoda, pove mi, da je šla gospa že davno k počitku. Tisto noč nisem zatisnil očesa. Svoje reči sem dejal v red, proti jutru pa sem se poslovil od svoje domačije in tebe, Bogomir, sem vzel s seboj. Vzbudil sem te iz nedolžnega spanja, ko se je za gorami delal dan. Za seboj pa sem pustil pismo, v katerem je bilo povedano vse, vse z mrtvimi črkami in brez srda, ki se mi je kuhal v duši. Tedaj sem vzel slovo tudi pri kostanjevih gozdih. Mrzlo jutro je bilo, ko sem se peljal s teboj navzdol proti Lukovcu. Tebe sem bil zavil tesno v plašč in te pritiskal na svoje kipeče srce, kjer si bil z mirno dušo zopet zaspal. Tedaj si bil moja j edina tolažba, in če si kdaj morda opazil neizrečeno ljubezen, ki je vezala potrtega tvojega očeta s teboj, bili so gotovo tisti trenutki, kateri so najbolj zasejali to čutje v moje srce! Daleč v tujini sem si napravil s teboj drugo domačijo. Ali smejočega si me videl malokdaj, malokdaj so se mi raz-vlekle megle s čela in v srci se mi ni nikdar zacelila rana globoka. To srce je bilo mrtvo, umorjeno! Ničesar mi ni bilo ostalo po svoji domačiji, kot grenak spomin. Ali tebe sem vestno s trudom sam naučil jezika, kateri se ti govori v rojstnih krajih. Dosegel sem, če vidiš kdaj prijazno Višavo, da govoriš z domačimi, kakor gospodar, med njimi vzgojen. In gospodar si na Višavi in narejena so pota, po katerih prideš v posest svoje lastnine. In sedaj še malo besed! Kadar to bereš, mrtev sem in prost življenja okov. In ako me vprašaš, če sem odpustil, predno sem izročil 10 I. Franke: Pogreb v Indiškem Oceanu. svojo dušo stvarniku — povedati ti moram, da nisem. Nisem mogel! Pri odprti smrtni gomili sem obrnil pogled nazaj na svoje preteklo življenje. In strašne sem gledal razvaline, podrtine, in bodoče trnje je poganjalo med njimi! Spomnil sem se tedaj, kako bi mi bila lahko izpre-menila ta ženska življenje v cvetoč vrt, in umirajoče srce je še vzkipelo in se zgrudilo v grob — brez odpuščenja! Večni Bog pa naj sodi med nama, kadar stojiva pred prestolom njegovim! Pojdi na Višavo! Tn kadar si v sredi med kostanjevimi gozdi, beri te vrste in spominaj se očeta, ki je nekdaj bil srečen, a zopet tako nesrečen med njimi. Jednega človeka sovraži na svetu — Ernesta Malca, ki je bil nekdaj bratranec moj! Bogomir! do danes še nisi vedel, da imaš domovino. Ljubi jo, kajti ona ni kriva pregrehe, meni storjene. Ljubi domovino! Ali na svetu sem neizrečeno trpel! — (Dalje prihodnjič.) Pogreb v Indiškem Oceanu. Črtice z mojega potovanja v Kitaj 1. 1873. Spisal Ivan Franke. oint de Galle na Ceylonskem otoku je malo, toda po svoji leži važno mestece za promet iz Evrope v velike vzhodne zemlje. Tu postoji nekaj časa vsak brod, ki jadra iz zapada v bengalski zaliv, v razprostani malajski svet, v Kitaj in Japan, v Avstralijo in Oceanijo ali nazaj na zapad. Pristanišče je prostorno, a proti tu pogostim hudim vetrovom in proti razburjenemu morju le deloma zavarovano. Potniki se tu radi mude, kajti kraj se kaže v vsej krasoti tropičnega podnebja. Pogled iz pristanišča na okolico je silno lep, čaroben. Na levi prehaja pristanišče v nizko planjavo, opasano s temnim zelenjem kokosovih palm in druzega gostega drevja, izmed katerega se vidijo bela pohištva in deloma visoki začrneli zid trdnjave. Na desno se dvigujejo mali otoki, griči in za njimi gore, vsi obrasteni z gostim drevjem in grmovjem, ki seza do morja; le ob vodi se vidi črn pas granitne skale, ob kateri se valovi razbijajo ter ž nje poplavljajo najmanjšo Mrtva srea. Povest. Spisal dr. I v a n T a v č a r. Tretje poglavje. Cito sam u starih knjiga', Da je žena prava napast I naj ljuča svetom briga, Sto mnžkarca može ^apnst: Stvor prevejan, pecav, mitljiv, Srdcem varav, licem blag, Lukav, lažan, nenasitljiv, Riečju : da je žena vrag. A. Sen o a. v esovej Bogomir je prebral. Čudne misli mu rojijo po mladi duši. — Lepa cvetlica si, materina ljubezen! Kadar je srce prazno in pusto, kadar je duša potrta in od blagih čutov zapuščena, tedaj se zateče vselej k tebi, uzorna ljubezen! In ti jo napolniš z nebeškimi darovi in kakor mavrica zlata se razpneš čez njo. Ali kdor te ne pozna, temu je hotel Bog hudo že pri zibeli, in peklenskim erinjam je prišel v žrtev! To je občutil tedaj Bogomir Lesovej in neskončna grenkoba se mu je polastila srca. Otemnil je zrak okrog njega, in ko je pogled obrnil na zeleni log, zdelo se mu je vse mrtvo in brez življenja. Dolgo časa je sedel na mestu in čutil, da je v malo trenutkih postal starejši za mnogo, mnogo let. Kaj je vedel do sedaj o življenji? Ah to življenje mu je položilo sedaj v prvič železno svojo pest na mlado ramo! Mehko srce, dobro srce je imel Bogomir Lesovej in narava je pritiskala v to srce svoje pečate in vsak vtisk je imel svoje vplive. Ni torej čudo, da ga je prvi pogled v to zmes, ki jej pravimo življenje, skoraj po polnem omamil. Tedaj, ko se mi seznanjamo ž njim v tej povesti, imel je kakih trideset let. Živel je dosedaj v tujini in le svojemu očetu, katerega je neizmerno ljubil. Ko je preteklo pol leta po smrti očetovi in Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 67 se je žalost o grenki izgubi v sinovi duši nekoliko pomirila, pričel je preiskavati očetno zapuščino. Razvnelo ga je pismo, ki se je z zavitkom druzih listin v tej zapuščini nahajalo. V pismu pa mu je bilo rečeno, naj gre v svoj rojstni kraj, kjer bode zvedel zgodovino svojega očeta — zgodovino mrtvega srca. Prošnja je tudi bila izrečena, da bi priloženi zavitek prebral še le tedaj, ko ga v prvič obdajajo sape rojstnega pogorja, da bode toliko bolj občutil — koliko je trpel oče njegov! In tako je prišel v domače kraje. Tu je stal sam in strasti so se borile po njem. Med branjem se mu je bilo porosilo oko in sedaj je krčil pesti in grozil se človeku, ki je prouzročil toliko gorja. „Kakor blisk udarim med stare mu dneve!" reče, „in če ima le kolikaj sreče še, mora jo izgubiti in osamljen, kot zadnji jesenski list pasti v samoten grob!" Moral je dalje. Cas je bil med tem potekel in že se je bližalo solnce k vrhovom. Dolge sence so se bile naredile od dreves čez cesto, po kateri urno odkoraka. Vtopi se v svoje misli. Prebude ga koraki, in ni čudo, ker to so bili težki, trdi koraki. Za njim pride, ali bolje rečeno, prisopiha mož, kateremu je morala biti precej težavna ta pot po trdi cesti. Mož nosi na hrbtu obširen meh in pod to pezo počasi premika stopala. Pri Bogomiru obstane in se opre na debelo grčavo palico. „Pa malo postojiva, no," reče dobrovoljno, „pa malo poglejva, no, in se odpočijva!" In obriše si potno čelo, ter hladnokrvno povpraša dalje : „Kam pa greste? glejte, rad bi vedel!" „Na Višavo." „Aha! Na Višavo!" Potem dijalog za nekaj časa zastane. Bogomir molči, le-ta z mehom pa govori polu glasno sam s seboj: „Hudirja! Bog ve, če bi mi jemal v zlo, ako mu dam tobaka, da si ga nabaše. Ej, na vse zadnje še pipe nima, je nima, dejal bi!" „Kam pa Vi greste?" vpraša Bogomir, ko konča oni svoj samo-govor. „Na Nižavo! To se pravi ne v grad, ampak v vas, na Nižavo!" „Ali ste znani na Višavi?" „Nekoliko že, bi menil." Ko Bogomir umolkne, še vpraša: „Pa niste od todi, bi dejal, Vas nisem še videl!" 5* 68 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. „Nisem," odgovori le-ta, kratko. „Aha! niste!" In zopet molče korakata kvišku. Tu pa se pot nekoliko zavije in tik ceste se odpre dolinica, kakor se večkrat nahaja v gričevjih. Na prijazni trati je rastlo nekoliko starodavnih bukev in tedaj delalo dolgo senco z vrhovi. Nekje više pa je izviral studenec, tekel skozi tra-tino-in potem v jarek pod cesto. Bil je to prijazen kotiček in ta častita drevesa so kar vabila v svojo senco! Bogomir Lesovej postoji. Tudi oni z mehom stori tako, ali nekako s strahom, ter naredi z okornimi svojimi prsti velik križ čez čelo in prsi. — v „Ce bi šel po noči tu mimo", reče, „povem vam, da bi šel z grozo tu mimo!" „Kako, da?" vpraša Bogomir. „Kako, da? To vam povem in rečeni, da na tem kraji ni vse, kakor bi moralo biti!" In ideta dalje. * „Vidite", pripoveduje, „to je bilo tistega leta, ko sem bil prišel od vojakov in je tam na Višavi gospodaril še gospod Vid". „Gospod Vid!" „Da, gospod Vid, vam rečem, s tisto črno brado in svetlimi očmi in s tisto drobno žensko, ki je bila njegova žena. Tisti Vid, pravim vam, kateri je imel v svojem hlevu po deset jarmov volov!" „ln kaj se je zgodilo potem?" „Potem", pravi le-ta, „potem pa malo dobrega. Z onim z Nižave sta prišla v prepir. Gospod Ernest smo mu dejali in mu še pravimo. Pa če ga sedaj pogledate, pa ga ne poznate več, tak je sedaj. Nekdaj pa je bil tak, da je ženstvo, gosposko in kmetsko, vse gledalo za njim. Ali sedaj je prišla starost in starost je huda reč!" „Huda reč!" pritrdi Bogomir. „Huda reč, pa gotovo! In poglejte, tako se je bilo naredilo, da je oni z Nižave zahajal k temu na Višavo. Ljudje pa so dejali, da zahaja k njegovi ženi na Višavo. Ali naj je bilo, kakor že hoče, necega jutra smo govorili po vasi, da je gospod Vid zapustil Višavo, ženo in vse. In zdaj-le pa vam bom nekaj pametnega povedal!" Obstane in pogleda našega znanca takisto strašno modro, kakor je kmetska navada. „Vidite, če človek zapusti tako svoje lepo posestvo, svoje vinograde, svoje gozde in svojih deset jarmov volov, rečem vam, da to mora nekaj biti! Ali o tem ne govoriva! Reč se je pomečkala, gospodje Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 69 v farovži niso radi videli, da bi se o njej mnogo govorilo. Gospoda na Nižavi pa tudi ne!"- „Povem vam naj še to, da se je dve leti potem, ali pa še pozneje, oženil gospod Ernest na Nižavi. Tam doli v Lukovci, tistega bogatega vinokupca, Sodarjevo sorodnico, lepo žensko si je bil vzel, ter jo pripeljal na Nižavo. Poročil pa se je tu doli, v cerkvi v Rakovci, pri vodi, tu spodaj. In takrat nam je bil lep dan in mnogo vina se je popilo! Mnogo vina v Rakovci, kakor tudi potem na Nižavi!" „Kar je nas mladega ljudstva bilo tedaj na Nižavi, drlo je vse v Rakovec, da bi gledalo imenitno tisto poroko. Šele popoludne smo se vračali in pred nami so se peljale kočije, vam rečem, kočije samih gosposkih svatov. Mi pa smo šli za njimi, ter bili prav hudo veseli. In v prvem vozu sta sedela ženin in nevesta. Vozovi oddrdrajo po cesti, mi pa zavijemo na peš-pot poleg ceste. In glejte, pridemo ravno tam doli, kjer se cesta zavije, do tiste tratine in tistega bukovja. Tam pod starim drevesom, ki stoji nekoliko streljajev od ceste, najdemo gospo z Višave, v krvi ležečo na tleh in nezavedno. Na deblo je bil naslonjen mladi obraz in oči je zatisnila. Poleg nje pa je ležal takšen mnogoceven samokres in od nje je tekel studenec same rudeče krvi." „ Ali za tistega časa, vam povem, je ta-le tratina zapuščena. Nekdaj smo tu vaški otroci imeli svoje igre — ali zatem ga ne spravite otročaja tu sem, da bi se mu ne ščetinili lasje na glavi. Bog ve, kaj jej je bilo, da si je sama pomogla na oni svet? Ali jaz toliko rečem, da človek tak je revež! In kadar grem todi mimo, naredim križ, da bi ga jej Bog vštel v njeno zasluženje! V njeno zasluženje!" — „V njeno zasluženje!" govori Bogomir tiho za njim. Njegov spremljevalec, končavši svoje pripovedovanje, zavije na stezo, katera je držala s ceste v grmovje. „Tu je bližnica na Nižavo! Vi pa, gredoč na Višavo, morate že po cesti dalje!" In odide. Bogomir pa obstane na mestu. In ta strašna tragedija, katero mu je priprosti jezik lahkomerno pripovedoval, stopila mu je bila pred dušo z vso grozo in strahom. Kako se mu je bil danes odkril ta svet! V malo trenutkih tako grozno odkril! Gre dalje, kvišku po cesti. Ko dospe k vrhu, ozre se nazaj po poti, po kateri je bil prišel. Gozdovje se razprostira na okrog in precej globoko v dolini vije se reka. Pred njim je širna ravnina in daleč tja proti večernemu pogorju se razkrije bogato polje. Sredi polja pa mesto — Lukovec. Tu ravno pred nogami leži mu bolj gosposko poslopje, tam pa vas in tik nje 70 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. drugo, graščini jednako zidovje. Brez dvojbe Višava in ondu Nižava! Vmes je kostanjev gozd in mimo vasi teče potok, ki se ravno v sredi med Višavo in Nižavo steka v malo jezerce. To se blesketa izmed zelenega drevja kot živo srebro. Po vršini plavajo race in gosi kar v tolpah, ki sedaj pa sedaj zaganjajo neharmonično svoje čebljanje. Lep razgled je to. Cesta se zavije navzdol. Počasi se spusti Bogomir po njej. Kmalu pride do mesta, kjer vodi širok kolovoz proti Višavi. Po njem dospe do nje in tu je poslopje, v katerem se je rodil! — Poslopje bolj starikasto, z deskami krito in s precej visokimi okni. Prostorno dvorišče je obdano na obeh straneh s hlevi in kleti. Pred hlevi pa se raztezata dva kupa, velikanska kupa gnoja. Piščeta, race in gosi brbrajo po gnoji in ko naš znanec pristopi, se boječe s krikom razpršijo. Petelinje pa glasno zakokodakajo in tam nekje se zaleti velik pes ob verigi, pogleda proti nebu in zalaja iz vsega grla. Pri hlevskih vratih pogleda hlapec radovedno na dan, za njim pa še radovednejša dekla s posodo belega, penastega mleka, katerega si je bila ravno na-molzla. In opazovala sta prišlega z največjo radovednostjo; pes pa je otresal z verigo in kuretina je čebljala. Bogomir pristopi in ravno pri veži se sreča s človekom, katerega je šum izklical na dvor. Star mož je to, belih las in upognenega telesa. „Ali ste Vi gospodar tu?" vpraša Bogomir. „V varstvo mi je dano vse," odgovori trudno, „že dolgo časa tu služim, prav dolgo časa, in sedaj varujem vse!" „ Jaz bom danes tu prenočil, in morda še kdaj V „Tu prenočili, moj Bog!" In starec maje z glavo. „Pa čemu ne greste tja na Nižavo, tam imajo več prostora, gosposke postelje. In gosposko dražbo tudi dobite!" v „Cemu, da ne? Takoj Vam povem! Ker sem tu na svojem in ni mi treba iskati tuje postelje!" „Na svojem!" in staremu možu se odpro usta. „Na svojem! Saj sem vedel! Vidov sin! Vidov sin!" Živahno pristopi k Bogomiru. „Oči imam slabe! Vidov sin! pravim, ves kakor Vid! Te svetle oči! Ves kakor Vid!" „ Hvaljen bodi Bog !" pravi še, „naj ne pride hudo z Vami pod to streho! Hvaljen bodi Bog!" Prekoračita vežin prag. „ Vidov sin !" govori starec sam s seboj, „Vidov sin ! Saj sem vedel, da bo prišel, da bo prišel jedenkrat!" Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 71 Pelje ga v prvo in j edino nadstropje ter odpre vrata v sobano. Tu notri je temačno, ker zunaj je padal mrak na zemljo. Starec pripravi luč, ter jo s tresočo se roko postavi na mizo. Bogomir sede na stol. Starec pa stoji sklonjen pred njim. Zagleda se v črte njegovega obraza. Pri sebi pa memra: „Vidov sin! Gregorjev vnuk! Saj sem vedel, da pride. Tisti široko razrasteni zimzelen je padel s strehe pri hlevu in vedel nisem, kaj je pomenilo. In pomenilo je, da Gregorjev vnuk pride! In prišel je!" »Danes sem truden in spal bi rad." »Posteljo takoj pripravim." In starec odide. Tisto noč je Bogomir Lesovej po dolgem času zopet spal pod streho očetne hiše. Kake podobe so mu v sanjah vstajale pred dušo, ne vemo. Ali gotovo ne prevesele. Četrto poglavje. Glej, on je krivico včinil, Zlo rodil, in žalost samo, Kopal je in skopal jamo, Ali sam bo v njej poginil. M. Valjaveo. Zgodaj se prehudi Bogomir Lesovej drugo jutro. Vstane. A čuti se potrtega na duši in telesu. Boli ga glava, kakor da je celo noč prečul. Odpre okno. Debela megla pokriva okolico in od dreves kapa, v kakor v dežji. Takoj, še danes hoče odriniti! Čemu tudi bivati v krajih, kjer mu poganjajo samo tožni spomini. Kaj početi? Pregledati vender hoče, kaj skriva ta Višava v sebi. Preiskuje tedaj opravo po sobah, podobe po stenah. Odpira zaboje, predala, a nikjer ničesar! Vse je prazno in vse pričuje, da že dolgo časa ni prebivalo v teh prostorih človeško bitje. Nikjer reči, ki bi ga zanimala. Pri oknu opazi pajče-vino. Pristopi, da bi jo odstranil. Ali tu na steni visi podobica v okviru, katerega zlato je že davno odpalo. Očisti jo od prahu in prikaže se v olji slikana podoba drobne, mlade ženske. Bleda, koketno nagnena glavica je razodevala nekaj bolestnega, poželjivega. Ta vtis so.še poviševale oči, ki so Bogomiru zrle nasproti! Obide ga zavest, da je moral te oči že videti nekje. Ali kje? Odstopi od okna in premišljuje in premišljuje. Pa brez vspeha. Tedaj dvigne pogled. Na- * sproti visi mu zrkalo, in ostro se črta njegova podoba v njem. Mraz pretresa mu ude. Sedaj je spoznal te oči! Saj so mu z mrtvega stekla gledale nasproti! Njegove oči! V rokah je imel podobo — svoje matere! 72 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. Ječaje sede na stol, ali podoba mu odpade, da se jej okvir v kosce razleti. Z roko si pokrije obraz. Dolgo časa je sedel tako, in z nova je bojeval boje, v katerih je že včeraj omagoval. Prešine ga misel, da mora na Nižavo. „Videti moram tega človeka! Opravičiti se mi mora!" Ta misel da mu novega življenja. Tedaj se odpro vrata, in starec, ki ga že poznamo, pomoli sivo svojo glavo v sobo, ter vpraša Bogomira, če hoče kaj jesti. Odgovor, da mladi gospodar ničesar jesti neče, mu nikakor ni po volji. Govori nekaj o stari mesenini, ki je spravljena po shrambah na Višavi. Ali mlademu gospodu se srce ne omeči. „Kako Vam je ime?" vpraša skoraj osorno. ,;Jarnej, če se Vam ne zamerim, Jarnej sem/ „ Dobro." Odpravi se s sobe. Med tem se je bilo napravilo krasno jutro. Ko stopi na dvorišče, sije solnce, in samo tu in tam se kažejo še meglene proge. Pri mizi pred vežo sedi družina. Bogomir jo pozdravi ter gre mimo, ko vidi, da nerodno snemajo hlapci klobuke z glav. Danes še ni imel veselja, seznaniti se z ljudstvom. „Naj kdo upreže in pripelje moje reči z Grčave," ukaže Jarneju. „Se ve, se ve", oveseli se starec, „in potem ostanete nekaj časa pri nas! Hvaljen bodi Bog!" „In opoludne?" vpraša, videč, da se hoče gospodar brez besede odpraviti. „Opoludne pridem domov!" „Domov! ej! hej! domov! In kaj naj se skuha ? Ali kaj težkega, ali kaj lahkega? Kaj bi vi rekli, če se skuhajo ajdovi žganci? In mastno mleko na nje!" „Meni je dobro vse!" „ Ajdove žgance, Lenka, ali čuješ, ajdove žgance! Luka, uprezi!" Bogomir odide, starec pa še vpije za njim: „Če greste kaj po gozdu, malo glejte! Kostanj kradejo, da je groza! Primite tatii in zaprli ga bomo, da bo groza!" Ko se je odhajajoči skril za grmovjem, še pristavi: „Družina, na Višavi bomo nekaj doživeli! Zadnja ploha je odtrgala zimzelen s strehe. To ima pomen, boste videli!" Med tem je hodil Bogomir po široki, s peskom posuti poti, ki je vodila z Višave v kostanjevi gozd. O tej poti je že bral v očetovem pismu. Obdajajo ga stari kostanji; ki so že poznali njegovega očeta, in culi ječanje trpečega njegovega srca! Hiti dalje. Pred njim je.je- Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 73 zerce, z bičjem obrasteno. Pri bregu se giblje čoln ob verigi; po vr-šini pa plavajo race in velike črnikaste ribe. Tu zapusti Bogomir pot, ki je še globokeje v gozd vodila, ter stopa po stezi, po kateri je moral očividno dospeti na Nižavo. Prekorači mostiček, ki je bil napravljen čez potok, izvirajoč iz omenjenega tolmuna. Hipoma poneha drevje in pred njim leži — Nižava, poslopje z zelenimi naoknicami, izpod katerih se je zelenje in cvetje po zidu vsuvalo. Stopivši na plan, opazi, da se je ravno voz z dvorišča odpeljal. Kdo je sedel v njem, ni bilo mogoče videti. Ondi pri visokem portalu sloni moška oseba in gleda za odhajajočim vozom. Mož hoče ravno oditi v vežo. Opazivši tujca, postoji še na pragu. Bil je to človek visoke postave, katero pa so bila leta že močno upognila. Ta so mu bila morda tudi lase z glave spravila, ki je kazala mogočno plešo. Izpod čela pa zro oči življenja trudno. Bogomir pozdravi. Oni se prikloni in kakor blisk mu šine pogled po mladem človeku. Ali le za trenutek, potem pa gleda zopet življenja trudno, kot poprej. „Ako ste Ernest Malec, rad bi govoril z Vami." Vprašani pritrdi. Vstopita in po stopnicah gresta molče navzgor. Stopita v sobo. Ondu sede Ernest Malec v mehki stol, druzega pa ponudi tujcu. Ali Bogomir neče sesti. Opre se z roko na naslonjalo ter reče, izgovarjaje počasi besede: „Jaz sem Bogomir Lesovej!" »Lesovej, Bogomir Lesovej!" In Ernestu Malcu zgine iz obraza še tisto malo krvi, ki jo je imel v velem lici. Roka na mizi se mu skrči v pest. Poskuša vstati, ali tedaj ni imel moči. „Lesovej, Lesovej!" memra med zobmi ter se zagleda skozi okno v svetli dan. Na mizi stoji vaza in cvetje v njej. Z roko jo pograbi in prevrne, da pade cvetje in da se vlije voda ž nje. Ničesar ne opazi. Bogomir pa sloni pred njim in s slastjo čuti vpliv svojih besed. „In Vi mi ničesar ne rečete? prav ničesar?" vpraša ironično. Oni se vzdrami in boječe mu ponudi svojo roko. Ta pa se skoraj glasno zasmeje: „Vaše roke si ne želim! Vaše roke! Ce se ne motim, na njej sta kri in smrt!" Ernest Malec vstane ter prekorači sobo gori in doli. ,,Kaj mi hočete? kaj mi morete?" ustavi se pred Bogomirom. „Kaj hočem? Ničesar. Morda spomine nekdanje nekoliko oživiti, Vašo mladost Vam malo pred dušo poklicati. Starost ima hudo vest!" Ernest zopet sede in si briše potno čelo, 74 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. »Nekdaj," oglasi se zopet Bogomir, „bilo je bolj prijetno na svetu. Ali ne čutite, strijc Ernest, ali ne čutite, da se časi spreminjajo? Nekdaj je ležal Vid Lesovej na smrtni postelji in tedaj se mu je postavilo izgubljeno življenje pred kalno dušo. In okrog postelje mu niso stali otroci, ljubezni polni, in tudi žene ni bilo, strijc Ernest, tudi žene ni bilo. Vid Lesovej je umrl daleč od svojega doma, in Vas je proklinal. In mati mi je tudi umrla!" Staremu grešniku se je povesila glava na prsi, globoko na prsi, ječal je in s prsti mel cvetje, katero je bil poprej stresel po mizi. „Ali vender mi ničesar ne morete!" Druzega ne ve odgovoriti. „To se pokaže pozneje, gospod strijc! Za sedaj imam trdno voljo ostati tu v Vašem sosedstvu. Po kostanjevih logih se hočem sprehajati, ter se spominati prigodeb, starih in pozabljenih. In, ali Vam, strijc Ernest, ti stari gozdovi ničesar ne pripovedujejo? Ali Vam tedaj, kadar sapa vleče in listje šumi, ne doni s tega šumenja večna tragedija našega življenja nasproti? Tragedija? ali pa komedija? Tako je življenje! Jednemu komedija, drugemu tragedija! Vam je bila vesela igra!" »Vesela igra," nadaljuje Bogomir, ko oni le molči, „vesela igra! vsaj do sedaj! Ali morda Vam usoda na stare dni trnje poganja. Bodemo videli. Dozdeva se mi, da Vam postajam nadležen. Za danes jemljem tedaj sTovo. Pozneje se ve, da še pridem! In ako imate kaj srca v prsih, skušal ga bodem zamoriti!" Hoče oditi. Takrat se odpro vrata in v sobo stopi gospodinja. Bila je lepa, polna ženska, in leta se jej še niso poznala. „Ernest," vpraša nejevoljno, „kje sta dekleti? Vse jutro ji že iščem." — Ugledavši tujca, umolkne. Ernest Malec vstane s svojega sedeža in mrtvo-zaspano reče: »Helena, tu je gospod Bogomir Lesovej z Višave!" „Z Višave!" vzklikne začudena, „tedaj sorodnik. Kako me veseli, da ste nas obiskali! Škoda, da deklet ni doma! In Viktor se je odpeljal v Lukovec! Škoda! Ali si že prosil gospoda, da ostane pri nas, Ernest? Kaj hočete, na pusti Višavi? Saj smo sorodniki!" Poda mu belo roko. „Vaši uljudnosti najlepšo hvalo, milostiva! Ali vender sem sklenil vsaj za pričetek stanovati na Višavi. Tam je prebil moj oče mladostna svoja leta — in mladostno svojo srečo!" doda ironično. Potem so govorili še nekoliko vsakdanjih rečij. Pri slovesu pravi gospa: »Vhod pri nas je Vam vedno odprt — je li da, Ernest?" Dr. J. Vošnjak: Na Silvestrov večer 1883. leta. 75 ,,Gotovo! gotovo!" in s težavo spravlja besede iz grla. Bogomir odide z lahnim poklonom. Ta dva v sobi molčita nekaj časa. ,,To je torej romantični naš sorodnik!" izpregovori gospa občutno. v Premalo je cenil njeno prijaznost. Za tega delj pristavi: ,,Čudne ma-nire ima!" v „Cudne manire!" vzdihne soprog za njo. (Dalje prihodnjič.) ¦ Na Silvestrov večer 1883. leta. Spisal dr. J. Vošnjak. T ilo je starega leta dan. Pregledaval sem tista črno obrobljena naznanila, ki so mi došla tekom celega leta in ki s kratkimi besedami naznanjajo, da je spet jedno človeško življenje ugasnilo. Koliko solz se je pretakalo za pokojnim, koliko je on sam trpel, predno ga je rešila smrt vseh človeških nadlog, ne stoji zapisano na naznanilu, saj ga ne spisujejo tisti, katerih srce krvavi, ampak zdelujejo ga mehanično v tiskarnah po vzgledu sto in sto jednacih poprejšnjih. Zares nekako čudno de človeku, ko stopi k tiskarski mizi, kjer se stavi mrtvašk list in vidi pred stavcem obešeno staro naznanilo, na katerem se je le izbrisalo prvotno ime in zapisalo na njegovo mesto drugo in kar je treba izprememb. Pozabljen je prejšnji mrlič, kmalu pozabljen bo tudi ta, še grobovi menjajo svoje lastnike in še pod zemljo ne najdejo miru tvoje kosti! Našel sem v tej zbirki marsikaterega znanca. Posebno milo se v mi je storilo, ko sem zagledal tvoje ime, nepozabljivi mi Štefane, ti neskaljeni biser čistega, vzvišenega rodoljublja, ki nisi nikdar obupal o svojem narodu, ki si nas tolažil v najhujših časih z boljšo bodočnostjo ter nas bodril k novemu delu. Malo potrt si tudi ti bil časih, a kmalu se je spet razvedril tvoj blagi duh in razvedril si tudi nas, da nismo obupali. Spominam se še tistega nesrečnega dneva, ko smo prvikrat za deželnega poslanca v celjskem okraji kandidirali dr. Razlaga. Močno smo se trudili z agitacijo. Jaz sem spisal neki oklic, katerega smo potem s podpisi mnogih veljavnih rodoljubov razposlali volilcem. Narodna zavest pa je ta čas še le v zgornji Savinjski dolini bila vzbujena, drugod le malo 196 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. kričali. Bili so obrazi, malo nespametni, malo blazirani in nad vse prav mogočno dolgočasni. Nekaterim se je napravljala že lisa na temenu in drobna stvarca z obrazkom, ki je komaj ušel šolski klopi, bila je odločno plešasta. Igrali so, kakor povedano, s kričečim navdušenjem, a igrali so slabo, zabavljali pri vsakem sunku na biljard ter se togotili na markerja, da premalo piše. Bitja so bila to, katera so skrbne matere raz vadile, katera se niso ničesar naučila v kratkem življenji, katera pa so sedaj, ko so imela pravico s frakom plaziti se po parketu, govorila o vsaki stvari, in sicer govorila, kakor bi Bog ve kaj vedela! „Slaba deska to!" kriči dolgin, na katerem je bilo najzanimiveje to, da si je česal lase v velik rep okrog ušesa. ,,Ta kej, ta stara žlica,'; vpije tista šibka plešasta stvarca, ,,bil bi za gnojne vile preslab." ,,Danes bo še kak Slovenec tu!'1 oglasi se tretji zaničljivo. „SIovenska sodrga!" srdi se oni z repi okrog ušes. O Slovencih ni nikdar drugače govoril, kakor s to psovko. „No, lepa družba!" dostavi tretji. Nosil je takisto rumeno laško obuvalo, da je bilo videti, kakor bi bos skakal okrog! — Bogomir pobegne v tretjo sobo. Tu je pripravljena restavracija: mize so z rumenimi prti pokrite. Pri teh mizah preži nekoliko točajev v ponošenih frakih in umazanih kravatah. Po zraku pa se je iz bližnje kuhinje razširjal duh ogerskega guljaša, iz česar se je dalo sklepati, da se bode ta madjarska jed pri ,,supeji" o polunoči prav pridno naročala. Dvorana, v kateri se je plesalo, je precej visoka in obširna. Vrsta stebrov Vazdeljuje to plesišče v dva prostora. Od stropa visi nekoliko svečnikov, na katerih pa je tedaj gorela samo vsaka druga sveča, tako da ni bilo prave svetlobe. Ko Bogomir vstopi, šumelo je tu notri, kakor šume zvečer bučele v panji. Godba, posajena visoko na galeriji, je ravno počivala, in plesalke in plesalci so se sprehajali v velikem kolo-baru po parketu ter se sladko smijali. Ce si tak parček, in posebno gospodiča v fraku, iz dalje opazoval, zdelo se ti je, kakor bi se črna muha spenjala po cvetoči roži. Dekleta, kar je resnica, bila so krasna: belih polnih rok na kupe in žarečih očij na izobilje ! Črne muhe v frakih pa so zaljubljeno zrle svojim plesalkam v obraz, zvijale tanka telesca, ter živo agirale z rokami, kakor bi Bog ve kaj duhovitega govorile. Prišedši bliže pa si kmalu opazil, da se ta duhovita govorica suče samo o tem, kako se gospica danes zabava, kako je danes krasno, da se bo jutri lahko dolgo spalo in da se kaj tacega samo v lukovški kazini napraviti da, i. t. d. Sredi kolobara, pod svečnikom, na tako imenovanem otoku taborili so bolj ostareli gospodje, vdovci, zasebniki, kateri Mrtva srea. Povest. Spisal dr. I v a n Tavčar. Sedmo poglavje. (Dalje.) ogcmir stopi v sosedno sobo. Povsod tuji obrazi. Tu so sedeli očetje, ki so prišli ne radi, in samo svojim gospem in gospodičnam na ljubo. Ze sedaj, ko se je veselica komaj pričela, grozno so se dolgočasili. Pušili so cigare, ali pa vzdihovali pri polu izprazneni kupi ter v duhu preračunovali, koliko bo stal nocojšnji večer. Tudi igralo se je. In črno krdelo prežalcev je oblegalo mizo, kjer se je tarokiralo ali preveransiralo. Ti gledalci so kritiko val i vsako karto. V kotu se je bila zbrala okrog političnega svetovalca — voditelja — tolpa ponižnih poslušalcev. Bili so to fanatični obrazi, s slovenskimi črtami ali z duhom germanskim. Govorili so o politiki ter metali kamenje na rod, ki je bil njih rod! Bogomir hoče hitro mimo. Pri tem je čul nehote naslednji razgovor. „Na njegov značaj ne dam črvivega oreha!" pravi jeden z velikim nosom in dolzim obrazom. „Ne sodi prehitro!" odgovori politični svetovalec. „Poslušajte mene! Poslušajte mene!" hiti oni z dolgo glavo. Pri prvi volitvi bode Ernest Malec volil panslavista in čez leto dnij bode sam panslavist!" ,,Ni mogoče! Izkazal se je že v trdih bojih!" Politični svetovalec ni prenašal opozicije med svojimi pristaši, za tega delj je govoril te besede skoraj srdito. A dolga glava nasprotuje. „To je špekulant in špekuliral bo tudi s svojim prepričanjem!" ,,Tiste jame so mu morda pojedle nekoliko očetovih grošev!" vsili se tretji. ,,Kaj jame! Sin, sin, ta ga obira!" Te besede je Bogomir še čul, potem pa prekorači prag sosedne sobe. V tej sobi je stal biljard in igrali so štirje mladi gospodje. Zaspan točaj je markiral igro, a gospodje so kričali, v resnici prav grozno 13* Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 197 so se pri svojih visokih letih še vedno radi ogrevali o tistem ognji, ki nam ga v krvi užigajo nagi komolci mladih deklet. V tej družbi se je kazalo tudi nekoliko redov, a malo. Ob straneh, na mehkih sedežih so čepele matere z zadovoljnimi obrazi ter se s pogledi ozirale po svojih hčerkah, kateri pogledi so jasno oznanjevali: Kaj ne? to je dekle, moja hči! Po stranskih kotih so se šopirile gospe, ki niso več plesale, ki so pa pri tacih prilikah rade razkazovale svoje drage obleke, svoja naga tolsta pleča, in dolgi rep kipečih svojih čestilcev! A zakonski možje so sloneli kje pri strani, pozabljeni in prave ničle nocojšnji večer. Vmes so se pletle vojaške uniforme, rožljale sablje, in star general s sivo brado se je trudil okrog mladega, krasnega dekleta, ki je koketiralo — ne s sivo brado, a z zlatim robom pod to sivo brado! Summa summarum: mnogo smijanja, mnogo plesanja, mnogo nepotrebnega govoričenja, in mnogo potu! V srci pa je vender čutil vsakdo, da je bilo lani in predlanskem ravno tako, in vsak si je želel, da bi bil že skoraj v gorki postelji. Ce si pa vprašal koga, kako se ima, kratkočasnosti in izvrstnosti tega plesa prehvaliti ni mogel! Bogomir sloni pri stebru ter opazuje to burno življenje pred seboj. Skoraj se je pričel dolgočasiti, kar se mu položi tuja roka na ramo. „ Vraga, ali si ti Lesovej, ali nisi?" Vprašani se začuden obrne. Pred seboj opazi malo osebo v fraku in lakiranem obuvalu, ki se je svetilo kakor srebro. Ta osebica si je česala globoko na čelo svoje lase, kakor je bilo nekdaj pri otrocih navada, da je bil obraz videti, kakor brez čela. Temu možu so se cedili lasje od dišav in na prsi si je bil nekje nataknil rudečo rožo. Pri vsakem koraku so se na nogah prikazovale krvavo-rudeče nogovice. Bil je to elegantno-modern človek! Na fraku je nosil še celo rumene, zlate gombe, da je bil z ničevno svojo fizijonomijo v resnici podob-nejši lakaju, nego spretnemu in priljubljenemu plesalcu. V rokah je tiščal ženski pahljač, ki si ga je bil izposodil pri svoji plesalki ter ga po plesu pridržal, da je vzbujal večjo pozornost. ,,Ali si ti Lesovej ?" vpraša še jedenkrat ter se pri tem s pahljačem vseka po suhem stegnu, kar je menil, da je silno elegantno. „Vraga, od kod pa je tebe prineslo ?" Bogomir ga nikakor ne more spoznati. ,,Mene boš vender poznal! Ferdinand Sodar! Na univerzi sva bila prijatelja!" ,,Resnično! Ti si, Sodar!" odgovori hladno. Že na univerzi mu ni bil po všeči medeno-hlinavski ta značaj. 198 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. ,,Bog te živi! Bog te živi!" govori oni. „Poglej. jaz sem sedaj notar v Lukovci in denar si delam, ha! ha! A danes sem grozno pre-siran, (notar Sodar je govoril rad v tujih izrazih), tu sem aranžer in skrbi imam, skrbi! Prijatelj, ti ne veš koliko tako aranžiranje opraviti daje!" „Kaj?" začudi se Bogomir, „Kako si prišel ti med preroke? Na univerzi si hotel pokončati vso Nemčijo?" ,,Ej, univerza! Slaba šala, prijatelj! Sedaj smo v življenji in pametnejši in denar si služimo. Slovenščina je za dijake. Sedaj smo Nemci in v srci smo bili vedno Nemci, kar je pametno. Slovenščina je za dijake! Hi! hi!" In sam se je smijal temu hromemu dovtipu. Bogomir si je dejal sam pri sebi, da je to človeče ravno to postalo, kar je bilo o njem pričakovati. A mladi notar mu ne da časa, da bi dolgo premišljeval o taki značajnosti. Zopet se udari s pahljačem po stegnu ter pravi: v „Ne stoj tu, kakor kip! Pleši vraga! Čakaj, predstavim te nekaterim gospodičnam, lepim in bogatim. O vsaki ti vem povedati, koliko bo imela dote, in povedal ti bom, če -boš hotel! Hajdi!" Bogomir mora ž njim. In oni s pahljačem, s katerim se je še vedno bil po stegnu, vlači ga okrog med gospodičnami ter ga predstavlja: ,,Gospod Lesovej — gospica!" Bogomir napravlja svoje priklone. Mladi notar pa se radosti, da je zopet vzbujal pozornost s tem, da je kazal nepoznanega plesalca. Potem pa se postavi sredi dvorane, popravi si nekoliko obleko, da se zabliskajo krvavo-rudeče nogavice, trešči s pa-hljačenl ob stegno ter kriči: „Kadrilja! Gospoda, ka—dri—lja! Prosim dve koloni!" Osmo poglavje. Kad prvi put do mene sjedjela, Te joj kradom modre oči pazili, S divnom slutnjom nješto me prorazi, I razigra od srdca do čela. Kad joj danas pazim obraz mili, Oko mene vas se sviet zavrti, Zadrhče mi ko list srdce živo. Stanko Vraz. Kadrilja v dveh kolonah! Kdo je ne pozna dolgočasnosti take kadrilje? Okrog tebe sopara, po parketu odtrgani kosci ženskih oblek, nad teboj bobneča godba, tebi nasproti pa bled človek, ki premika z nenaravno grandeco okorne ude! Tik sebe imaš družico, polovično opravljeno, z umetnim cvetjem čez in čez prepreženo, in z obrazom, na katerem vsaka črtica oznanjuje, da hoče od tebe, svojega plesalca, kratko- Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 199 časena biti! In konečno še najhujše! V tvojem sosedstvu se je naselil zaljubljen parček, in ta se ti nosi, kakor golob in golobica na strehi. Ti sam imaš neprestano zavest, da moraš kaj govoriti. Ali kaj ? Tvoja plesalka te je pogledala že jedenkrat, dvakrat, in vselej menj prijazno, in konečno se jej prav jasno čita na obrazku, da je neprijetno razne-nadena, in da obžaluje, ker ima tacega dolgočasneža na svoji strani. Nekaj se mora izpregovoriti. Jezik se vender le razveže in besede, katerih se je človek z vsemi svetimi prisegami ogibati zavezal, izrujejo se ti iz grla: Gospodična, kako se zabavate nocojšnji večer? — V resnici, tvoja usta so jih izpregovorila, banalne te besede! Otrpneš o njih, kakor riba, zamrznena v ledu! A pomagati se ne da: Gospodična, kako se zabavate nocojšnji večer? — Pa vir je vender odprt. Potem si hipoma sredi govorice, živahne in navdušene. A ko je kadrilja končana, ne veš, kaj si govoril. In glava te boli! Da bi jo vrag vzel, tako kadriljo! Bogomir si izvoli plesalko; aristokratične zunanjosti in z nekako ošabnim obivzom. Bil je slovensk obraz, in če si ga ovil s pečo, bil bi mnogo krasnejši nego sedaj, ko ga je venčalo umetno cvetje. Precejšnja samozavest se je prodajala po tem obrazu, in Bogomir je kmalu zvedel, kje korenini omenjena samozavest. Po splošnih prvih frazah mu je povedala, da je vzgojena v nemškem institutu, in da tudi pri plesu nima navade, govoriti s Hamletom besede, besede in samo besede. S tem je hotela izraziti, da tudi pri plesu ljubi resne razgovore. „Gospod Lesovej," vpraša potem ponosno, „ali govorite angleški?" Bogomir otrpne. Angleški? Kakor bi to bilo v Lukovci kaj navadnega ! „Ne, gospodična! Ali govorite Vi slovenski? Zasmijala se je ter odgovorila porogljivo : „Ne ! Čemu vprašujete?" „No, ker je slovenščina v tej deželi mnogo potrebnejša od angleščine!" „Za kuharice in krščenice gotovo!" Te besede izpregovoii prav zelo občutno. A vender se ni hotela v resnici razsrditi, ker se je bala, da jej sicer odide prilika, pokazati svojo veljavo. „No, ali angleška literatura Vam bode znana?" „Nekoliko, gospodična." „Kateri angleški pesnik Vam najbolj ugaja?" Žeje hotel imenovati tebe, večni Shakespeare, a premisli se; Bog zna, kakov ukus ima ta ženska! Zategadelj odgovori hladnokrvno: „Težko je soditi, gospodična. A recimo: Tomaž Buckle." 200 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. In v resnici ni opazila jame, katero jej je skopal pred nožico s tem, da je slavnega zgodovinarja postavil na čelo angleškim pesnikom. Mirno in zavestno odgovori: „A meni ugaja najbolj Coleridge!" „ Coleridge! Dober poet je!" „Ste li čitali njegovega „Starega mornarja?" „Ne, gospodična." „Skoda! To je prava poezija!" In sedaj prične pripovedovati, kako je star mornar od treh svatov jednega ustavil. Bogomir pa mora poslušati celo dolgo pripovest o tem nesrečnem mornarji: Kako je na jugu hudobno ustrelil ptico albatros, kako je potem razkačen duh preganjal ladjo, kako so tovariši pri luninem svitu pomrli, kako ga je sveta Devica z dežjem okrepčala, in kako pokoro je moral delati nesrečni mornar! In Bogomir si je takoj raztolmačil položaj. Ta drobna ženska se je pred plesom iz kake knjige o angleški literaturi na pamet naučila poglavje o Coleridgeji, in sedaj je s tem poglavjem mučila svoje plesalce ! Zrak na okrog se je izpremenil v tekoč svinec, in skoraj ni mogel več dihati. K sreči se je kadrilja končala. Bogomir se zahvali svoji plesalki za ukusen in poučen razgovor. Pogleda jej v obraz ter opazi, da si barva obrvi: pri desnem očesu jej je bila obledela polovica obrvi, da se je takoj vedelo, kje mejita priroda in umetnost. „ Nevarna ženska je to!" misli si Bogomir. „Barva si obrvi in z angleško literaturo pita svoje plesalce!" Z olehčanim srcem pobegne v stran. Kmalu potem pride njegova plesalka mimo. Vodil jo je gospod, ki je v življenji brez dvojbe prodajal rozine ali kaj tacega. „Gospod, ali poznate starega mornarja!" Vprašani razkorači obraz: „V Trstu sem jih poznal nekoliko!" Sedaj je Bogomir za gotovo vedel, da se je gospodična na pamet naučila kapitel o Coleridgeji! Taka je ta ženska učenost! Tedaj pa je prikipela veselica do svojega vrhunca. Ze poprej se je pripovedovalo, da ima družba nečesa veselega pričakovati. Bolj posvečeni v tajnosti slavnostnega odbora so pripovedovali za trdno, da se bode o svojem trenutku tudi nekaj mask oglasilo ter s svojimi dovtipi pomnožilo izvrstnost nocojšnjega večera. V resnici se hipoma odpro vrata iz ženske garderobe in v dvorano se vsuje vrsta kostumiranih parov. Maskirane pa so samo ženske. V tej družbi se je razkazoval nekakov vojvoda Alba z zajčje-plašnim obrazom; potem se je videlo nekoliko turških paš z obleko, ki se je dobro poznala na odru lukovškega nemškega gledališča; nekoliko Kitajcev, Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 201 in sploh jednacih kostumov, ki se dado v ceno napraviti, ali pa pri gledališči izposoditi. Cvet vsem pa je bil marki Poza, lukovški marki Poza! Z obrazom, kakor ga imajo naši rovtarji, in s tankimi nožicami, ki pa že prav Čisto nič meč kazale niso, persifliral je Schillerjevo dramo, da je bilo groza! Ta marki je pričel takoj z veliko strastjo plesati ter je bil v črnem svojem plaščeku in z brezmečnimi nožicami brez ugovora smešna prikazen. Priletna gospa, mimo katere je priplesal čudni ta Maltezovec pa je vender (tako, da je vsakdo lahko slišal) vskliknila: „Ah, wie herzig!" In Vi bi morali tedaj videti malega markija, kako je zavihtel svojo glavo in plesal in plesal! v Ženske maske se razkrope med občinstvo in kmalu priča glasno smijanje tu in tam, da so se pričeli tisti znani napadi, ki hočejo biti dovtipni, a so skoraj vedno neslani. Tudi pred Bogomirom se ustavi maskiran parček: prva, črno-lasa Turkinja, s koketnim fezorff; druga pa fantastično opravljena. Hotela je predstavljati vzpomladansko vijolico : tega dišečega cvetja je viselo vse polno okrog nje, in še celo glavi"30 jej Je pokrivala modra vijola. Pod modrim tem cvetom pa so se zarili rumeni lasje ter se čarobno družili z modrim cvetom. Krasna, ljubezniva je bila ta vijolica in nosek izpod črne maske zreč in pod njim rudeča usta so se videla Bogomiru nekako znana. Tudi modre oči je imela, ki so ga nagajivo opazovale izmed temnega žameta. „Kaj stojiš tu, kakor bi bil lesen?" vpraša Turkinja. „Doma ti pa kostanj kradejo, ti gozdni čuvaj, ti!" dostavi vijolica. Bogomiru šine kri v lice. Usta so ravno tista, nosek tudi, in ti rumeni lasje! A vender ni mogoče! Kako naj pride kmetsko dekle semkaj! Od samega začudenja niti besedice izpregovoriti ne more. „Poglej ga, še vedno je lesen!" oglasi se zopet Turkinja. „Saj sem ti pravili, da bo kaka kisla stvar!" doda vijolica. Tudi te besede je čul tedaj v gozdu! Sedaj dvojba ni več mogoča! Oni dve smeje odhitita v gnečo. Bogomiru pa polje čudna sreča po duši. Kakor bi se bil vsilil nebeški žar v dvorano, vidi se mu hipoma vse v večjem blesku. Se celo smešni plesalci so mu sedaj uzori moške lepote! Ničesar ni več premišljeval; samo to je vedel, da bode danes zopet gledal obrazek, ki ga ni mogel pozabiti od tistega dne. Danes je tu, in sedaj ni več smešno, če jo ljubi! Tedaj pa se postavi naš Ferdinand So dar sredi dvorane, tleskne s pahljačem po stegnu ter pove, da je ura polunoči in da zahteva zakon, naj se milosti ve gospodične demaskirajo. 202 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. Splošni ah! in a! oglaša se po dvorani. Gospodične snemajo maske, žanjejo pohvalo od svojih čestilcev ter hite k materam, katere jih s skrbno-zadovoljnimi pogledi vzprejemajo. Izvrstno se je posrečilo vse! Družba vstaja, da bi se odpravila k ;;supeju". Gospodične in gospe se ogrinjajo z belimi mantiljami ter pobirajo cvetje, s katerim so jih obložili tlačani-plesalci. Tudi očetje prihajajo pravit, da so že zasedli prostore. Ves ta čas se je oziral Bogomir kakor jastreb po dvorani. Izmed belih oblek in črnih frakov ne more opaziti vijolice, po kateri je hrepenelo njegovo srce. Konečno jo ugleda. Ondu pri vratih v garderobo je stala — brez maske — ter snemala bele rokavice z belih rok. Pogled je obračala po plesalcih. Morda je iskala njega? V resnici sreča se oko z očesom. Bila je ona, kakor je živela v njegovem srci! Dobro opazi, da se jej razširi lahna rudečica po cvetočem obrazu, kakor se razširi jutranja zora po mladem nebu. Čaroben smehljaj se jej zaziblje okrog ustec, — potem pa izgine v garderobi. Bila je ona in njega je hotela še jedenkrat videti! „Lesovej," oglasi se v tistem hipu notar Sodar, „ dovoli, da ti tu predstavim svojega prijatelja, gospoda Viktorja Malca!" Vsa poezija izgine pri tem imenu! Bliskoma se obrne — in pred njim zvija telo tisti dolgi človek z repi okrog ušes, ki ga je poprej videl pri biljardu. Nemileje mu usoda ni mogla ogreniti nocojšnjega večera! In ta človek naglasa še celo skupno sorodstvo! Bogomir nekaj odgovori, a sam ne ve kaj. „Morda hočete z nami supirati?" vpraša mladi Malec. „Obžalujem! Voz sem naročil, a tudi glava me močno boli. Predolgo sem že tu!" v ,,Skoda, dobrega šampanjca imamo." „Lahko noč, gospoda !" V srdu zapusti dvorano ter se v pozni noči odpravi proti Višavi. •K- Med zimo je odpotoval Bogomir Lesovej. Imel je opravke v mestu, kjer mu je umrl oče. Spravljal je v denar zapuščino. Tako je pretekla zima, in ko se je zopet povračal na Višavo, bila je že vzpomlad v deželi in kostanjevi gozdje v belem cvetji. Nekega jutra se oglasi pri njem notar Sodar. Pove mu, da ga samo mimohode obiskuje in da gre na Nižavo, kjer obhaja hišni gospodar danes svoje godovanje. ,,Kakor tihotapec se plazim danes tja!" „Kako to?" Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 203 „Ernest Malec postal je čez noč narodnjak! Vrag vedi, kaj mu je seglo v možgane! Pri zadnji volitvi je volil narodno in sedaj ga pisano gledajo moji prijatelji in neradi bi videli, da se pečam ž njim!" „A ti se vender pečaš ?" „Moj Bog, kaj hočem. Moj klijent je in pije se dobro vino pri njem. Tudi dekleta so lepa in bogata!" Prijatelja se ločita. Ko dospe Ferdinand Sodar na Nižavo, bilo je skoraj poludne. Na dvorišči je stalo polno voz. Ernest Malec se je radostil svojega rojstva, in povabil je bil gostov, da se je vse trlo po starem poslopji. V prostorni dvorani sta bili pripravljeni dve dolgi mizi in kmalu je sedela okrog njiju vesela in navdušena družba. Deveto poglavje. Eine grosse Epoche hat das Jalirhundert geboren ; Aber der grosse Moment findet ein kleines GesoUlecht. Sohiller. Tu so sedeli! V srcih vseh je živel denašnji dan in s težko dušo so ga pričakovali vse leto. Danes pa so sedeli pri mizi in z žarečimi obrazi si podajali roke. Vsi so tu bili in z radostno dušo pričakovali skled, da bi jih praznili. Sedaj in sedaj je privzdignil ta ali oni kupo, obrnil jo proti oknu in zaljubljeno-melanholično zrl na barvo cekinastega vina. In potem jo je izlil v želodec in dobro mu je dejalo po vseh udih. v ,,To je veselje!" vzklikne gospod Skrjanček, ki je leto in dan bil zakopan med akti v Lukovci. Pisaril je v davkariji ter si bil počasi izpisaril svoje srce. Tega, kar imenujemo prepričanje, pa gospod Skrjanček nikdar poznal ni. „To je barva, prava, poštena barva, ah!" In izpije in iz srca vzdihne. Za njim se oglasi gospod Kremen, ki je bil sodnik v Lukovci. „To je pijača, Skrjanček! Ko bi človek tacega vsak dan imel le jeden poliček! Skrjanček, vsaj jeden poliček, kaj ne?" Izpije in žalostno povesi glavo. „Poliček, Kremen, jeden poliček! Pa še nekaj, Kremen, še nekaj!" Skrjanček imenitno dene v gube svoj obraz. „Poliček —- pa suhega mesa, Kremen, takisto v skledo položenega med kislo zelje, Kremen!" ,,Vem, vem!" odgovori Kremen, „potem bi si ne želel ničesar na svetu in rad bi delal in zobal prah v pisarni!" Umolkneta in padeta po skledah, ki so se ravno servirale. Jed in pijača sta jima bili v življenji — ideal! Tik njiju si je bil izbral danes svoj prostor gospod doktor Zima. Kaj je bil naš gospod doktor Zima? Sedaj samo kos mesa z glavo, • •¦ Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. truplom in dvema nogama. Nekdaj je imel lep talent. A nesreča je hotela, da je spisal še precej dobro razpravo o repatih zvezdah. Spisal pa je jedino to delo, in (kakor je že pri nas v navadi) dobil ž njim patent do duševne lenobe. In v tej duševni lenobi si je zamastil in zamoril srce in dušo. ,,Kako se Vi zovete?" vpraša mladega človeka tik sebe. Bil je to gimnazijalček svetlega pogleda. S svojim sorodnikom, pogorskim župnikom je prišel ter sedaj tik ,,slavnega" doktorja sedel z vzvišanimi občutki in z verno udanostjo sesal v se besede učenega doktorja. Bilo je to mlado srce, polno kakor kristal čiste ljubezni do slovenske domovine in polno najbogatejših upov za prihodnost. Bilo je to srce kakor mlado zelišče vzpomladi, potrebno podpore dobrega vrtnika. Bilo je to bitje, kakor jih ima mnogo naša uboga domovina, in na katera bi morali vedno nebeškega blagoslova klicati, da bi nam zvesta ostala do počitka v grobu! ,Kako se Vi zovete, mladi prijatelj ?" ,,Jakob Ozimek, gospod doktor." „Aha! Jakob Ozimek! Ozimek! Lepo ime!" In doktor Zima zgrabi velik šop zelene salate ter si napolni usta ž njo, da mu zastajajo glasovi v učenem grlu. „Poglejte, Jakob Ozimek, Vi ste še mladi, jako mladi! In to so lepi časi in upe si kujete v svojem srci, Bog ve, kake upe. A nekdaj pridete do spoznanja, da vsi ti upi niso bili niti prevrtanega oreha vredni; pridete do spoznanja, da smo mi Slovenci ničle, ljubi moj Jaka Ozimek, slabotne ničle! Vidite, takisto slabotni smo, kakor drobna prepelica. Hitela je iz Afrike proti severni domačiji. Ali viharji od morja so jo vrgli nazaj — v saharsko puščavo! Ondu pa je s žulji med pero-tami obležala, obležala v pesku in pustinji! In potem umira in umre! Ha! ha! Kadar dozorite, Jakob Ozimek, pridete gotovo do tega spoznanja, in povem vam, da Vas bode to vse — prav malo skrbelo potem!" Z groznim cinizmom je govoril te besede, vlival smrt v mlado dušo in trgal z neusmiljeno roko upe iz nje. In ali jih morda ni tacih ,.pesimistov" v istini med nami, kateri nam s suhimi svojimi idejami ostrupavajo mladino? Da bi jih zadelo neba prekletstvo! Gospodu doktorju je stopalo vino v možgane, ker pridno je pil. Oni pa je tudi pil, in objele so ga vinske moči. Strašna praznota mu je nastala v srci. Kjer je klilo poprej mlado, živo cvetje, hipoma je pognalo resje in trnje! Žalostno povesi glavo. „Torej, pravite, gospod doktor, da mi Slovenci nimamo nikake prihodnosti?" 204 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 205 ,,Ne-e-e! Ne, ne-e! Kaj hočemo mi Slovenci? Mi smo ničle, gospod Ozimek, prave ničle!" Med tem se je življenje pri mizi razvnelo in hrup je nastal. Tu pa tam so žvenketale kupe in pile se zdravice. Iz tega kaosa pa se je začul sedaj pa sedaj gospod Skrjanček ali Kremen. Prav spodaj pri mizi, pri vhodu v sobo sta sedela še dva junaka. Mi ja takoj imenujemo po imenu ter povemo, kdo sta. Bila sta učitelj Oroslav Žlica in pa podučitelj Vekoslav Kožica. Tudi ta dva sta se veselila denašnjega dne ter obirala tolste krače. Sedela sta se ve, kolikor najbolj mogoče oddaljena od gospodov — duhovnikov ter z za-ničljivimi pogledi sedaj pa sedaj streljala na božje služabnike. Bila sta to liberalna učitelja, tedaj v navadi pri nas Slovencih. Ernest Malec je bil tisti dan zidane volje. Tik svojega sorodnika, gospoda Lavrencija Sodarja je sedel. In mnogo rečij napravlja jima skrbi. ,,Ej, ti Soclar," toži Ernest, „cene ni, cene!" ,,Prav res, cene pa ni!" odgovori Lavrencij s klavernim glasom. ,,Vina imam nakopičenega v kletih, da ne vem kam ž njim! Ali cene ni, cene!" In Ernest Malec se skloni k onemu rekoč: v ,,Veš, kaj ti rečem, Lavrencij ? Ce bi takisto malo toča poškropila vinograde ter jih malo raztolkla, povem ti, kupčiji bi ne bilo na kvar!" Tudi Lavrencij na široko razblekne svoj tolsti široki obraz. ,,Bog ve, kako še pride," reče potem, „Bog ve? Jaz pa sem letos tak, da se ne bojim črnih oblakov. Prav nič se jih ne bojim, bo vsaj vino kaj cene imelo! Ha! ha! „Istina, ceni bi ne škodilo, hi! hi!" Tako sta govorila ta dva poštenjaka. Na mestu, kjer nosijo drugi srce, imela sta brez dvojbe mehove, vina polne. V najburnejšem hripu se dvigne tedaj rakovški gospod župnik, Andrej Blagor, s svojega sedeža. Slabosti je bil udan, da je v verzih napravljal najčudnejše napitnice. Poprej, ko so se napravljale ofici-jalne napitnice, je molčal. Ali sedaj je prišla njegova ura. Pograbi kupo rumenega vina in vstane. Vsakdo je vedel, da pride napitnica. Vse umolkne. Gospod župnik pa takoj ukuje gospoda Ernesta Malca — v strašne rime. Na dolgo in široko ga primerja zlati posodi in v to posodo nameče vsakovrstnih biserov in drazih kam eno v. „On je zlata posoda, K'ma ljubezen do svoj'ga naroda, Naj mu zažvenketa časa, Če je taka tud' volja vaša!" Z navdušenjem se dvigne vse ter hiti k domačemu gospodu. Takoj zadoni žvenket vinskih kup! Ali tedaj se odpro vrata in v sobo stopi — Bogomir Lesovej! Ž06 Dr. T. Tavčar : Mrtva srca. Ernest Malec obledi, potem pa mu prijazno hiti naproti ter vzklikne, kakor bi se Bog ve kako veselil prišedšega gosta. S silno sladkostjo ga seznani z družbo. Ali na čelu se mu prikaže znoj v svetlih kapljah. Posadi ga na svojo stran ter mu natoči vina. Druga družba kmalu pozabi njiju, in klepeče med seboj. Tudi ta dva se podasta v razgovor. „Strijc Ernest, Vam bi se bilo gotovo čudno zdelo, če ne bi se bil oglasil danes tu pri Vas. Ali prišel sem in srečo Vam voščim, Ernest Malec, v spomin tistim, katere ste Vi — pomorili!" Vzame kupo s penečo pijačo in nasloni se proti onemu. Le-ta se pretrese, in roka na mizi se mu skrči v pest. Potem pa vender odpije na zdravijeo. Od čela se mu udero debele kaplje na lice. S servijeto si hitro obriše obraz. „Pa je v resnici vroče tu!" pravi Bogomir hudobno. „ Vroče! vroče!" „Ali ostaniva pri svojem razgovoru! Strijc Ernest, Vi podpisujete tudi — menice?" Ernest Malec obledi kakor stena. Eavno je hotel piti. Ali tresoči se roki odpade kapa, da se mu draga pijača razlije po obleki in da se steklo žvenketaje razleti po tleh. Družba plane kvišku ter pribiti h gospodarju, ki je brez moči in bled kakor kip sedel na svojem mestu. „Potolažite se, gospodje," reče Bogomir. „ Govoril sem mu o starem prijatelji. Revež se je samega sebe umoril in to zavoljo svoje žene. Tožna taka usoda je pretresla gospoda Malca. Drag prijatelj mu je bil!" „Drag, prav drag!" pritrjuje Ernest in beseda mu prihaja tako težko iz grla, kakor bi ga nekaj dušilo. ;;Saj ni nič, le pijte, gospodje! V moje zdravje pijte, gospodje! Le pijte, gospod Kremen! gospod Smola!" In hipoma se zopet pomirijo. Bogomir prične na novo: „Vi torej tudi menice podpisujete?" Oni ni mogel odgovoriti, samo debele svoje oči je s strahom, s smrtnim strahom uprl nanj. Nekaj časa nastopi molčanje. „Strijc Ernest, koliko je vredna ta-le Nižava, koliko bi Vi dejali?" „Nižava? Vredna? Menim do štirideset tisoč goldinarjev." „Štirideset tisoč! Lepa posest! Vi torej podpisujete menice! In glejte, jaz sem posestnik nekaterih tacih papirjev!" „Vi!" vzdihne. ,,Jaz! In ako je Nižava toliko vredna, treba se mi pač ni bati, da bi kaj izgubil pri Vas, gospod Malec!" Dr. J. Vošnjak: Na Silvestrov večer 1883. leta. 20? Ko ne dobi odgovora, reče še: ,,In pa saj bi tudi spodobno ne bilo, ako bi ljubljeni Vam sorodnik pri Vas izgubil svoje imetje! Ali ne, gospod Malec?" „Ne! ne!" „Vi podpisujete torej menice! In danes sem Vas moral s tem raz-radostiti, da vsaj veste, v kacih rokah počivajo sedaj Vaši podpisi. Er-nest Malec, še jedenkrat na spomin istih, katere ste Vi — že veste!" In ko sta odpila, reče glasno: ,,Sedaj, strijc Ernest, pozdravil bi še rad domačo gospo in gospodične!" „Na vrtu so!" zajeclja Ernest. Ali bil je tako prestrašen, da ni mogel vstati. Otrpel je obsedel na svojem mestu, ko se je gost priporočal. Tedaj pa se je gospod doktor Zima storil domačega. ,,Počakajte, gospod Lesovej, ali kakor se že zovete, počakajte, jaz grem z Vami! Počakajte! Samo to-le še izpijem!" Ko se oni vidoma začudi nenaravni tej priljudnosti, pravi: „No, jaz sem doktor Zima! In to-le še izpijem, toliko bodete vsaj počakali! Ni vraga, da bi ne!" Potem si ulije natočeno vino v svoje grlo in obrnivši se proti Jakopu Ozimku, izpregovori patetično: ,,Tako, Jakob Ozimek!" In poda mu roko, „sedaj pa preudarite, kar sem Vam pravil! Tehtne besede!' Polasti se Bogomira ter ga potisne skozi vrata. Za njima pa gre Ernest Malec in kakor v megli ja vidi zapuščati sobo. (Dalje prihodnjič.) Na Silvestrov večer 1883. leta. Spisal dr. Jos. Vošnjak. IV. [užnim srcem javljamo, da je naša nepozabljiva .... gospa Albina.....dne . . . 1883. 1. po dolgi in mučni bolezni mirno v Gospodu zaspala." Uboga Albina! Tedaj še le po dolgi in mučni bolezni je zapustila svet, od katerega se je tako nerada ločila! Pred mnogimi, mnogimi leti, ko sem novopečen doktor medicine in kirurgije tam nekje pod gorami svojo nadepolno prakso začel, bila je prvi bolnik moj. Vsak zdravnik se Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 259 popisen glas iz svojega grla; gospodična Amalija pa skoraj omedli. Dvoje je ljubila na svetu: tega mačka in pa dolgo zjutranje spanje. Tudi doktorju se hipoma raztopi srce, v rahlem usmiljenji vzklikne: „Uboga živalica!" Skloni se in z roko pogladi Amorja, ki se je ječe stiskal k svoji gospodinji. Od tedaj je živel Bogomir Lesovej v grozni nemilosti pri gospodični Amaliji. ,,Trudna sem," pravi postarana devica na to, ,,nečem dalje igrati!" Vstane ter se obrne proti doktorju Zimi: „Ali bi ne hoteli z mano na vrt! Lep sprehod bi bil!" „Sluga pokorni! Sluga pokorni!" Združena v harmoniji src odrineta. Ali obnašanje priletne gospodične je kazalo po vsem, da je žaljena. — V lopi se prične živ razgovor, ki ga je vodil v prvi vrsti notar Sodar. Tudi hišna gospa pove sedaj to, sedaj ono. Hvali dobro letino, da je bilo lani žito prav bogato in da je letos strašno obilo solate. Vpraša tudi, če Bogomir obdeluje vrt na Višavi, če pazi družini na prste, da mu preveč ne pokrade. Čudi se, da ne pride nikdar na Ni-žavo, in da more prebivati tako sam in zapuščen! Bogomir je sedel črnolasi Meti na strani. Le-ta si skoraj ni upala povzdigniti obraza proti njemu. Malo je govorila. Ali v lice jej je bila prišla lahna rožna rudečica. Bogomiru pa se je dozdevalo, da se je časih takisto na skrivnem izpod svilnatih trepalnic obračalo njeno oko proti njemu. Kje je že videl nekdaj ta črnolasi obraz, in kje že čul njen zveneči glas? A notar je govoril toliko, da Bogomir ni utegnil premišljevati. Mladi človek je govoril mnogo in dovtipno. Pri tem pa je imel navado, da je patetično vil in povzdigoval svoje roke, in da se je v prvi vrsti sam smijal slabim svojim dovtipom. Govoril je najbolj z gospodično Meto ter jej pravil slabo prikrite ljubeznivosti. Dekletu je gorelo lice. Pri oknu pa sloni Filip Tekstor. Besedice ne izpregovori, tako da nihče ne pazi nanj. Bil je kakor kip, mrtev in pozabljen. Ali ko mladi notar zopet napravi saltomortaličen poklon dekletovi lepoti, pristopi Filip hipoma k družbi. ,,Gospod notar!" reče osorno, „ne trudite se brez vspeha in ne sleparite dekleta!" Molk in osupnenje nastaneta. ,,Meta," nadaljuje Filip z mrtvim glasom, ,,ne bode imela toliko dote, kolikor si je Vi želite pri prihodnji soprogi svoji! Saj Vi gospod notar" — in Filip se suhotno zasmeje — „žensko lepoto, kakor svoje klijente, cenite le po — imetji. In prav delate!" To reče in odide. Za njim pa vstane čuden položaj. Notar je bil planil kvišku in sedaj 17* Mrtva srca. Povest. Spisal dr. Iv a n T a v č a r. Deseto poglavje. Naš maček je ljuVco imel. S. Jenko. a vrtu v lopi je sedela domača gospodična Meta in oddaljena sorodnica, gospodična Amalija Murnova. Kartali sta. Z njima je igral notar Sodar in lasje so mu dišali po mazilih vsega sveta. Pri strani je še sedela domača gospa ter opazovala igro. Tik nje pa je slonel Filip Tekstor ter zrl skozi okno na cvetoči vrt. Malo se je govorilo. Samo mladi notar je sedaj in sedaj izpregovoril ter gonil jednakomerno : ,Prosim, gospodična! dajte, gospodična! vi pričenjate, gospodična, ako ste tako dobri!' in tako dalje. Po peščeni poti prideta Bogomir Lesovej in doktor Zima. ,,Kdo bode tu v lopi?" vpraša Bogomir svojega spremljevalca, da se je vsaj kaj govorilo. ,,Kdo? Oj, le počakajte! Predstavim Vas, na mojo vero, takoj Vas predstavim!" Stopita v lopo. Hišna gospa je takoj opazila novega gosta. „Kako me veseli, gospod Lesovej, da tudi nas vender jedenkrat obiščete! In tu je moja hči Meta in tu —!" Hotela mu je predstaviti gospodično Amalijo Murnovo! A doktor Zima je bil tudi vstopil. Pri tacih prilikah je navadno s svojimi podplati drsal po tleh, kakor bi se drsal po ledu. Tako se tudi tedaj pri-drše do gospodične Amalije Murnove. ,,Gospodična Amalija!" reče (in prikloni se nekako takisto, kakor bi se priklonil cerkveni stolp, ako bi se mogel), ,,gospodična Amalija, v pokorščini Vam tu predstavljam gospoda Bogomira Lesoveja!" Bogomir hitro pristopi. Nesreča je hotela, da je ravno tedaj pred gospodično Amalijo sedel njen ljubljenec, maček Amor, ter si lizal svojo nožico. Dolgi in lepo pisani rep pa je bil položil čez tla. Na ta rep položi Bogomir Lesovej težko svojo nogo. Zver potisne od bolečine ne- 260 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. je od jeze krčil svoje pesti. Gospa Helena je tolažila in posredovala, a notar se ne da potolažiti. Nastal je mučen prizor. Zdajci vzklikne hišna gospa: ,,Tu prihaja Ana, mlajša moja, gospod Lesovej!" In kakor pride blagodejen dež na razsušene livade, tako je sedaj gospodična Ana olehčala mali družbi neprijetni položaj, katerega so bile ustvarile besede Filipove. Pred pragom je obstala. Solnce je zahajalo tedaj in v zlatu se je zarilo večerno nebo. Ko je tako pred pragom stala, plamtela jej je v ozadji večerna zarja ter z rumenim svitom obdajala mehko in nežno dekletovo postavo! ,,Vidite, gospod Lesovej, tu je moja Ana!" pravi gospa ponosno. Bogomir se lehkodušno obrne. Tedaj pa zre v mili in zarudeli obrazek, ki je od prvega hipa, ko ga je bil ugledal pod senčnatim kostanjem, kraljeval v njegovem srci! —¦ Jednajsto poglavje. In mein gar zu dimkles Leben Strahlte einst ein siisses Eild. H. Heine. Bogomir vstane. Kri mu polje v obraz, a hipoma je zopet bled kakor sveča. Hči je Ernesta Malca! Ta misel mu kakor blisk prešine trpečo dušo. Ta stvarca, podobna dihu mlade vzpomladi, katero si je v svojih sanjah in sanjarijah obdajal z romantičnim svitom, ta stvarca je hči človeka, jedinega človeka, ki ga je Bogomir na svetu sovražil! Bil je to grozen prevrat, toliko groznejši, ker je prišel čisto nepričakovano! Kaj bode sedaj ? Kakor črn prepad se je odpirala pred koprnečim duhom prihodnost! Tema se mu je napravljala pred pogledom, in potno mu je postalo čelo. M ti pogledati si ne upa dekleta, ki je bilo med tem vstopilo. Gospa Helena opazi izpremembo, ki jo je gost kazal v svojem vedenji. ;,Kaj Vam je, gospod Lesovej ?" vpraša skrbno. „Nič, prav nič, gospa!" In obriše si potno čelo. Tedaj pa se oglasi gospodična Meta: ,,Jaz pa vem, mama, kaj je gospodu Lesoveju. Danes se z Ano ne vidita prvič! In to ga je osupnilo, ali ne, gospod Lesovej? Skoraj bi rekla, da smo stari znanci!" „Kako to?" začudi se gospa. Tudi beležnik Sodar izrazi svoje začudenje. Gospodična Meta prične razpletati dolgo pripovest, kako sta se sestri napotili v višavske gozde kostanj pobirat. Dobro sta vedeli, kako Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 261 vestno čuva kostanj stari Jarnej. Izposodita si torej kmetsko obleko pri Mici, dekli. Miha, hlapec, pa je moral na Višavo. Sel je tam mimo ter je dejal Jarneju: tu doli ob dolgi poti kradeta dve kostanj! Oni dve pa sta komaj pričakovali starega čuvaja, in radovedni sta bili, kako se bode vedel, kadar ji spozna. A vso to krasno šalo preprečil je Lesovej, ki je prišel namesto starega Jarneja! „In kaj je bilo potem?" vpraša beležnik radovedno. „Ušli sva mu," pravi Meta, „vsaj jaz sem pobegnila, kakor strela, in kakor vidite, še danes me ni spoznal!" „In gospodična Ana? Poglejte, kako je sumnjivo rudeča!" Tu se beležnik glasno zasmeje. Pri vsakdanjem mišljenji imel je tudi vsakdanje vedenje in isto tako govorico! »Tudi jaz sem mu ušla!" vzdihne Ana sramežljivo in obrazek se jej razžari čez in čez do rumenih las. „Aha!" zastoka Sodar. Kakor v sanjah je čul Bogomir dolgo pripovest in razgovor v za njo. Neprestano je premišljeval, kaj mu je sedaj početi? Časih se je ozrl od strani na dekleta, na njene zlate lase, in dozdevala se mu je krasnejša od vzpomladanskega dneva, ki ima pisano svoje cvetje in solnčne svoje žarke. Tedaj je vedel za gotovo, da jo ljubi, a vedel je tudi, da je skoraj ljubiti ne sme, ker je hči človeka, ki je nekdaj pokončal vso srečo očetu njegovemu. Morda ga ona ne ljubi? Tu je bila rešilna misel! Kaj je on dekletu? Saj je še skoraj otrok! Če bi zvedel resnico o tem, potem bi jo laže pozabil. Pozabiti jo! Kako se mu je duša stiskala v bolečinah, ko je to mislil! In pri tem se je spominal še živeje, kako mu je v dolgi zimi sladki spomin nanjo razsvetljeval dušo, in s kako srečnim srcem se je vzpomladi povračal v Lukovec, da bi jo zopet videl in zvedel, kdo je! In sedaj je hči sovražnika njegovega! Pozabiti jo mora! V spomin se mu nehote vsilijo krasni Heinejevi verzi: „In mein gar zu dunkles Leben Strahlte einst ein siisses Biki; Nun das slisse Bild erblichen, Bin ich. giinzlich nachtumhullt." Zopet se ga polasti nova misel! Kaj, ko bi usoda hotela po tej poti sprijazniti sovražne elemente, po tej poti pokončati nekdanjo nesrečo ter jo nadomestiti z novo, sladko srečo? A vsakako mora z dekletom govoriti! Položaj se mora razjasniti na jedno ali drugo stran, hitro razjasniti! Na dvorišči pred Nižavo so se poslavljali gostje. Ana je ostala pri strani. Bogomir pristopi k njej in jej poda roko: 262 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. „ Gospodična Ana," reče jej tiho, da je cula samo ona, „jutri po-poludne ob štirih bodem pri „prepadu" in pričakoval bodem Vas!" Ničesar mu ne odgovori. Roka, katero je bil prijel pri slovesu, trese se jej in krasno svoje oko upre vanj. Bilo je to pohlevno, proseče in milo oko! A ničesar mu ni odgovorila. „In Vi, sestrična Ana, bodete li prišli?" Skoraj ponosno jej izpusti roko. Bogomir se poslovi pri vseh ter krene po znani stezi v gozd. Noč se je bila napravila v tem in tu pod vejevjem je skoraj po polnem temno. Čuti ni glasu in nočni mir kraljuje po gaji. Na nebu pa se hipoma prikaže svetla luna in zvezda se utrinja pri zvezdi! Bogomir dospe na mesto, kjer leži sredi gozda mala tratina. Lunini žarki padajo svetlo na ta prostorček ter obsevajo suho, temno-rujavo travo. Sredi te tratine je ležalo posekano deblo, črno in troh-nelo. Na njem sedi Filip Tekstor. Z rokama si je bil zakril lice in čelo ; čez roki pa mu padajo v neredu črni dolgi lasje! V samoti je sam tu sedel. Po dalnjem gozdu pa vlada nočna tišina! Filip stiska krčevito dlani k obrazu, sedaj in sedaj mu zatrepeta telo in začuje se bolestno ječanje. Solze je pretakal, solze iz trpečega srca! Bogomir tiho pristopi. Oni ga ne čuje. „ Gospod Tekstor!" pokliče ga sočutno. Filip dvigne glavo. „Kdo je? Vi ste, Lesovej?" Ni mu bilo všeč, da sta se sešla na tem mestu. „ Videli ste me v slabem trenutku," izpregovori ostro, „in sedaj bodete menili, da imam žensko srce, ki se pri vsaki priliki v solzah topi." Vstane, a takoj zopet sede na deblo. »Dejal sem Vam nekdaj, da sem list, ki je padel z veje ter potem umira pod njo. Sedite k meni, če Vas je volja poslušati moje besede. Videli ste, da sem solze pretakal, a sedaj se Vam moram nekoliko opravičiti!" Bogomir sede tik njega. „Kaj menite," prične zopet, „ali ima list, ki mrje pod vejo, ki v tožni jeseni na mokrih tleh pričakuje zimskih, njemu smrtnonosnih viharjev, zimskih žametov, kateri ga bodo umorili, ali ima takšen list zavest, kako uboga in kako zapuščena stvar je vender? Ločen od matere svoje, redilne veje, in okrog njega polno bratov, ki so mu jih pokončale zime poprejšnje, ki mu torej jasno oznanjujejo njegovo usodo! Ubogi list! In če ima zavest o vsem tem, ubogi list! — Jaz sem takšen list, in jasno imam zavest, da umiram, da sem na večno odločen od veje, brez katere živeti ne morem!" Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 263 „Če me sedaj vprašate, kje sem se porodil, Vam komaj povedati morem. K popolni zavesti svojega življenja sem prišel tu na Nižavi. A že moja otročja leta so mi kakor megleni jesenski dnevi, katerih se nerad spominam. Toliko vem za trdno, da nikdar nisem imel človeka, ki bi me bil ljubil. Ko sem imel kacih deset let, dejal mi je nekega dne Viktor Malec : Kaj boš ti, ki še očeta nimaš! Bilo je to vzpom-ladanskega dne in pri mizi smo sedeli, in Viktorju je ravno tedaj sedla na čelo črna muha. Spominam se tega dne, kakor bi danes bilo, in dobro se tudi spominam, kako se je vse smijalo bistroumnim besedam mladega sinčka. Ali od tedaj sovražim tega človeka, a časih se čudim sam sebi, da ga še nisem zadavil do sedaj! Njegove besede pa so ležale potem kakor teman oblak na življenji mojem in kakor črna senca se je vedno za mano plazilo vprašanje: kaj boš ti, ki še očeta nimaš! Postal sem bojazljiv, kakor zajec, ogibal se vsaki družbi, in premišljeval in premišljeval, kako je mogoče, da jaz jedini po svetu tavam brez očeta! To so bili časi! Nekdaj sem se prebudil! To je bilo takrat, ko se mi je v gimnaziji odprlo zlato polje domovinske ljubezni! Saj jih poznate tiste sladke trenutke! Človeku je, kakor da se je prebudil iz dolzega, dolzega spanja! Tedaj se mu pove, da ima domovino, malo, zapuščeno in tlačeno domovino! Pove se mu, da jo sme, da jo mora iz vsega svojega srca ljubiti! In kako se to mehko, mlado srce oklene te domovine, in vse misli so jej posvečene! Res, gospod Lesovej, sladka je vsaka prva ljubezen, ali najsladkejša, najsrečnejša je tista prva, komaj vzbujena, mlada ljubezen do domovine! Ob jednem se vzbudi v našem srci tisto poetično, prekipeče sovraštvo do naših tlačiteljev. Kako znajo mlada srca sovražiti! Res je, da se potem okruši to sovraštvo in da človek, stopivši v življenje, marsikaj z drugimi očmi opazuje, nego li poprej v prvi mladosti!" „Mi, gospod Lesovej, smo pri sedanji vzgoji — Nemci s slovanskim mesom! Naša beseda je slovanska, ali nje pomen je — nemšk! Naše mišljenje je nemško, če tudi menimo, da je slovansko! In jaz sam, kakor me vidite sedaj pred seboj, nemška fraza sem, ki je postala meso v slovenski obliki! Naše vedenje, naša svojstva, naša znanost, vse je nemško, in čutimo se, kakor v tuji obleki, ki nam je na vseh mestih predolga in preširoka! Hotel sem slovanske vzgoje, ali dati mi je niso hoteli! Vzorna želja mi je bila, iti na slovansko univerzo, ali v Krakovo, ali v Varšavo, ali v sveto Moskvo! Tedaj pa je posegel moj varuh, gospod Ernest Malec, v življenje moje in hotel, da bi se drgnil tudi jaz po ograjenem tlaku, ter šel, ali v Gradec, ali na Dunaj, kjer se deli kruh nemške olike! Postavil sem se mu po robu in pobegnil od doma, a 264 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. kakor hododelnika so me pripodili semkaj nazaj. Končno mi je izginila vztrajnost, povesile so se mi peroti in sedaj sem kakor vulkan, ki je izbljuval iz sebe vse ognjene moči! Kmalu je oživela vera, da nisem pri pravi pameti in vsak hlapec je imel pravico zasmehovati mene. A nihče me ni zasmehoval bolj nego hišni sin Viktor, in vse se je smi-jalo in bilo zadovoljno!" „ Tolažil sem se, da postanem zakonito polnoleten, in da postanem tedaj tudi gospodar svojemu imetju. In tedaj sem hotel v kraje svete in blage, kjer teče vir neskaljenega slovanstva! Postal sem polnoleten! Takrat pa so dejali, da sem fantast, in da bi ne vedel s svojim denarjem pošteno gospodariti — podaljšali so za tega delj na vse večne čase varuštvo nad menoj ter mi pokončali vse, vse upe!" Umolkne in zopet prične tihotno ječati. Potem pa zašepeta: „Končno pa me je udarila še ta nesreča. Ali kaj Vam hočem govoriti o tem. Presmešno je tudi!" Ko dvigne obraz, opazi Bogomir v luninem svitu, da se je bila razprostrla ognjena rudečica po bledem tem obrazu, kakor bi se Filip Tekstor sramoval samega sebe. Bogomir se spomni tedaj gospodične Mete in njenega čestilca, beležnika Sodarja, in skoraj je vedel, o kaki nesreči je hotel govoriti prijatelj! »Resnice Vam nisem govoril, gospod Lesovej," prične oni na novo z zamolklim glasom, „resnice Vam nisem govoril, trdeč, da me v življenji ni ljubil nikdo ! Kakor v sanjah se je še spominam nje, ki je nekdaj sijala s solncem milobe svoje v moje ubogo življenje, ki me je nosila na rokah, ki sem jej bil vse, in ki je potem izginila od mene, kakor izgine vila sredi noči z luninim svitom! Morala je to ženska biti, kakor boginja, in čista kakor angelj božji! Sedaj še mi noč in noč počiva v sanjah trudna glava na rahlih njenih prsih in sladka njena usta mi govore tolažbo in ljubim jo goreče, iskreno! In kako bi je ne ljubil,, saj je bila vender rodna mati moja! Kje bi bil že, če bi ne imel spominov nanjo!" Razširi se mu vtis sreče po bledem lici, potem pa vstane ter vzklikne navdušeno: „Vi imate srce, gospod Lesovej, in za tega delj hočem Vam odkriti svoje svetišče, da bodete tudi Vi gledali zorni nje obraz! Umrla je že davno, in še sedaj jo vidim bledo na mrtvaškem odru. A v mojem srci še vedno živi in bode vedno živela! Bila je lepa kakor boginja, in čista kakor angelj božji!" Izvleče zlat medalijon nekje izmed obleke ter ga odpre. Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 265 „To je vse, kar mi je ostalo po njej! In če bi oni vedeli, vzeli bi mi tudi ta zaklad. Pogledite, ali ni to utelešena poezija, ali ni kakor oblaček, ki v solnčnem blesku plava po jasnem obnebji!a Bogomir Lesovej pristopi. V luninem svitu pa jasno spozna drobni obrazek — svoje matere, kakor ga je kazala podoba na steni! — Dvanajsto poglavje. Ljubezen je bila, ljubezen še bo, Ko tebe in meno na svetu ne bo. Narodna pesen. Mnogo se je že pisalo o ženskem srci. Izvrstni pesniki so to srce primerjali vrtu, polnemu pisanega cvetja, ali pa zlati posodi, nasuti z biseri, ali pa morju, zeleno-modremu, kateremu se v prečistem dnu šopirijo rudeči biserji in mnogobojne trave. Imenitno je vprašanje, ali so te primere opravičene, ali ne? Mi pa tega vprašanja ne bodemo razpravljali. Ako je žensko srce vrt poln cvetja, resnica je pa tudi, da se tam med cvetjem in dišavo vije dostikrat kača, ali bolj galantno rečeno, kačica, vitka in mrzla! In ako je to srce posoda, nasuta z biserji in dragimi kameni, zopet je pa resnično, da se med temi drago-tinami nahajajo tudi ponarejene, samo oko slepeče dragocenosti! In ako je konečno to srce čisto, mirno morje, vender je pa tudi istina, da priplava tu sem med morske bisere in pisane trave marsikatera hudobna riba ter iz te krasote, iz varnega in skritega zatišja, preži na nedolžni svoj plen! Ali Ana Malčeva je imela še dobro, čisto in neskaljeno srce, katero je bilo polno tiste vzvišene deviške samozavesti. V prvem trenutku, ko se je bila po Bogomirovih besedah zavedla, vzkipela jej je duša in razburila se jej mirna vršina mladega srca. Potem pa je še dolgo premišljevala te besede. Kako vedenje je to bilo? Vedenje Bogomira Lesoveja se ni dalo opravičiti, ne z moraličnega, ne s stališča ženske vrednosti. Pri prepadu bode! Bodi! Kaj nje to skrbi? Kaj jej hoče? To bode jutri čakal, sedeč na tisti leseni klopi! In prevzetno srce njegovo se bode od bolečine in razdraženega ponosa stiskalo, ker nje ne bode! In še prosil ni, kar zapovedal jej je! Meni nič, tebi nič zapovedal! In s tistimi očmi gledal--------— ali oči ima v resnici lepe, in visok je, tako visok, da bi jo moral privzdigniti, ako bi se mu hotela okrog vrata okleniti — — — Tu pa je stopila naša Ana hipoma na prepovedano stezo. A s silo je otresla take misli z male glavice, s srdom, tako, da je bila prepričana, da se jej oči v sovražnem svitu blesketajo. (Tega 266 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. opaziti pa ni bilo moči, ker je bilo temno, in ti, bralec dragi, uganeš takoj, da se je ta razprava v mislih vršila po noči, v postelji.) — Taka hudobija! Njej kaj tacega prisojevati! Da bi prišla, in sama prišla! Čemu? Saj si nimata ničesa povedati! In kaj bi se govorilo, ako bi ju kdo videl? Tam okoli časih pase domači pastir, in ta bi lehko vse videl! Ko bi jo privzdignil, ko bi se mu ravno hotela okrog vrata — — — In zopet je bila tu ista misel! A zopet je morala s silo iz vroče glavice, katero je tedaj gospodična Ana stiskala v belo blazino. Ne bode prišla, ne ! ne! tisočkrat ne! In sklonila se je kvišku in podprla glavo z roko ter zrla v temo, rujavo temo. In pred dušo jej stopi živa podoba. V duhu je pri „prepadu", v katerem pada ni-žavski potok šumeč čez pečine, naravnost v reko, mimo Grčave tekočo. Tik prepada na leseni klopi pa sedi Bogomir Lesovej, in grozno zre in od srda stiska pesti, časih pa gotovo, brez dvoma gotovo, malo zakolne! — A nje ni, prav resnično je ni! V temno noč bode čakal, čakal brez vspeha! — Potem pa jej je glavica padla na mehko vzglavje, in iz mislij se jej je hipoma izbrisala zanimiva podoba. Predno pa je naša Ana zaspala, culo se je v sobi kakor ihtenje, . . . jok. Kako je to prišlo, ne vemo. Čemu bi se bila tudi jokala? Saj je tako gotovo vedela, da jutri ne bode prišla k prepadu. Solnce je bilo skoro zatonilo. Kostanjevi gozdi so se pripravljali k počitku in potihnila je sapa, katera je med dnevom šumela po njih vejevji. Gospodična Ana se je bila izmuznila z Nižave. Hotela je biti sama. Na večer je tako prijazen sprehod v pomirjenih gozdih! K njemu ni hotela, se ve, da ne! Ali videti ga, od strani ga videti kopernečega in njenega prihoda brez vspeha pričakujočega — to bi bila radost! Prav tiho izgine v gozd in koraka pod širokimi kostanji. A ne po prostorni poti, Bog varuj! temveč po stranski stezi, o kateri oni gotovo še vedel ni! v Pred malo dnevi je bil dež pomočil pota v gozdu. Se so tu in tam stale mlakuže, in naša gospodična je morala sedaj pa sedaj nekoliko privzdigniti dolgo obleko, da se je koketno prikazala drobna no-žica. Ali tu v samoti ni bilo rahlega, z idejami salonskimi napolnjenega srca, da bi bilo občudovalo to krasno delce stvaritve! Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 267 Vender tuje moral takoj biti prepad! Že se je culo šumenje potokovo iz globokega jarka. Se malo korakov — in videti se je morala klop, in na njej — tisti koperneči človek! Hotela je prav varno pristopiti in izza skritega drevesa ozreti se proti njemu! Samo jeden pogled! Potem pa kot blisk od tod! „Ana!« Glas, s katerim je te besede izpregovoril, bil je mehak, iz srca kipeč. Gospodično pa pretrese strah. Kri jej zatopi lice in ne da se popisati srd njenega srca. To je bila strašna nesramnost, da ni pričakoval nje na klopi, nje, ki ni hotela priti, temveč le iz zatišja — — A sedaj je ta hudobni človek stal tik nje! Izza drevesa je bil stopil, da sama ni vedela kdaj! Ravno pri njej na levo je vodila steza v gozd. In glejte, še pogledala ga ni, ampak plaho je zbežala po tej stezi v temni gozd! Strah je bil preobdal dekleta. Vse moči njene duše so se uprle, uprle proti njemu, ki jo je videl v takem položaji. Dalje in dalje hiti! Trnje ob stezi jej trga nežno obleko. Ali ona tega ne čuti in ne opazi, da se je mrak ulegal med grmičevja, in da so se pričele že nočne sence razprostirati pod košatimi vejami. Morala mu je uiti! Ali nesrečna usoda! Steza jo pripelje do precej širokega jarka. Deževje ga je bilo izkopalo v teku časov, globoko izkopalo. Ozka, samo pastirjem služeča, in nekdaj obe strani vežoča brvica, ležala je sedaj globoko v prepadu. Zadnja ploha jo je bila odplavila. Na levi in desni tik steze pa se širi gosto trnje, da ni moči preriti teh sečij. Med vejami so se bile naredile že tako čudne teme, da Ana že pri goli misli skoprni, da bi tu tam iskala zavetja. Ubogo dekle je v grozni stiski. Naposled se pa skloni tik debla na mehki mah, da bi ga počakala. In čemu bi se tudi bala? Moral jo bode pustiti pri miru, da odide domov po poti, po kateri je prišla. Njen preganjalec pa je prihajal počasi za njo. Poznal je kraj, in dobro vedel, da se mu krasni plen ujame v samo sebi nastavljeno mrežo. Kakor je upal, tako se je zgodilo. Boječe dekle se končno stisne k staremu deblu, ki je z mahom obrasteno razprostiralo veje nad njim. Njena bela obleka, in pa še bolj beli vrat se črtata od temnega mraka. Gozdni ponočni duh pa je napolnjeval prostor na okrog. Ali vsa srčnost se je bila raztopila v njeni duši. Z rokama si je zakrila obrazek in skoraj udano pričakovala njega. Nočna, pogozdna tihota je bila prišla tudi v njeno srce, in ko je tako tu slonela, bilo je je skoraj — strah! 268 Dr. I. Tavčar : Mrtva srca. v Kar se začujejo njegovi koraki! Se bolj krepko si zatisne oči. Prijazno ne bode vzprejet, ta človek, kateri jo je sam, jedino on sam vrgel v tak položaj! „Ana!" izpregovori in zdajci obstoji pred njo. In mehko prime njene ročice, da bi jih odpravil od razburjenega lica. To se mu sicer posreči. Ali ko hoče privzdigniti tudi glavico, da bi jej zrl naravnost v obrazek, to se mu ne posreči. Srdito, prav gotovo srdito obrne pogled od njega ter zre proti sencam v logu, kakor bi jej te dokaj prijetnejše bile od njegovega obraza! Oni je držal njeni roki. In ko le neče razburjenega obličja obrniti proti njemu in ko čuti, cla se jej treseta ti ročici in da pričenja jokati, reče dobrovoljno: »Ana!« In potem privzdigne to drobno osobico k sebi, položi jej glavico na svojo ramo, položi prav rahlo, takisto, kakor se vzame otrok v naročje ter se mu položi glavica na ramo. Nekaj časa je sicer skrivala, sramežljivo skrivala razburjeno lice, ali viri nam pripovedujejo, da se je potem, ko jo je nosil po slabi stezi in jej rahlo govoril sladke in mehke besede, bila kmalu umirila, ter se mu oklenila okrog vrata, naslonila se z drobno glavico na njegovo ramo, zatisnila si oči, in poslušala, kar jej je govoril. Viri nam še pripovedujejo, da se je Ana udala, prav čisto udala v svojo usodo! In ko je prišel Bogomir Lesovej na mesto, kjer so veje globoko visele na stezo, tako globoko, da je moral ukloniti svojo glavo, poljubil je pri tem vroče dekletovo lice. Ana pa se je bila že tako zelo udala svoji usodi, da je tudi tedaj ostala mirna. In ako nam viri govore resnico, oklenila je bele roke še tesneje okrog njega! Pri prepadu stopita skoraj tik roba ter zreta v dolino, tja na belopenečo reko, ki je drevila globoko pod njima valove svoje. Bila sta srečna. In v tisočeri radosti koperni dekle po njegovih poljubih! Tudi tu — zunaj seče — napravljala se je skoraj noč. V dolu, v Bakovci pa zapojo tedaj zvonovi in možnarji pokajo. „K jutranji birmi je clošel knezoškof," pravi Ana, „in njemu zvone!" „Veselo zvonjenje," odgovori Bogomir, „in misliva si tedaj, da tudi najini ljubezni zvone, Ana, tudi najini ljubezni!" (Dalje prihodnjič.) Mrtva srea. Povest. Spisal dr. I v a n T a v č a r. Trinajsto poglavje. Videl povsod si, kak iščejo d'narje, Kak se le vklaiijajo zlatfmu "bogu. Preširen. Rakovci ob vodi se je imela deliti sveta birma. Vas z raztrga-ganimi strehami in umazanim zidovjem je bila olepšana tisti dan kakor nevesta pred poroko ter se šopirila v zelenji in cvetji. Povsod se dvigajo mlaji proti nebu in vihrajo pisani trakovi! Pred cerkvijo pa stoji velikansk slavolok z znanimi prekipečimi napisi; okrog tega slavoloka je razstavljal in urejal vaški učitelj svojo mladino ter jej v glavo ubijal, kako se jej je vesti o škofovem dohodu. Za vasjo v bregu je plapolal ogenj; strelci so nabijali topiče in v žarjavici belili palilno železje. Sedaj in sedaj buti strel, da se pretrese hrib in dol. Vmes se oglašajo zvonovi visoko v domačem stolpu, kakor tudi v podružnih stolpičih po hribovji na okrog. Prihitelo je ljudstva, da se napravlja gneča po vasi. S cvetjem olepšani otroci tirajo se tja in sem ter s svetlimi pogledi pričakujejo sreče denašnjega dne. Prodajalci, (po vedenji in mišljenji sorodni tisti druhali, katero je nekdaj Jezus iztiral iz svetišča), kriče pred božjim hramom ter hvalijo na vse pretege sladko svoje blago. Tu in tam se prepirata dva zavoljo prostora in napravljata hrup, kakor ga sodni dan ne bode čuti! Mesini gospodje se prikazujejo v množici in s krneti skimi dekleti počenjajo neslane svoje šale. Mestne gospodične pa kupujejo znane verze in na uho si pripovedujejo, kar so čitale na belih listkih! — Knez je moral dospeti vsak trenutek v vas. Pred župnijo so ga hoteli pozdraviti najprej. V ta namen se je zbralo pred visokim vhodom obilo duhovščine in druge gospode. Se celo Ernest Malec z Nižave je prišel ter se sladkal duhovnim prijateljem. Domači župnik, gospod Andrej Blagor, hodil je nemirno od jednega do druzega. Skrbelo ga je in v strahu je živel. „Kake volje bo danes? Bog ve, kake volje bo danes?" povpraševal je boječe. t)r. I. Tavčar: Mrtva srda. Š23, „Ko sem bil zadnjič pri njem, ni se mi videl visok," odgovori mu župnik Reber, ter lahkodušno dostavi: ,,No, ali midva sva součenca!" Služboval je pri osamljeni cerkvici v pogorji, toda v veliko svojo zaslugo si je štel, da je bil součenec knezu in škofu. „Leskovškega je menda dobro pretipal," oglasi se dekan Muhar iz Rovt, ,,ali ta nima nikdar svojih računov v redu! Tudi cerkvene posode, še celo krstni kamen in sveto olje ni bilo v spodobnem redu! Knez je bil menda silno razdražen!" „Moj Bog, kake volje bo danes! Moj Bog!" ihti Blagor. V tistem hipu priropoče po vaškem trgu star in težak voz ter obstoji pred družbo. V veliko njeno radost stopi z voza stari graščak iz Soteske, grof Anton Babo. Z njim pa je prišla tudi prekrasna hči, grofica Lina. Grof Anton je bil zastopnik starega plemenitaškega plemena, aristokrat, kakor jih ima malo, zelo malo zemlja slovenska. Da je bil veren služabnik cerkve, ume se samo ob sebi. Z ošabnim pogledom premeri pričujoče, poda roko dekanu Muharju in se hladno prikloni domačemu župniku. Potem pa se prične razgo-varjati s starim kanonikom, ki je bil že prejšnji večer prišel iz mesta. Druga družba je spoštljivo umolknila. „Kdaj je dospeti njihovi knežji milosti?" vpraša grof zaspano. „Vsak trenutek!" odgovori kanonik in sreča se mu sveti na obrazu, da ima čast razgovarjati se s tako visokim gospodom. Pri strani ob farovškem vrtu je sedel na plotu gospod Lavrencij Sodar. Potil se je in z modrim robcem neprestano oral po tolstem svojem obrazu. Tik njega je slonel sin, notar, ter se — posebno od tedaj, ko je prišla kontesa — očividno nekoliko sramoval družbe neokretnega očeta, ki je v jednomer stokal, tožil o vročini in o dolgem času. „Kaj vraga spomnil se je ta Malec, da rne je posadil tu sem na solnčno vročino, da se pečem, kakor ovca na drogu!" togoti se stari. „Ne preglasno, ata!" tolaži ga notar, „da Vas kdo ne čuje!" „E, naj me čuje ta ali oni! Čemu sem tu, bi rad vedel in — basta! Ali ta Malec se dela, kakor bi bil pamet in modrost zajemal z loparjem — mi pa smo sami bedaki! Le pridi, videl boš, da bo prav! To je bil odgovor, če sem hotel vedeti, čemu naj postavim telo svoje v Rakove c na prodaj! Kaj mi hoče škof? Dolžan mu nisem nič, in on meni nič — in sedaj basta!" S strahom se je oziral elegantni sin po oddaljeni družbi, če ni morda opazoval kdo smešno-prozajičnega prizora pri plotu. Ali ravno tedaj so se gospodje stiskali okrog grofa, ki je pripovedoval, kako čvr- 21* ¦ 324 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. stega zdravja je bil knez in škof, ko je zadnjič obedoval pri njem, in kako ljubeznivega vedenja. Vse je vestno poslušalo. To pa je onega na plotu razkačilo še bolj. „In ali se je kdo kaj zmenil zame? Tu na solnci me puste, kakor pijan kmet starega svojega konja! Ko pa je prišel ta grof, ali nisi videl, kako se je vse sladkalo, kako se je vse uklanjalo, kakor dračje v piši? No, Lovre Sodar ni zadnji!" In iz žepa je izvlekel debelo, umazano listnico ter udaril ž njo po brunu v plotu, rekoč: „Ta je grof vseh grofov —• in basta!" „Pst! pst!" hiti mladi Sodar. »Nekaj ima ta Malec," prične zopet stari, ,,nekaj ima, ali kaj? To že veš, da je povabil škofa na Nižavo, da bode prenočil pod njegovo v v streho! Čemu? Ce sem hotel vedeti, trobil je vedno: počakaj ! vse boš zvedel; videl boš, da bo prav! Sedaj pa čakam tu na vročini, kakor hlapec farovški, ki gre na vrt spat med tem, ko so gospodje pri kosilu!" Godrnjaje je spravil debelo, umazano listnico. „Srečo pa ima ta Malec! To je resnica! Zadnje čase je ril po tistih jamah, ter hotel kopati rudo. A zakopal je zlato in pošteni, stari svoj denar, ki si ga je Vid Kosem v potu svojega gorjanskega obraza prisluževal! Slo je vse po vodi in sedaj je ta Ernest Malec, ki ga vidiš v oni gosposki družbi tam — berač, berač ti pravim!" »Pst! pst!" „Cemu pst? Kdor je berač, naj se ne dela, kakor bi spal na rumenih cekinih, katere je že davno vrag vzel — in basta! Pa še le ta sin, ta Viktor. Vedno se poja s konjem okrog, in živi v veri, da je vsaj baron ali pa vitez. No, ali sedanje dni ste otroci vsi nič vredni, vsi, pravim!" Notarju je čelo potno oroselo. Dobro je vedel, da se je govor nevarno zasukal. „Vsi otroci ste malo prida," jezi se oče, ,,in do roditeljev nimate spoštovanja! Ne spoštovanja, ne ljubezni!" „Tu vender ni mesto, da tako kričite!" odgovori notar skoraj togotno. Zdelo se mu je, da se je grofica ozirala po njem. A stari se ne da utolažiti: „Pač res ! Ne spoštovanja, ne ljubezni! Kdor nima otrok, srečen je na zemlji! Koliko sem zapravil zavoljo tebe denarja, težko pridobljenega denarja! In kaj si sedaj? Nič. Notar hočeš biti, a še vedno sezaš v žep moj. Tebe in tvoje notarstvo moram rediti sedaj! Ce ti pa rečem najmanjšo besedico, jeziš se, kakor bi stari ljudje ničesar govoriti ne Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 325 smeli! Igraš cele noči in laziš za ženskimi, kakor turški sultan. Živeti hočeš, kakor tista bleda smetana na Nižavi, tisti Viktor, ki mi želodec preobrača, če ga le vidim! To ti rečem, tako ne pojde dalje, in basta!" Starec se je v resnici srdil. Na tolstem obrazu so se mu napele oči, in srpo je gledal po sinu, ki je previdno molčal, da bi očeta še bolj ne razjaril. A le-ta je čutil potrebo, ohladiti jezo svojo. Ker ni imel pri roki prijatelja Malca, ki je vse to prouzročil s čudnim svojim vedenjem (kakor je menil Lavrencij Sodar), ohladil je svoj srd nad sinom. „Nikar me ne jezi, Nande," oglasi se zopet, „nikar me ne jezi! Ti misliš, da jaz ničesar ne vem! Ali jaz vem vse, prav vse! Včeraj si zakvartal pet goldinarjev in s točajkami se pečaš, kakor bi se to brez denarja dobivalo. A denar je prva stvar na svetu, to si ubij v glavo, da boš vedel jedenkrat in vselej!" Ko sin (ki je predobro poznal varčno in kočljivo naravo svojega očeta), ničesar ne odgovori, ponavlja še jedenkrat: „Ti meniš, da ničesar ne vem! Pa se boš prepričal, da vem vse! Ce me boš dlje tako srdil, napravil ti bom nekaj, da ti bodo na glavi lasje vstajali, ki jih mažeš, kakor smo mazali nekdaj os pri vozu!" „Da v svoji govorici ne morete nikdar zatajiti nekdanjega voznika!" oglasi se sin zbodljivo. Lavrencij Sodar je bil namreč v mladih svojih letih voznik ter si je potem s krvavo skopušnostjo pridobil in pripotil veliko imovino. Sedaj, v starih letih se ni rad spominal nekdanjega svojega posla. Samo, kadar se je v jezi spozabil, ušla mu je beseda, ki je pričevala o njegovi preteklosti. Sinova opazka ga je torej še bolj razburila: „Kaj, ti se sramuješ očeta svojega ? Lahko se smeješ, ker se oblačiš bolje od cesarskega sina! A nikdar ti ni bilo treba skrbeti, ne za obleko, ne za jed in ne za druge reči! Ali oče tvoj, otroče! (Tu mu je bil glas mehak, kakor bi se mu hotelo jokati!) oče tvoj je moral stradati in preganjati uboštvo, spati na slami in piti vodo! Ti pa si ležal takoj na mehkih blazinah in druzega dela nisi imel na tem božjem svetu, nego da si usta premikaval, ko si jedel! Tako je in basta ! Sedaj mi pa očita moje vozništvo! Lepa je ta!" „Ata," tolaži ga sin ponižno, ,,saj veste, da nisem mislil tako." Ali stari se ne da utolažiti. v „Nekaj ti bom napravil, Nande, da se ti bodo sčetinili lasje! Ce umrjem, zapustim ti revno pest tisočakov in ne vinarja več! Videl boš, da bo tako. Vse drugo pa dobe tuji ljudje in basta!" 326 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. „Molčite vender, ata, saj nisva sama!" vzdihne notar. „Bom pa molčal, če govoriti ne smem!" odgovori oni ostro, „dan danes očetje tako nič več govoriti ne smejo." Nekaj časa molčita. Stari brenči tja pred se. Konečno se mu kri umiri, in sin se mu prične smiliti: delal mu je krivico, razsrdil se je samo nad Ernestom! Notarje pa tudi vedel, kako se mu je vesti proti očetu svojemu. Delal se je torej, kakor bi bil silno užaljen. Sede na plot tik starega, ozre se jedenkrat in dvakrat proti nebu, vzdihne sedaj in sedaj in tuga se mu razlije po vsem obrazu. Očetu se topi srce: saj je bil to jedini otrok, in — hiša je denar imela. „Nande," vpraša rahlo, ,,Nande, ali si jezen?" „Kako bi ne bil, če vedno ravnate z menoj, kakor tedaj, ko sem še po šolskih klopeh trgal obleko?" Vzdihne ter pogleda proti nebu. „ Staremu človeku se ne sme vse v zlo šteti," odgovori oče, „vidiš, jaz te imam veliko rajši, kot ti mene!" Pravil mu je na dolgo in široko o gorki svoji ljubezni, koliko mu hoče zapustiti po smrti in kako da se le zanj —*• za svojega jedi-nega sina — trudi in muči. Sin takoj porabi mehko to priliko. „Ata," pravi ponižno, „že dolgo časa imam željo z Vami o neki važni stvari izpregovoriti!" V hipu se prične stari bati, da bi mu sin ne iztisnil kaj denarja, kakor se je pri tacih domačih prepirih rado dogajalo. „Po moji smrti," izpregovori hitro, ,,dobiš tako vse! Ali v življenji, Nande, moraš biti varčen in ne zapravljati! Naj zapravljajo drugi, ki bodo na stare dni še beračili!" — Notar se ni dal odstraniti od naskoka: „Prav važna stvar je! —" „Moj Bog!" zahiti starec ter vidno obledi, ,,pa vsaj nimaš dolgov?" „Ne, nekaj bolj važnega je!" „Povej že vender!" „Oženil bi se rad!" „Oženil \u In skrbnemu očetu se olajša srce. ,,Cemu ne, če imaš dobro nevesto! Si že kaj izbral?" „Sem! Upam, da bo tudi Vam po godu. Dobre hiše je hči!" „Prav tako! Dobre hiše, ta je prva in basta!" „Morda ste že sami uganili?" „Ne! ne, le govori!" „Meto z Nižave si mislim!" — „K-a-j, Meto z Nižave, ha, ha!" Stari se spusti s plota na tla. „Kaj praviš? Meto z Nižave? Hči Ernesta Malca?" „Ravno tisto! Menim, da mi ne bo treba brez vspeha vprašati!" Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 327 Staremu je izginila poprejšnja rahlost z lica ter se prikazale prvotne, vsakdanje, trde in neusmiljene črte. „ Glejte no," pravi ironično, „in jaz o tem ničesar nisem slutil!" „Take stvari se ne razvešajo po cerkvenih stolpih." „Meto! A si že govoril z dekletom?" Nekako čuden, skoraj sovražen pogled šine proti sinu. „Ne še. Upam pa, cla me ljubi." „Ker te dobro poznam, ne verujem ti tega. Torej je še nisi vprašal?" „Ne še." ,,Prav tako, a dostavljam še; da je nikdar vprašal ne boš!" Zadnje besede je govoril v srdu. „Ata!« — v „Nič ata! Ce nimaš možgan v glavi, moram ti s svojimi priskočiti. Meto z Nižave! Iz te moke, ljubi Nande moj, ne bo kruha! Prvič za tega delj ne, ker nikdar ne dovolim, drugič pa za tega delj, ker nikoli dovolil ne bodem!" „Ata," vzklikne notar kipeče, ,,ne teptajte mi sreče!" ,,Ej, to je prazna beseda! Ti boš nesrečen! Ti, ki ti je vsaka točajka, če nosi zaručene lase, ideal, ali kako že pravite učeni ljudje! To pravi drugim, a ne staremu, rodnemu očetu! Meniš pač, da boš sedel k polni skledi! Pa je že vse izpraznjeno, sinko! Prav vse! Ernest je berač, kakor sem ti že pravil, in na Nižavi ni niti opeka, ki s strehe pade, njegova !" ,,Vi se šalite, ata!" ,,Veruj, kar ti pravim! Saj nisi slep, a jaz poznam razmere. To vse je prišlo, kakor je moralo priti. Nekdaj je iztaknil v nesrečo svojo črno prst tam v nižavskih gozdih. Domišljeval si je, da je iztaknil železno rudo. Saj veš, kako je ril potem v zemljo, kako si je naročeval delavcev in rudokopov! In kopal je in kopal, in zakopal je v črno zemljo rumenjake, ki so žvenketali Vidu Kosmu nekdaj po vrečah! Privlekel si je od vseh strani j strojev vsake vrste in družili ropotij. Kuhali in topili so in poskušali vse vprek. Ali stopilo in zakuhalo se je nižavsko bogastvo hi! hi! Rude pa ni bilo ! In še danes je ni, ljubi sinko moj, in to niso šale, dragi moj!" ,,Kdo bi si mislil, da je tako hudo!" Mladi notar je govoril to že mnogo menj kipeče, nego prej, ko je govoril o nesrečni ljubezni svoji! „Hudo! Malec skriva, kar se da. V svilo oblači ženske svoje, a prtenina bi bila predraga, če bi jo morali s svojimi denarji plačevati! Že davno sem slutil vse in že dobri dve leti bo tega, kar mi je po- 328 Dr, I. Tavčar: Mrtva srca. jasnil denarnega zavoda agent, kako in kaj. Že takrat so ga pestili Židi in že takrat se je govorilo marsikaj! Ze takrat niso več snemali lukovški mesarji pred nižavsko gospodo klobukov z glave, ker je skoraj vsaka kost ostajala na dolgu! Denar je — čast in če ga nimamo, odvzeta nam je čast in slava! Takšen je oče Malec! A če ga sedaj tam-le med gospodo opazuješ, dela in vede se, kakor da ima kapitala preobilo in na ostajanje! V resnici pa ga tarejo na vseh oglih dolgovi. Samo oni kislici na Višavi je dolžan nad štirideset tisoč! Ali ta ni sam in če danes zapoje boben, oglasi se še drugih cela armada!" „Moj Bog! moj Bog!" Sedaj je bil notarjev glas suhoten in trd! — „Srečo pa ima vender! Oni na Višavi hrani celo butarico njegovih menic in če danes zažvižga, pa se na Nižavi vse podere in raznese. Meni ta kislica višavska takoj ni ugajala! Ima že tak obraz, ki ni ne to, ne ono. V prvem hipu sem vedel, da to človeče o kupčiji in in trgovini ničesa ne ve. Naroči mu, naj ti kupi dva centa suhih češpelj, in videl boš, da ne bode pametno zvršil tega težavnega posla! Čemu so taki ljudje na svetu, in čemu morajo ravno take ničle denar imeti? Ali meniš, da bo zažvižgal in zabrlizgal, kakor bi to storil vsak drugi, kakor bi to storil jaz, in tudi ti, sinko? Pričetkom je malo nože pobrusil, ali sedaj stavim staro svojo glavo, da se bo zagledal v tiste rumene lase rumenolice Ane na Nižavi! Ha! ha! Na zdravje! Zavre mu srce, zavre mu pamet in učakali bomo, da pozabi na težko butaro menic in da požre Vida Kosma groše Malčev rudokop, kakor je že pozobal Gregorjeve! To pa vem, dragi sinko, da Lovre Sodar-jevih grošev ne bo pozobal, teh pa ne in basta!" „Kaj mi je početi, ata?" vpraša sin ponižno, skesano. Sedaj je bil čisto ozdravljen! „Kaj ti je početi? Pameten bodi in očeta ubogaj!" Sin se zamisli; staremu pa se napravi satirična poteza okrog tolstih usten. „Jurist si, Nande, ali vender ti hočem dobro svetovati! In to brezplačno, kar v tvoji pisarni ni navada." 5,Kaj mi svetujete?" „Ti bi se rad ženil, in pravico imaš na svoji strani. Ženi se, a ženi se modro ! Zenite v je loterija, v kateri se težko kaj dobi! Navadni ne-spametneži ž njo vse zaigrajo ! Na primero, ta kislica višavska bo ž njo vse zaigrala, hi! hi! Ti, Nande, bodi modrejši. Kaj je ženska! Ce je stara, ima vsaj to dobro, da bo zmerom stara ostala ! Ce je pa mlada, se bo pa postarala, in kaj ti hasne to potem? Konec je takšen, da je vse jedno in tisto.* Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 329 Sin se zagleda v jasno nebo. Sedaj ni več vzdihoval. Ko sin ničesa ne odgovori, prične stari na novo: „Ako že hočeš v jarem, vzemi — Murnovko. Ni stara, ni mlada! No, mnogo se ne bo nikdar postarala! Doma ima hranilnične knjižice, obligacije in gotovine po vseh zabojih! Travnik na Selih! Gozd pod Logom! To so lepe reči, sinko moj! Cenim jo na sto, na sto petdeset in to niso šale, sinko moj! Vzemi jo in basta!" „Premislim si stvar!" „Vzemi jo in prav bode! Ona te tudi vzame, to vem, ker sem že malo od strani pozvedaval, hi! hi!" Sin se zopet zagleda v jasno nebo. „Meta ni za te, dragi moj! To bo draga ženska! Za tega delj si jo izbij iz glave!" Satirična poteza okrog tolstih starčevih usten se globoči. „Ze nekaj je, Nande! Ker sva že toliko govorila, pogovoriva se še o tej stvari. Meta ni za te, ker tiči še nekaj druzega vmes, hi! hi!" „In kaj?" „Nič posebnega! Malenkost! — Vzel jo bom jaz!" „Vi, ata!« „Jaz in basta! Z Ernestom sva že vse dognala, ljubi sinko moj, hi! hi!" Mladi se ni mogel zavesti od strmečega začudenja, ker ravno v tistem hipu so zagrmeli možnarji in dvorni kapelan je prihitel k družbi z novico, da je knez pri vhodu v vas stopil z voza, in da bode takoj na mestu. Govorica potihne. Vse je osupneno in velik nered nastane v družbi. „Inmi ga pričakujemo tu!" vzklikne župnik Blagor, „in vsak človek je moral vedeti, da bode izstopil zunaj vasi!" „Tu je", odgovorijo drugi. Počasi je tedaj po vaškem trgu prikorakal škof in knez Janez Evangelist. Bil je tiste dni star že skoraj sedemdeset let. A starost mu ni mogla skloniti visokega telesa. Kakor neomajan hrast je bil in nekaj poetičnega je obdajalo velečastno mu podobo. Ali tega poetičnega vtisa ni napravljal ves ta blesk, s katerim obdaja cerkev svoje kneze, niti vijoletni talar, niti z zlatom obrobljeni predpasnik! Tudi ostro risani obraz, ki je kazal strogo aristokratične proge, poviševal je imenitnost knezovega vtisa, ali poezija je kipela jedino le iz modrih očij, ki so izmed bleska z neskončno ljubeznijo opazovale pregrešni svet ter že naprej oznanjevale, da rade odpuščajo. Knez Janez Evangelist je imel globoko modre oči, katerih miloba še sedaj ni pozabljena in še sedaj uživa nekaj zgodovinskega spomina! 330 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. V solnci se je zarilo zlato na njegovi obleki in obdajala ga je tolpa v srebru in zlatu! Ali nad zlatom in srebrom je prevladal rahli knezov pogled! — TJgledavši družbo pred župnijo, snel je knez takoj triogelnik z glave, ter ga ponosno oddal lakaju. Potem pa ročno pristopi in poda roko domačemu župniku, da jo poljubi. „Kako sem srečno raznenaden, da Vas vidim tu, ekselenca!" ogovori z zvonečim glasom grofa Antona. Cerkveni in posvetni aristokrat si podasta roko, in grofu je žar sreče za nekaj trenutkov omečil ostri obraz. „Knežja in škofovska milost," odgovori grof udano, „tudi moja hči si ni hotela kratiti sreče denašnjega dne!" „Pobožnega otroka imate, grof Anton! Znano mi je, in iz srca Vam voščim srečo k temu !" —¦ Kontesa Lina je prihitela z žarečim obrazom. In ko jej je podal knez belo svojo roko, padla je na koleni, da bi poljubila prstan na tej roki. Rahlo in galantno jo je dvignil. Pri tem pa kazal vedenje pravega kavalirja, kar je knez Janez Evangelist v istini tudi bil, povsod in pri vsaki priliki! V družbi se je videlo nekaj dolzih obrazov, in pozneje se je morda tu in tam izrekla hudobna beseda o tem, kako se je knez vedel nasproti grofici! A knez Janez Evangelist se je tolažil z izrekom: Honny soit qui mal y pense. — Z bistrim pogledom je premeril potem drugo družbo. Nekaj se jih je sililo spredaj in bili so si v svesti, da jih ne bode prezrlo knežje oko. Dragi, menj veljavni, morali so ostati v ozadji. A najzadnji, skoraj pri župnijskem zidu, tiščal se je stari kapelan Primož Varen! V večnih potrebah je služboval pri gorski cerkvi, jedel sok, pil vodo ter razdajal vse, prav vse, kar mu je donašala uboga službica. Danes je prišel, da bi videl svojega kneza in škofa. Bila sta součenca nekdaj, ali pri njem — kapelami brez konkurza — ni to veljalo ničesar! Prišel je v slabi obleki, na nogah pa je nosil obuvalo trdo okovano, kakor je nosijo kmetje v pogorji! Niso se ga razradostili tovariši in culi so se glasi, da bi bil prav naredil, da ni hodil tacega slavnostnega dneva od doma! Tik zida se je torej skrival, da bi ga ne opazil knez. A opazil ga je vender. Množica mu je morala napraviti prostor in prej, nego se je Primož Varen zavedel od sreče, držal mu je knez že obe roki, ter vzkliknil: „Primož, ali tudi še živiš! Gospod je nama obdal z večnim snegom trudni glavi. Moj Bog, kje so časi, kje so časi, ko sva vsako vzpomlad opazovala, kako so švigale lastavice pod sinjim nebom ! Ali se jih še kdaj spominaš tistih dnij ? In svetega Vida donečih zvonov?" J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 331 Tužno pristavi: „Prelepo poje svefga Vida zvon, Kater'ga slišal več ne bom!" „In svetega Vida donečih zvonov, ali se jih še spominaš? Morda jih nikdar več slišala ne bova!" Obrne se k družbi: „Sedaj je čas, da gremo v cerkev!" "Vzame slugi triogelnik, pokrije si glavo, ter odide s spremstvom v župnijo. Primožu Varnu pri zidu pa so kakor lešnik debele solze lile po lici: „To je knez, to je pravi knez!" (Dalje prihodnjič.) . Bajke in povesti o Gorjancih, Spisal Janez Trdina. 20. Zagovorniki. (Dalje.) "^jubeznjivi gospod Holmar župnikuje zdaj v Primskovem, prej pa je pasel mnogo let med volkovi in medvedi svoje uporne kočevske ovce v gorskih Crmošnjicah, skoraj na sredi pota med Toplicami in Semičem. Kdor ga pozna, poreče z mano vred, da je tako skromnih, pohlevnih in blagosrčnih ljudij, kakor on, na svetu prav malo. Društveno življenje in burne veselice ga ne mikajo. »Zanj družba ne mara, — In on ne za njo, — V samoti se stara, — Mu leta teko". Ta pesnikova kitica označuje ga tako dobro, kakor bi bila nalašč zanj zložena. Prosti čas, ki mu ga puščajo službena opravila, jemljo mu slovstvena dela in branje znanstvenih knjig. Spisal je po nemško ali kolikor je bilo moči, na osnovi slovenščine pasigrafijo. Zdaj sestavlja že več let z nekaterimi tovariši občeslavjanski slovar. Kakor za M. Majerja reklo bi se lahko tudi zanj, da je mož in pisatelj bodočnosti. Ime mu je na jako dobrem glasu po vseh slovenskih in tudi po nekaterih hrvatskih krajih in deželah. Te glasovitosti pa si ni pridobil s slovstvenim trudom, nego s svojim samobitnim, res prečudnim ozdra vije vanj em. On vrači z magnetizmom, o katerem je uverjen, da ima ozdravilno moč in da ga more prenesti in prevesti iz svojega trupla menda z očmi in dotiko v kruh ali v kako drugo sprejemljivo reč. Ljudje sploh trdijo, da kruh takrat, ko ga gleda, blagoslovi in da pomaga bolnim ta njegov Mrtva srea. Povest. Spisal dr. Ivan Tavčar. Štirinajsto poglavje. Ein gutes Volk — und Vater dieses Volkes, Das, dacht' ich, das muss gottlich sein! — „Don Carlos," in, 10. nez in škof Janez Evangelist je ravnokar prestopil prag cerkveni ter šel, obdan z mnogoštevilnim spremstvom, pred veliki oltar. Po cerkvi je natlačeno pobožnega ljudstva, a navzlic temu vlada sveta tihota po visokem prostoru. S kora samo pojemajo glasovi veličastnega speva: ,Ecce sacerdos magnus!' Povsod gore med zelenjem in cvetjem sveče in svečice. Vmes pa plavajo oblaki vonjeČega kadila in dišava se razprostera okrog vitkih stebrov. Pri velikem oltarji planite posebno debele sveče in dim njihov se dviguje kvišku in kakor s tančico prepreza podobe in zlatnino oltarno. Pri barvanih oknih prihajajo solnčni žarki v božji hram in objemajo svetnike in arabeske, da se blesketajo in mnogovrstno izpreminjajo. Vladala je tista poezija, ki je tako bogato vpletena med obrede katoliške cerkve. Bogomir Lesovej je slonel pri zidu in omamil ga je skoraj ves ta blesk, katerega je danes prvikrat opazoval. Posvetnjak je bil prišel v cerkev, ker je vedel, da bode prišla tudi Ana. Nekaj časa jo je iskal med množico v cerkvi, ali brezvspešno. Potem pa se je voljno prepustil vtisom bleščeče božje službe. Sam knez in škof je opravljal sveto mašo. Po dokončanem opravilu pa se je podal v zakristijo. Tedaj je bilo, da je Bogomir Lesovej dvignil pogled proti visokemu oboku. Nad zakristijo pri širokem oknu, kjer je bil gospodi od-menjeni prostor, slonel je grof Anton ter premikal ustna v neprestani molitvi. Napravljal je križ za križem in se skesano trkal na prsi. Tik njega je stala ponosna in nedosegljiva grofica Lina v čarobni svoji krasoti. Mrzlo se je ozirala po množici pod sabo, in tedaj, ko je Bogomir dvignil obraz, srečala se je s pogledom njegovim. Niti črtica se jej ni izpremenila na zornem obrazu, ali vender se je Bogomiru dozdevalo, da je nekaj trenutkov na njega opiralo se njeno oko. Takoj Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 3Š7 se je obrnil proti oltarju ter skušal misli prestaviti na drugo mesto. Obračal se je po cerkvi ter prešteval s trakovi in venci olepšane otročje glavice. Tudi bele peče je pričel šteti — ali konečno je vender zopet dospel s pogledom do širokega okna, kjer je kakor kip nepremično stala kontesa Lina. In zopet se mu je dozdevalo, da ga opazuje mrzlo njeno oko. Tako se mu je zgodilo dvakrat in trikrat! Konečno pa se mu vsilijo v spomin še Preširnovi verzi: „Trnovo! kraj nesrečnega imena; Tam meni bilo je gorje rojeno Iz dveh očes prečistega plamena." Postane mu pretesno v širnem hramu in pot mu oblije čelo. Prerije se med množico do izhoda ter stopi duševno prečudno utrujen na jasni dan, kjer je solnce obsevalo bele šatore, in kjer so zvonovi bučali izmed visokih lin. — * * * Po dokončani birmi šel je knez in škof na Nižavo, da je gost pri Ernestu Malcu. Spremljevala ga je dolga vrsta vozov, tako da se je prostorni dvorec v hipu prenapolnil. V dvorani sedejo k obedu, pri katerem je nadvladala duhovščina. Ženske so bile izključene; v tem je bil knez tako strog, da se niti domači gospe ni odkazal prostor pri mizi. Knez je navadno le malo časa ostajal pri obedih, med katerimi ni rad govoril veliko. Tudi danes je kmalu vstal ter odšel v svoje sobe. Gospode pa je prosil, naj še ostanejo, naj, če se jim ljubi, tudi kaj zapojo. Vse je radostno o toliki prijaznosti, se ve mirno radostno. Kopica mladih duhovnikov skoči v kot, in komaj so se dobro vrata za škofom zaprla, že pojo: „Preljubo veselje, oj kje si doma!" Hišni gospodar sili družbo jesti in piti. Kjer se mu ponudi prilika, stiska roke, in kjer le more, naglasa z veliko navdušenostjo, kako je srečen, da ga je knez in škof tako visoko počastil. Knezova stre-žaja donašata težke posode ter servirata z nekako ponosno galantnostjo jed in pijačo. Staremu Primožu Varnu pa se je stajalo srce, videč te strežaje v taki pridnosti. In ko mu jeden prinese starega vina, zasveti se mu oko. Priljudno natoči kupo, pograbi onega za rokav s srebrom obrobljeni, rekoč dobro volj no: „Pij no, in ne strezi vedno, hudika!" Strežaj prime leno za kupo in s kislo-ošabnim obrazom posreblje nekaj kapljic. Mož je hotel s tem nekako zunanje pokazati notranje prepričanje svoje, da je pri tacih prilikah knezov lakaj morda mnogo več, nego župnik s pogorja! Po črni kavi, med katero so mladi duhovniki popevali: „V gaji zelenem na lipovi veji," počila je vest, da 25* 388 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. bode knez sedaj delil svoje avdijence. Govorica takoj utihne, in marsikomu se je videlo na lici, da mu vest ni prav po godu. Zapuste obed-nico in se preselijo na koridor. Kmalu se prikaže galonirani škofovi strežaj — in izreče prvo ime. Poklicani se pretrese, s kvadruliranim robcem si pogladi obraz, pogleda si malo pod noge —- in odide za slugo. Mnogo jih pride na vrsto: potem pa se vračajo, ali potrti, ali pa radostni, kakor je knez ravno delil svojo milost, ali nemilost. Naposled pride zopet sluga ter zanoslja: „Gospod Filip Tekstor!" Le-ta urno pristopi. Pri strani ob zidu se je tiščal in nikdo ni hotel govoriti ž njim. „Kaj hoče ta izprijeni dijak pri knezu!" Skoraj glasno so se napravljale take in jednake opazke. Ali Filip odide s strežajem. Pri vstopu v visoko škofovo sobano se mu je nekoliko skrčila visoka oseba. Pri vhodu obstoji. Ker so bile pri oknih spuščene zavese, vladal je skoraj mrak v prostoru. Knez je bil, kakor znano jako nervozen, za tega delj ni ljubil jasnih, solnčnih žarkov. — Kavno vhodu nasproti je viselo na steni velikansko zrcalo. Ko se mu oko privadi mraka, opazi Filip, dvignivši pogled, ondu v steklu temno svoje obličje. Knez, sedeč na mehkem stolu, obrne obraz proti njemu. Z belo roko, na kateri je tičal drag kamen, pa si je dal opraviti pri cvetji, ki je v dragoceni vazi stalo na mizi. »Poklical sem Vas," izpregovori zveneče, „ker ste po grofu Antonu izrekli prošnjo, da bi smeli z mano govoriti. A sedaj bi rad vedel, kaj hočete Vi od mene?" Ko se Filip z mesta ne gane, zgrbanči se čelo knezu in škofu. V veliki milosti mu je dodelil avdijenco, a sedaj neče skazati spodobnega počeščenja višjemu svojemu pastirju; sedaj tiči pri vratih, in niti koraka ne stori, da bi poljubil prstan na blagoslovljeni roki. V tem pa je bil škof Janez Evangelist jako občutljiv! „Kaka je torej želja Vaša?" vpraša z nova ter nekako strastno prime za zlati križec, ki mu je visel čez prsi. »Knežja milost!" odgovori oni mehko, „prišel sem k Vam prosit — miloščine in sedaj sem v stiski, kako bi besede uvrstil, da bi Vam, knez in škof milosti vi, prijetno donele, in Vam ne utrudile visokega duha! Dana Vam je oblast, dane so Vam moči in pravice, in izročenih Vam je toliko talentov, da Vam bode težka odgovornost, če jih ne bo-dete obračali v prid!" Knez vstane s sedeža svojega. Nekje pri oknu pa je bil prišel solnčni žarek v sobo ter mu obsijal prstan na roki, da švigajo iskre Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 389 ž njega. Ta govorica, ki je bila nenavadna za knežje uho, je pri tej priliki vender povikšala pozornost pri knezu. „Vi ste dejali, da prosite miloščine," izpregovori dobrovoljno, „a reči moram, da Vaš govor ni tak, ki bi vzbujal usmiljenje in dobrot-ljivost! Toda moje srce je mehko, in kjer sem videl v resnici potrebo, delil sem vedno s polno roko, ker je nam ravno dan poklic celiti rane in brisati solze!" „Lep in blag je ta poklic! Ali miloščine ne prosim zase, pač pa za trpina, ki nosi na telesu svojem toliko ran, da jih niti Job ni toliko imel v najhujši svoji nesreči; ki je prelil že toliko solza, da bi se napolnilo ž njimi jezero; za trpina, ki je tako nesrečen, da se joče zemlja sama pod njim!" „Kdo je to?" vpraša knez sočutno. „Ta terpin" — in Filip v strasti pristopi, — „ta trpin, knežja milost, je ubogi narod, stanujoč in vzdihujoč po ubornih slovenskih kočah, narod, ki tava v duševni temoti od stoletja do stoletja, kakor bolnik, ki ne more niti živeti, niti umreti!" Ko škof ničesar ne odgovori, nadaljuje Filip: „In Vi, knez in škof milostivi, vprašali bodete sedaj, čemu Vam vse to pripovedujem? Vprašali bodete: ali nisem v ljubezni služil stanu svojemu ? Ali nisem delil dobrot svete vere z udanostjo in prepričanjem? Ali nisem pohajal bolnikov na revnih ležiščih ter jim vlival tolažbe v dušo, ko se jim je odperala večnost? Ali nisem vestno delil med ubožce, kar mi je ostajalo od mize, in ali nisem vsekdar učil ljubiti sovražnikov svojih ter jim odpuščati vsako krivdo? Blaga dela so to, in večno plačilo Vam izostalo ne bode! Dane pa so Vam še višje moči in pravice in izročeni so Vam talenti, a nekaj ste jih zakopali v zemljo, kjer leže brez prida in koristi. Kaj ste storili za narod trpeči? In če bi le-ta od najvišjega pastirja svojega zahteval račune, morali bi Vi, knez in škof milostivi, s krvjo obliti spoznati, da se opravičiti ne morete!" „Ostre so besede Vaše!" odgovori knez, ne v srdu, ker je vse-kako občutil, da sveti ogenj, plapoleč v mladi duši, vsaj nekoliko opravičuje predrzne besede. „Cul sem že o vas fantastih!" ponavlja knez, „a da ste tako ža-roviti, nisem menil! Toda svet ni takov, kakor se slika v dušah vaših! Višjih razmer zahtev še ne poznate, Filip Tekstor, če pa kaj časa živite, spoznali jih bodete tudi!" »Višjih razmer zahteve," vzklikne Filip, „kaj so li druzega, nego pregreha zgodovinskih časov. Niso jih poznali naši apostoli, niti učenci in nasledniki njihovi. Te višje razmere zahtevajo, da mora okosteneti 390 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. vsak ud naše družbe, da si mora zamoriti sama sebi duha, da mora potem nositi vedno mrtvo srce v sebi, mrtvo srce, če tudi cvete na okrog vzpomlad, poj6 ptice pod nebom in se žari priroda v vsej svoji krasoti. Višje razmere so samo izgovor, in vsak, kdor se ne upa na pekoče solnce delapolnega življenja ter bi rad prespal trenutke bodočnosti v senci duševne lenobe, ima te razmere takoj pri roki in opravičuje ž njimi brezplodno postopanje svoje. Ali Vi, knez milostivi, sklicevali se pri blagem Svojem srcu ne bodete nanje, in če se bode zbral narod okrog Vašega prestola, pomoči in rešitve proseč, tedaj mu ne bodete odgovorili: tiči v temi, v kateri si tičal do sedaj, ker višje razmere zahtevajo tako." »Moj Bog, kaj mi govorite!" „Vaša milost bodite milostivi in dovolite mi, da izgovorim. Le malo besed mi teži še dušo, in takoj hočem končati!" »Govorite torej!" „Stolica svetega Maksima, katera Vam je izročena v teh dnevih, dviguje se kakor siva skala iz minulih časov naroda našega. V njenem vznožji je trpel narod, in njegove usode so pluskale sedaj burno, sedaj rahlo ob njo. Na njej so sedeli možje, različne narodnosti, plemenitaži, ki so v mehkem življenji tratili čas in o katerih se sedaj še samo to ve, da so se rodili, in da so konečno v Gospodu zaspali." „Ostro sodbo izrekate! A mladi svet je že tak!" „Sodbo prepuščam drugim. Nikakor ne štejem Vašim knežjim prednikom v zlo, da niso bili drugačni. Kar je v življenji (o večnosti, knežja milost, ne govorim) najvišje, tega niso poznali!" „In kaj je to?" vpraša škof radovedno. »Ljubezen do materinega jezika! Kdor je ne pozna, stoji v življenji s prozo v srci, in svetišče najvišjih uzorov mu je za večno zaprto. Spoznanja grenke pijače mora piti, ne, da bi ga tolažila poezija, ki veje iz materinih sladkih glasov. Življenje mu je temna noč, po kateri razsaja vihar, in v kateri so se vesoljnega obnebja svetle zvezde zavile v goste megle. Življenje mu je, kakor starodaven gozd, v katerem so okamenela drevesa, in okamenele veje na njih!" Ko škof ničesar ne odgovori, nadaljuje: »Najlepši trenutek v življenji, visoki gospod, je pač tisti, ko se človek zave te poezije, s katero je obdana domačega jezika beseda vsaka, ko se človek zave, da mora ta jezik ljubiti nad vse. Dobro se ga še spominam tistega trenutka! Vsa se mi je pretresla duša, ali svet okrog mene se je hipno praznično preoblekel. Solnce mi je sijalo še jedenkrat tako svetlo pod visokim nebom in cvetoča vzpomlad na desni in levi se je vsipala še Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 391 jedenkrat tako žarovito materi zemlji iz srečnega osrčja. In tistega, ki je umiral na Golgati, prosim vsak dan, da bi tedaj, ko bodem s smrtnimi boji moral zapuščati to naše življenje, da bi tedaj zveneli okrog mene domačega jezika glasovi, da bi mi tedaj napolnovali dušo tisti mogočni občutki prve ljubezni — do materinega jezika! Ali Vaši predniki," dostavi Filip z mrtvim glasom, „niso je poznali te ljubezni, in za tega delj se tudi nikdar niso zavedli tiste grozne bede in revščine, katera je od očetov časov trla rod, ki se je zbiral okrog staro-slavne stolice sv. Maksima!" Nekaj časa je vladala tihota. Knez se zamisli. »Morda je nekaj resnice v besedah Vaših!" In po sobi prične hoditi. Pristopi k oknu ter dvigne zaveso, cla prisije solnce v sobo. Pred njegovim pogledom se razprostira rumeno obsejana ravnina: zlato klasje se ziblje vpisu, zeleni travniki se širijo vmes, in štrleči vinogradi se vrste med zračnimi logi. V ozadji pa se dviga ponosno gorovje s kipečimi svojimi vrhovi, na katerih počiva skoraj večni sneg. Knez se zamisli v pokrajino. „ Krasna zemlja," pravi mehko, „in dozdeva se mi, da sem še včeraj tekal otrok okrog domače hiše. Tedaj tudi nisem poznal druzega jezika, nego tistega, ki ga je govorila rodna mi mati." „In vender," pristavi otožno, „koliko Časa je preteklo od tedaj. To pa je resnica, poezija, ki veje iz materinega jezika, večno je resnična ! To čuti človek najbolj tedaj, ko v sivi starosti zapušča življenje!" Filip je bil med tem časom tudi pristopil k oknu. „Da, knežja milost, lepa zemlja je zemlja slovenska. Ali, kar jo diči najbolj, to je rod, prebivajoč po njej. Dolgo časa je ležala nemštva skala nad njim, in da ni poginil pod njo, pričuje dokaj, koliko plodnih močij mora imeti v sebi mali aprečudni ta narod. Probudil se je zopet, a probudila ga je samo ljubezen do materinega jezika. Na vseh mestih se je razpočila in razmelinila nemštva skala, in studenci narodne ljubezni udarjajo na dan, kakor udarjajo po dolgem deževji hudourniki iz zelenih bregov. Za vse, kar ima; ima narod slovenski zahvalo dajati jeziku svojemu. Moč tega jezika ga je probudila iz smrtnega spanja. Ali sedaj, ko se je ravnokar' probudil, slaboten je še, opoteka se sem, opoteka se tja, in podstave nima, na katero bi se stalno oprl. Nima vodnika, nima pastirja in tako je naravno, cla se moči drobe in da deluje vsaka glava in glavica po volji svoji! Ni ga stebra, da bi se okrog njega kristalizovalo narodno delo. Ali naj Vam še dlje govorim, knežja milost? Pri tacih razmerah dana je velika naloga knezu in škofu, se- 392 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. dečemu na stolici sv. Maksima. Moral bi zapustiti vzvišeno svoje mesto ter iti med narod. Prijeti bi moral za prapor, kakor vojnih čet zapo-vednik v najvišji nevarnosti, in biti prvi narodni vojnik, pravi narodni vojskovodja, katerega beseda bi se cula tudi v najoddaljenejšem mestu. Bil bi naroda pravi oče, in do neba bi ga povzdigoval rod hvaležni. Lepšega življenja, kakor bi ga imel takov knez in mož po volji božji, si misliti ne morem. In to je, kar sem Vam povedati hotel!" Zopet se zamisli vladika. Konečno pa izpregovori zaspano : „Kako pravi don Filip: Ich liess euch bis zum Ende reden — Anders, Begreif ich wohl, als sonst in Mensclienkopfen, Malt sich in diesem Kopf die Welt — Na stežaj so mi odprta groba vrata in stolica svetega Maksima postane kmalu sirota. Kaj hočem jaz? Morda poznejših kdo, morda! Z Bogom, mladi prijatelj !" Knez pozvoni. Videti je bilo, da neče dlje govoriti. Strežaj stopi v sobo. Filip odide z globokim poklonom. „Torej tudi mrtvo srce!" vzdihne sam pri sebi.------- Zunaj na koridoru so čakali gospodje. Nekateri so povpraševali Filipa, o čem je govoril s knezom in toliko časa. Ali v tistem hipu je stopil škof iz svoje sobe. Vsi se globoko priklonijo. »Opraviti želim kratko molitev v vaški kapeli, in želja moja je, da me spremite — tu se obrne knez k staremu župniku — Vi, gospod župnik Skala !" Skala, vesel sreče svoje, naglo priskoči ter pritisne ustna svoja na bliščeči biser na knezovi roki. Janez Evangelist si pokrije glavo in odide v milostivem razgovoru s Skalo. Za njim odide vsa družba. Ko so bili odšli gospodje in je Filip sam ostal na hodniku, imel je priliko čuti ta-le razgovor v zapuščeni obednici. „Pij še jedenkrat, Lovre!" čuje se hripavi glas domačega gospodarja, „pij še jedenkrat, raca pijana in veseli se z mano, da se je stvar tako dobro končala! To ti je starina, da je nimaš jednake v kletih svojih, dasi imaš vina obilo!" Glas Ernesta Malca je oznanoval, da je mož pil nekaj čez mero. „Le pijva ga !" oglasi se Lovre Sodar. Začuje se kup žvenket. „ Ali meniš, da se bodo res vsedali na limanice?" vpraša Lovre tleskaje z ustni. „Boš videl! Kakor muhe na medeno satje, če je postaviš na solnce!" odgovori Ernest, kriče. „A sedaj morava za njimi, ti suknjarji v so silno občutni. Se jedenkrat pijva!" Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 393 Zopet sta pila. „A, da ostaneš mož beseda, Lovre!" — in culo se je, kako sta vstala tedaj ter se bližala izhodu. — „Mož beseda, kakor skala. Nekaj tisočakov se ti smiliti ne sme!" „Moji tisočaki so tvoji, kakor rečem in basta!" bleketa Lovre. A kar si obljubil, moraš tudi ti izpolniti, saj veš!" „Aha," pravi Malec, „zanesi se name. Mesec dni j ne bode preteklo, in lehko se boš ženil, hi! hi!" »Meta bo moja!" „Kakor sem rekel, tvoja!" „In basta !" Filipa so zapuščale moči. Grozne besede so ga opalile kakor blisk, naslanjal se je k steni in nekaj trenutkov slonel je v resnici skoraj brez zavesti. Poštenjaka stopita na hodnik. „Ta bledi obraz," zajezi se Sodar, „ morda je kaj slišal." „Naj sliši," odgovori oni, „ta tako ne šteje. Ali hitiva, da jih doideva!" Nerodno odlazita po stopnicah. Filipu se napravlja tema pred pogledom, in zavedel se je groznega položaja še le tedaj, ko sta bila ona dva že davno odšla. — Petnajsto poglavje. v Krotka je nje duša kano golubova, A nje ime sladko kano med cjelova. Al šta mi to hasni dobro najugodnje, Kad nebo in zemlja rtizstavlja me od nje ! Stanko Vraz. Filip Tekstor je sam ostal na hodniku. Ko so odšli gospodje, bilo v mu je, kakor da se je probudil iz dolzega spanja. Zivo čuti, da je sedaj dospel do razpotja v življenji svojem in odpre se mu bodočnost su-hotna in solzna! To je vedel, da tu ostati ne sme. Moral bi si izru-vati srce iz telesa svojega, ako bi moral gledati, kako bodeta brezsrčna starca zvrŠevala svoje naklepe! Do danes se je časih še vedno tolažil, da morda ti občutki, ki so mu živeli v srci, niso ljubezen. Ali da so samo ljubezen, kakor se ljubita brat in sestra! Zdaj je vedel, da ni tako, zdaj je vedel, da je to, kar mu je težilo že toliko časa dušo, boleča, brezupna ljubezen! 394 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. Oditi je hotel, oditi je moral! Prej pa nego je zapustil kraj, kjer mu je padlo v srce seme prve ljubezni, moral je še jedenkrat videti njo, katere podoba mu je tako jasno živela v duši. Poprej jo je videl, ko je hodila po vrtu. Gre tja. Med potjo si dela sklepe, kako jej bode govoril. Kakor iskra se mu utrne sedaj v trpečem duhu sladka misel, da jej mora govoriti o ljubezni svoji ter jej povedati vse. In takoj je trdno sklenil, da jej odkrije vse, kar je nosil toliko časa skrito v sebi, da bi svet ne brusil jezikov in ne metal na čisto njeno podobo umazane pozornosti svoje. To vse jej je hotel povedati, da se vsaj v srdu ne bode spominala njega, ki je kakor Ahasver napravJjal se v dalnji svet! Da, vse jej je hotel povedati! Ponosneje je stopal na to med gredicami, kjer se je zarilo cvetje pozne vzpomladi. In bilo mu je, kakor da so dišave tega cvetja napolnile tudi srce njegovo, tisto ubogo srce, kjer je poganjala na kamenitih tleh nesrečna ljubezen krvavo cvetoče vrhove svoje. Urno stopa dalje. Poznal je vrt in dobro je vedel, kje bode dekle. V najdalnjejšem kotu je stalo nekoliko starih hrastov, velikanov z ob-rastenimi debli. Pod njimi v senci se je skrivala mala miza in klopi. Tu sem je bila prišla Meta tisto popoludne. Nekaj časa je brala v knjigi. Ko je Filip prihajal, slonela je z glavo ob starem deblu, pri katerem je sedela. Knjigo je bila odložila tik sebe na mizo in lahno položila roko nanjo. Tako v mislih je sedela in s pogledi sledila za oblaki, ki so pluli visoko po nebu ter se ravno tedaj zarili v zlatu zapadajočega solnca. Obrnivši oko od rumenih oblakov, vidi pred sabo Filipa Tekstorja. Ni ga še opazila, ko je bil pristopil. Po bledem obrazu se jej razširi svit sreče, ki pa takoj zopet izgine. Opazivši goreče poglede njegove, vedela je takoj, da mora napočiti ta trenutek! A sedaj, ko je napočil, se ga je ustrašila. Iz srca jej zakipi kri ter jej napolni mlado lice. Nem je stal Filip pred njo. S srečo na obrazu [in s cvetjem v srci je bil prišel! Ali pri njenem pogledu se razpršijo vsi upi, sreča izgine in hipno se posuši cvetje. Prešine ga bliskoma grozna misel, kaj potem, če bi ga ona tudi ljubila. Bila bi to strašna pregreha, ako bi jo s prokletstvom svojim potegniti hotel s sabo v prepade temnega • življenja! Nikdar ne! Globoko na prsi se mu povesi glava. Videč ga v tej revščini, topi se dekletu mehka duša in solze jej zalijejo oko. „Meta!" izpregovori Filip, ko je utolažil boje notranje, „k tebi sem prišel!" Ne upa se mu pogledati v obraz, da bi ne opazil solz, oko jej kalečih. Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 395 »Prišel sem ti povedat," nadaljuje zamolklo, „da moram še danes oditi, oditi daleč po svetu. Ker pa vem, da bodo metali kamenje za mano, očitali mi nehvaležnost ter obdali s črnimi sencami ime moje — zatorej sem prišel k tebi!" Beseda mu zastane; kar jej je hotel povedati, vse je bil sedaj pozabil. Iskal je po kotih duše svoje, kjer se je bila ravnokar razcvetela mala in krasna vzpomlad — ali sedaj je bilo vse prazno in ostal je le črni pepel nekdanjih spominov. Naposled sede k mizi, njej nasproti. Meti pa so se bile na licih še bolj razvile rudeče rože čistega devištva. „In glej, Meta!" prične zopet ter si nasloni na mizo z rokama obraz, „naj svet misli, naj svet sodi, kakor mu drago! Ali ne hotel bi, da bi tudi ti imela o meni take spomine, da bi tudi ti sodila tako, kakor bode sodil svet! Ne hotel bi, da bi se tudi v tvojo dušo vtisnila črna moja podoba! Pa čemu ti pravim to, Bog moj, čemu?" Filip umolkne in rahel vzdih mu pride iz srca. Z vsemi močmi je iskal besede, le jedne besede; in Bog ve, da bi mu ne bila prišla le-ta beseda čez ustna — da se ga ni usmilila ona, zavoljo katere je boril silni boj s svojo dušo. Dekletu se je milo storilo. Rahlo mu dene mehko, belo svojo ročico na glavo, rekoč: „Filip, poglej mi v obraz — in povej mi, da me ljubiš!" In zarudela se je, kakor mladi rožni cvet vzpomladi. Po njem pa se razburijo vsi občutki in pozabljen je svet okrog njega, pozabljen in vtopljen v večno temo, iz katere se mu svita le njena krasna podoba. Ona je v sramežljivosti svoji vstala. Tudi Filip vstane in vzklikne srečen: „Meta!" Ležala mu je na prsih! In brez besedij, brez besedij pritiska k sebi glavico njeno! Ali je bil to greh, da sta se revna črviča v neskončni stvaritvi tako ljubila? Narava se ni zavila v temo in na nebu je še vedno rumenela zarja zahajajočega solnca! Nekje tam gori v razprostrtih vrhovih starih hrastov je sedel kos na veji ter pošiljal v hladni večer milobno svojo pesen. Ta pesen je donela po gaji in sladki njeni glasovi so prihajali tudi v prekipeči srci tu doli ter se družili ondu s harmonijami ljubezni, s harmonijami sreče. Iz te sreče ju probude lahni koraki. Nepričakovano je bil prišel po peščenem potu knez Janez Evangelist. In sedaj je stal pred njima v vijoletnem svojem talarji in z zlatim križem na prsih. V roki pa je držal s srebrom kovano knjigo, brevir svoj. Knez je na deželi svoje molitve rad opravljal pod milim nebom. Za tega delj je bil tudi tisti dan 396 J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. prišel na nižavski vrt in po peščenih stezah hodeč, prebiral sveto knjigo. Po obrazu se mu razširi nekak dobrovoljen smehljaj. „Tu je vir Vašemu navdušenju, Filip Tekstor. Cherchez la femme!" Ponosno se obrne, odpre knjigo ter počasi odide. (Dalje prihodnjič.) Bajke in povesti o Gorjancih. Spisal Janez Trdina. 20. Zagovorniki. (Konec.) ekako okoli leta 1860. slišali so se ob Krki prvi glasovi, da živi v Celji slep župnik, ki ima papeževe blagoslove. Ko je po-potoval v Rim, začeli so o njega prihodu v vseh cerkvah zvonovi sami zvoniti. Po tem znamenji je spoznal papež, da je župnik svetnik in mu je podaril vse svoje apostolske moči in milosti, med drugimi tudi to, da sme dajati odvezo brez izpovedi. Dolenjce je ta novica silno razveselila in razburila. V Celje so jeli romati najprej posamezni, po tem pa cela krdela. L. 1867. se je osnovala pravilna pošta, s katero je šlo vsak teden dvanajst do petnajst grešnikov k slepemu župniku po odvezo. Vozil jih je navadno Prečinčan Jože. Nekateri so se izpovedali, kakor doma, drugi so povedali dve, tri besede, pa je bilo tudi dobro. Se druge je vprašal gospod sam, če so storili tri največje grehe, menda uboj, požig in krivo prisego. Mnogim pa je oprostil grehe in jim dovolil k obhajilu iti tudi brez izpovedi, ki je bila prav za prav res nepotrebna, kajti so mu bili po občem mnenji vsi grehi bolje znani, nego grešniku samemu. Romarji so mu dajali pridno za maše, kar jih je bolelo tem menj, ker so bile pri njem tako dober kup, po pet grošev in še ceneje. Nekdo mu je pomolil za jedno cel goldinar. Slepec pa je dejal: To je preveč zate, ki si tak revež. Drug romar pa ga je prosil, da bi vzel od njega, ker je siroten, dva groša. Župnik je zagrmel nanj: Lažeš, ti si skop, ne pa siroten! in tako se je zopet dokazalo, da so mu znane vse skrivnosti, da je vse vedoč. Pripovedovali so se o njem še mnogi drugi čudeži. Med njimi je bil gotovo največji in najbolj zanimljiv ta, da se je na tolikih krajih porodil. Gorenjim Podgorcem je pravil, da je Podgrajec, dolenjim, da Šentjoščan, m Mrtva srca. Povest. Spisal dr. I v a n Tavčar. Šestnajsto poglavje. Don Cesar: Und seine Schwester ! Chor : Wehe I Wehe ! Wehe ! Chor (Bohemund): Ea ist gesprochen, du hast es vernommen, Das Schlimmste weisst du, niohts ist melir zuriick I Schiller : ,,Die Braut von Messina". roti večeru tistega dne je sedel Ernest Malec v svoji sobi. Odtegnil se je družbi, ker je hotel sam s sabo premisliti še je-denkrat vse dogodke, ki jih je ravnokar doživel. Ali najprej je hotel govoriti tudi s hčerjo Meto, da bi se še danes vse dognalo. Ukazal je bil strežaju, naj poišče gospodično. Zdelo se mu je, da je predolgo ni. Malo ga je pričelo skrbeti in po mehkem stolu se je premikal tja in sem. Tu in tam si je potipal z roko za vrat. Imel je občutke, da ga hoče zavratnica zadušiti. »Kje tiči toliko časa!" reče jezno, pograbi steklenico na mizi ter si nalije črnega vina v kupo. Ko je izpil, zajezi se na muhe, katere so mu sedale po potnem obrazu. V srdu je z modrim robcem tolkel za njimi. „Saj je huje to čakanje, nego sem menil! Preklicana golazen!" In zopet je vihtel modri robec po zraku. Tedaj je prihitela hči Meta v sobo. „Tu sem, ata!" Bila je rudeča kakor cvet. „Kje si bila, da te tako dolgo ni?" vpraša stari s kislim glasom. „Na vrtu!" odgovori in nehote se je še bolj zarudela. „Cemu ti je treba toliko krvi v licih. Saj se ne kuri na vrtu! Ha! ha!" Dajal si je pogum, za tega delj se je glasno smijal slabemu svojemu dovtipu. t)r. L Tavčar: Mrtva srca. 451 „Sedi, Metka, sedi!" pravi mehkeje. „Sedaj je škof na vrtu in gospodje so se razkropili! Sedaj utegnem in s tabo sem hotel govoriti. Jezna pa mi ne smeš biti! Imaš nekaj vojaškega, nekaj odločnega, kar še celo mene, ki sem vender oče tvoj, časih spravi v strah. To bo revež prihodnji mož tvoj!" Zopet se je smijal, da bi ga ne zapustil pogum. Hči sede tik njega na stol. ;;Tako je prav! Tu sedi tik mene!" S tolsto svojo roko tipa po mehki njeni ročici. „Silno te imam rad, Metka!" In zopet gladi njeno ročico. „Rajši od Viktorja, ki mi v jedno mer zapravlja denar. A tudi ti me moraš rada imeti, to ti rečem!" Tu izpije kupo vina. „Malo vina potrebujejo moje stare kosti!" opravičuje se, potem pa se jej z nova sladka: „Rad te imam, in ti mene tudi, ali ne, Metka?" „Da! da!" odgovori Meta hitro. „Nekaj bi te prosil, otrok sladki! Nekaj mi moraš na voljo storiti!" „In kaj, ata!" Stari si briše z robcem plešasto glavo. Sedaj je prišel odločilni trenutek, a vedel ni, kakšno besedo naj rabi, da bi dekle ne vzkipelo. Zagleda se v arabeske na steni ter premišljuje. „Nič tacega," odgovori počasi, „da bi se ti bilo bati. Ha! ha! Ženina imam za te, ha! ha!" v „Zenina?" Vsa kri jej izgine iz lica, in kakor blisk se dvigne s sedeža svojega. Stari se dela, kakor da ni opazil vtisa svojih besed. „Prihajaš v leta, Metka, in starost je najhujša bolezen pri dekletih, ha! ha!" Neprijetno se je smijal. „Tu pa se je častitljiv mož, dober mož, oglasil pri meni in poprosil za roko tvojo. Dejal sem si: dekle prihaja v leta, a snubači so bele vrane. Prideš v leta. Tista mehka kožica na lici se izgubi, izgubi se tudi svetlost las in šibkost telesa! Potem pa snubačev ni. A sedaj se je oglasil častitljiv mož, poštenjak, in vzeti te hoče!" Ni jej gledal v obraz, ko je govoril te besede. Meta je slonela pri stolu ter skozi okno obračala pogled na večerno zarjo, zlatečo sivo gorovje. Dobila je bila nekje kos belega papirja in trgala ga mehanično, da se je pred njo po parketu napravil bel sneg. Konečno se obrne proti njej. Smilila se mu je, ko je tako bleda stala pred njim. Vstane in jej z debelimi prsti pogladi lice. 29* 452 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. „Čemu se plašiš, golobica," vpraša boječe, Jedenkrat se moraš vender možiti. Saj ste dekleta za to na svetu, ha! ha!" Ojačila se je: „A jaz se ne bom, ata, ne, ne!" Srpo ga pogleda, tako da Ernest Malec nehote zopet sede. „Sedi tudi ti, Metka! Moj Bog, saj ti še povedal nisem, kdo te hoče. Ti pa hočeš takoj vse preobrniti, voz in voznika!" „Kdo je? Se vedeti nečem! Malo me je skrbi!" Prične jezno hoditi po sobi. Staremu upade srce. »Poslušaj me vender, prepelica moja! Poslušaj me vender!" „ Nečem!" „Sodar bi te rad, in to je vender tehten ženin !" „Sodar, sladko-dišeči tisti notar?" „Kaj notar! Ta je še otrok in zate ni. Ali vzel bi te stari, Lovre Sodar. Dobra duša je in kar je še bolje, polne ima vreče in shrambe. V svilo te bo oblačil ter ti plesal čisto po tvoji volji. Okrog prstov si ga boš ovijala in dobro življenje boš imela. In to je glavna stvar!" Meta postoji pred njim. Ne odgovori mu takoj. Srd jej dviga prsi in z bleščečimi očmi zre na roditelja svojega. „Stari Sodar?" vzklikne zaničljivo s suhotno zvenečim glasom. „~Vi bi me torej radi spečali, ata, kakor spečate udebeljeno živinče iz hleva! In Vi ste mislili, da se bom v resnici dala položiti na tehtnico, da me prodaste, kakor voz starega blaga! Rajša grem služit, beračit po svetu, nego bi se udala temu staremu grešniku!" Tik nje na mizi je stala kupa. V srdu svojem jo pograbi ter trešči po tleh, da se razbije na drobne kosce. „Rajša grem beračit! In ta človek, ki mi je že od nekdaj tako neprijeten z debelimi svojimi očmi. Prodati me hočete!" Z belimi zobmi si grize ustna. „ Po čakaj no, Metka, da ti povem in razložim. Ne bodi, kakor vrelo mleko, ki takoj prekipi. Naj ti povem!" „Rada bi vedela, kaj mi imate tu pripovedovati," odgovori hči trpko. „Vi me hočete prodati, a jaz se prodati ne dam. To je vse in druzega nič, pa — basta, kakor bi rekel sivolasi ženin moj! „Ti ne veš, kako se mi godi," tarna stari, „ti tega ne veš!" S tresočo roko si pogladi svetlo plešo ter globoko vzdihne. „Ti misliš, da je vse tako, kakor se vidi. Pa ni! Ko ti spiš, tedaj tarejo očeta tvojega skrbi, in spanje mu na trudne trepalnice sesti neče. Časih bi rad, da bi zaspal in se več ne probudil!" Obstala je pred njim. Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 453 „In kaj potem?" vpraša ostro. „Imel sem nesrečne kupčije. In sedaj, da ti povem resnico, zapravljeno je vse. Ce naši dolžniki danes hote, spode me lahko izpod strehe prednikov mojih, mene in vas otroke. Take so reči, ljuba Meta moja. Kaj potem? vprašala si. No, potem nam res ne ostaie druzega, nego v beraška palica! Z njo po svetu širokem!" Ko hči ničesar ne odgovori, dostavi še: „Pri tem je najhuje to, da si lehko pomagam, če imam le male vsote. Zopet bi prišel denar v hišo, in revščina bi se odgnala za vedno. Revščina, ki je tako grozna, če je človek kdaj v obilnosti živel! Potrebujem samo štirideset tisoč. A te moram imeti, moram imeti, če jih imam iz tal izkopati!" Vstane in trd mu postane obraz. „Da mi jih Sodar, ali da mi jih samo tedaj, če dobi tebe v zakon. Sedaj ve.š, kako je. Boljši je star mož, nego stradanje!" ,,To mislite Vi, ali jaz sem drugačega mnenja! Za ves svet ga nečem, tega umazanega skopuha. In če pride danes Nižava na nič in mi vsi ž njo! Dajte me živo v grob! Samo tega starega človeka ne! Če mi poda roko, mi je, kakor bi čutila na koži svoji mrzlega kuščarja! Z vsemi močmi me ne pritirate v ta zakon. Za tega delj govoriva rajša o pametnejših rečeh!" „Meta," zastoče stari, „pomisli vender, da nas rešiš vse. Tudi je star in umrl bo kmalu!" Suhotno mu odgovori: „Otročja ljubezen mi ne naklada tacega bremena. Tudi roditelji ne smejo zahtevati od otrok svojih, da bi se njim na ljubo usmrtili. In za me bi bilo to hujše od smrti. Da bo kmalu umrl! Te prozajične tolažbe bi si ne hotela privoščiti. Duša moja ni njiva, kjer bi poganjale take strupene rastline. Bogii dajem hvalo, daje tako! Naj živi vso večnost. Jaz pa ga vzela ne bodem. Rajša še danes zapustim Nižavo in če hočete samo z obleko, ki jo sedaj nosim na sebi!" ,,Ali je to zadnja beseda tvoja ?" „Zadnja! Da bi tega zaljubljenega starca sleparila ter mu metala pesek v oči vse dni, ki jih bode še preživel v sivi starosti, za to sem predobra. Hiinavstva ne ljubim, in če se mi še tako drago plača. Tudi je še drag uzrok!" ,,Drug uzrok!" „Drug, in sicer najglavnejši. Takoj od pričetka sem hotela govoriti o njem, ali s svojim Sodarjem in tisočaki njegovimi ste me razsrdili preveč. Pozabila sem, ali sedaj je še vedno čas, da govorim !" ,,No kakšen je ta uzrok?" 454 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. „ Važen, kakor sem rekla. Sami ste dejali, da sem že v letih, in da se mi je čas možiti. Mislila sem že na to in srce moje si je poiskalo ženina, ki je boljši od Sodarjev, in če jih priženete celo armado!" ,,Ti imaš ženina," vpraša oča sarkastično, „in za hrbtom mojim si si ga izbrala? Vraga, to mi napravlja veselje. Konečno pa vender ni kako v nižavski hlapec, ali kako v drugi mladenič take in jednake romantike, ha! ha!" Nekaj časa se smeje, potem pa vpraša: „Ali smem vedeti, kdo je ta plemeniti ženin, ki je po volji deviškemu srcu tvojemu?" „Smejete se lehko, ali pomagalo Vam ničesar ne bode. Vzamem ga vender, če je še tako smešen v Vaših očeh!" ,,Povej vender, kdo je." »Filip.« „Kak6v Filip?" „Tekstor!" „Filip Tekstor!" Počasi je izgovarjal zlog za zlogom. Poskušal je vstati. Vidno mu je kri zapuščala lice, da je bil takoj bled, kakor stena. Odpiral je usta in z nekakim smrtnim strahom opazoval hčer, ki je mirno stala pred njim. Konečno se mu izruje vzklic: ,,Ali si zblaznela!" „Zblaznela!" odgovori dekle in ponosno se dvigne. ,,Ali ste res mislili, da tako po denarji hlepim, da bodem vzela v zakon moža, ki ima sive lase in polno vrečo denarjev? V tem sem premalo Vaša hči, ata! Naj si v obdrži oboje, denar in sive lase. Živo sem si ohranila srce in bolje, da sem srečna v uboštvu, nego nesrečna v bogastvu. To je trdni moj sklep, in če je Bog razsodil, da mi je s Filipom trpeti in stradati, bodi v tako! Se verujem v ljubezen in upam, da me ta vera nikdar zapustiti neče!" Vstal je bil med njenim govorom. Sam s sabo mrmra besede. Iz steklenice si nalije vode na robec ter si moči vročo glavo. ,,Ti ne veš kaj delaš, kaj govoriš!" „Dobro vem, da Vam ni všeč, kar govorim. Pomagati si ne morem! Kaj me skrbe Vaši rudokopi, Vaše trgovine in Vaše špekulacije ! Da me le Filip ljubi!" „Dekle, ti si po polnem zblaznelo ! Moj Bog, ali sem bil slep ! Da bi ga bil pustil v Rusijo, v Sibirijo, ali tja, kjer je večni led in sneg! Da nisem opazil ničesar!" Obstane pred njo in jo prime za roko: ,,Vse to si izbiješ iz v v glave! Ce ne, prekolnem te še danes! Se danes te spodim, da boš šla bosa od hiše. Ti ne veš, kakšen sem, če se raztogotim ! Moj Bog, kaka nesreča!" Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 455 ,,Izbij si ga iz glave!" tarna starec in teka po sobi. ,,Ne morem! Nečem!" ,,Nečeš, Meta, nečeš?" „Nikdar ne!" ,,Hočeš me torej prisiliti — —?" „Storite, kar Vam ljubo. Saj sem že dejala, da grem danes od hiše, in bosa, ako treba!" ,,Imej pamet, dekle, imej pamet! Za Boga, ti ne veš, kaj počenjaš!" ,,Vi branite Sodarjeve tisočake, jaz pa pravice srca svojega!" ,,Sodarjeve tisočake! Naj jih vzame vrag! Meta, usmili se me! Usmili se bele glave moje! Vzemi, katerega hočeš. Sodarja zapodim in vrata mu pred nosom zaprem. Pomagal si bodem na kak drug način. Naj se mi proda vse, samo tega človeka pozabi! Zavoljo usmiljenja do mene ga pozabi!" Z jokajočim glasom je govoril te besede. Ali vtisa vender niso napravile. ,,Ne morem in nečem !" odgovori hči ostro. Zbodljivo pa še pristavi: „Zdi se mi, da igrate komedijo, ata!" ,,Komedijo ! Ti se šališ iz starega očeta svojega! Tudi prav!" Sede na stol. Obriše si obraz, izpivši kupo vode. Nekaj časa molči ter se pri oknu zagleda v krajino, katero je pokrival tedaj že večerni mrak. ,,Ako hočeš sama tako," izpregovori zaspano, „mi je tudi prav. Ali nocoj to noč bodeš še jokala, kolikor nisi še vse svoje dni. Sedi in poslušaj! Kratka bo pripovest, ali bolje bode, če jo poslušaš sede!" Dekle molče sede. Z nekako grozo jo napolnijo mrtvo-zaspane besede očetove. „Sedaj poslušaj! Ker si sama hotela, povedati ti moram vse. Dolgo je že od tedaj, ali sence tistih časov sezajo še sedaj v življenje moje!" Po kratkem premolim nadaljuje: „Nekdaj v mladosti svoji sem imel prijatelja. Dober človek je bil, ali jaz sem ga opeharil in pahnil v nesrečo! Mlad sem bil in strasti so kipele po meni. Mnogo sem grešil in če bi imel kaj vere, ne zatisnil bi v no^i nikdar očij. Ali ti časi so pretekli. Kaj hočem! Mlad človek ljubi svobodo, prostost, in ne more prenašati nikacih okov!" ,,Mene pa vender hočete ukovati — —!" ,,Potrpi, takoj zveš vse! Imel sem torej mladega prijatelja. Imel je ponižno, mehko naravo, in dobri prijatelji so smeli na njem drva cepiti, tako pohleven je bil. Njegova največja nesreča pa ni bila ta krotka in 456 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. nad vso mero ponižna narava. Največja nesreča mu je bila mlada, prekrasna žena, ki ni bila niti ponižna, niti mehka! V hišo sem prihajal in ta ponižni in dobri človek me je še sam vabil. Ako me ni bilo jeden dan, vprašal je takoj: kje si tičal, da te ni bilo? In tudi žena me je tedaj vedno vpraševala, kje sem ostal, da me ni bilo? Za tega delj sem prihajal, prav obilokrat prihajal. Dobri prijatelj pa me je puščal pri ženi svoji, hodil po svojih hlevih ter se veselil tolstih svojih volov, katere je potem drago prodajal na Hrvatsko ali Bog ve kam. Jaz pa sem tičal pri ženici in drobil sem jej sladke besede. Bil sem človek, v katerem so kipele vse strasti. In tedaj sem še tudi obilo denarjev imel, ki jih sedaj nimam! Privadila se me je počasi; tako zelo se me je privadila, da sem jo smel nekega dne poljubiti v lice, dasi je bila žena prijatelja mojega, bratranca mojega Vida!" v „Cemu mi govorite o teh ostudnostih !" Srdito je vstala s sedeža. Prijel jo je za roko ter jo s silo potisnil na stol. „Tu sedi in poslušaj! Sama si hotela tako, torej poslušaj, in izpij, kar si si natočila. Da, draga, na Višavi se je vse to godilo. In tisti osleparjeni revež je bil moj bratranec Vid, ki je potem v širni svet pobegnil ter pustil na Višavi drobno in krasno ženo svojo. Morda si kdaj kaj cula o tem. Mogoče ! Dolgo je od tedaj. Gotovo pa nisi do danes vedela, čemu jo je ta ponižni Vid potegnil v dalnji svet. Sedaj bodeš zvedela vse! Nekega večera je bilo. S Klaro, tako je bilo ime Vidovi ženi, šetala sva se po temni gozdni poti. Mož je bil odrinil s puško nekamo na polje. Morda je hotel vrabiče streljati, ki so mu vhajali v v proso. Čemu naj bi tičal doma, saj je bila žena v dobrih rokah, ha! ha! Po temnem potu sva se sprehajala, a jaz sem grešil na temoto. Tik starega kostanja sem poljubil ženo bližnjega svojega na sladka njena usta. Ubogi Vid pa je tičal za kostanjem. Vse je videl in vse slišal. Namesto, da me je s strelom kakor vsteklega psa podrl na tla, grizel je jezik in molčal. Po noči pa je spravil otročiča svojega v potno torbo ter izginil čez gore. Takšen ponižen človek je bil bratranec moj, Vid!" „Moj Bog, čemu mi vse to pripovedujete?" vpraša hči nestrpljivo. „Cemu? Takoj zveš in še prezgodaj. Kakor sem rekel, izginil je naš preponižni Vid čez gore. Tu na Višavi pa je ostala vitka njegova ženica. Kaj je nama ostajalo, nego sladka ljubezen? In tej sva se tudi udala z vso silo kipečih src. Konečno pa se človek naveliča vsake ženske, in če je krasna kakor boginja. Tudi Klare sem se naveličal. No, ali vse to ne spada semkaj! Spoznal sem se s tvojo materjo, in ker mi ni kazalo, za vse večne čase nositi bremena skrivne ljubezni, oženil Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 457 sem se. Morda si zopet cula, da seje na dan poroke moje ustrelila gospa z Višave. Govorilo se je obilo, ali konečno je obveljalo mnenje, da se je usmrtila zavoljo toge in žalosti. Dobri ljudje so dejali, da ni mogla prenašati puščobe na Višavi, videč srečo in veselje na Nižavi! Prav mi je bilo tako. Ali v resnici se je ustrelila zavoljo mene in ne zavoljo nezvestobe moževe, ki jo je bil zapustil ter odrinil v široki svet! To pa še ni vse. Zveza moja s Klaro ni ostala brez nasledkov. Dobila sva sina in ta sin — — —" „In ta sin!" Strastno seje dvignila Meta. Vsa kri jej zapusti lice. Oči se jej široko odpro in v grozi in strahu zre svojemu roditelju v trdi obraz. S tresočo roko se opre na mizo in ponavlja z zamolklim glasom: „In ta sin?" „Da, da, ta sin je Filip Tekstor!" „Filip Tekstor!" vzdihne. Obide jo slabost. Po parketu se je zgrudila, da je niso vzdržale roke roditeljeve, ki je toliko gorje prouzročil otroku svojemu. — — Drugo jutro je odhajal knez Janez Evangelist. Pred Nižavo stoji njegov voz in konja se penita v sreberno-kovani opravi. Tudi druzih vozov se je bilo nabralo in vse je čakalo na odhod. Hlapci so pohajkovali med vozovi ter pričakovali gospodov. Naposled stopi škof iz poslopja z vso množico spremljevalcev. Prišel je tudi hišni gospodar. Ko stopi knez na dvor, pade na kolena ljudstvo, katero je bilo prišlo »gledat". Janez Evangelist se ozre po navzočnih ljudeh, povzdigne belo drobno roko in jih blagoslovi, leno in takisto življenja trudno. Potem se obrne k hišnemu gospodarju. „Da se zopet kmalu vidimo, gospod Malec! Vero imate! Vi ste naš mož !" Zbranim gospodom pa reče: „Gospod Blagor, želja moja je, da prisedete k meni!" Z župnikom sedeta v voz. Kmalu potem oddrdra vsa vrsta tja v pogorje, v deželo, kjer je hotel knez deliti birmo. Pred Nižavo pa ostane Ernest Malec, in dolgo časa zre za odri aj očimi : „Vero imate!" Ali res? Ernest Malec je bil tedaj pač v tacih okoliščinah, da ni smel imeti — nikake vere! — (Dalje prihodnjič.) 458 J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. Bajke in povesti o Gorjancih. Spisal Janez Trdina. 21. Peter in Pavel. |o je dopolnil general Erger-Berger trideset let, začutil je potrebo, da gre v pokoj. Za domovino si je bil nabral že toliko zaslug, da se je zdela gospodi njegova želja po polnem pravična. Dali so mu odpust brez dolzega odlaganja. Slabo mu se ni godilo niti v vojaški službi, ali jesti in piti vender ni mogel vselej, kar in kolikor bi bil hotel. Doma na graščini pa si je uredil življenje v vseh rečeh po svoji volji. Delal in premišljeval ni nič, take sitnosti opravljali so mu uradniki in družina. Po dvanajst ur na dan je spal, drugo polovico časa je porabil za tri glavne svoje zabave: lov, tepežkanje in jed. Lov je ljubil samo za to, da se naužije v hosti zdravega zraka in si ohrani zdravje. Zaradi ogromne debelosti ni mogel hoditi peš. Prejšnje čase so ga nosili hlapci, zdaj pa se je vozil na zlatih kolih, katera je dobil v dar od turškega cesarja, prijatelja svojega. V gozdu je dal izkrčiti daleč v goro prav položno in široko preseko, po kateri se je lahko vozaril. Streljal in ubijal je živali tako naredno, kakor mnogi drugi veliki gospodje tiste in tudi še pozneje dobe. Lovci so mu prignali pod nos kako ranjeno srno, ki je komaj gibala, grof jo je pogodil in vsi gonjači so zavpili: „Slava! General Erger-Berger je prvi lovec na Dolenjskem in Hrvatskem." S časom se mu je primrzil takšen lov, zdel mu se je pretežaven in zamuden. Nadomestil ga je s šalo, ki je bila gotovo pametna, da si ne baš duhovita. Lovci so morali poskrbeti, da se je nameril po kratki vožnji na divjačino, ki ni bila le obstreljena, ampak tudi že mrtva, odrta in — pečena. Kadar se je prav posebno udobro-voljil, kratkočasil se je najrajši s tepežkanjem. Vozniku, hlapcu ali kakemu drugemu človeku, ki ga je srečal, založil je s pestjo pljusko, ali ga brcnil od zadaj, ali mahnil po njem na vso moč s palico, ali pa ga zbodel v stegno z ostrim šilom. Tega ni delal iz jeze, nego za svoje veselje, da se je smijal. Kolikor bolj se je udarjenec in ranjenec zvijal, kremžil in cmeril, toliko ljubše je bilo grofu, tem obilnejšo nagrado je vzprejel od njega za bolečine. Pograbil je vsakega, kogar je tepel, za uho ali za nos in ga vlekel v grajsko klet ter ga napojil prav do sitega. Naposled mu je dal kakov srebern denar, za nameček pa navadno še jedno pljusko ali brco. Take šale se dolenjskim graščakom niso zdele surove in sramotne. Zadnji prijatelj jim je bil, kar jaz vem, žlahtnik Paravic. J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 459 Mož ni bil slovenske krvi, ali imel je slovenske podložnike, tudi je zahajal rad v Ljubljano, v Ribnico in na Toplice. Pretepel in obunkal je marsikaterega našega rojaka. Mnogi so komaj čakali, da jih lopne, kajti so dobro vedeli, da se jim bo mastno plačal vsak udarec. Lov in tepež je zmatral Erger-Berger bolj za postranski veselici, glavna zabava pa sta mu bila in ostala v vojski in miru jed in pijača. Obedi so mu trajali od poludne do kasne noči. Menj nego trideset skled ni prišlo noben dan na mizo in to še brez sadja, potic, tort in drugih slastic. Tajna zgodovina dolenjskih „vaših gnad" zapisala in ohranila nam je na tanko spomin tistih jedil, ki so najbolj dišala slavnemu generalu. Ta obedni izkaz nam spričuje, da se je kupilo in omislilo za njegovo lis— pavo grlo in obširni želodec vse, kar koli se je nahajalo sladkega, prijetnega, okusnega in pomičnega v bližnjih in dalnjih deželah, naj leže v Evropi ali Aziji, takraj ali onkraj atlantskega morja. Pohvalno se mora priznati, da pridelkov in priredkov domačega kraja ni zaničeval tako neumno, kakor nekateri naši „domorodci," ki so razvpili Dolenjce za najslabše kmete v cesarstvu in se silijo s to nesramno lažjo celo v časnike slovenske. Naše dobro izpitane kopune je imel za najžlaht-nejšo kuretino na svetu, s katero se ne morejo kosati niti sloveči hrvatski purani, ne ogerske gosi. Trdil je, da se jih človek nikoli ne naveliča, če jih je tudi trikrat v tednu. Kruh mu se ni smel peči iz nobene druge pšenice, nego iz podgorske, kajti je našel v njej take odličnosti, ki jo povzdigujejo nad isto italijansko. O banaški je molčal, ker se je je takrat še malo pridelovalo v opustošenem Banatu. Neizmerno je častil in hvalil tudi smetano dolenjskih krav, ki se pašo po suhih, sladko-travnih gorskih košenicah in lazih. Jednako visoko je cenil sočno svinino zakrakovskih prascev. Vselej, kadar jo je užival, smijal se je bedakom, ki so dobivali svinje in svinjsko meso z Nemškega in z Italijanskega. Slovenske čebele in čebelarje je razglasil za najprve v Evropi, in znanost mu je pozneje to mnenje potrdila. Njihov med mu je bil najljubši zajutrek. Isto tako je jedel v slast čudovito dobri fižol, ki raste po dolenjskih vinogradih, naj bo nakolski ali pri-tličnik, prajz, češnjevec, koks ali samozrnec. Poleg govedine morala mu je stati vselej skodelica hrena. Tudi ta je bil domač pridelek, izkopan blizu Prečine iz prhke zaloške zemlje. Krškim rakom je začel grof prvi širiti po svetu slavo. Najokusnejši so se mu zdeli rumeni velikani, ki jih je pralo šumeče slapovje pri Žužemberku, in pa tisti težki korenjaki, ki so gomazili v skalovji pod Rumanjo Vasjo. Ali on je dokazal, da žive preizvrstni raki v vseh dolenjskih vodah in ne le v Krki. Ko so ga vprašali, katerim bi odločil itak prvo mesto, dejal je, da imajo naj- 460 J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. krhkejše in najslajše meso mirenski v obližji grada Rakovnika, ki je dobil od njih svoje ime. Postrvi so mu nosili ribiči iz več studencev, najbolje so se redile po njegovi misli v Težki vodi. Kako pa je častil in ljubil bolj nego vse druge reke zaradi odličnih sulcev, ščuk, vider, povodnih rac in labudov, ki so mu dohajali iz njenih valov na mizo. Tudi za gobe spada po njegovem spričevanji dolenjska krajina med najbolj blagoslovljene v Evropi. Zlasti se je obveselil, če je zagledal zajca. Gobe te vrste so tako silne, da napolni že jedna sama velik preramen koš! O sadji mi ni treba govoriti. Dolenjske slive so sladke, kakor cuker, pa ni čudo, da grof ni maral nobenih drugih. Dolenjsko breskev je imenoval oduševljeno diko in ponos dežele slovenske, kraljico in zmagovalko vsega avstrijskega sadja zaradi njene divne lepote, sočnosti, dobrote in dišave. Denarjev je potrošil se ve da največ za draga francoska, španjolska in ogerska vina, ali izkušnja ga je izučila, kako dobro se prileze želodcu tudi domača kapljica, zlasti tista, ki dozoreva v Gadovi Peči, v Drenovcih, Grčevji, v obeh Trških gorah (novomeški in krški) in v mali, ali neskončno prijazni Gobici pri Sent-Rupertu. Ker je hrepenel general Erger-Berger tako strastno po vseh dobrih darovih matere prirode, ne moremo se čuditi, da je zmatral za glavne svoje uradnike kuharje in kuharice. Isti oskrbnik se ni smel povzdigovati nad-nje. Za nadzornico in vodnico vsega kuhinjskega svetišča in dela je izbral grof izmed mnogih tekmic hčer našega rodii, bistroumno Meto. Dolenjke slove že od nekdaj za dobre kuharice. Meta se je porodila v Sent-Vidu pri Zatičini, ki nam je dal že toliko glasovitih krasotic in umeteljnic. Z lepoto je Bog ni nadaril baš obilo, ali razven obrta svojega je znala in razumela še marsikaj druzega. Jednako spretno je rabila jezik svoj in svojega bližnjega. Ustni grajski „dnevnik" je uredovala neprekosno korenito in duhovito. Znanke je imela v kuhinjah in otročjih spalnicah vseh dolenjskih gradov. Od njih je zvedela hitro in na tanko vse novice, zgodbe in skrivnosti grajske gospode ter jih poročevala potem se ve dobro osoljene in začinjene svoji gospe in prijateljicam. Meta je pazila na vso kuho, sosebno pa jej je bilo skrbeti za okusno juho, vlažno govedino in slastno privaro in omako. Razne pečenke pa je pripravljal drug zvedenec, Kraševec Balša. Grof je iz-taknil ta biser kuhinjski pri baronu Rosnarji, vrstniku in prijatelji svojem, ki ga je bil povabil na obed. Tako dobre pečenke kakor na tem kosilu ni prej nikoli jedel in v glavo mu puhne misel, da mora biti Balša vsekako njegov. Barona vpraša, koliko mu da za kuharja. Dobivši nepovoljen odgovor, da ni in ne bo nikoli na prodaj, začne nagovarjati Balšo samega, naj pride k njemu služit. Sluga mu veli, da bi J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 461 se tega ne branil, ker mu se godi pri Rosnarji dosti slabo, ali ga ne sme zapustiti, kajti je podložnik njegov. Grof se zasmeje: To nič ne škodi. Čakaj danes štirinajst dnij zvečer za grajskim vrtom. Ker ne smeš iti od tod z lepo, bomo te ukradli. Cez štirinajst dnij prideta o mraku za baronov vrt dva grofova hlapca, posadita Balšo na konja in odjašeta z njim proti Gorjancem. Spretne slastičarice Polone seje polastil Erger-Berger v na drugačen način. Služila je prej pri vitezu Salku, s katerim je bila zadovoljna, da ne bi bila šla rada od njega. Salk se je zabavljal najbolj z igro. Grof najame za veliko plačilo glasovitega kvartača Sinkenturna ter ga pošlje k vitezu, da bi se igral z njim za Polono. Vitez izgubi igro in Polono, katero odvede zmagovalec k Erger-Bergerju. Blizu Metlike stoje na lepem prostoru tri cerkve jedna zraven druge, ta kraj se zove zdaj: „Pri Treh Farah." Proščenje, ki se vrši tukaj jeseni, spada med največje in veselejše cerkvene shode na vsem Slovenskem. Zbere se po šest, kdaj, pravijo, tudi do deset tisoč ljudij, po največ Belih Kranjcev in Hrvatov. Namolivši se okrepčujejo se romarji preprijetno pod košatimi lipami. Napeče se takrat svinine in vsakega mesa za celo vojsko. Grofu je nekdo povedal, da ne zna peči jagenjčkov na ražnji nihče na svetu tako okusno, kakor tamošnji Vlahi in Hrvatje. 0 resnici tega poročila se je hotel uveriti in prišel s tem namenom na proščenje k Trem Faram. Tudi njemu se je zdel vlaški jagenjček neskončno dober, meso mu se je topilo kar samo v ustih. Precej zaprosi dečka, ki ga je spekel, naj pride k njemu služit v njegov grad, plače mu bo dal, kolikor bo zahteval. Vlah, ki se je zval Dane, pogleda svoje rojake, ki mu prikimajo in odgovori grofu, da gre z njim. Ta služba je trajala le tri mesece, končala se je s takšno strahoto, kakeršne še Erger-Berger ni nikoli doživel. Dane se je bil dogovoril z Vlahi, da so planili o po-lunoči v grad. Ker jim je odprl vrata, razsuli so se brez zapreke po izbah in shrambah. Najrajši bi si bili prisvojili dragoceni, zlati voz. Uprl se jim ni noben človek. Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto. Nemški uradniki, katerih je bilo dovolj v gradu, pa so po nekem čudnem naključji to noč kar na naglem zboleli ali pa so morali ostati pri bolnih svojih ženah in otrocih. Resnična zgodovina bo oznanjevala do konca vekov slavni čin, da je rešil grof brez tuje pomoči čisto sam grad, imetek in sebe. Ko se je predramil in slišal, da so prilomastili razbojniki, rekel je gospe, naj odpre okna, potem pa je začel rujoveti na vse junaško svoje grlo: „Pomagat! pomagat!" Glas mu se je razlegal, kakor grom po dolini in dobravi. V bližnjih vaseh se ljudje prebude. Od kraja so mislili, da je izdivjal in tuli grajski bik. Hlapec, ki je pribežal po cesti, jim pove, 462 J. Trdina: Bajke in poVesti o Gorjancih. da so v gradu Vlahi in da brž ko ne odirajo grofa na meh. Ta novica dvigne kmete iz postelje. Vreli so od vseh stranij skupaj, da bi videli na svoje oči, kako se vrši zanimljiva prigodba. Grofu niso mislili priti na pomoč. Pozneje bomo zvedeli razloge, zakaj jim se ni mogel lahko smiliti. Koristili so mu itak s prihodom svojim. Ko zapazijo razbojniki toliko množico, ki je še vedno narastala, preplašijo se, zapuste grad in pobegnejo v gozd brez zlatega voza in skoraj brez plena. Erger-Bergerja je strah, ki ga je to noč prebil, tako prevzel in izbegal, da je ležal več tednov bolan. Od takrat je črtil ne le Vlahe, ampak tudi njihovo pečenko. Z lepo svojo gospo Notburgo je živel grof v zlogi in prijaznosti. Za mlajših let ni zaničeval niti kmetiških deklic. Tudi v zakonu je gledal kaj rad naše brdke Dolenjke. V tem se ni razlikoval prav nič od drugih graščakov. Marsikatero je uščipnil v lice ali v uho in jo povabil k sebi v klet ali v zidanico ter jej dal piti dve, tri kupice dobre starine. Zaradi takih šal niso gospoda nikogar grajali. Kmetiški ljudje so sodili ostreje in svarili dekleta, naj se varujejo, ali niti oni niso trdili, da bi bil Erger-Berger kakov prešestnik. Gospa se ni nanj nikoli potožila ne za to, ne za kako drugo reč, morda zato, ker se ni vtikal čisto nič v njene veselice, spletke in tajnosti. Kakor vsaka ženska je imela skrivnosti svoje tudi ona in to jako zanimljive. Ko je prišla na grofov dom, od kraja ni brzdala dosti objestnega svojega srca. Dostikrat je jahala kar sama po več ur, kdaj po prisojnih lokah, kdaj pa tudi po temnih gozdih, pohajala je gradove sosedne gospode in se pomenkovala odkrito na vsa usta z vsakim človekom, tudi s podložniki svojimi. Vesele slovenske fante je gostila rada v domači zidanici in poslušala vsa zamaknena njihovo petje večkrat v kasno noč. To življenje jej je jako ugajalo, ali jej je prineslo tudi neprilike in škodilo dobremu njenemu glasu. Po vsej deželi je šla govorica, da je zaljubljena v vsakega odrastenega človeka, če je le moškega spola, naj bo kmet ali gospod. Ta slov jo je prestrašil in razkačil. Prijaznost proti vsakemu jo mine, gostiti ni hotela nikogar več, fantovske druščine se je bala in skrbno ogibala. Brez prijetnega pomenkovanja niti zdaj ni mogla prebiti, ali poiskala si je tovarišev, ki so znali molčati. Izmed vseh je odlikovala najbolj Opasnikovega Janeza, ki je bil pa te časti tudi najbolj vreden. Rešil jo je iz nevarnosti, ki se je zdela ljudem prav majhna, ali je bila morda prav velika. Sprehajaje se po travnikih, namerila se je na veliko, bodljivo kravo. Maroga se zaleti proti njej in bila bi jo nasadila na roge, da ne priskoči iz bližnje Opasnikove hiše korenjak Janez, ki besno žival zadrži. To junaštvo mu odrpe Not- J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 463 burgino srce. Še tisti dan ga pokliče v grad in mu veli prijazno: Ti ne boš več tlake delal, služil boš v gradu, preseli se precej sem k nam. Janez je bil jako priden in pošten sluga. Grofinja ga je postavila kmalu za paznika vseh grajskih delavcev, potem, kar je bila še višja stopinja, za voznika svojega, naposled pa celo za varuha svojega in za osvetnika Časti svoje. Ta služba je bila za Janeza lahka in ne mara tudi jako prijetna. Moral je ostati, kolikor se je spodobilo, zmerom blizu gospe in pretepsti vsakega, za kogar je zvedela, da jo je obrekoval in osme-hoval. Janez se ni zbal treh, takšen hrust je bil. Jednega je sunil v prsi, da se je zvrnil vznak, druga dva pa zgrabil za vlase in trkal z glavo ob glavo s tako silo, da nista vedela, če sta živa ali že mrtva. Meta je povedala, da je sin Turnskega barona Gene, ki mu pravijo doktor, opisoval v veliki družbi Erger-Bergerico in dejal, da ima ona tri duše v sebi: sračjo, kačjo in kozlovsko, svoje pa nobene. Grofinja ukaže Janezu, naj gre čakat jezičnika v hosto, kamor hodi na lov in na samem naj ga kazni tako, kakor misli, da je zaslužil. Janez odide v gozd in se našemi, da ga mladi baron ne bo mogel poznati. Dgledavši ga plane vanj in kakor bi trenil, podere ga na tla in zveze. Najprej ga začne mazati z voljno; tenko šibo, govoreč neprenehoma: Na to za sračjo dušo! Kazbivši šibo ga je natepal z debelo palico, govoreč jedno za drugim: Na to za kačjo dušo! Ko mu se zlomi palica, pa ga jame udrihati z bičem, ponavljaje besede: Na to za kozlovsko dušo! Baron je klical dolgo na pomoč, potem pa je utihnil in se ni ganil, kakor da bi bil mrtev. Po noči se je zopet predramil ali se ni mogel dvigniti. Preteklo je pol leta, predno je okreval. Po vsem životu, tudi po obrazu so se mu raztezale od nemilih udarcev črne, višnjeve, zelenkaste in ru-javkaste proge in riže, ki mu niso nikoli po polnem izginile. Zlasti levo lice mu je ostalo grdo razpraskano in pisano do smrti. Grofinja je kar plesala od veselja, da je Janez pravo kazen tako dobro pogodil in izvršil. Kupila mu je lepo, gosposko obleko, prosto kmetiško ime Janez izpremenila mu v Zandelj in niti vpričo ljudij ga ni imenovala odšle nikoli drugače nego: prijatelj moj ! Erger-Berger je imel pri sebi tudi staro sestro svojo, ki je bila zatratila lepi svoj imetek na jako čuden način. Dolenjci pripovedujejo o neki gospe, ki je podedovala devet gradov in zapravila vseh devet s tem, da ni jedla nič druzega, nego kurje kožice. Ko je zaklala zadnjo kokoš, obrala je, ker je bila še lačna, tudi meso. Takrat je plesnila z rokama in vzdihnila obupno: Oh, da sem vedela, da je kurje meso tako dobro, imela bi lahko zdaj še vseh devet gradov in bi živela po gosposko do smrti. Ta sladko-snedna gospa je bila sestra Erger-Bergerjeva. Vzel jo je k sebi, da 464 J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. mu pomaga vohati in nadzirati družino in podložnike. Tudi on je dobil po očetu devet gradov, ali ker je ljubil vsako dobro jed in ne samo kurjih kožic, obvaroval se je sestrine nesreče in revščine. Osem graščin je prodal in stržil za vsako skrinjico zlatov. Te skrinjice je hranil v posebni izbi, ki je bila brez oken in odločena samo za denarje in dra-gotine. Zapirala se je z debelimi železnimi vrati, ki so se zaklepala z raznimi ključi tako umetalno, da se ni bilo bati razbojnikov. Pet skrinjic se je s časom izpraznilo, ali tri so stale še polne, nedotaknene. Tudi velika graščina, katero je pridržal grof zase, dajala mu je tako obilne prihodke, da se je mogel še več let razveseljevati brez skrbi z naj slastnejšimi založki in požirki. Bogastvo bi mu bilo upadalo gotovo bolj polagoma, da si ni našel tako prebrisanih uradnikov. Oskrbnik mu je bil rojak Valker. Brez usmiljenja je varal grofa in odiral kmete. Vsa gospoda so trdili, da so romali skoraj vsi zlati iz onih petih skrinjic v požrešno njegovo malho. Grof itak ni mogel prebiti brez njega. Priljubila mu se je Valkerjeva nepopustljiva strogost proti tlačanom in čudovita natančnost in pazljivost, da niso mogli utajiti kmetje ni jednega klasa desetine, ne jedne kapljice gorščine. Najbolj pa mu se je primilil in prikupil oskrbnik s svojo pohlevnostjo, da je trpel z voljo in brez mrmranja vse psovke in udarce njegove. Razven njega je služilo grofu še sedem drugih tujcev, ki so bili vsi najčistejše kvakarske krvi. Rabil jih je za pisarje, sodnike, nadzornike, prigled-nike in valpte. Častita imena teh mogočnih grajskih uradnikov nam je zgodovina ohranila. Zvali so se: Krekselkran, Suršelšavf, Purcel-pavm, Strunkkibel, Plumpbitel, Kalbšimel, Fermaledajterer. Čebelarstvo in ribištvo pa je bilo izročeno v skrb našemu rojaku, g. Lenkarju. Ta mož je služil grofa zvesteje, nego vsi kvake. Zasačil je vsakega prestopnika, ki je zakrivil kako kvaro v ulnjaku ali na vodi in o vaj al gospodarju tudi take reči, ki prav za prav niso spadale v njegovo področje. Njega in Valkerja so črtili kmetje najhuje, ker sta jim storila največ krivic in jih dala največkrat pretepati. Lenkar se je pokoril za grehe svoje že na tem svetu, naprtil si je bil pred oltarjem jako hudobno ženo, ki je delala z njim skoraj še grje, nego on s slovenskimi rojaki svojimi. Erger-Berger si za življenje svoje ni ustanovil mnogo pravil, ali tistih, katera je imel, držal se je čvrsto, trdokorno, nepreprosno, da ne bi bil odjenjal za ves svet. Bil je uverjen, da treba upravljati podložne tlačane z istimi sredstvi, kakor vojake: s palico in strahom. Kmeta je zmatral za blatno, podlo in jako nizko stvarjenje, ki ne sme imeti in zahtevati nobene pravice. Trdil je odločno, da izpolnuje svoje dolž- J. Trdinat Bajke in poVesti o Gorjancih. 465 nosti tem bolje, kolikor ostreje se govori in postopa z njim. Palica je vladala tisti čas na vseh. graščinah, ali grof jej je dal tako obširno oblast in veljavo, kakeršne ni imela nikjer drugod na Slovenskem. Kazen so izvrševali navadno biriči ali dostikrat jim je pomagal tudi on sam. Menj nego pet in dvajset se jih ni odštelo nobenemu grešniku, potem je pristopil kdaj Erger-Berger in dejal: Da si boš nauk bolje zapomnil, na še te-le, in naložil mu jih je pet ali šest s svojo roko. Kadar se je peljal na polje k delavcem, nesel je vselej za njim hlapec glasovite grajske „vice". Te vice so bile dolg, stisnen košek, v katerem so se nahajala grofova trapila: šibe, palice in biči. Ime so dobile od tod, ker so se čistili in odvajali z njimi tlačani lenobe, zabavljivosti, zvijače in upornosti. Šib ni bilo več nego tri: leskova, brezova in brinjeva. Padale so le na trupla slabih in starih bab, na možake pa samo takšen dan, ko je bil gospod prav dobre volje. Tudi palice so bile različnega lesa: glogove, hruškove, kostanjeve i. t. d. Delavci so se najbolj bali trnove, ki je bila grčasta in jako debela in težka. Dosti bolj nego vse šibe in palice čislal in ljubil je grof svoje biče. Slonela jih je v „vicahK cela zbirka. Nekatere si je dal splesti iz lanenega ali konopljenega vlakna. Drugi so imeli na držalu privezan dolg remen in na njem priplet, od katerega je zarudelo marsikatero tlačansko uho. Na jednem pripletu je visela svinčena kepica. Ta strašni bič je vihtil Erger-Berger nad hujskači in dražljivci. V jed-nega (konopljenega) bila je vpletena železna žica. Dika „vic" pa je bil nalašč za grofa iz volovske kože ustrojen remen s tremi robovi. Bil je trd, kakor žebelj. Koder je priletel, zasedla je precej kri in take rane so se dolgo poznale. V košku sta bila spravljena tudi dva koro-bača. Jeden je imel pet kratkih, ali sila debelih vrvij z ozli na konci. Grofu ni rabil po gostem, ker se mu je jedenkrat pripetilo, da je zamahnivši z njim udaril samega sebe, na veliko radost vsem tlačanom, ki so se komaj premagali, da se niso na glas zasmijali. Vice dobivale so se sem pa tam nekdaj po več graščinah. Jedne so strašile med Krko in Ljubnim še leta 1847. Ali te so bile nedolžna igrača proti Erger-Bergerjevim. V košku je tičala brezova šibica, tenka drenova palica, „štaberlK, s kakeršnim so pokorili takrat učeniki razposajene šolarčke, in pa nekoliko — kopriv. Z njimi je šegetal šaljivi gospod preveč jezikljaste piinčike po ustih. (Dalje prihodnjič.) ar; K. Štrekelj: Novejši pisatelji ruski. 491 Prihajal je sleharni večer, ostal po jedno uro, pozneje tudi po dve, zunaj pa Helene ni videl. Vedno le doma v navzočnosti tetini. Bilo je, kakor bi se deklica bala, sama zgovarjati se ž njim. Tako je potekal dan za dnevom, in Petru čas bivanja v Kolonji. Predzadnji večer je bil prišel, in mlada dva človeka sta molče sedela pri brleči svetilnici v Heleninem stanovanji. Teta je bila odšla v kuhinjo. „Torej pojuteršnjem?" de poluglasno Helena, ne da bi se ozrla v Petra. „Da, da!" odgovori tudi on po tihem. Molčala sta nekoliko časa. Zdajci vzdigne deklica glavo, vstane izza mize, in se glasno ihteča oklene Petru okoli vratu. »Helena, Helena!" vzkliknil je on. Bolest in strastna radost, oboje mu je polnilo dušo. A že se mu je bila izvila in tekla burno k oknu ter na hladno steklo naslonila glavo. Peter je stopil k njej. (Dalje prihodnjič.) Novejši pisatelji ruski. ..... ...... •' " Piše K. Štrekelj. II. Ivan Sergejevič Turgenev. (Dalje.) Z„Vizijami", katere je spisal Turgenev 1. 1863. v Baden-Ba-dnu, zavil se je prvič v obleko misticizma, v kateri se nam je tako rad kazal posebno v poslednjih umotvorih svojih. Bil je sicer realist in vse vtise je živa fantazija njegova, kakor sploh vsakega pesnika, prestvarila ter jim podala pečat umeteljnosti; kakor več velikih pesnikov pred njim^ obračal pa je pogled svoj tudi na dejanje in nehanje nesvest-nika, kakor se nam kaže v sanjah. Kdo se bo čudil, da pesnik vidi in nahaja marsikaj, kar ni samo slučajno in se vender duševno ne da opazovati, ko je vender tudi njegovo dejanje kolikor toliko podobno sanjam? Basi so take psihološke zastavice predmet več ali menj fantastičen, obravnava jih naš pesnik vender le vedno strogo realistično; vse diše isti zdravi, prosti duh, ki veje tudi iz drugih umotvorov njegovih Bojazljivo uživanje življenja, strah pred smrtjo, nesrečna ljubezen, sploh, pesimistični nazori pisateljevi o svetu: to je podlaga „Vizijam", 492 K. Štrekelj: Novejši pisatelji ruski. o katerih se je že mnogo pisalo in ugibalo. Te ideje kaže nam pesnik v obliki dolzih sanj, katere so na videz nepravilno in brez zmisla pomešane med sabo; ali osnovane so na izkušnji in na duševnem in čuvstvenem življenji pesniškega genija. Skrivnostna ženska prikaže se mu v sanjah, vleče ga za seboj v dalnje kraje in davno minule čase, vede ga v Italijo in Pariz, v domače gozde ruske in St. Peterburg, iz minulosti pokaže mu podobo Julija Cezarja in Stenjka Razina, slo-večega roparja ruskega, čegar požiganje in moritev mu strašno udarja na ušesa, s kratka, kaže mu ves grozni proces svetovne zgodovine! Pesnika obidejo groza, gnus in nejevolja : „Žalostno in nekako ravnodušno in dolgočasno mi je bilo pri srci, ali ne morda za to, ker sem bil poletel ravno nad Rusijo. Ne! Zemlja sama na sebi, pa ta ploska ravnina, ki se je razprosterala pod mano, vsa zemeljska krogla s svojimi kratko-živnimi prebivalci, ki si ne morejo pomagati, ko jih stiska reva, beda in bolezni ter so priklenem k zaničevanemu prahu; ta krhka, raskava skorja, ta nametana troska na malostnem ognjenem jedru našega planeta, na katero je legla plesenj, nazvana z visokoletečim imenom ,organsko rastlinstvo'; te človeške muhe, tisočkrat bolj ničeve od samih muh, s svojimi stanovišči, iz ila zlepljenimi, in z raznimi sledovi malostnih započetij, revnim svojim bojem proti temu, kar se ne da odvrniti in prestvariti — kako se mi je najedenkrat ognusilo! Srce se mi je vrtelo počasi v telesi in prešla mi je volja, še dalje gledati te nepomenljive podobe, to neslano pozorišče." Mistična je tudi novela „Pes". Ko jo beremo, zdi se nam, da stojimo na meji naravnega in nadnaravnega sveta; dogodba sama pa je jako realistično slikana. Nekoga vznemirja vsak večer, kadar leže spat, neko škrabanje in praskanje, ki traja tako dolgo, dokler se ne prinese v sobo luči. Zdi se, kakor bi to praskanje prihajalo od kakega psa, ležečega pod posteljo. Tudi sluga je sliši. Ta prikazen se ponavlja tudi, če moža doma ni. Zatorej popraša naposled za svet starega moža, ki sluje za velikega pobožnika. Ta pravi, da je tisto posebno šumenje in praskanje spomin nebeški, in svetuje mu, naj si dobi psa, ki bi pač mogel pregnati pošastnega tovariša svojega. Oni stori tako in prenehalo je plašiti. Ko njegov pes doraste, reši gospodarju svojemu dvakrat življenje s tem, da napade druzega vsteklega psa, ki ga je mislil ugrizniti. Tako je ono čudno praskanje bilo nekak opomin, naj se varuje nevarnosti. — „Jakob Pazinkov" spada tistim ljudem, ki se sramujejo čutov duše svoje in ostanejo ves čas življenja svojega zaprti. Leta in leta nosi v srci svojem ljubezen k neki deklici in še le na smrtni po- K. Štrekelj: Novejši pisatelji ruski. 493 stelji se izda. Posebno zanimivo v tej noveli je, kako Turgenev spaja romantiko in idejalizem z realizmom. Da se prostega ohrani sentimen-tamosti, podal je tej povesti humoristično opravo. — V „Cudni zgodbi poročnika Jergunova" (iz 1. 1867.) slika se nam, kako zaide dobrodušna ali lehkomišljena deklica v družbo hudodelnikov, in kako se kasneje kesa o tem; posebno krasen je prizor, kako tista malopridna družba poročnika Jergunova opijani, opleni in pobije. Po 1. 1854. je živel Turgenev nekoliko časa na Ruskem, nekoliko pa na Francoskem; 1. 1863. pa se stalno naseli v Nemčiji, od koder je skoraj vsako leto hodil obiskavat svoje domovine. V tistem času se je seznanil z znano pevko Pavlino Garcia-Viardotovo, hčerjo slovečega tenorista in komponista Manuela Garcie, kateri si je tudi v znanosti pridobil znano ime. Izumil je namreč zrcalo za opazovanje grla pri petji in govoru. Hiša Pa vline Viardotove je vplivala na Turgeneva jako dobrodejno in v njej si je tudi likal fini muzikalni svoj ukus. V Baden-Badnu je postal mej drugim roman „Dim", v katerem hoče pisatelj najprej šibati pretirano samočutje in neopravičeni narodni ponos. V „Očetih in sinovih" je bičal Turgenev nihiliste, tiste ljudi, ki zametajo vsako avtoriteto in katerim domovina ni prav za prav nič, v „Dimu" se obrača proti panslavistom šestdesetih let, ki so trdili, da se je zapadna kultura preživela in mora na njeno mesto stopiti le civilizacija ruska. Te nazore so dan danes panslavisti ruski kolikor toliko popustili in ne vidijo več v zapadni kulturi take sovražnice ruskemu življenju in narodu. In to je jedino pravo: zapadna kultura ima se za narod slovanski, specifično ruski, nekako preparovati, prekuhati in stopiti v kolikor mogoče tesno zvezo z domačo civilizacijo. V letih šestdesetih pa so se našli ljudje, ki so z zaničevanjem teptali in zametali vse, kar je prihajalo iz zapada ter so hoteli, da se doma, na Ruskem, vsaka stvar nahaja v boljšem stanji. In teh prevzetnikov ni bilo le v Rusiji, ampak posebno mnogo na Nemškem: v Berolinu, Draždanih, Heidelbergu, Ziirichu in zlasti v Baden-Badnu, kjer so se zbirali „a V arbre russe." Heidelberški študent se tam potepa poleg visokega ruskega dostojanstvenika: sploh tu nahajamo celo galerijo tipov, katere nam je pisatelj opisal tako izvrstno, da se kulturna zgodovina bode morala vedno ozirati na to delo. Kako neusmiljeno nam raztrže pisatelj tisto studentovsko družbo, kjer prvič srečamo Litvinova, junaka temu romanu! Kako prazen in ničev je tisti idejalizem ! Vsem je glavna stvar le besedičenje, fraza in nezrele misli svoje razobešajo in trosijo, kjer jim le prilika nanese. Vsi imajo prazne butice in namestu da bi hodili predavanj poslušat in bi se pridno učili, klepetajo in dolgočasijo 494 K. Štrekelj: Novejši pisatelji ruski. se drug druzega s puhlimi govori in niti ne vedo, kaj, o čem in čemu govore. Jednaki so si vsi, Bambajev s prazno mošno in raztrganimi čevlji, Vorošilov z aristokratično svojo navdušenostjo, in Gubarev, kateri ravno piše velikansko delo ter ob jednem vlada in gospoduje v tej družbi. — „ Gubarev, Gubarev! bratci moji! K njemu moramo hiteti! Jaz neizmerno spoštujem tega človeka. Ne jaz sam, vsi po redu ga častijo. Kako delo on ravno zdaj piše, o . . . o!" pravi Bambajev. — „0 čem razpravlja to delo?" vpraša Litvinov. — „0 vsem, bratec ti moj, o vsem, kakor Buckle . . . samo še koreniteje, koreniteje! Tam je vse rešeno, vse obravnavano!" — „In si li sam čital to delo?" — „Ne, nisem čital, in to je še skrivnost, katere ne gre razglašati. Ali od Gubareva se sme vse pričakovati, vse, da!" — Bambajev vzdihne in pobesi roki — kako bi pač bilo, če bi še dve taki glavi prišli k nam v Eusijo, kaj bi neki bilo, Bog moj!" — Ker je razprava mislečega Potugina, kako je mogel onej družbi tak človek postati vodja kakor Gubarev, tudi za nas Slovence jako poučna in zanimiva, ker nam tako rekoč kaže našo podobo, ne bodo mi zamerili bralci, ako jo postavim semkaj. — »Povejte mi, prosim," vpraša Litvinov — „čemu pripisujete Yi očividni vpliv Gubareva na vse, ki so krog njega? Pač ne njegovi nadarjenosti ali sposobnosti?" — „Kaj še; on nima nič obojega!" — Torej pa njegovemu značaju, ali ne?" — „Tudi temu ne, on ima samo trdno voljo. Mi Slovani v obče nismo bogati na tem daru in se zatorej povsod uklanjamo. Gospod Gubarev je hotel biti načelnik in vsi so ga pripoznali za načelnika. Kaj hočemo? Vlada nas je osvobodila trdega robstva, hvala jej; pa navade robstva so se globoko ukoreninile pri nas; teh navad se ne bomo še tako kmalu otresli. Nam je vselej in povsod treba gospodarja; ta gospodar je navadno kako živo bitje, časih pa tudi kaka smer, katere se oprimemo . . . Zdaj n. pr. smo se vsi posvetili prirodoslovnim znanostim. Zakaj, iz katerih uzrokov stopimo v tako odvisnost, to je zastavica; vse pa kaže, da je naša narava tako ustvarjena. Glavna stvar vender ostane vedno, da moramo imeti gospodarja. Kadar smo ga našli, tedaj se pravi: temu se je treba pokoriti in vse drugo pustiti strani! Bes, pravi sužnji! Celo naš ponos, naše poniževanje je robsko! Porodi se nov gospodar, strani s starim. To je bil Jakob, zdaj bodi Izidor: grdite Jakoba, na kolena pred Izidorom! Le pomislite, kaj se je vse v naši dobi izpremenilo. Mi pravimo, da je naše svojstvo zanikati, ali mi ne zanikujemo tako, kakor svobodni ljudje, ki zagovarjajo mnenje svoje z mečem v roki, ampak kakor lakaji, ki udarijo tedaj, ko jim ukaže gospodar. Razyen tega pa* smo Fr. Šumi: Archiv far Heimatskunde. 495 mehak narod, nas v roke vzeti, ni težko! Tako je tudi Gubarev postal v gospodar; vedno je vrtal in vrtal na jednem mestu, in izvrtal je. Ce ljudje vidijo, da ima Človek veliko mnenje o samem sebi, da sebi zaupa, da zapoveduje — glavno je, da zapoveduje, — tedaj misli, da tudi prav dela in da ga je treba slušati. Vsi naši razkoli so tako nastali, naše Onufrijevščine in Akulinovščine. Kdor prej zagrabi palico, ta je korporal!" (Dalje prihodnji«.) „Archiv fur Heimatskunde" in naše zgodovino- znanstvo. Ne toliko ljubezen do stvari, še menj želja po zaslužku, posebno poslednje ne — ker je neverjetno visoka vsota denarja, kar me to osemletno delo stoji ¦—¦ nego ljubezen do domovine je, kateri žrtvujem svoje vednosti, svoj čas in svoj denar. S tem kratkimi besedami je povedano vse, zakaj se pečam s tako trudapolnim, nehvaležnim, a jako važnim domovinskim zgodovinoznan-stvom. — Srednji vek je cerkveni vek — in jako zanimiv, ako se zasleduje po listinskih virih — ves drugačen nego se navadno dan danes pri nas misli in piše o njem. Zgodovina srednjega veka nam je ohranjena v listinah in pri zgodovinopiscih, in ako hočemo temeljito resnico pisati, moramo preiskavati vire srednjega veka, in v teh nahajamo toliko praktičnega, poštenega in prijaznega, da nam mora v vsakem oziru bolj prijati nego sedanji svet. — Osebna svoboda je jedina stvar, katera ima nekoliko temne strani; če pa premislimo, da je bil kmet podloga grajskih dohodkov, da je bil prirojena, a ne priklenena grajska lastnina, lehko posnemamo iz sedanjega življenja, da je grajski gospod na kmete svoje gledal tako, kakor mi danes na dobre ali slabe svoje posle — in ako mi dan danes s svojimi posli slabo ravnamo, popuste nas in mi navadno težko dobimo še slabejših in za boljšo plačo. Se veliko slabeje bi se bilo v srednjem veku godilo graščaku, ako bi bil malovredno s svojimi podložniki ravnal; po noči bi mu bili izginili iz graščinstva in zbežali v mesta in pod druge dobre gospodarje, in graščak bi si ne bil mogel novih dobiti, zatorej bi bil sovražnik svojih dohodkov in svojega graščinstva. Nobeden graščak ni zapodil nemarnega kmeta s posestva, nego kaznoval ga je, da je moral obdelavati najslabši svet, in takoj, ko se je poboljšal, pomikal ga, je od leta do leta na boljšo zemljo. In ako je bila slaba letina, da ni kmet ničesa 496 Fr. Šumi: Archiv far Heimatskunde. pridelal, moral ga je graščak preživiti, ako je hotel dohodke graščinstva ohraniti; tako se je godilo tudi pod duhovskim gospostvom. Ako primerjamo človekoljubni srednji vek s sedanjim omikanim devetnajstim stoletjem s svojim nečlovekoljubjem, ko kmetije, vredne do tisoč in več goldinarjev, prodajejo po 2 do 5 forintov, kakor se je godilo po Dolenjskem in kmeta z njegovo obiteljo brez usmiljenja spode z njegovega rojstvenega domovja, potem si lehko mislimo, kako pametno, pošteno, človekoljubno in praktično se je nekdaj ravnalo s kmetom. Kar se tiče robote in desetine, uče nas listine, kaj in koliko je bil kmet dolžan od obdelovanega ali kupljenega posestva prodajalcu ali posestniku za to na leto služiti in dajati, in posestnik ali grajski gospod ni smel nič več terjati od svojih podložnikov nego to, kar so mu propisovale stoletja stare urbarijalne knjige; novostij, novih davkov in doklad kmetje niso pripoznali, kakor nam priča marsikatera listina, kajti v takih prepirih so se kmetje obračali na deželno sodišče in to je zabranilo zahteve, katere niso bile po urbarih utemeljene. Robota se je tudi lehko z denarjem odkupila. Dokazano je tudi, da so na Kranjskem nemški kmetje več davka imeli odrajtovati nego Slovenci brižinskim škofom (Mitth. f. Krain 1861 str. 2). Še le turški navali so prouzročili, da so začeli graščaki več dohodkov zahtevati in sicer zato, ker so jim Turki ljudi pobrali, ker so bili prisiljeni vedno na boj hoditi, kar je veliko denarja stalo, in ker je tudi cesar sam vedno novih doneskov za vojaške potrebe posebno zoper Turke zahteval od deželanstva. Graščaki so bili zdaj prisiljeni zahtevati večji davek, kajti oni so pri vednih stroških sami začeli obuboževati, a kmetje niso tega pripoznali in so se že 1478. leta uprli, toda ta upor se ni razširil. Ker pa so graščaki zaradi pogostih turških vpadov imeli vedno več stroškov, terjali so tudi z vso pravico več od podložnikov svojih. A kmetje niso bili tako zamorjeni in ponižni nego dan danes, ko se leto za letom več zahteva, ne da bi se kdo ustavljal, ampak godrnjali so in niso hoteli verjeti, da cesar denarje zahteva i. t. d., in ta nezadovoljnost kmetov je rastla od leta do leta, dokler ni leta 1515. narastel kmetski upor, pri katerem so kmetje zahtevali svojo „staro pravdo", kakor so jo od stoletij sem imeli v urbarih zabeleženo. Torej turški navali so prouzročili pravične zahteve graščakov do podložnikov svojih, a ti je niso pripoznali in se sprli, poprej niso zahtevali in tudi niso smeli graščaki druzega zahtevati nego to, kar je bilo že od nekdaj pripisano na zemljišče. Kmet torej ni imel samo graščinskega sodišča, nego tudi višje deželno sodišče, katero ga je varovalo, zato tudi ni znano, da bi bili pred turškimi navali kmetje godrnjali zoper graščake. Tudi Valvazor omenja, da kranjski kmet tako rad pleše, da mu skoraj vse leto peta ne počije. Ali je bil zaradi stradanja, robote in graščinskega Fr. Šumi: Areni v fur Heimatskunde. 497 biča tako veselega srca, to nam pa Valvazor ni povedal; — zakaj pa dan danes tako silno toži in tarna, to vemo sami. Ker se je pri nas brez utemeljenih dokazov razširilo krivo mnenje, da so bili naši predaiki po nemški šoli in nemškem izobraženji raznarojeni, in da so le nemško mislili in nemško pisali, zato ne bode odveč, to stvar nekoliko pojasniti, posebno, ker se je s tem ukoreninila mlačnost, da, celo sovražnost do naše domače zgodovine. Kakor so me več krat poučile izkušnje, toliko pri duhovnikih, kakor pri posvetni inteli-genciji, misli se, da so bili nekdanji gradovi gnezda divjakov, in prebivalci vitezi, baroni in grofje roparska druhal. Poglejmo v listine, če je to res ! Tu imamo shranjeno zgodovino plemenitažev in njihovih gradov. Te ple-menitaže nahajamo v vednem spremstvu pri cesarjih, oglejskih očakih, nadškofih, škofih, prelatih. Niso li plemenitaži postavljali cerkva, z darovi jih obsipali, z duhovniki oskrbovali, in ali ne uživajo še dan danes duhovniki dohodke od farnih zemljišč, katera so nekdanji plemenitaži podarili cerkvam? Prislovica pravi: s komer se človek v političnih stvareh brati, tistega mnenja je tudi. — Da so bili plemenitaži roparska druhal, kaj bi bili potem cesarji; kaj duhovniki, kaj cerkve, kaj cerkveno posestvo? Neka posebna pobožnost je družila te stanove, in njihova pobožna dela, njihovo mišljenje in življenje, vse to nam je ohranjeno v listinah. Iz lju-ljke še ni nikdo pekel kruha, ampak iz pšenice, in kar se tiče srednjega veka, smelo se lehko trdi, da so slaba dela plemenitažev nasproti temu, kar mi nahajamo zabeleženega, tako malenkostna kakor nekoliko ljuljke v po-lovniku pšenice. Kdor tega ne veruje, poglej o priliki v moj listinjak 13. in 14. veka, ki začne v kratkem izhajati, in v tem se bode prepričal vsak, da so bili naši predniki, plemenitaži in navadni ljudje tako pobožni in pošteni, da ni bilo treba ni tožbe ni prisege, kajti veljala je čista vest in poštenost (trewe) toliko in skoraj da več nego dan danes prisega „an ayd(ing) vnd an tavding nur seinen schlechten vvorten ze gelawben, die er pei sein trewen gesagen mag." Ta pravna formula se nahaja malo ne po vseh listinah 14. veka. Pobožnost plemenitaštva nam pričata sosebno dve zatiški listini od 1207. in 1223. leta, priobčeni v drugi moji knjigi kranjskih listin, in v katerih se sužnjim daje prostost iz same pobožnosti. Iz 1382. leta imam listino, po kateri kardinal Pileo di Prata vsem svojim sužnjim na Furlanskem daje prostost. Ako pazljivo prebiramo listine srednjega veka, dozdeva se nam, kakor bi imeli mrliške bukve davno umrših pobožnih svojih pradedov pred saboj, katerih dobra dela, življenje in mišljenje so v njih zabeležena. Nekako čudno bi se ujemalo brati na listinah vzvišeno pobožnost, skrb za dušno blaginjo, naglaševanje minljivosti sveta in vedna darovanja zemljišč cerkvam za vzdrževanje duhovnikov 32 438 Fr. Šumi: Avchiv far Heimatskunde. itd.; v drugih zapiskih pa, da so kakor tolovaji po cestah na ljudi in kupce prežali in jih plenili ter slovenski narod, jezik njegov, običaje njegove in človeško pravo zaterali. Dokazov za zadnje ni — in to je žalostno spričalo, kako se pri nas korenito goji domače zgodovinoznanstvo! Pa kako se bode neki gojilo, ako se ne podpira izdaja virov in listin, brez katerih se nič ne more pisati. Na Hrvatskem je vse drugače, zato pa so tudi hrvatske zgodovinske razprave korenite. Narod pa, kateri nima učenega slovstva, pogreša marsičesa, posebno osobnega ponosa. Listine nam pričajo, da ni res, da bi bili samo duhovniki, plemenitaži in meščanje prosti ljudje. Mi nahajamo po listinah srednjega veka in sicer precej zgodaj, župane, vsake stroke rokodelcev in kmete, da podpisavajo listine kakor plemenitaži, in tudi s plemenitaži in druzimi dostojanstveniki vkupe, da kupujejo, prodajajo in cerkvam darujejo svoja imetja in zemljišča iz svojega polnomočja, in da imajo cerkvene, cesarske in plemenitaške fevde na užitek. To nam bodi kažipot, da, ako hočemo korenito poznati zgodovino domovine svoje, treba je neobhodno, da podpiramo izdajo listin in virov, ako ne, bomo vedno podlaga neplodnega pripovedovanja — dokazov pa le ne bomo imeli, če je res, ali ne. Kar se tiče jezika, v katerem so pisane listine in v katerem jih izdajam tudi jaz, mislim, da naj bi se duh časa, institucije in praktičnost srednjega veka jemal v poštev; kajti do srede, da, skoraj do konca trinajstega veka je latinski jezik prevladal pisavo. Z začetkom štirinajstega veka so začeli tedanji notarji ™ duhovniki nemški pisati, vender pa se ni zanemarjala latinščina. Torej latinski jezik, ki je zavladal po naših deželah še pred Kristom, a ne nemški, zatrl je slovenski jezik. To nam tudi to priča, da nimamo v svoji domovini še pet sto let po dohodu Nemcev v svojo deželo (okoli 749. leta) nikakeršnega nemškega pisanega spomenika, slovenske pa imamo! Listine in pisatelji vse Nemčije nam pričajo, da je imel nemški jezik ravno toliko veljave v pisavi, kakor slovenski ali srbski. Trinajst sto let se je pisalo povsod izključno latinsko. Draga polovica trinajstega in prva štirinajstega veka pa je določila pisavo, pri nas nemško, na Hrvatskem glagolico, a tudi mi imamo za našo zgodovino nekoliko gla-golitiških pisem ali listin. Ker še ni bilo narodnostnega vprašanja, bili so ljudje jako praktični in so le tisti jezik za najboljšega imeli, kateri je imel največ veljave, duhovščina je bila prijazna latinščini, posvetni ljudje so pa na zemlji najvišje bitje videli v cesarji in zato se pridno učili jezika cesarjev in države. To je bil torej uzrok, da so morali duhovni notarji začeti nemško pisati listine. Sploh je moralo postati okoli leta 1300. neko živahno zanimanje, pisati javna pisma v jeziku narodu razumljivem. Tega nam sicer ni zabeležil nobeden zgodovinopisec, toda vidi se iz listin, da Fr. Šumi: Archiv fiir lieimatskunde. 499 od leta 1300. dalje so skoraj vsa posvetna pisma nemška; na Hrvatskem pa z glagoliškimi pismeni, in to mi je dokaz, da je bilo okoli leta 1300. veliko jezikovno vprašanje in velik preobrat v duhu časa po jeziku državnem. Kranjsko je bilo že proti koncu srednjega veka središče slovenskega življa. Tako n. pr. ustanovijo meščanje in zastop mest Ljubljana in Kranj leta 1495. oltar na čast slovanskima apostoloma sv. Cirilu in Metodiju v Ahenu na Reni. V ustanovni listini imenujejo se „nationis Sclavoniae", druga roka je pozneje pripisala nad črto ,,carniolicae", to je „naroda Slovenije" (kranjskega). Takrat je bil deželni glavar in vicedom Viljem Turjaški, župan ljubljanski, sicer ne še poznan, (ker imamo premalo virov priobčenih —), toda bil je vsekako naroda svojega veren sin, kakor tudi ves zastop ljubljanski in mesta Kranja še več stoletij, ker je vedno pošiljal izrecno slovenskega jezika zmožnega duhovnika v Ahen, da je tam pri oltarji slovanskih apostolov opravljal sveto mašo ter na božjo pot prihajajoče Slovence vzprejemal in izpovedoval. S tem pa je tudi ovržena trditev, da bi bili plemenitaži neki le zaradi verskih naporov podpirali izdajo Trubarjevega sv. pisma v slovenskem jeziku! Kdo se upa dokazati, da so kedaj narodu vsiljevali nemški jezik ? Ker so bili praktični zaradi jezika, ne sme se reči, da so bili sovražniki slovanstvu, te graje ne zaslužijo naši pobožni in pošteni predniki! Takrat so se še živo zanimali za slovanska apostola, a sedaj ? — Razven tega nahajamo, da je celo cesar (kralj) Maksimilijan I. 1494. in 1496. leta cesarski svoj pečat na b e lo -mo dro-rudečo listin-sko vrvico listini priobesil. S tem je sam cesar pripoznal, kakšna je kranjska deželna b6ja. To so nam tehtoviti dokazi, kako so živeli in čutili naši predniki in da so se tudi spoštovale njih svetinje. In plemenitaži? Tudi plemenitaži so bili narodni, to nam svedočijo slovenska krstna imena, tako n. pr.: Medko (Medvedko = Bernhart) de Mulbach, Dobrossus (Dobrost-us) de Edelinge, Berse ali VVersso de Archa, de Veldes Zebr(us) de Ig, dalje so Jelen, Mamola, Marold, Nedel, Nedelka, Ladizla, Bielj, Zupan, Zupana (krstna moška in ženska imena), Cernigoi, Volavca, Druse, Nebemer, Radin, Radovan, Gonslav, Pribislav, Radoslav, Itoigoj, De-docha, Večegoj, Velcko, Volik, Sobodin itd. imena iz kranjskih listin, ki se pri meni iz raznih arhivov prepisane nahajajo. Vprašanje je tudi, niso li nemški, skozi stoletja tukajšnjega bivanja udomačeni plemenitaži z jednako hrabrostjo in pobožnim domoljubjem, kakor slovenski, z mečem v roci in kri prelivaje branili, da se ni izpremenila naša zemlja v „turško drajno?" Ker je večina duhovnikov bila plemenitaškega stanu, ni nam treba dosti vpraševati, če so plemenitaži znali slovenski jezik. Gotovo, samo ta je bila razlika, da so bili gotovo prijazni narodu (ker ni nikdo hujskal na 32* 500 Fr. Šumi: Archiv fiir Heimatskunde. nje zaradi jezika), kar nam posebno priča to, da so plemenitaži in kmetje slovenska krstna imena nosili, katerih bi dan danes pri vsi narodni vroče-krvnosti v veljavo ne spravili. Ker pa to danes ni možno, v srednjem veku pa je bilo, potem znamo, da, ako mi o tako delikatnih stvareh pišemo ali govorimo iz minulih stoletij, moramo prej izobraženi biti o zgodovini, ob običajih, in o narodnem in vladnem prava in ne iz posameznih slučajev sodbo o vsem narodu izrekati. Zaradi tega je silno potrebno, da se priobčujejo listine, ne regeste, da dobimo vsaj drobtinice o svojem deželnem pravu; dokler pa nimamo tega, nam ne pristoji obsodilno pisati o času, Čegar tradicionalnega, deželnega in narodnega prava ne poznamo. Marsikateri se ni naročil do zdaj na zbornik moj „Archiv fiir Heimatskunde", ker izhaja v nemškemjeziku. Dokler sem ga hotel izdajati v slovenskem jeziku, se ni hotel vzprejeti za Matico Slovensko z izgovorom, da je zbornik moj preučen in predrag, in pokojni dr. Bleiweis mi je vedno svetoval, naj arhiv izdajam po nemško. Zdaj ga pa ne smem drugače izdavati, nego li nemško, ker me nemški in laški arhivarji podpirajo z listinami in ako bi jim pošiljal slovenske razprave, prenehala bi se takoj vsa ta podpora, a druge bi ne bilo. — Znanstvo je mednarodno, in naša naloga je, da izdajemo učene knjige v jeziku, katerega umejo učenjaki, in še le ko bode zunanjemu svetu naše knjige rabile kot viri, potem smemo upati, da nas bodo sosedje poznali in o nas pisali tako, kakor jim bodo narekovale naše knjige. Če pa ne bomo pisali v jedaem ali drugem jeziku učenjakov, ostanemo vedno „terra incognita", kajti tega vender nemo-remo zahtevati, da bi učenjak moral znati toliko jezikov, o kolikor narodnostih in njihovih deželah piše. Zatorej vidimo, da tudi večji narodi, nego smo mi Slovenci, skrbe zato, da se njih v domačem jeziku pisane razprave za učene namene prelagajo na tuje jezike: Hrvatje so si ustanovili „Kroatische Revue", Madjari „Ungarische RevueK, Rusje „Rnssische Revue" i. t. d., v katerih objavljajo razprave, katerim žele velikega razširjenja. Že v „Kresu" (III. 1. št.) je starosta slovenskih učenjakov spisal sodbo o zborniku mojem, še predno je najboljše razprave imel v rokah, in hudo besedo izrekel o slabi podpori — a kaj je koristilo? Zvedel sem celo, da je neki gospod odsvetoval, dati mi nekoliko podpore od dežele. — In vender, niso li moje knjige podobne, posebno bo druga listin podobna štajerskim knjigam „Urkundenbiichera s to razliko, da jaz, ker je Kranjska uboga v starinskih virih, tudi regeste podajam in s tem vse vire, tudi male. Na Koroškem daje dežela po 500 goldinarjev na leto za razprave! Jaz pa razprav ne vidim tako silno potrebnih podpore. Na Štajerskem stoji deželo vsako leto več tisoč goldinarjev zbiranje listin in zgodovinskega gradiva in kar dela na Fr. Šumi: Archiv far Heimatskunde. 501 Štajerskem deželni arhivar z blizu treh tisoč goldinarjev dohodkov, to se trudim jaz na svoje stroške po možnosti delati tudi za Kranjsko. In da moja izvestja ne morejo biti tako slaba, kakor je podpora — svedočijo naslednje besede, katere mi je pisal baron pl. Hauser, tajnik koroškega zgodovinskega društva 31. julija 1883.: „Ich vriinschte nur unter der zahlreichen Menge unserer karntner Mitglieder ein ebenso eifriges und fahiges fiir die karnt. Geschichte, als Sie fur Krain es sind." In na Koroškem je plemenitaš in učenjak družabnik zgodovinskega društva. — Dne 21. maja 1884. leta se je oglasil prof. Vrhovec v ,,Ljubljanskem Listu", ter piše med drugim: „To zanemarjenje domače zgodovine je velika sramota za ves slovenski narod. Ne jeden prst se ne gane za prospeh naše tako malo poznane zgodovine .... Jedini list, ki goji domačo zgodovino, je Sumi-jev Archiv. In kakovo priznanje zanje za svoj hvalevredni trud? ... Ta mlačnost je tem menj odpustljiva, ker se baš v sedanjih časih deva pri vseh izobraženih narodih tolik poudarek na zgodovinsko vedo." — Med drugim omenja tudi, da ni mogoče spisati kulturne zgodovine o Slovencih, ker je še malo gradiva priobčenega, in jaz dostavljam, da večina gradiva še ni priobčena, in da če se ne bode strokovnjaško priobčevala, ne dobimo nikdar pogleda v kulturno življenje naših pradedov. Po mnogem branji starih pergamentov vidim, da se popolno napačno sodi o naših pradedih, in da so dozdanje obsodbe nepremišljene, mnoge hudobne, in da te sodbe izvirajo iz nepoznanja starinskih, po večjem še nenatisnenih virov in pa iz hudobnih nakan. — Potem pa se še toži, da ni domoljubov več, da se nikdo ne briga več za zgodovino svojega naroda! Kdo pa je to zakrivil, ako ne baš politično zgodovinarjenje? Mar je kdo res tako naiven, da misli, ka s tem vnema narod za zgodovino svojo, ako namestu da bi navduševal, pobija le veselje do zgodovine ? — Tudi jaz bi vrgel v kot knjige, če bi ne imel prepričanja iz svojih preiskav, da se na tisoče dobrih stvarij tiho preide, jedna slaba pa za kapital naredi in narodu popisava kakor jedini vir vsega zlega, in narod, ne vedoč sam, kako je s stvarjo, verjame, jezi se — in neče citati več svoje zgodovine — in to je sad političnega zgo-dovinarjenja. Vsekako bi bilo bolje, če bi se začela bolj gojiti korenitost, ker z gotovostjo v zgodovinopisji, postane zgodovinarjenje znanstvo. Kar pa se dan danes piše zgodovinskih razprav, večinoma so od danes do jutri, ker ne poznamo še na tisoče v arhivih nahajočih se virov, katerih je, se ve da, le z deželno podporo možno poiskati, na svetlo dati in s strokovnjaškimi registri oskrbeti, kakor se to iz prvih dveh mojih knjig razvidi. Sedanje stanje našega zgodovinskega slovstva je pa gotovo obžalovanja vredno, ker večina zgodovinarjev nima stališča svojega, ampak le pre-pisava v duhu bojnega časopisja, in to je mora na domoljubji naroda našega. 502 Fr. Šumi: Archiv far Heimatskunde. Letos bodem izdal prvi zvezek II. knjige arhiva in prvi zvezek II. knjige listin 13. veka za Kranjsko itd. Arhiva obseg bode razven druzega: „Die "VVindischen Wallfahrten an den N iede rr hein", velika — dovršena razprava s priobčeno ustanovno listino oltarja v Ahnu od 1495. leta; „D i e W in d i s ch e M a ? k", listinska študija, v kateri se bode prvikrat priobčila natanko po originalu prepisana, v kraljevem bavarskem arhivu nahajajoča listina o vojvodi Privini od 830. leta itd.; ,,Ein Beitrag zur GeschichtederTiirkeneinfalle in Krain". — „Z u r V e r w a n d t-schaft Kaisers Friedrich Barbarossa mit den in Istrien und Krain herrschenden Graf en". — „EineHexengeschichte". ,,D ie Romerstrasse und Oerter von Eemona nach x\ drans" itd. Iz tega se razvidi, da bode tudi letos zbornik prinesel jako važne in zanimive stvari, Vender pa je po mislih mojih priobčenje zgodovinskih virov jako ne-vspešno in malo koristno delo, ako se ne preskrbi knjiga z natančnim registrom vsakega osobnega, krajnega in stvarnega imena. Da je knjiga -zgodovinskih razprav in virov, ako nima strokovnjaško dovršenega registra, za rabo težka, kakor svinec, to sem dostikrat hudo čutil in zato so nastali registri k mojim knjigam kakor debut svojega mnenja, svoje prakse. Za vzgled so mi služile knjige učenjakov Winkelmanna in Zahna. Da sem nalogo svojo po možnosti dovršil, če ravno mi je že sam prof. Krones pisal, da je to preveč za jednega samega človeka — hočejo svedočiti naslednje besede zgoraj imenovanega direktorja na štajerskem deželnem arhivu, dr. pl. Zahna, o katerem se sme reči, da je izdal najbolj rabne knjige avstrijskega zgodovinskega slovstva. Zahn piše 27. januvarija 1884. leta poleg druzega naslednje: „Die Frage nach dem Index habe ich mir erlaubt, weil er gut gearbeitet ist; wenn ich Ihnen sage, dass ich diese Leistung Ihnen nicht zugetraut hatte, so vverden Sie das hoffentlich nicht als belei-digend ansehen." Ako še omenjam pisemca velikega učenjaka, berolinskega univerznega profesorja Wilhelma Wattenbacha, naslednika Pertzovega, kateri pod kraljevim pokroviteljstvom izdaje svetovno-znane knjige „Monumenta Germaniae sacra", ki je v lanskem „Zvonu", na strani 403. priobčeno, oprostili mi bodete uljudno prošnjo, rojaki! Blagovolite podpirati ne samo z novci, nego tudi z doneski in razpravami domoljubno moje podjetje! Kajti ako bi bil prisiljen prenehati izdajati arhiv ali razprave, sodilo se bode zunaj naše dežele, da nismo zmožni in premajhni, da bi negovali domačo svojo zgodovino in to bi bila gotovo obsodba. — Zatorej se konečno obračam do vas vseh, kateri še čutite toplo za domovino našo, blagovolite podpirati to važno knjigo domovinsko! Ogla- Fr. Šumi: Archiv fiir Heimatskunde. 503 site se pravočasno in pošljite 3 gld. 15 kr. za „Archiv". Listine se ne bodo zaračunjevale, ker izdajo listin podpira povsod dežela, in menda, da me ne bode varalo mnenje, da je zastopstvo dežele naše ravno tako domoljubno, kakor so zastopstva v druzih deželah. Posebno mi je omeniti, da je izdaja listin jako draga, vsaka pola me stoji povprek po 70 gold. Gotovo pa bi mi ne bilo mogoče izdajati te knjige, če bi me ne podpirali arhivarji in učenjaki v Benetkah, v Vidmu, v Celovci, v Monakovem, na Dunaji, v Gradci in v Trstu, posebno pa tudi g. Dežman v Ljubljani, kateri mi je na razpolaganje dal vse zgodovinske knjige kranjske zgodovinske družbe in še svoje, kar sem si jih želel, da sem vse listine in vire za Kranjsko od 1004. do 1500. leta prepisal, in kateri mi je tudi vse izvirne na koži pisane listine izposodil, da sem si jih prepisal — in še prepisujem; dalje Joannejska v Gradci in kraljeva dvorna in državna bavarska biblijoteka v Monakovem, kateri sta mi najredkejši in najdražji knjigi „Fontes et Monu-menta" izposojevali. Razven teh so mi prijazno dovolili prepisati in ko-lacijonirati matice sedanjigospod župan ljubljanski mestne privilegije, katere je silno slabo prepisane po „Privilegienbuch der Stadt Laibach" priobčil dr. Klun in s katerim je tudi izginil „Privilegienbuch der Stadt Laibach" — ni ga več....... S posebnim zadovoljstvom smem omenjati, da sem pri Slovencih, Nemcih in Italijanih jednako sočutje za znan-stvo našel in da so bili nekateri gospodje posebno uljudni v tej stvari, tako n. pr. mi je izročil grof Leon Turjaški najstarejše zgodovinske listine, da sem jih prepisal doma v Ljubljani. Moja naloga je ravno ta, zbrati vse, kar se da pozvedeti, da se bode kronologično v knjigah priobčilo. Gotovo je torej, da, kdor bode imel te knjige, imel bo zaklad zgodovine domače v rokah — in v registrih odgovor na vsako vprašanje in zadovoljenje na radovednost. Uljudno prosim vsakega, kdor ima listine za Kranjsko, katere spadajo v čas 1000—1400 po Kr., naj mi blagovoli naznaniti, ali naj mi jih pošlje, da jih prepišem, ker v tem, ko se bodo listine od 1200 do 1300 pri-občevale, zbiram gradiva za listinjak 14. veka, kajti poznati moramo svojo zgodovino od začetka, če ne je sploh ne bomo nikdar spoznali; kajti kakor je pri vsaki stvari treba poznati začetek, razvoj in konec, tako je tudi pri zgodovini. In ker tako delajo vse zgodovinske družbe, bodem odšle vsako leto priobčil imena domoljubnih podpirateljev, da se spoznamo, kdo se zanima za zgodovino naroda svojega, in koliko nas je, kateri se brigamo za čast svojega zgodovinoznanstva in domovine svoje. Fr. Šumi, • v Ljubljani, Kongresni trg, 13. Mrtva srea. Povest. Spisal dr. I v a n Tavčar. Sedemnajsto poglavje. Prosim te, tujka ljubezniva, V me ne vpiraj temnih očij, Da se ljubezen nepremagljiva V mojem srci ne obudi. Simon Jenko. isto jutro, ko je knez in škof zapustil Nižavo, bilo je tudi na višavskem dvorišči več življenja, nego li navadne dni. Iz hleva sta bila hlapca izvlekla starega, koščenega konja, ki je dosedaj vlačil plug in brano po graščinskih njivah, ali pa vozil butarice in hlode po gozdnih, blatnih potih. Malokdaj je užil kaj ovsa, za tega delj so štrlele kosti ž njega, kakor štrli ostro kamenje z neplodnega Krasa. Nerad je zapuščal prijetne svoje jasli in skoraj spehali so ga na plan pred hlevom, kjer ga je pes ob verigi vzprejel z glasnim lajanjem. Melanholično je povesil glavo ter čakal, da bi ga upregli v voz, v tezal-nico! Ali danes mu je bila namenjena bolj gosposka usoda: čez trebuh so ga tesno s pasom prevezah in na hrbet mu pritisnili staro, ogoljeno sedlo, ki morda že ni rabilo pol stoletja! Pri sedlanji sta počenjala hlapca svoje šale, v veliko radost drugi družini, ki je bila ravno odkosila in je od mize sem tik veznih vrat opazovala čudni ta prizor. „Kaj li bo danes, da mora koščenjak v gosposko to obleko?" vpraša hlapec Miha. „In ravno danes sem mu nasul ovsa, da je šlo čez jasli! Hudika, da bi se le nesreča ne pripetila ! Žival ni taka, žival je iskrnata !" „Splašil se ne bo," odgovori volar Jaka, „ker ga je podkov malo otiščala. Res, sreča, drugače bi ga gospod še ne ukrotil!" „P6jaj mu muhe !" kriči Miha, „ kopita mu moram omiti, da me hudir ne vseka! Žival ni taka, žival je vroče krvi! Pojaj mu muhe!" S slamo mu je obrisal kopita. Končavši to delo pa reče: „Prav čedna kopita so še, malo široka, kakor lopata. No, pa to je še bolje, vsaj bolj varno stopa!" 33* 516 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. „ Molčita vender," kara ja stari. Jarnej, stopivši iz veže, „ molčita in miiujta! Naš gospod si napravi leliko konja, kakeršnega žive dni videla nista, in ga žive dni videla ne bosta. Hvaljen bodi Bog, daj mi uzdo, Jaka!" „Kaj pa bo danes," vpraša Miha radovedno, „pride li Elijev voz, da se bomo odpeljali proti nebesom?" Glasno smijanje razkači starca: „Ne smijajte se! Naš gospod bi imel lehko lepega konja, pa ga neče! Hvaljen bodi Bog, dosti je denarja ! A tudi ta konjiček je še dober. Star je nekaj! Hvaljen bodi Bog, kdo pa se ne postara na svetu! Za naša pota je konjiček še predober!" Ponosno je tiščal uzdo v roki in z zeleno vejo odganjal osedlanemu konju muhe, ki so mu sedale po velikem trebuhu. „Ovsa res ni dosti zobal !" prične Miha na novo razgovor. „Kdo naj zoblje oves dan danes!" odgovori starec suhotno. „Ali mislite, da ga imajo oni na Nižavi? Osat in slamo hrustajo, in še tisto plesnivo!" „Oves ste pa Vi prodali!" Miha je izpregovoril te besede ponižno, samo besedico „Vi" je nekaj bolj naglasil, kar je prouzročilo, da se je družina takisto na tihem smijala. „Kaj praviš, fante!" zatogoti se v svojem poštenji zadeti major-clomus višavski. „No, no," odreže se Miha, „za gospoda, ne zase, za gospoda!" Stari konj, ki je dal povod vsemu temu govoričenju, vonjal je do sedaj po tleh za drobjem slame in sena. Kar je ujel iz prahu, to je s tiho zadovoljnostjo hrustal s starimi zobmi. Tedaj je pa živinče hipno dvignilo težko svojo glavo, pričelo po zraku vohati in konečno je dalo od sebe nekaj grdega rezgetanja, kakor da je izteknilo kaj zelo prijetnega! Začuje se konjskih kopit topot in po poti iz gozda prijezdi grofica Lina. „Ta iz Soteske je!" pravi Jarnej. „In kako jezdari," dostavi Miha. „Ni čudo, da strahuje hlapce, in dekle v Soteski. Bolj se je boje nego li starega grofa! Kam neki plazi!" „Gospodar je v Soteski," vtakne se vmes tudi volar Miha, „in še grof se trese časih pred njo, pravijo. Kam se ji pač tako mudi! Prav po generalsko sedi na konji! Ni napačna taka ženska!" „Hvaljen bodi Bog, k nam gre!" zastoka stari, „in gotovo zavoljo meje!" Res se je grofica s konjem kači jednako bliskoma zavila okrog zidovja in zdajci obstala sredi višavskega dvorišča. Na mah je ukrotila Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 517 konja, ki je razlučen grizel železo ter otresal ponosno glavo, da so pene letele na okrog. Z belo ročico ga je potrepala po svetlem vratu in izpregovorila nekaj nemških besed konju svojemu v hvalo. Potem še le je dvignila ošabni obraz, z nepopisnim zaničevanjem opazovala nekaj časa osedlanega starega konja in kupe gnoja, ki so pred hlevi od nekdaj kužili višavsko ozračje. „Kdo je tu gospodar?" vpraša grofica mrzlo. Pričela je z uzdo nagajati konju, da je prišel v ogenj ter plesal s krasno jahačico po peščenem tlaku. Ko ga je brez težave zopet umirila, vpraša še jeclen-krat: „Kdo je tu gospodar?" Stari Jarnej ji v prvem strahu ni vedel česa odgovoriti. Njegovi tovariš, koščeni rujavec pa je hotel porabiti lepo priliko: dvignil je mršavo glavo in raztezal mehke nozdrvi proti gosposkemu sorodniku iz Soteske. Ali ta ni hotel napraviti tega ple-bejskega znanja, umeknil je ostro črtano glavo v stran in samo z vitkim kopitom udaril jedenkrat ali dvakrat ob tla, kakor bi se pri svoji zapovednici pritoževal, da ga je privedla v tako kmetsko soseščino. Oni z Višave premeknil je na to okorne noge, da bi prišel bliže. „E-ha!8 zarjove starec, „kam siliš, koščak? Tu ostani no! Kdo je gospodar, ste vprašali? E, dobro, da ravno prihaja! Stoj no, polt rajava!" V tistem hipu stopi Bogomir iz veže. Najprej opazi samo osedlanega svojega šarca; a ko ugleda tudi grofico, izpreletelo gaje, kakor bi se sramoval. Nasproti njeni aristokratsko-poetični podobi dozdevalo se mu je to staro, umazano dvorišče silno prozajično. Tisti hip je opazil prvič, kako neukusna je gnojna luža pred hlevom, in kako je raztrgana lesena streha po poslopjih. Tudi zidovje se mu je videlo sramotno umazano, kakor bi na Višavi ne poznali ni apna ni zidarjev. Sramoval se je! In sredi vsega pa še ta suhoreberni konj, po zunanjosti čisto onemu jednak, na katerega je nekdaj sedal znani vitez španjolski. „Grofica soteska povprašuje po Vas!" kriči mu Jarnej naproti. Starec se je odločno bal te ženske in želel je, kar najhitreje prepustiti konja gospodarju svojemu. „Smo ga že osedlali, rujavca!" poudarja zavedno, „prav kakor ste ukazali!" Ko mn gospod, ki je bil o tem še bolj zmeden, ničesar ne odgovori, obrne se h konju. „E-ha! prestopi se, koščenjak !" In ko se konju ni hotelo prestopiti, pograbi z obema rokama povodec in ga izkuša tako po vsi sili spraviti z mesta in na mesto, kjer je stal mladi gospodar. Ali konj ni hotel z mesta, in ko ga je starec z vso močjo vlekel, napele so se mu žile na suhem vratu in v nekako horicontalno ležo se mu je 518 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. spravila glava, da je bilo groza pogledati nestvorno žival. Vmes pa je kričal stari Jarnej svoj „e-ha" in rotil se je, kakor bi se močno srdil. Toda živinče se vender ni hotelo prestopiti in ko mu je Jarnej takisto pri glavi vlekel in vlekel, obračalo je debelo a motno svoje oko proti gosposkemu sosedu: češ, tudi mi, ki smo pri poljskem delu opešali, imamo časih svoje trme ! V tem se je bil Bogomir s klobukom v roci in s primernim po-klonom približal kontesi, katere konj ga je z žarečimi očmi ogledoval in nekolikokrat zasopihal proti njemu. „Vi ste torej tu gospodar?" izpregovori trdo grofica. Z visocega sedeža svojega mu je premerila osebo od glave do tal, in potem od tal clo glave. Zarudel se je, ko ji je odgovoril: „Sem, in ime mi je Bogomir Lesovej!" „A jaz sem hči grofa iz Soteske!" dejala je na to ona skoraj ironično ter nagnila glavo, toda prav malo. Bogomir se globoko prikloni. Iz njegovih pogledov je morala sklepati, da je radoveden, česa tu išče hči grofa soteškega? „K opravku torej!" izpregovori ponosno jahačica. „Vi sekate danes na Logu, kjer mejite ob našo zemljo, to je ob zemljo, ki je mojega očeta last, ekselencije grofa Antona v Soteski!" „Res! In ravno sem hotel iti na mesto, da bi mi kaj mladega lesa ne posekali!" „Meja, se ve, Vas ni mnogo skrbela!" odgovorila je trpko. Tu je menil stari Jarnej, da je napočila doba njegova. Usili se brez omahovanja v razgovor. „Meja je tam," prične počasi, „tako vidna, da jo dobim, če sem slep in po noči. Tu pri Ločniškarjevi mlaki je tista stara smreka, ki se ji lubje lušči, ker so ji zažgali smolo. Posušila se bo, ta je gotova ! Od te smreke pa kakor nit dalje do robovja, ki je z mahom obrasteno. Na tem robovji je umrl onega leta stari ovčar, tisti Tržačan Luka. Zganja se je bil napil čez mero, in to se je vnelo v njem. Drugo jutro smo mrtvega dobili v gozdu in z glavo je slonel na tistem robu. Od roba dalje pa za dva vatla v krivino in potem zopet kakor nit ravno proti severju dalje! Moj Bog, meja je očita, vsak otrok jo pozna! Se ve, kdor je videti neče, ta je ne vidi! In graščinski ste tam zmeraj radi uhajali čez njo, da ste dosegli kak hrastiček, ki je rasel na našem! Taka je! Hvaljen bodi Bog!" Starec se je v tem govoru zelo razvnel in opazil ni, kako mu je gospodar dajal znamenja, naj utihne. Popisati pa se ne da, kako se je Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 519 izpreminjal aristokratski obraz mladi kontesi: satiričnost, zaničevanje in Bog ve kaj vse jednacega izraževalo se je med govorico starega služabnika na tem obrazu. Izpregovorila je z zvenečim smehom: „Pri Vas, gospod Lesar, videti je, da so Vaši hlapci Vaši gospodarji." Malicijozno je naglašala besedico „Vaši." — „Lesovej! Lesovej! Kontesa, ali odpustite staremu zvestemu služabniku, ki je že vse dni življenja svojega pri ti hiši." Bil je močno v zadregi. Grofica obrne konja: „Ako Vas je volja, pojdiva na mesto! Sami se bodete prepričali, kje je pravica. Druzega ne zahtevamo, nego pravico samo." Z bičem zadene stegno svojemu konju; le-ta se spusti takoj v lahen tek. Zapustila je dvorišče, ne da bi čakala Bogomirovega odgovora. Temu ni ostajalo druzega, nego splezati v sedlo. Pri tem mu je pomagal Jarnej in godrnjal: „E, mnogo so nam pokradli graščinski, in še več bi nam bili, da nisem pazil kakor postojina na tisto mejo. Ze grofov oče je silil v na naše. Taka je! Čemu bi se več govorilo!" „Za božjo voljo, molčite vender!" vzdihne Bogomir, sedeč na svojem konji. Le-ta se s prva niti premakniti ni hotel. Brskal je z nogami, nekaj kratov na mestu zaplesal na okrog ter izkušal zadnji del težkega svojega telesa dvigniti v zrak. Ko ni vse nič pomagalo, udalo se je konečno živinče in s smešnimi skoki odrinilo z dvorišča. Tu je ostal starec na mestu in gledal za njim. Z velo roko si po-gladi sivo glavo in reče bolestno: „Danes bo pa šla meja in nekaj sežnjev višavske zemlje ž njo! Dobre in poštene višavske zemlje! In če bo hotela deset tisoč kubikov hrastovega lesa, dal jih ji bo! Dal, ker je mlada! Hvaljen bodi Bog!" Ona dva sta nekaj časa molče jezdarila po gozdni poti: grofica naprej, Bogomir pa nekoliko korakov zadaj. Priliko je imel opazovati vitko njeno telo, ki je z nepopisno gracijoznostjo tičalo ter se gibalo v sedlu. Z gracijoznostjo pa se je družil plemenitaški ponos, ki je svojstvo samo porojenim plemenitnikom. Vsa njena podoba je dihala mrzlo lepoto, katera je mlademu spremljevalcu v hipu zmedla vse misli, da je pozabil na komični položaj, v katerem se je brez dvojbe nahajal. Bil je jezdec, a ne preizvrsten, in časih se je v resnici videlo, kakor bi hotel poiskati pot s sedla navzdol. Pri tem je delal stari konj neprijetne skoke, da je Bogomir sedaj in sedaj že hotel pograbiti sedlo, da bi se vzdržal v višini, in da bi ne padel na pot, kjer so se kazale luže in črno blato. Njen konj pa je premikal elastične svoje ude, kakor srna pogorska, in kontesa je sedela na njem varno in zavestno, kakor 520 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. bi na noben način iz sedla uiti ne mogla. Bilo je veliko nasprotje med njo in njim, in samo se je vrivalo v oči to nasprotje! Ali naš Bogomir ni ničesar opazil, tudi ne, kako se je nekolikokrat ozrla po njem in konji njegovem ter le s težka zadržavala smeh, ki ji je silil na kipeče lice. „Vi ste že delj časa tu, gospod Lesar?" vprašala je naposled. Mimogrede je vsekala z bičem po grmu, da je zafrfetalo zeleno listje na vse strani. „Lesovej, kontesa, Lesovej!" popravlja Bogomir ponižno. Ravno tedaj sta morala prekoračiti veliko lužo. Ker jo je grofice konj premeril z mogočnim skokom, storil je osedlam rujavec isto tako, Bogomir pa se je le s težavo obdržal v sedlu. „Glejte, da ne padete!" de grofica s prav odločno ironijo. „Sicer pa Bog izgovarjaj tatarska vaša imena. Meni se vselej jezik zapleta, če mi morajo med zobe! Odpustiti mi morate torej, če se mi pri Vašem imeni ne godi drugače; saj vas do danes ni poznala nisem!a Razsrdil se je nekoliko. »Ekselencija, grof Anton Babo," izpregovoril je pikro, „prišteva se glavnim stebrom slovanstva v tej pokrajini! Naša imena ne smela bi v njegovem dvorci . . . ." Ni mu pustila, da bi bil dogovoril. „A!" dejala je ter z bičem zopet udarila po grmu, „ Vi hočete na to polje! Midva sicer nisva poklicana, soditi o političnem delovanji mojega očeta. Ali kolikor poznam ekselencijo, je v prvi vrsti katolik, v drugi vrsti pa grof in tajni svetnik Njegovega Veličanstva. Kar je še potem, je le za tega delj, ker je katolik in grof! Slovanstvo pa nima pri tem ničesar opraviti. Upam, da me umejete, gospod Lesovej!" Sedaj je njegovo ime izgovorila že pravilno. „Vi ste brez dvojbe demokrat?" Z roko je potegnila uzdo, da je konj obstal. Obrnila seje k njemu in temno njeno oko se je uprlo vanj, kakor bi ga hotela pozvati na boj. »Demokrat? V tem pomenu, da smo vsi jednaki na svetu in pred Bogom, sem pač demokrat!" Srčno in brez bojazni se je upal pogledati ji v srpo oko. „To sem vedela takoj !" Korakoma odjezdi dalje. „To sem vedela takoj! Vaša krivda ni, ker ste ravno otrok stoletja svojega. Vzgoja naših časov je taka, površna, brez jedra bi dejala! Odkar imamo francoski upor, ubijajo posebno vneti preroki zbegani mladini v glavo tiste grozne nazore, ki sta jih tedaj porodila strah in umor ter jih krstila s sveto kraljevo krvjo. In za tega delj dobivajo še plačo od naše dobrovoljne države Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 521 ti krivi preroki! Vzgojenci pa so potem vsi demokrati in nalogo svojega življenja vidijo v tem, da zavidajo nas aristokrate, in da nas v mislih more in pokladajo pod giljotino!" Tu se ji predrzne Bogomir od strani nasprotovati: „Po mojem mnenji, grofica, stvari in razmere niso tako grozne, kakor jih Vi opazujete s svojega stališča, odpustite, da dostavim': s svojega subjektivnega stališča!" „Ne tako grozne," odgovori srdito ona, „še groznejše so, čestiti moj gospod Lesovej, še groznejše, kakor pravim! No —" in zopet obstane s konjem in zopet obrne proti njemu srpo svoje oko —¦ „pa recite sami in trdite, če se upate, da niste v sredi svojega demokratičnega srca uverjeni, da je plemstvo silno nepotrebna, smešna in krivična institucija in žalosten ostanek tistih tujih časov, ko so še surovi klati-vitezi gospodarili vrhu holmov, kjer še dan danes pričujejo o njih podrte, stare zidine?" Vsak bode rad pripoznal, da je bilo to vprašanje kočljivo in da se je mladi mož nahajal v stiskah, katere je tem bolj občutil, ker je tedaj že občudoval, v vsakem oziru občudoval krasno svojo nasprotnico. Notranjega uverjenja žarovitost ji je plapolela po obrazu, da je vsa njena podoba vzprejela nekako vzorno lepoto, ki je Bogomira po polnem omamila. Ni ji vedel odgovoriti, zatorej se je še bolj razvnela, in še jedenkrat vprašala: „Pa trdite, če se upate!" Posamezne bespde soji tako rekoč sikale izmed zob, da so se komaj cule. „Smešna, krivična, nepotrebna institucija, grofica," odgovori Bogomir na to, „tega bi nikdar trditi ne hotel! Piramide egipčanske, ki se na meji puščave dvigajo proti vedno jasnemu nebu, ki pa jih je nekdaj sezidal tlačen in trpeč rod, kdo bi trdil, da so smešne, nepotrebne! Veličastni ostanki so starodavnih časov! In svete naše bazilike, in stol-povi božjih hramov, kdaj so se že sezidali! Ali kdo bi dejal, da so nepotrebni ostanki srednjega veka! Veličastni spomeniki so, ki še sedaj navdušujejo človeški rod! Nikdar bi torej ne trdil, da je plemstvo smešna institucija! Naravno pa je, da sedaj, ko je omika svojina vsemu rodu, ne more imeti tistih vplivov, kakor nekdaj, ko so se plemiči po omiki razlikovali in odlikovali od druzih stanov!" „Vaše mnenje je zatorej" — in tu zopet požene konja — „da je tako imenovani olikani in omikani kmet tiste vrednosti in cene, kakor grof, čegar predniki so v križarskih vojskah s svojo krvjo pojili Palestine pekoče ravnine!" „V istini ne vidim bistvenega razločka!" „Ha! Vi govorite za olikanega kmeta. Za Boga, pustite me v miru s kmetom in njega omiko! Kar ste pričeli omiko nositi med 522 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. kmete, izpremenil se je rod in je hudobnejši, pregrešnejši. Samo po tuji lasti hlepi, in da nismo pazili, odnesli so nam že davno polovico soteske graščine. Moj oče, grof Anton, ve o tem mnogo pripovedovati, čestiti moj gospod Lesovej ! V Soteski pod graščino ob pečini smo imeli nekdaj star trs. S širokim svojim vejevjem se je raztezal po skalinah navzgor in proti jeseni je vse viselo modrega grozdja na njem. Zasadil ga je bil grof Abdon Maksimilijan, slavnega spomina ! Ko ga je nekdaj sam cesar počastil z obiskom svojim (Abdon Maksimilijan je bil vpliven, zelo vpliven mož na dvoru!) utrgal je z veličastno svojo roko grozd s tega trsa. V vedni spomin so ga imenovali potem cesarski trs. Grof Anton pripoveduje, da je tedaj, v tistih groznih časih, ko smo še imeli tlako (prosim Vas, nikar ne omedlite pri ti besedi!) leto za letom dozoreval sad na starem tem prijatelji naše stare obitelji. In pili so vino njegovo v spomin tistega dne, ko je bival prevzvišeni cesar pod streho sotesko! In pili so ga samo v dneh velikih praznikov! A potem, ko so odpravili tlako, pokradli so takoj prvo leto polovico grozdja cesarskega trsa, drugo leto pa so ga že do jagode obrali! In tako vsako leto pozneje. Lansko zimo pa, ko je vladal hudi mraz, posekali so ga v noči in odnesli, da so v peči kurili ž njim !* Bogomiru se je nehote vsilil smeh na lice. Opazila je to kontesa in dejala: „Vi, gospod Lesovej, bodete pač trdili: to je malenkost! A rečem Vam, to je pomenljivo, zelo pomenljivo za čase, v katerih živimo! Tako je povsod, v gozdu, na polji, in v gorici. Niti praprot v logu, niti klas na polji, niti grozd na trsu ni varen, da bi ga ne odnesla tuja roka! Oče moj, grof Anton, je premehak, za tega delj pa čuvam jaz, da se ne ugonobi last obitelji naše. Za tega delj sva danes tu, ker tudi Vi, gospod Lesovej, posegli ste (in upam, da nevede!) po naši zemlji, katero braniti je sveta moja dolžnost. Vender, čemu dalje govoriti, saj se s svojimi nazori itak nikdar strinjala ne bodeva! Sicer sva pa na mestu!" Res, dospela sta na prostor, kjer so višavski delavci že bili posekali nekoliko hrastov. Na tleh so ležali ti stari velikani, in po zelenem vejevji so klestili s sekirami, da so iveri letele na okrog. Peli in žvižgali so, in niti v delu niso ponehali težaki, ugledavši gospico. Vedeli so, da bode prepir zavoljo meje. S svojim prepričanjem so stali na strani gospodarja svojega; zato se jim ni videlo potrebno, ponehati v delu zavoljo te ženske, katere tako ni ljubil nikdo, še družina v Soteski ne ! Kontesa je obstala na mali višini, od koder so se videla posekana drevesa, in tudi mesta, kjer so stala prej. Hipoma (da Bogomir niti Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 523 opaziti ni mogel, kje ga je vzela) prikazal se ji je obris iz katastra v nežni ročici; na vratu svojega konja ga je razprostrla ter z rožnatim prstom pričela kazati mejno črto. „Sedaj vidite sami!" izpregovorila je zmagonosno. „Ti posekani hrasti so stali v ravni vrsti!" „Res je, grofica!" „A tu na obrisu je mejna črta kriva, saj vidite! To je mesto, kjer stojiva, in to je mejna črta! In ta je odločno kriva! Saj vidite!" „Res je, grofica!" „Saj vidite, da so posekani hrasti stali na soteski zemlji?" „Res je, grofica!" »Torej pripoznate krivdo svojo?" Bogomir ni videl ničesar, nego li beli prstek, s katerim je plula po papirji! Ali skesano je pritrdil: „Res je, grofica!" „Dobro! Ravno prav, da prihaja oče moj, grof Anton! Z njim lehko uredite vse! Zna se, da hrasti ne smejo Vaši ostati!" Po gozdni poti je prijezdila tedaj dolga, koščena oseba grofa Antona. Nekoliko začuden je bil, opazivši hčer v družbi tujega človeka. Kontesa mu je takoj razložila stvar ter mu z veliko slovesnostjo predstavila mladega soseda. Potem pa ja zapusti, češ, da sedaj lehko sama vse opravita. Ko je oddirjala in se skrila v zeleni gozd, izpregovori grof Anton skoraj šaljivo: „Torej ste res voljni hčeri moji na ljubo pripoznati mejo, kakor Vam jo je ravno kar izkazala? Ped zemlje je in nekoliko ubogih hrastov!" v „Cemu ne?" odgovori Bogomir lehkodušno. „Hraste prodajva in tisti denar doboii cerkev v Rakovci, če Vam je prav tako, gospod Lesovej!" „Cisto, kakor želite, ekselencija!" „Vidim, da ste mehak sosed, in da je z Vami lehko izhajati! Ali sedaj je še nekaj !" Bil je malo v zadregi. „Kontesa mi bode tičala ves mesec na vratu, če z Vami ne sklenem kaj — pismenega." „Vse podpišem . . ." „Veste kaj, gospod Lesovej, Soteska ni daleč od tod. Pojdiva tja in podpišiva kaj površnega, da bodem potem metal pesek v oči hčeri svoji. Bodite uverjeni, da mi do vse stvari ni prav nič. A kontesa mi drugače ne da miru!" „Kakor ukazujete, ekselencija!" 524 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. Osemnajsto poglavje. Evo izbe, gdje mi kano zviezda tajna Razsvietila dušu Nje Ijepota sjajna. Stanko Vraz. Nekoliko streljajev pod železniško postajo Grčavo, o kateri se je govorilo v prvem poglavji, dviguje se na strmi pečini Soteski grad. Globoko pod njim se vije nam znana Rakovška dolina in modra reka po nji. Od nekdanjega starega grada ostal je samo širok stolp, tičeč tik propada. Gledal je ta stolp pač še tiste čase, ko so spodaj v dolu turške čete napajale svoje konje v zeleni vodi, in čul je tudi obilokrat razlučenih Osmanov rjuvenje, ki so brezvspešno naskakovali skalino, kjer so imeli varno zavetje spoznavalci svete vere! Historičnega pomena je to selišče soteških grofov. V starem stolpu kažejo ti še sedaj sobo, v kateri je spal nesrečni Kacijanar in pripoveduje se tudi, da se je tu nekaj časa skrival sloveč slovensk reformator. Učakal in prebil je ta stolp stotere nesrečne usode slovenskega rodu. Ni čudo torej, da se mu jeklenih časov jekleni zob pozna na vseh oglih. Y zidu so se napravile razpoke široke in dolge; v njih pa gnezdijo vrabiči, in od njihovih gnezd visi stara umazana slama po stari, nesnažni steni navzdol. Na omenjeni stolp se naslanja novi, v čveteroogelniku zidani grad, s prostornim dvoriščem, visokimi sobami in z zračnimi mostovži. Tu sem je privedel grof Anton svojega soseda tisto jutro. Pred grajskimi hlevi, ki tiče skriti v gozdu, oddala sta konja ter peš korakala potem med vrtovi proti graščini. Stopivšemu na dvorišče zdelo seje Bogomiru, kakor bi žive duše ne bilo v poslopji: vladala je znana smrtna tihota, katera navadno vlada po aristokratskih dvorcih. Od nekod je pridrl črn pes in skakal okrog grofa, a ni se upal zalajati, da ne bi motil splošnega miru. Grajski oskrbnik se odlušči nekje pri steni ter prihiti s sklonjenim telesom. Zgoraj na mostovži pa zapoje zvon, v znamenje, da je hišni gospodar prestopil prag gradu svojega. Vstopijo v pisarno pri oskrbniku. Tu se je napravilo pismo, kratko in površno, katero sta grof in Bogomir slovesno podpisala. Po končanem tem opravku se je hotel Bogomir posloviti; ali grof Anton ga je povabil, da bi stopil ž njim v gorenje prostore. Bogomir se izgovarja s svojo slabo obleko. Oni pa je odgovoril z veliko ljubeznivostjo : „Kaj hočete! Saj smo na kmetih! Tn pri kontesi se bodete vender poslovili!" Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 525 Udati se je moral. Po širokih stopnicah odkorakata navzgor po mehki pogrinjači, da se ni cul korak. Ves čas je govoril grof priljudno ; povpraševal ga je posebno vestno, če ima obilo divjačine po višavskih logeh in če je kaj prida prepelic ali jarebic? Močno se začudi, čuvši, da Bogomir niti lovec ni, in da nikdar puške v roke ne vzame. Na hodniku pride jima kontesa Lina naproti. Ce je bila poprej na konji videti ponosna in nekako nedosegljiva, videla se je pa sedaj Bogomiru milejša, ker je nosila domačo, krajšo obleko. „Kako je kneginji?" vpraša grof skrbno. „Nisem še bila pri nji, kar sem prišla iz gozda!" Takoj se obrne grof k Bogomiru in reče z važnim in pomenljivim glasom: »Seznaniti Vas hočem z materjo ranjke svoje grofice, s kne-ginjo Teansko. Kadostilo jo bode, videti Vas!" Bogomir se globoko prikloni. Grof je govoril tako, da se je moralo čuti iz naglašanja njegovih besed, da hoče mlademu znancu ska-zati visoko čast. In res je bila vsa grofovska obitelj uverjena, da je kneginja Teanska največji zaklad nje hiše! Strežaj jim odpre vrata v solnčnato sobo. Skozi široka okna se je videlo daleč po zeleni ravnini in ob straneh na vinske gorice, nad katerimi je tedaj vrela poletna vročina. V ti sobi, tik okna je sedela na mehki blazini stara, siva ženica. Prvi hip, takoj pri vstopu Bogomir niti njene glave opaziti ni mogel: tiščala se ji je globoko med ramama, skrita med čipkami. To je bila kneginja Teanska! Kontesa Lina je takoj hitela proti oknu in Bogomir se je čudil, kako hitro so se ji raztopile ostre črte po obrazu, in kaka ljubezen ji je zažarila v očeh! Pred starko se je zgrudila na kolena in z nekako sveto strastjo je pritiskala vele in rujave njene roke na cvetoča svoja usta. Skrbeče je povpraševala, kako je danes kneginji, če ji solnčna vročina ne škoduje, če so ji vestno stregli in če kaj zaukazuje? Kneginja se je dobrovoljno zasmijala, položila roko na dekletovo glavo ter izpregovorila : „Hi! hi! golobica draga; kaj naj mi je? Kaj naj mi je? Glej, tu pri oknu imam solnčnato ravan, in vinske gorice. Moj Bog! da jih v sivi svoji starosti še smem gledati, to je največja dobrota! Moj Bog, česa naj si še želim ? In vidiš, ravno prej se mi je dozdevalo, da gledam visoko v modrem zraku sivo ptico, ki se je mogočno zibala nad solnč-natimi polji, mogočno in ponosno! Pa sem si dejala, taki smo bili, nekdaj, v mladosti hi! hi! Tedaj smo razprosterali peroti, kakor bi Boga ne bilo nad nami. Kakor sokol v sivem zraku! Ali gospod Bog pošlje strelo svojo in razdrobi mu peroti ž njo, da ošabna ptica strmo- 526 J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. glavi potem v silni propad! Tako je z nami! Gospod Bog nas udari in potem je konec ponosnemu povzdiganju!" Videla je, kako je silila dekletu solza v oko; tudi starki sami je prihitela debela kaplja na lice. „Cemu bi jokali, srce moje! Saj mi je še dano gledati v zorno ravnino, in kar je še mileje, gledati v zornejše tvoje oko, ljuba, draga moja!" Med solzami sta se smijali. „Meni se je zdelo," izpregovori kneginja potem, „da je nekdo prišel s tabo. Kdo je to, otročiček moj ? V sobi ne vidim tako dobro, kakor tedaj, če zrem na planine, pod jasno nebo!" (Dalje prihodnjič.) Bajke in povesti o Gorjancih. Spisal Janez Trdina. 21. Peter in Pavel. (Dalje.) koraj še huje nego z biriči in vicami krotil in podlagal si je strogi grof slovenske podložnike z zlobo in zvijačnostjo ali, ka-kakor je sam govoril, z modro politiko. Posredno in neposredno je delal med njimi zdražbe in sovraštvo. Posamičnih mu se ni bilo nič bati, ali jako nevarni bi mu bili lahko, da so se zjedinili in udarili nanj skupno. Trebalo jih je torej razdeliti, razkačiti jed-nega proti drugemu. Kadar je bil kje cerkven shod, poslal je tja svoje hlapce in „podrepnike", da so se zamešali med fante in jih dražili in hujskali proti fantom sosednih žiip in vasij, dokler se je unel prepir in pretep. Pomagali so kdaj ti, kdaj oni stranki z izgovorom, da morajo braniti nedolžnega proti rogoviležem. Ta nečedni posel jim je vspeval tako dobro, da kmalu ni bilo nobenega večjega zbora v vsi okolici brez razžaljenja in prelivanja krvi. V isti namen je izumil Erger-Berger pravilo, ki se je udomačilo potem po vsi Sloveniji, da nihče ne sme zalezovati in ljubiti deklet iz drugih vasij. Prestopnika so domači fantje svobodno zgrabili in nabijali, kolikor so ho- v teli. Ce jih je prišel tožit, zadri se je grof: Prav se ti godi. Pusti tuje golobice tujim golobom, kadar pridejo vasovat drugi k vam, jim pa vrnite. Ali on se je smijal tudi takrat, če so napadli pijani in samo- Mrtva srea. Povest. Spisal dr. Ivan T a v č a r. Osemnajsto poglavje. (Dalje.) HSffS1*12 sem," odgovori grof Anton, pristopivši k oknu, „in pripeljal GOJI sem ^ mladega soseda, svojega prijatelja, gospoda Lesoveja z „Lesovej? Lesovej!" in kneginja se živo obrne k Bogomiru, ki je bil z grofom pristopil, „čakajte no, čakajte no, kje sem že cula to ime! Bog, pomagaj mi vender! Pot življenja mojega je že tako dolga, da so mi njeni pričetki zaviti v gosto meglo. Koliko sem jih srečala popotnikov na ti dolgi poti, prehiteli so me in pred mano dospeli v groba zavetje, a jaz sem pozabila njihovih imen! Lesovej! To je krasno, da me obiščete, ki sem stara in vsi zemlji v breme, hi! hi!" Bogomir ji poljubi roko. „Lesovej," prične kneginja zopet, „to ime sem že cula, ali .sam sveti Odrešenik vedi, kje?" „Na Višavi je gospodar, mama!" dostavi grof Anton. „Na Višavi! Sedaj vem vse, hvalo Bogii, sedaj vem vse! Ali časih smo rekali tistemu kraju: na Nižavi! To je bilo tedaj, ljubi otro-eički moji, ko vas še na svetu ni bilo. Na Nižavi ste torej ? Sveta pomagalka, česa človek učaka! Tam je bilo časih jezerce, ki je zamrznilo v zimi, da smo se brez skrbi drsali po svetli višini. Kje so časi! Ali je še ta tolmun tam doli, sredi kostanjevega lesa? Ali je to vse še tako, kakor nekdaj?" „Vse še tako, svetlost !" odgovori Bogomir. „Nekdaj v trdi zimi nas je povabil grof Lenart, oče tvoj, dragi mi Anton, semkaj v Sotesko. Prišlo nas je kakor prepelic, če se vzpom-ladi vračajo z juga. Hrupno življenje se je pričelo v gradu in nekaj tednov ni prenehalo. A ti, ljubi Anton moj, bil si tedaj še otrok in Veliki Napoleon se je bil ravno vsilil na prestol francoski. Tu v So- Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 579 teski pa smo živeli radostno in na ledu nižavskpga tolmuna smo imeli svoja zbirališča. Torej je to še vse tako, kakor nekdaj?" »Vse, svetlost! Samo ljudje so pomrli!" „Drugi rod je nastopil ! Kaj je naravneje nego to? Rod človeški je kakor list na veji. Veja ostane, list pa odpade v jeseni!" Gledala je nekaj časa pri oknu v globoko ravan in premišljevala. „Tisto zimo", oglasila se je zopet, ,,zahajal je v našo družbo mlad Človek, skoraj še otrok in v letih, ko se še ničesar ne ve o resnosti življenja. Sin je bil gospodarja na Nižavi; rudečih, cvetočih lic je bil, in v našo družbo je prišel, kakor list s pogorske trepetlike, če ga je sapa zanesla v gosposk, po francoski šegi ostrižen vrt! Gospod Gregor smo mu rekali in radi smo ga imeli, dasi nam ni bil vrstan po rodu. Ali sem Vam že pravila, kako sva se poslovila z gospodom Gregorjem tisto zimo?" „Ne še!" oglasita se grof in kontesa. Povej nam, mama!" „Naj bo, naj bo, ker ravno govorimo o Nižavi! Ko smo se odpravljali zapustiti gostoljubni dvor grofa Lenarta, prišel je tudi gospod Gregor, da bi se poslovil pri nas. Srečala sva se na stopnicah. „ Prišel sem, da se poslovim, kontesa," izpregovoril je mehko, in po vsem obrazu se mu je razlil rudeči žar. „Bog vas obvaruj srečnega, gospod Gregor!" odgovorila sem ter mu podala roko. „Tu sem Vam, kontesa, ne-kaj prinesel!" In še bolj ga je oblila mdečica. Pazno se je ozrl na vse strani. Nikogar ni bilo čuti. Nekje iz obleke je vzel v beli papir skrbno zavit rudeč cvet. Kje ga je dobil v zimi, ne vem. Ponudil mi ga je in vzdihnil: „ Morda se bodete časih spominali mene !" Vzela sem v ga; obledel mu je bil obraz, da se mi je zelo, zelo smilil. Čudna bolest mi je prešinila dušo. „Ali se ne bodete poslovili pri druzih ?" v vprašala sem tesno. „Čemu tudi?" odgovoril je lahno, „če mi Vi, kontesa, podaste še jedenkrat roko, potem je vse dobro!" — „Z Bogom, gospod Gregor!" Zopet se je pazno ozrl na vse strani in mi potem vroče poljubil roko, da se mi je po polnem zmedla mlada glavica. „Z Bogom, kontesa, čemu naj se poslavljam pri druzih? Morda se bodete časih spominali mene!" — Se .sedaj ga vidim, kako je s solznimi očmi počasi odhajal po stopnicah navzdol. Spodaj pri izhodu se je obrnil še jedenkrat za mano; jaz pa sem v tistem hipu pritisnila rudeči cvet na ustna in pri srci mi je bilo tako bridko, da bi se bila najrajša zjokala. „Hvala, kontesa!" dejal je še, potem pa mi je za vedno izginil iz pogleda. Moj Bog, bili smo še vsi otroci tedaj in gospod Gregor je imel morda komaj osemnajst let; ali nosil se je, kakor ste videli, resno in moško. Ze tedaj je vedel, da ločijo naju visoke, neprestopne 37* 580 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. stene. Prosil je samo, da bi se ga morda spominala časih. Pa sem ga hitro pozabila! Vidite gospod Lesovej, to je bila prva ljubezen moja; hi! hi!" Pristavila je še: „Bog ve, če še živi gospod Gregor? Ni mogoče skoraj! Nikdar nisem cula pozneje o njem. Morda ste ga poznali?" „Po Vaših besedah, svetlost, sodim, da je bil to stari oče moj Gregor Lesovej, ki je bil sin Huberta Lesoveja. Le-ta pa je v tistih časih gospodaril na Nižavi. Dolgo je tega, kar je umrl Gregor Lesovej !" „Vidite," odgovori kneginja živahno, ,,saj sem vedela, da sem že cula nekdaj Vaše ime Lesovej, da, Gregor Lesovej ! Torej je tudi mrtev? Se ve, se ve, od tedaj je sedaj več nego pol stoletja in v zemljo moramo vsi! Ali to vas dolgočasi, otročički, to vas dolgočasi! Umejete li peti, gospod Lesovej?" „Za silo." „To je krasno, to je krasno!" razradosti se kneginja. „Pri nas v Ogerski poje ljudstvo svoje pesni, ki ti krčijo dušo, če jih čuješ v večernem mraku. Ali vaše ljudstvo tu okrog kaj poje?" „P6je, svetlost!" „Kako? ali nemški?" „ Slovenski." »Kaj je to?" „Jezik, ki ga rod tu govori." „Moj Bog, ali to ljudstvo tudi govori jezik svoj!" Kontesa, ki je od strani z veliko radostjo opazovala, kako je kneginja zgovorna z novim gostom, oglasila se je tedaj: „ Gospod Lesovej, tu imate še tesnejše stališče, kakor meni nasproti! Le dalje ga izprašuj, mama!" „Bi Vas li utrudilo, če mi zapojete narodno pesen, tu pri vas v navadi ? Močno sem radovedna !" Pri tem mu je kneginja posegla po roki, da bi prošnjo svojo s tem še bolj podprla. Skoraj seje hotel braniti; prosil je tudi grof Anton in ko je konečno še kontesa obljubila, da ga hoče spremljevati na klavirji, ostajalo ni mu druzega, nego udati se. Grofica je hitela h klavirju ter pričela prebirati ga, da so strune mogočno zapele. Bogomir je pel s tresočim glasom, in nikakor ne pravilno. Zapel je o „Zagor-skih zvonovih", znano melodijo, kije navzlic preprostosti svoji podobna žarku krvi, kipečemu iz umirajočega srca ! Radovedno je poslušala kneginja. Ko je končal, dajala mu je pohvalo aristokratska družba in kneginja sama mu je gorko stiskala roko. Zopet so sedli k oknu tik kneginje. Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 581 „ Čudno," izpregovorila je le-ta, ,,da se povsod po širi zemlji v v ljudskih napevih izraža globoka žalost. Ce jih poslušaš, zdi se ti, kakor bi cul peroti večne smrti, s katerimi veje neprestano nad človeškimi rodovi!" „Kdo bode vedno o smrti govoril!" oglasi se grof Anton. »Povej nam še kaj, kako je bilo nekdaj, mama!" „Res, res, povej nam še kaj," dostavi grofica. ,,Saj imaš pri gospodu Lesoveji še nekaj dolga, ker je ravnokar ustregel želji tvoji !" „Kaj vam hočem povedati?" vpraša kneginja, „spomin moj je knjiga, v kateri je ljubi Bog vse prečrtal, vse izbrisal!" „Povej nam kaj o Vojvodini Karolini Amaliji!" prosi kontesa. „0 Korneliji Amaliji!" Takoj seje starki razjasnil obraz. ,,Ali vam še nisem pravila o Korneliji Amaliji?" „Ne še, vsaj vsega nama še nisi povedala!" oglasita se grof in njegova hči. Dasi sta že vse obilokrat cula, vender nista hotela kneginji kaliti veselja, ki je s spomini na čase pretekle, kakor je pri starih ljudeh navada, rada si sladila pikro bodočnost sive starosti. »Torej vam še nisem pravila o nji!" začudi se kneginja. ,,Poslušajte torej, da bodete vedeli, kako posvetni blesk in posvetna moč ne daje sreče, ki je dar vesoljnega Boga! Po milosti veličastnega, sedaj v Bogu počivajočega Friderika Avgusta sem bila poklicana na dvor k cesarski visokosti, vojvodinji Korneliji Amaliji, blagega spomina. Vzorno bitje je bila ta hči visocega vladarja; v prsih pa je nosila vroče srce, ki ji je pozneje rodilo toliko gorja! S prečudno ljubeznijo sem se je oklenila ; ali ona me je tudi ljubila, in v trenutkih, ko ni culo drugo človeško uho, osrečila me je z dovoljenjem, da sem jo smela tikati. kakor prijateljico. Moj Bog, kaj tacega sme se pripovedovati sedaj, ko so davno že vsi pomrli, ki so z mano gledali tiste dni!" Nekaj časa je molčala. Potem pa je pozabila na dražbo in sama v sebi je začela govoriti: „Mrtvo je njegovo veličanstvo, Friderik Avgust; mrtva cesarica mati Leonora, in mrtva si tudi ti, Kornelija Amalija! Nad zvezdami kraljuješ sedaj, in se oziraš na revno zemljo, kjer si morala, dasi si se rodila med najvišjimi, pretočiti toliko solz, prenositi toliko srce morečih bolestij!" Predramila se je zopet. „0 čem sem vam že pravila, preljubi otročiči?" vprašala je mehko. „0 vojvodinji Korneliji Amaliji!" odgovori kontesa rahlo. .,Res je, o Korneliji Amaliji. Pa je bila tudi prečudne krasote. In da se je porodila v kmetski koči, poiskati bi jo bili morali ter posa- 582 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. diti na prestol kraljevi! Njegovo veličanstvo, Friderik Avgust je z železno pestjo tiste čase pokoril svoj dvor; preganjal je lahkoživnost, zapravljivost, in ves dvor je moral v cerkev hoditi, kakor bratje v kapucinskem samostanu. Bog ga blagoslovi, Friderika Avgusta, pravičen in pobožen vzgled je bil podložnikom svojim! Ce je bil jezen, tresli so se pred njim visokorojeni otroci njegovi: bil je pravičen, ali oster vladar! Tiste dni se je vpeljal pri dvoru sin visocega dostojanstvenika, knez Aleksander Teanski. Živel ni v redu, in s tolpo šumečih prijateljev je spravil obilokrat cesarske oblasti in gosposke v velike stiske, ker niso smele vsega prezreti. Na dvoru je bil priljubljen, ker se je vedel nositi kakor jagnje, in ker je redno dohajal k službi božji! Trdilo se je, da je najkrasnejši mož v vsi Evropi. Vsekako pa je bil človek predrznega, silno predrznega značaja, in ker se je pregrešil proti milosti božji, moral je potem vse dni življenja svojega piti grenki kelih gorjupe pokore! Kmalu so sikali jeziki, da se knez Aleksander ni bal dvigniti pogleda še celo do njene visokosti, preblažene Kornelije Amalije !" „V Hellbronnu je imela vojvodinja Kornelija Amalija svoje letovišče tisto polletje. Osamljen, pozabljen cesarski gradič je to, sredi mogočnega parka. Sama si je bila izprosila Hellbronn pri visokem očetu, ki ji ni mogel odreči nikake želje. Tam je torej bilo! Odpravila je bila nekega jutra drugo spremstvo, a mene je obdržala pri sebi. Z visoke sobane sva zrle na zeleno drevje v vrt. Na steno pri oknu je naslonila glavico s tistimi historičnimi zlatimi lasmi, ki jih še zdaj opazujete na podobah njenih. Zamišljeno je gledala na modro nebo, kjer so se okrog solnca zbirali rumeno obrobljeni oblaki." »Margerita," izpregovorila je zamolklo, „Margerita, danes bo prišel!" „Kdo, visokost?" vprašala sem začudena, in v hipu me je pretresla groza. „Kdo? Knez Aleksander!" vzdihnila je in kakor zora se ji je razširila kipeča kri po nebeškem obrazu. ,,Visokost, knez Aleksander Teanski! In semkaj bo prišel in brez vednosti njegovega veličanstva?" Ni mi takoj odgovorila. ,,Ali meniš, da se nisem dolgo, dolgo bojevala, Margerita! Sedaj pa — ne morem več! Moj Bog, Margerita, kako sem nesrečna!" Topila se je v solzah in bridko je jokala. Omečil bi se bil kamen; morala sem se zjokati nad njo, ki je v blesku svojem solze pretakala, kakor drugi smrtniki, ter neprestano vzdihovala, da je nesrečna kakor drugi smrtniki! Kakor otrok me je objela in na srci mojem je počivala njena prekrasna glava." Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 583 „Danes mi je obljubil priti! Pri stranskih vratcih ga bodeš pričakovala in po skrivnem hodu pripeljala semkaj ! Grofica Tvrdovska pa bode zadrževala drugo družbo. Je-li, Margerita, da storiš to meni na ljubo! Saj bo samo danes in potem nikdar več!" Kako bi se bila mogla protiviti ti prošnji? Zgodilo se je, kakor je želela. Po skrivnem hodu sem ga ji pripeljala. Stopivšega v to svetišče ga niti najmanjša stiska ni preobdala. S srečnim obrazom je pristopil k nji ter ji poljubil roko. Nji pa je deviška sramežljivost izvabila nežno rudečico na divno lice. In ko je dvignila trepalnico, vsul se je iz veličastnega očesa žar neskončne ljubezni proti njemu, ki je bil tedaj brez dvojbe najdrznejši človek stoletja svojega! Zastajala mi je kri pri srci, ker sem imela zavest, da ničesar dobrega nastati ne more. Sedli smo. O ljubezni nista govorila; kadar pa so se srečali pogledi, izlivalo se je srce v srce! Svoje kneginje še nikdar nisem videla v taki sreči, taki radosti! Hotela je, da bi se čutil čisto kakor v domači obitelji, in verujte mi, da ga je prisilila, v pravem pomenu besed prisilila, da je moral prižgati dehtečo cigaro! Dolgo se je branil in vse mogoče ugovore koval. Nič mu ni pomagalo, udati se je moral visoki njeni želji." „Pri nas se ne sme dolgočasiti knez Aleksander!" dejala je živahno. „ Visokost," odgovoril je udano, ,,ali mi je Bog res tako nesrečno ustvaril lice, da ne kaže tiste sreče, ki jo uživam sedaj!" „Margerita! Knez Aleksander ima slabost, da rad puši, in čemu bi tega ne storil pri nama! Sicer pa ima še marsikatero slabost, ki jo bomo opustili odšle!" Milostivo se je smijala. Poljubil ji je ročico in jo osrečil s pogledom, kakor ga je imel v oblasti svoji samo knez Aleksander, najlepši mož v vsi Evropi! Hipoma je tedaj v sobano prihitela grofica Tvrdovska. „Visokost! Njegovo veličanstvo!" je vzkliknila. Prvi mah nismo vedeli, kaj bi počeli. Bila je to strela z jasnega neba. Knez je odhitel v sosednjo sobo, dasi ni imela izhoda. Pri tem mu je odpadla tleča cigara, in utegnila sem komaj toliko, da sem jo zakrila s široko obleko svojo. Že se je čul zunaj v sprednjih sobanah ostri glas cesarskega očeta. Friderik Avgust je imel navado, da je obilokrat neoglašen prišel k svoji ljubljenki Korneliji Amaliji. Tudi tisti dan se je zgodilo tako. In kakor sem stara, dragi moj (tu se je obrnila kneginja Teanska k Bogomiru) in kakor so mi otemneli duha pogledi, stoji mi vender še dan danes vzvišana osoba njegova pred duhom. Tiste dni še ni bil prestar in telo njegovo je bilo še gibčno in polno življenja. Na vi- 584 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. sokem čelu mu je kraljevalo pravo veličanstvo. Še celo tedaj, kadar je bil njega vzorni obraz miren, pretresal je strah dvornike. Brzo je vstopil ter obstal pri vhodu. Globoko sem se priklonila. Ko sem dvignila obraz, stal je še vedno pri vhodu in v solnci se je izpreminjalo zlato na obleki njegovi. Tedaj v tistem trenutku sem prvič v svojem življenji opazila, da so se mu krog senec kazali že sivi lasje. Bil je to najgroznejši trenutek v življenji mojem in vse misli so tako rekoč okamnele v meni. Samo zavest me je naudajala, da ima njegovo veličanstvo že tudi sive lase. O drugem niti misliti nisem mogla! Vojvodinja je bila prihitela k njemu ter mu je poljubovala roko, s katero ji je potem pogladil lice. „Kako je, ljuba moja?" vprašal je milostivo. ,,Krasno imate tu na deželi!" Pristopila sta bliže, k meni. Friderik Avgust se je pričel ozirati po sobani, po kotih, po stropu in končno je izpregovoril, odločno z ne-milostivim glasom: „Mon dieu! Palffv, zdi se mi, da! gotovo je, nikakor se ne motim, prepričan sem, da se je tu — odpustite mi izraz — pušil tobak!" Te besede so veljale meni, ker sem rojena v stari obitelji Palffv-jevi, kar morda niste vedeli. Tedaj je vojvodinja Kornelija Amalija ble-dejša postala nego uniforma njega veličanstva. Plaho svoje oko obrnila je proti meni, ki ji pomagati nisem mogla. Globoko sem se priklonila: „Ni mogoče, veličanstvo!" Ze sem čutila, kako me je pričelo greti pri nogah. Ali za življenje svoje bi se ne bila pregenila tedaj! „Ni mogoče, grofica!?" In njegovemu veličanstvu je postal glas trd kakor jeklo; na čelu pa se mu je nabralo temnih oblakov, in vedela sem, da se bode name razlila nevihta. „Yi gorite, kontesa, za božjo voljo!" vzkliknil je Friderik Avgust prestrašen. Počasi me je zapuščala zavest. Tudi je v tistem hipu prekoračil knez Aleksander prag sosedne sobe; bil je bled kakor mrlič. „A," začudil se je vladar togotno, „Yi ste tu, Teano! Kako inte-resantno!" Cula sem še, da je oni mrzlo odgovoril: ,,Da, veličanstvo! Cesarska visokost mi je milostivo dovolila, da sem imel trenutek, samo za trenutek, obiskati svojo nevesto, konteso Margerito!" ,,Skrb mi bode, na cesarski moji besedi! skrb mi bode, da se kmalu poročita!" To nepopisno ironično izgovorjene besede njegovega veličastva sem še cula, a potem je zavihral plamen krog mene ter mi ugasnil zavest. Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 585 Ko sem ozdravela, zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Postala sem kneginja Teanska. Knez Aleksander mi je bil blag soprog; bil je pravi steber življenju mojemu. Niti vzdihovati ga nisem cula nikdar. Ko pa je ležal na smrtni postelji, dejal je skesano: ,,Margerita ! Vsega dolga ti še nisem poplačal! In to, jedino to mi greni smrtno uro!" Ali pomislite, da sem bila od tistega groznega trenutka hroma, in da se potem nikdar več na svoje noge opreti nisem mogla. Tega je sedaj več nego petdeset let, kar me kakor onemoglega prenašajo z mesta na mesto! In vender je vse življenje svoje posvetil meni in kakor rečem, niti vzdihovati ga nisem cula nikdar! Kornelija Amalija, poklicana na kraljevi prestol, umrla je še mlada, mlada in nesrečna ! Meni pa je dano še vedno živeti in gledati v zorno ravan leto za letom! Da! da! Kornelija Amalija pa je umrla mlada in nesrečna! Vidite, ljubi moji, življenje je povsod jedno in tisto: kelih grenke pijače, ki jo nam osladi samo notranja zadovoljnost. Ali ta je dar božji!" — „To so vzorni ljudje, v resnici vzorni!" dejal si je Bogomir, ko je tisti dan počasi jezdaril po zelenem logu proti Višavi. Devetnajsto poglavje. In mein gar zu dunkles Leben Stralilte einst ein siisses Bild; Nun das siisse Bild erbliclien Bin ich ganzlicli nachtunihullt. H. Heine. Tisto leto se je oglasila zgodnja zima in sneg je pokrival krajino v dobi, ko je druga leta še rumeno listje padalo z vej in zlatilo zemljo pod njimi. Dasi je bila jesen kratka, vender je gospodu Ernestu Malcu donesla obilo dozorelega sadu. Brezvspešno se ni trudil med vročim polletjem. Kakor bi jo bil vihar raznesel po deželi, tako jaderno se je razširila vest, da je sam knez in škof Janez Evangelist obiskal Nižavo ter njenemu lastniku javno izročil najboljše versko izpričevalo. Pobožna srca so se topila v veselji o spokorjenem tem grešniku! Ko je pričetkom jeseni stopil pred občinstvo z velikanskim podjetjem, bile so mu vse bogoljubne duše udane. Do tedaj je sekal Malčevemu blagostanju rudnik, o katerem se je v prejšnjih poglavjih že govorilo, globoke rane, in polagoma je bil pogoltnil starih trdnjakov obilo vreč, ki so ležale nekdaj v Vida Lesoveja železnih zabojih. Ravno isti rudnik pa je postal Ernestu Malcu kar čez noč vir nevsahljivega dohodka. Mož je porabil čase, v katerih je živel. Se ve, da je moral tajiti pri tem svoj značaj ter umoriti v sebi vsako stalno prepričanje. A kaj če to v časih, v katerih sta špekulacija in sleparstvo, če sta se vedeli zaviti v tančico hinavstva, bili prava in j edina zapovednika nevedne in zaslepljene tolpe! 586 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca, Z denarji, ki mu jih je naštel stari Sodar, ,,olepšal" je Ernest Malec jamo in nekega jutra zadeli so na posebno bogato žilo, katera je do sedaj nesrečnemu rudniku obetala najlepšo bodočnost. Takoj se je razneslo med narod, da tiči v Ernesta Malca rudniku neskončno bogastvo, in da ga je treba samo izgrebsti! Tudi se je dostavljalo, da Malec sam ničesar opraviti ne bode mogel, ker nima zadostne zaklade, in da bi pač bilo najbolje, če bi večja družba stvar vzela v roke. Vsi pa so bili jedini v tem, da korist dežele zahteva, da se ima kaj storiti! Videlo se je torej vsakemu naravno, ko je pričetkom jeseni gospod Ernest Malec v družbi beležnika Sodarja osnoval delniško društvo, ki je prevzelo nalogo, z rudnikom po vseh pravilih in predpisih rudoslovja pametno in vspešno gospodariti ter iz njega izkopati, kar bi se izkopati dalo! Zavladalo je splošno navdušenje in ko so umetno okrašene delnice zagledale beli dan, trgalo se je občinstvo zanje. Ko pa se je celo zvedelo, da je sam knez Janez Evangelist vpisal se v kolo delničarjev, ni se mogla ustaviti več reka razljučenega dobičkolovstva: kar se je v trudu dolzih let prihranilo, zapustiti je moralo skrite predale in se izpremeniti v lepo obrobljeno delnico novega društva, ki se je potem v skrivni predal z večjim veseljem spravila, nego poprej v trudu dolzih let težko prisluženi denar! Delničarji so se množili kakor gobe po dežji; tako zelo so se množili, da je moral še celo Ernest Malec lepo število delnic prodati, ki si jih je bil pridržal v imeni poplačbe kupne cene, katero mu je dolževalo novo delniško društvo za prevzeti rudnik. In še hvalo so mu peli, ker je bil tako nesebičen, da je imel rajši denar, nego pa delnice, ki so mnogo več donašati morale od gotovine! Staro bogastvo se je povrnilo na Nižavo in veljava starega rodu ni bila nikdar tako mogočna, kakor tiste dni, ko so delnice novega društva trosile se po deželi ter polnile Ernestu Malcu prazno blagajnico. Vse se je posrečilo, in da bi se iz nova pridobljena sreča za trdno ohranila obitelji, sklenila se je zakonska zveza z imovito obiteljo Sodar-jevo, da se je tako veliko imetje spojilo z drugim velikim imetjem, kar je mnogobrojnim delničarjem dajalo še več upa, še več poguma! Podjetje, podprto po obiteljih, kakor sta bili Sodarjeva in Malčeva, nikakor ni moglo splavati po vodi. To je moral uvideti vsak človek, in za tega delj so morali takoj utihniti nekateri bojazljivci, ki so opominali občinstvo k pozornosti in treznemu preudarku Stari Sodar je sedaj, ko je prijatelj Malec imel lepo žetev, zahteval plačilo svoje. Jesenskega jutra se je oglasil na Nižavi, črno oblečen ; na glavi pa mu je tičal visok star klobuk, o katerem se nikakor ni dalo določiti več, kdaj je bil v modi. Pripeljal se je na vozu, v katerega Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 587 je bil upregel počasna in težka konja, ki sta navadno vinske vozove vlačila po rakovškem klanci. S sabo je pripeljal stari poštenjak velik šop dišečega cvetja ter se s tiho zadovoljnim tolstim obrazom izvalil z neokornega voza, da je le-ta na vseh mestih zastokal in zaječal. Sopi-haje in vzdihaje je vstopil pri Malčevih in poprosil očeta za hčer Meto. Ni se mu odbila prošnja, in ko so bledega dekleta povprašali, bila je z vsem zadovoljna. Stari ženin pa je v sreči svoji Ernestu Malcu, ki ga je od tedaj prišteval k svoji obitelji, razodel še drugo veselo novico. „Ce sem oženjen," dejal je s sladkim glasom, „kaj čem s sinom v hiši? Ali ni res taka?" „Naj se tudi oženi!" odgovori Malec. „ Vidiš, tako se bo zgodilo! Izbral sem mu nevesto, in ker je bil zmerom ubogljiv otrok, poslušal je očetove besede, ne da bi bil ob jed-nem - prešteval izbrani nevesti sive lase na glavi! Dober otrok je Nande moj!" „In katero si mu izbral?" vpraša Malec zaspano. Stvar ga je silno malo zanimala. „Katero? No, Murnovko! Ta ima denar in vzela ga je rada!" Ko Malec ničesar ni odgovoril, dostavi Lavrencij, da bi pač najbolje bilo, če bi se oboje ženitovanje napravilo še pred adventom, in če bi se oboje ženitovanje slavilo skupno — na Nižavi. „To bi bilo tudi najceneje, ker tako ženitovanje, ljubi moj, je preklicano draga šala! To vem predobro ! Ko sem se pred štiridesetimi leti oženil s prvo svojo ženo, stalo me je denarja, da sem bil ves trd! Ali tedaj, dragi moj, dobivali smo živež skoraj zastonj! — Ernest Malec je bil zadovoljen in ko so bledo nevesto povprašali, bila je isto ta.ko zadovoljna. * * ¦se Ze v dan pred dvojno poroko se je zbralo na Nižavi nekaj gostov. Domači sin Viktor je bil tiste čase zopet stopil v vojno službo, iz katere ga je bila prej nekdaj pognala preobilnost nadležnih dolgov. Nepričakovana sreča nižavske obitelji ga je plusknila k višku; plačal je dolgove in zopet stopil med častnike ulanskega polka. Ta je tedaj že dan pred poroko dospel na Nižavo. S sabo pa je pritiral dva tovariša, plemenitnika, ki sta ž njim že poprej v garniziji popijala in z novopečenim častnikom uganjala vsakovrstne šale, ki jih le-ta v radosti svoji, da ima aristokratske prijatelje, niti opazil ni. Bila sta to baron Krušič in grof VVelser. 588; Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. Nadčastnik baron Krnšič je nosil na velikanskem telesu drobno in s telesom v nikaki primeri stoječo glavico. Njegov obraz je bil navaden, tako rekoč vsakdanj, in da si ni česal redkih las v velik rep krog ušes, kazal bi ne bil niti najmanjšega plemenitaškega znaka na sebi! Pod nosom so mu visele velikanske brke, podobne ledeni sveči. Te brke so dajale drobnemu obrazu nekaj smešnega, da bi se bil človek najrajši glasno zasmijal, če je moral gledati baronov otroški obrazek, in velikanske brke, ki so zakrivale lep kos tega obrazka. Ali naš baron si je bil v svesti, da so brke največji kras, s katerim ga je oblagoda-rila priroda. Za tega delj jih je neprestano sukal z drobnimi prsti, in posebno tedaj, če je bil v družbi, v kateri so se nahajale ženske. Imel je tudi svojstvo, da se je mnogo in glasno smijal in da je skoraj po vsaki drugi besedi vpletal med govorico vprašanje: ,bin ich nicht ein verfluchter Kerl, was?' To je vse, kar vemo povedati o baronu. "V nasprotji z baronom pa je bil grof Welser tenak častniček, nizke postave in bledega obraza, ki niti brk imel ni! Glavno svojstvo mu je bilo, da je raci pil šampanjca. Govoril je zaspano, in ne mnogo. Tolikanj bolj pa je klel! In če se je pričelo besedičiti o kaki opolzli stvari, tedaj se je grof Welser hipno oživil in na blaziranem obrazu se mu je napela vsaka žila. Če je bil pijan, bil je nevaren človek, ker je pri najmanjši priliki takoj rad potegnil orožje. Četrti v družbi je bil neki vitez Lanski, ki se je še le v Lukovci pridružil vojakom ter se jih tiščal potem toliko časa, dokler niso prišli na Nižavo. Vitez Lanski je preživel svoje dni v Lukovci, o čem pa je živel, to je vedel sam Bog nebeški. Kjer je hrumela vesela družbica, tja se je znal pritihotapiti, da je pil in jedel drugim na troške Kjer se je dolgočasila lepa zakonska ženica, sukal je naš vitez gotovo dolge svoje ude krog nje. Delal ni nič, imovit ni bil, ali vender je živel v veselji in hrupu! Svoj čas je bil častnik, ali moral je iz službe zavoljo dejanja, ne posebno častnega, o katerem pa pozneje ni rad govoril. Pač pa je poznal skoraj vse častnike v cesarski vojski. Ta četvorica se je oglasila torej v dan pred dvojno poroko na Nižavi. Orožje je žvenketalo in ostroge so brenčale po hodniku, kakor v kaki vojašnici! Napravljali so krika in hrupa, da ga ponižni dvorec poprej morda še nikdar toliko ni čul! Posebno Viktor, ki je sam sebi v novi uniformi neizmerno bil po volji, kričal je kakor besen, ker je živel v veri, da se pravega vojaka vojaški značaj razodeva v glasni in kričeči govorici. Popoludne okoli treh so se umeknili iz druge družbe in napravili svoje taborišče v stranski, oddaljeni sobi. Dasi že silno pijani, pričeli Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 589 so v ti sobi piti iz nova. Prazne steklenice so metali v steno, skozi okno (da je razbito steklo žvenketalo, kar jim je posebno dobro delo!) ali pa po tleh, kamor se je komu zljubilo! Bil je še velik dan, vender navzlic temu so jim gorele sveče! Da bi dejanski pokazali, kako nepotrebno orodje so stoli in mize, polegli so po tleh, po podnicah in ležali krog polnih steklenic, kakor nekdaj Rimljani krog svojih skled. Uganjali so raznovrstne neslanosti, ki jih pameten in trezen človek ne uganja! Ali ti so živeli v zavesti, da se nebeško kratkočasijo, in da se nosijo kakor bogovi, ko so srebali nektar na olimpskih vrhovih! Konečno pa je moralo tudi to brezmejno pijančevanje zaradi jednako-ličnosti biti dolgočasno! Prvi se je pričel dolgočasiti baron Krušič. ,,Veste kaj," izpregovoril je, „to-le pijančevanje je sicer pametno!" Tu je odrinil viteza Lanskega dolge noge, ki mu jih je bil le-ta lehko-dušno položil na trebuh. „Ti si dolgočasna zverina, Lanski!" „Silno dolgočasna!" dostavil je Welser zaspano, „in prsti me srbe, da bi te s palašem vsekal krog pijanih ušes!" Lanski je potrpežljivo molčal in junaško pil. v „Ce se dobro premisli," oglasil se je zopet baron, „stvar je vedno jedna in tista!" „Jedna in tista," mrmra Lanski, „in šampanjca je tudi že preveč !" „M61či no!" zavrne ga Welser, »šampanjca nima človek nikdar preveč! Vsaj pošten človek ne! Ti Lanski, ti pa si preklicana sirota!" Takoj je vitez obmolknil, ker se je bal, da bi ga sicer ne izpe-hali iz družbe. „Nečesa vender nimamo, nečesa nimamo!" tarnja Krušič. »Potrebne soli nimamo!" „Cesa nimamo?" vpraša Lanski ponižno. „ Vraga, ali nečuješ? potrebne soli nimamo!" kriči Welser nanj ter dostavi trudno; „Vse na tem človeku me jezi!" „Res je, soli ni!" nadaljuje Krušič. »Nekaj šale mora imeti vsak človek. Ali naj ves čas tega Lanskega uživam? Tako bedast vender še nisem!" Lanski je molčal in pil. „Izmisli se kaj, Krušič!" prosi Viktor. „Nesrečen bi bil, če bi se pri meni dolgočasili tako izborili prijatelji!" „Jaz bi že nekaj vedel!" odgovori baron in vrže prazno steklenico tako ročno proti stropu, da je nazaj padši priletela Lanskemu na dolge noge. „Govori! govori!" sili Malec. (Dalje prihodnjič.) Mrtva srea. Povest. Spisal dr. Ivan Tavčar. Dvajseto poglavje. (Dalje). redlog moj je ta-le. Ponižno sedemo k mizi, odpremo vrata ter čakamo, kdo pride prvi po hodniku. Kdor pride prvi, pade nam v plen in malo se pošalimo ž njim!" „Izvrstno!" kriči vsa družba. „Pridi, kdor hoti, naš bode!" dere se Welser. „In če je rodni oče moj!" pritrdi Malee. „Lepa šala bode!" „Ura!" vpijejo vsi. — Takoj vstanejo, postavijo mizo na prejšnje mesto, sedejo k nji ter jo oblože s polnimi steklenicami in kupami. Tudi sveče pogase in vrata na hodnik odpro na stežaj. Potem sede mirno in pazljivo poslušajo. Ali na hodniku se ni začulo ničesar. ;;Vraga, nikogar ne bo!" zatogoti se Krušič. „Kje li tiči vse? Ce pride ženska, prosta ji pot! To se ve, in med poštenjaki tega posebe naglašati ni treba !" „To se ve! to se ve!" godrnja pijani vitez Lanski. „Da bi Satan le starega Sodarja privlekel," izpregovori zaspani grof Welser, „to bi bila pečenka za naš lonec! Strela nanj ! Ta sivolasi ženin mi je neprijeten, skoraj še bolj od tebe, Lanski, ki si vencler tako dolgočasna puščoba \" „Veseli bodimo, prijatelji!" odgovori vitez pohlevno. „Cemu me zbadaš v jedno mer, Welser, saj sem vender dobra duša, ali ne, Malec?" „ Molčite!" zašepeta Krušič, „nekdo prihaja." Zdajci se začujejo na hodniku koraki. Nekdo je počasi prihajal. Veseljaki v sobi se skoraj sopsti ne apajo. Krušiču se je zabliskalo oko, kvišku se je sklonil, da bi bil takoj pripravljen, če bi oni na hodniku hotel pobegniti. Kakor rečeno, nekdo je počasi prihajal, in ko je trdo stopal po tlaku, odmevalo je od sten. Časih je postal in tedaj se je vselej culo, da je govoril sam s seboj. Senci jednak je prilezel Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 643 po hodniku. — Filip Tekstor! V mislih je prikorakal. Ali pri vratih nehote obstane in dvigne temni svoj obraz proti pijani družbi. Spoznavši jo, hoče hitro oditi; a že ga je tiščal baron Krušič za roko in ga rahlo prisilil, da je moral prekoračiti prag v sobo. „Kam hočete, prijatelj ?" kriči baron radostno. „Da bi Vi znali, kako težko smo Vas pričakovali, na kolenih bi nas prosili odpuščanja, da ste pred našo izborno prijazno družbo hoteli pobegniti!" Grof Welser pripravi stol, rekoč: „ Dajmo mu stol, da sede ljubi prijatelj naš. In kako je bled ta revček! Umekni se, Lanski! Povsod te je preveč, proklicana duša!" Lanski se mrmraje odmakne. Welser pa se obrne z največjo uljud-nostjo k Filipu: »Sedite, prijatelj, sedite! Verujte mi, da se zelo veselim, ker Vas zopet vidim! Baron Krušič ni legal, prav res, prav težko smo Vas pričakovali. Ali Vi ste hoteli pete pobrusiti? To ni bilo lepo! In prepričan sem, da bodete nas še na kolenih prosili odpuščanja. To je bila tvoja ideja, Krušič; a jaz jo potrdim! O tem pozneje! In na golih kolenih, rečem Vam! Na častno mojo besedo, še danes hočem videti gola kolena Vaša! Grof Welser še ni kmalu toliko govoril, za tega delj bodite uverjeni, poštenjak bledi, da se bode zgodilo, kar je govoril! Za sedaj pa mu dajmo piti!" Pri prvem navalu se Filip nikakor ni zavedel položaja, v katerem se je nahajal. Mali Welser ga potisne na stol ter mu nalije vode v kupo: „Le pijte, prijatelj ! Potem pa nas bodete na kolenih prosili odpuščanja. Drugo za drugim! To bo še prijetno danes!" Tedaj se je hotel skazati tudi naš vitez Lanski. Vstal je in pristopil k osupnenemu Filipu. „Tudi jaz se Vam predstavljam," jeclja s težkim jezikom, prijatelj dolgičas, jaz sem vitez Lanski, in moral sem že nekje videti samostanski obrazek Vaš!" Bil je čez mero pijan, in ko je te besede govoril, opotekal se je tja in sem. Le z veliko težavo se je obdržal v ravnotežji. „Vidiš, dragi moj!" nadaljuje, „rad te imam, ljubim te, in za tega delj ti hočem očistiti lice, da boš čeden, ker si v čedni družbi. Ali ne govorim pravice, gospodje?" „Lanski ima svojo idejo! K ataki, k ataki, Lanski!" vpije Krušič. To vpitje je pijanega viteza še bolj ojačilo. „Poglej," je dejal, „časih smo taki kuretini, kakor si ti, pulili perje s telesa, ha! ha!" V resnici prične na to s prsti grabiti Filipa za obraz, da bi mu izpulil kaj brade. Le-ta se predrami in potisne 41* L44 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. Lanskega od sebe, da se je hipno zvrnil po sobi. Obležal je na podnici in niti vstati ni izkušal, ker je dobro vedel, da bi mu morali vsi poskusi izpodleteti. Dobro je poznal Lanski svoje moči. Za tega delj je mirno obležal na trdi deski. „Lanski je ugnan!" izpregovori Welser trudno. „A mi smo dru-gačega kova, dragi moj !" Tisti hip se je vsilil v razgovor domači sin Viktor. Do tedaj je sedel tiho pri mizi, in na obrazu se mu je kazala velika notranja za-dovoljnost, da je usoda privedla ravno Filipa Tekstorja v družbo. Od nekdaj ni rad gledal tega človeka na Nižavi in sovražil ga je, kar je pametil svojih dnij. „Pustite ga meni, prijatelji, pustite ga meni!" oglasil se je zamolklo. „Sam Bog ga mi je privede!, gospodje, in meni ga morate pustiti!" „Naj ga ima Malec !" zaječal je Lanski na tleh. „Dobro, imej ga!" pravi Krušič, „Tudi meni je po všeči tako!" dostavi Welser, „ker si sin te hiše, imaš prednost ti!" Videlo se je, da se grof srdi, ker se mu je plen njegove šale tako nepričakovano iz vil. „Hvalo Vam! Storili ste mi veliko dobroto!" Na to je vstal Malec' s svojega sedeža. Le s težavo se je dvignil in z rokami moral opreti ob mizo, da so ga držale noge. Tudi Filip je vstal. Nekaj časa sta si zrla oko v oko. Bledo lice se je Tek-storju zalilo s krvjo in sovražno so se mu svetile oči. „Tvoje je torej vse to delo, nižavski pleničar", izpregovoril je suhotno. „Do sedaj si dremal v temačnem kotu in spoznal te nisem. A vedeti bi bil moral, da je vse to tvoje delo, pijani gospod častnik!" „Zobe kaže!" reče Krušič, „le po njem, Malec!" „Danes bo še prijetno tu!" zamrmra grof Welser. „Potrpite, prijatelji, učakali bodete, da mi bo zobal oves iz roke, kakor star konj!" Nekaj satanskega se je razlilo Malcu po ničevem obrazu, ko je govoril te besede. Nepopisen, divji srd mu je polnil srce, da se mu z besedo ustavlja pred vso družbo to človeče! „Obleka ne dela človeka in uniforma ne vojaka! Za tega delj me ni strah pred tabo, prijatelj Viktor. Sicer pa tudi še ni predolgo, ko si se skrival za materina krila!" rDobro! Ta bleda prikazen ima še nekaj možgan v čepinji! Sabljo na brus, če ne, padeš, Malec," kriči Krušič. Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 645 „ Vraga, danes bo prijetneje nego li sem mislil!" dostavi Welser s tiho zadovoljnostjo. Malec je glasno škripal z zobmi in razburil se je tako o Filipovih besedah, da prvi hip niti odgovoriti ni vedel. „Gospodje! izborni prijatelji moji," prične s sikajočim glasom, vi se hočete s tem človekom kratkočasiti, in res ne vem, čemu bi se ne! A rečem vam, iz roke mi bo zobal! Do sedaj pa še ne veste, kdo li je ta interesantni človek, ki stoji tu pred vami, kakor kos umazanega perila, na drog obešenega. Skazali ste mu veliko čast, da ste si ga izbrali sebi v šalo; pravico imate torej zvedeti, kdo je!" — Filip se ozre po obrazih okrog: „Upam, da sem v olikani družbi! Kar pa ti govoriš, napravlja mi malo skrbi!" „V olikani, zelo olikani družbi!" naglasa Malec. „Prijatelji, tu vam predstavljam gospoda Filipa Tekstorja! Na mojo čast, to je Filip Tek-stor, in če do sedaj še niste culi o njem, vaša je krivda, jedino vaša!" „Na svojo čast ne prisezaj!" odgovori Filip zbadljivo. „Dolgo te že poznam, ali kaj tacega še nisem nikdar opazil na tebi!" „Prijetno je danes! Le dalje, Malec!" oglasi se Welser. „Cast pa je sicer malenkostna reč, in če je nimaš, kaj potem ? Obilo je takih ljudij na svetu! Ni li res, Krušič?" „Res! Le dalje, Malec!" odgovori Krušič. )5Tu je zatorej Filip Tekstor in jaz sem Viktor Malec. Viktor Malec sem, kolikor me je od nog do glave!" „Poštena duša si," oglasi se Krušič, »poštena od nog do glave. Sedaj si malo pijan, a to ti služi le v povzdigo talentov tvojih." „Filip Tekstor in Viktor Malec! To se čuje kakor voda in ogenj, ali ne?" „Kakor voda in ogenj! Recimo, da si ti voda!" dostavi Welser zaspano. Veselilo ga je, da se je tudi z Maleem mogel šaliti. Ve se, da ga je v aristokratski svoji duši zaničeval, umazanega tega plebejca! Malec nadaljuje: „Dostavljam še, cla je bil pošteni moj oče sicer dvakrat oženjen, a vedno se je pisal za Malca. To je, kar vam, izborni prijatelji, naglašam! A naglašati mi je tudi, da niti prva niti druga žena njegova ni bila iz obitelje visokorodnih Tekstorjev !" „Malo me briga to, prokleto malo!" „Potrpi, Welser, potrpi! kmalu ti bode stvar kratkočasnejša ! Poglej naju! Evo mene, Viktorja Malca, in tam gospoda Filipa Tekstorja! Kdo bi mislil, da sva — brata!" 7;Brata?" vpije grof Welser. 646 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. „Na moji častni besedi! brata po krvi! a samo pred Bogom! Pred ljudmi pa se skrivava, ker se sramujeva!" „In oče tvoj se je pisal vedno za Malca?" vpraša Welser, in na obrazu se mu napno črte, „ha! ha ! Danes se izvrstno zabavam, nebeško!" „Ti se šališ, Viktor!" izpregovori Filip. Čudna groza mu je pretresala ude, in zavest se ga je lastila, da bode iz ust tega pijanca čul nekaj groznega, morda najgroznejše, kar ga je še pričakovalo v samotnem življenji! „Govori! govori! dragi Malec naš!" sili baron Krušič, ki se je tudi zelo zanimal za stvar. „Izproži in povej nam vse!" „Reč je hitro povedana!" odgovori Malec. Bil je očividno tako pijan, da ni vedel, kaj blebeta. „ Nekdaj je živela tam na Višavi mlada ženica in je imela počasnega, nerodnega moža, ki ga ni ljubila. Kaj tacega se pripeti časih!" „Res! res! kaj tacega se rado pripeti!" dostavi grof Welser goreče. „Toda povej, kako je bilo potem, ljubi, preljubi mi prijatelj Malec!" „Moj oče — saj ga sedaj poznate starega krokarja — pa ie bil v mladosti pravi hudič, pravi Satan, in kakor strela za ženskami, ha! ha! In sin ni mnogo boljši sedaj, ali ne, Krušič?" „Res je, in za ženskami si kakor strela!" „ Recimo, kakor vodena strela, ki še slamnate strehe ne užge, če trešči vanjo, ha! ha!" „Ti si dovtipen, Welser, a sedaj pusti, da Malec nadaljuje! Stvar je taka, da se o nji med prijatelji govoriti da!" „No, vidita!" prične na to Malec, „oče moj je izgubil pred časom lase in sedaj se ve, zakaj! Oni na Višavi mu je prišel na sled. In kaj mislite, kaj je storil! Tepec je potegnil v svet, tu na Višavi pa pustil zeleni travnik, da ga je ata moj kosil, prijetno in polagoma!" „Kaj vraga!" ječi Krušič in oči se mu napno na drobnem obrazci, da mu stopijo izpod nizkega čela. „In potlej?" „Potem, nekaj let potem pa se je oglasil na Višavi sinek, dasi je bil domači graščak že davno odrinil v svet. Saj umejete to zastavico?" „Umejem! vse mi je jasno!" kriči Welser. „In ko se je oče moj ženil, in ko se je peljal s svojo ženo iz cerkve, čakala ga je tik pota gospa z Višave in pred njim se je ustrelila v srce, da je obležala mrtva na mestu! Saj umejete, kaj in kako?" „Vse mi je jasno kakor modro nebo!" odgovori Krušič. „In tisti sinek je v naši družbi danes, ha! ha!" ;;Taka je in čast mi je predstavljati vama — gospoda Filipa Tekstorja!" Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 647 Pozornost vse družbe se je obrnila tedaj na tega nesrečnega človeka. Na stol je bil sedel med Malčevim govorjenjem in kakor v smrtni grozi je obračal skaljene poglede proti onemu, ki je s tako umazano prozo moril njegovega srca vzore ter mu tako rekoč iz živega telesa trgal mučeno to srce! Zadnja kaplja krvi mu je izginila z upadlega lica, da je bil bledejši od mrliča. Debele kaplje so mu stopile po čelu, po vsem obrazu. „Viktor," je vzdihnil, „ali imaš toliko pameti in zavesti, da pomniš, kaj si izbruhal ravno iz sebe? Reci, da si legal, da vse to ni res! Moj Bog, saj ne more biti res, ne sme biti res! Pomisli vender, kako ste me trli, kako ste me preganjali, in kako sem moral zavoljo vas nesrečno živeti do sedaj ! Ne spominam se dneva, da bi bil srečen! Pomislite, gospodje, vse to, in imejte usmiljenje z menoj! Ves ta čas mi je pred temno dušo sijalo solnce spomina nanjo, ki mi je bila mati. In sedaj mi hočeš sveto podobo v mojem srci razdrobiti in oskruniti najskrivnejše svetišče v duši moji! Reci, da si legal, Viktor, in vse ti hočem odpustiti, kar si mi kdaj storil zalega, kar ste mi storili zalega vsi! Reci, da si legal, za vse svetnike! reci, da si legal! Vzdrami se vender, sicer mi je zblazneti!" Na mizo nasloni težko glavo in globoko vzdihuje. Malcu pa se je srce topilo v radosti. „To mi je prijeten pogled! Le trpi, spaka, ki sama ne veš, kako si prišla na svet!" „Ti ne govoriš resnice, Viktor !" „Ha! ha! Kdo pravi? Včeraj se mi je izpovedala sestra Meta, nesrečna nevesta naša! Kazal sem ji dobro srce, in počasi vse izvlekel iz nje! Uboga, bleda golobica! Veruj mi torej, cla je bila mati tvoja — ničvredna, izprijena ženska!" Filip vzdigne glavo. Z mrtvim pogledom opazuje onega, kakor bi pričakoval, da bode še jedenkrat ponovil grozne besede. „Res! res!" ponavlja Malec, „tako je: izprijena, slaba ženska!" Na to Filip naglo vstane,, popade polno kupo na mizi ter buškne tekočino Malcu v obraz, da je hipno vse curelo po njem. „Na, kukavica!" izpregovori, „da bodeš lože pogoltnil laži, s katerimi hočeš onečediti gomilo materi moji!" Malec si obriše mokri obraz in otlo zaječi. Potem pa plane v kot, kjer je slonelo orožje. Ali prehiti ga mali grof Welser. „Kaj hočeš pri orožji! Branil je čast matere svoje in ti moraš vedeti, kaj ti je storiti sedaj !" „Naj orožje razsodi!" peni se Viktor. 648 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. „Dobro, naj razsodi!" odgovori Filip ponosno. „Stvar je torej v najlepšem redu!" dostavi Welser, „vse drugo prepustite meni! Lepšega konca si niti misliti ne morem!" Jedno in dvajseto poglavje. In ko ura nam odbije, črna zemlja nas pokrije ; Kdo bo še po nas povprašal? Kdo se z nami bo ponašal? Simon Jenko. Welser je res vse uredil. Ker ni bilo glede sekundantov mnogo izbire, delil se je s Krušičem v ta posel. Potem pa se je odpeljal v Lukovec, kjer je poiskal vojaškega zdravnika, ki naj bi bil za vse slučaje navzočen pri dvoboji. Tudi je preskrbel tamkaj potrebne samokrese. Kratko rečeno, grof Welser se je posvetil ti stvari s tistim toplim navdušenjem, ki ga je po njegovem mnenji zahtevala pred Bogom in pred ljudmi! Največ preglavice napravljal mu je prostor, kjer naj bi se zvršil dvoboj. Po dolzem posvetovanji in premišljevanji izbrala sta si gospoda sekundata nižavski tolmun, ki je bil tedaj za-mrznen ter je služil gospodi v drsališče. Originalni grof Welser je na-svetoval, naj bi se streljalo med drsanjem, češ, da bi se stvar prekrvavo ne končala, in da bi imeli kaj izgovora pri roki, če bi jih motili med bojem. Dogovorilo se je, da se bocleta nasprotnika na različnih mestih spustila na led, in da imata potem premeriti zamrzneno vršino po njeni dolžini trikrat gori in doli; kjer bi se srečala, tam naj se streljata. Vsakemu se je dodelila pravica trikrat streljati; po šestem strelu pa je boj končan, ne glede, ali je tekla kri ali ne. Mali grof je bil precej ponosen na to svojo idejo, trdeč, da takšnega dvoboja svet še nikdar ni videl! Ko so na Nižavi domači ljudje legli k počitku, zapustila je naša družba tihi dvor. Najprej je odšel Krušič z Malcem in zdravnikom. Viktor je škripal med potjo z zobmi, in neprestano preklinjal; morda se je bolj hlinil, nego li se je srdil v resnici. Morda pa je hotel s to-gotenjem samo prikriti strah, ki mu je legal, smrtnemu mraku jednak, po prazni duši. Vsaj baron Krušič je bil prepričan, da je tako! Welser in Filip sta prišla še le nekaj časa za onimi. Filip je bil v nekaki ekstazi: notranji ogenj mu je plamenel iz pogledov. Stopivši na dvorišče pred Nižavo je vprašal zamolklo: „Ali bi ne bilo krasno, umreti za mater svojo?" „Kaj besedičite o smrti?" odgovori grof dobrovoljno, Mkaj bese-dičite o smrti? Mislite li, da bo res tekla kri? Rad bi poznal strelca, Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 649 ki bi zadel v tacih okolnostih! Malo se bodeta sprehodila in malo popokala, pa bo dobro vse!" „Lepa smrt bi bila!" dihne Filip sam v sebi, „in lepše bi. praznega svojega življenja končati ne mogel. Sicer pa pravijo, da je Bog pravičen! Dati bi moral svinčenki moji pot, ki vodi v njegovo srce!" Gosta megla je pokrivala krajino, ko so stopali od Nižave po poti v gozd. Skoraj se ni videlo korak pred se! Sneg je ležal po vejevji in tu in tam se je vsipal na tla, da se je culo, kakor bi kdo hodil po šumi. Nekje je lajal pes in na vasi se je razlegalo petje, kar je zamolklo in melanholično zvenelo semkaj v samotni log. Pred tolmunom se je ustavila ponočna družba. Sekundanta sta določila, da ostane Filip na mestu in da ima Malec odriniti na gorenji konec tolmunov. Da se je obliki ustreglo, poskušali so ja sprijazniti. Niti Malec. niti Filip ni bil voljan odjenjati. Krušič je odšel na to s prvim po ledu ter kmalu izginil v gosti megli. Tu pa si je Filip pripel železje na nogo, in ko je lehak zvižeg z druzega konca oznanjal, da je tudi ondu vse pripravljeno, vzel je samokres Welserju iz rok in se lehno spustil na led. „ Gospod Tekstor!" izpregovori Welser, „ odpustite nam, če smo Vas žalili danes. Bila je šala in pijani smo bili. Sicer pa merite pod noge, če hočete kaj zadeti." Podala sta si roke. Ko je Filip odplul v nočno meglo, sedel je grof Welser k zdravniku na posekano deblo in dejal rahločutno : „Dober človek je videti! In niti trenutek ga ni preobdal strah! Skoda, da ni vojak. Zdi se mi, da se nismo prav nosili danes! Moj Bog, kaj hočemo ! Življenje žene svoje valove in nas meče tja in semkaj!" Zapalil si je cigaro. „Sedaj pa čakajmo, da prične pokati. Tri sto vragov, tacega dvoboja še ni bilo! To pa vem, da ta tepec, ta gorjanski vol, ta Malec ničesar zadel ne bode! Moj Bog, kakšni ljudje so danes že častniki!" Ko mu zdravnik, ki se je nerad vtaknil v to stvar, ničesar ni odgovoril, umolknil je še grof Welser. Tudi ga je pričelo zebsti in ko je piš zazibal veje, vsul se mu je sneg za vrat, da je moral glasno zakleti. — — Filipu se je pomirilo valovje razburjene duše, ko se je spustil po ledu v gosto meglo. Nočna tišina vplivala je na strasti v njem, da so se vsaj na videz pomirile in polegle. Ko se je lahno zibal po ledu, in so mrzle sape hladile vroče mu čelo, obšli so ga takoj rahlejši spomini. Kratko življenje se mu je dozdevalo vender tako dolgo, in zavest, da je dospel sedaj morda h koncu trnjeve poti, napolnovala 650 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. mu je hladilno vroče srce. Stopila mu je pred dušo podoba nje, ki ga je nekdaj v bridkostih porodila. Nikdar do sedaj se je ni tako živo spominal, kakor ravno danes, ko je morda stal pred groba vrati. Gledal je v duhu milobni njen obraz, in zdelo se mu je, da mu niti naj-skritejša črta ni neznana na tem obrazu! Obšla ga je hipno sladka zavest, kakor da se je ravno ločil od nje; kakor da je še nedavno slonel ji na ljubečih prsih; kakor bi še občutil vroče poljube, ki mu jih je — gotovo v solzah — pritiskala na otročja usta ; kakor bi bil še ravno koprnel pod pogledi, ki so mu časih nasproti žareli iz njenih očij! V vzorni krasoti je gledal Filip Tekstor v duhu svojo porodnico tisto noč, in kamor koli je obračal oko, razpršila se je siva megla in mu razkrila milobno njeno lice. Preobdalo ga je kesanje in sam sebi je očital, kako li je mogel za jeden hip dvojiti o nji, ki je tako rekoč brez madeža živela in gotovo tudi brez madeža umrla! Takoj se ga je polastila slepa strast, in vse, kar mu je dihalo in živelo v razdraženi duši, dihalo in živelo mu je v sovraštvu proti človeku, ki je z zlobno roko oskruniti poskušal gomilo najčistejše ženske, ki je kdaj hodila pod božjim solncem. „Lopov!" siknil je, „ti moraš umreti!" Trše je oklenil samokres z roko in napenjal je moči očesne, da bi prodrl megle zagrinjalo, ki mu je prikrivalo zločinca, smrti posvečenega. Naposled se mu je prikazala črna proga sredi megle. To mora biti! „Naj umrje, proklicano to bitje!" Strastno dvigne orožje, pomeri in izproži. Mogočno je odmeval strel v dalnjo noč. Pri žaru smodnikovem je opazil, da je streljal v temno deblo, v drevo stoječe kraj tolmuna! Moral je zadeti v vrh, kajti zašumelo je v vejevji in sneg je padal k tlam, da se je nesrečnemu strelcu pobelila obleka. Tolpa vran, ki je počivala nekje v lesu, dvignila se je in zamolklo kričeč zapustila kraj ponočnega boja. „Bog je protivnik moj in udaril me je s slepoto!" vzdihne Filip. Senci jednak se je izluščil tedaj Viktor iz meglenega zatišja ter — za streljaj od mesta — šinil mimo, Opazivši Filipa se je zaničljivo zasmijal. „Slabo si meril, bratec! Morda bom jaz bolje!" Ustrelil je, da se je napravil goreč žarek po megli. Čutil je Filip, kako je treščila svin-čenka predenj na led, potem pa odskočila in zvižgaje se izgubila v šumi. „Smrtni dih je bil to!" reče Filip žalostno. Oni je bil že davno izginil. Tudi Filip odrine proti gorenj emu koncu tolmuna. Ondu se je tiščal baron Krušič pod kostanjem ter prezebal, da se mu je treslo po vsem životi. Opazivši Filipa, izpregovori zamolklo: Dr. I. Tavčar: Mrtva srca 651 „Proklicano je mraz! Glejta, da končata to šalo, sicer se prehla-dimo vsi. Ali niste zadeli?" „Ne!" ¦ „Torej brzo nazaj in glejte, da ste srečnejši! Ali Vas nič ne zebe, sem od gorovja vleče, kakor bi hotelo človeku odbriti meso od kostij!" „ Mraza ne čutim !" „ Sreča Vaša! Lahko noč!" Na to se Filip obrne in takoj je zopet sam sredi megle. Morda se je bila megla že bolj razvlekla v tem; morda se je pa tudi oko bolj privadilo nočnemu mraku, ali gotovo je, da je Filip dospel na mesto, kjer se je videlo do Nižave. Kakor skozi nežno tenčico je gledal na tihi dvor, ki se mu je kazal v površnih potezah. Samo dve okni sta mračno brleli v megleno noč pričuje, da v gradu še ne spi vse. „Tam je Meta!" zaječi Filip, „in spati ji ni moči!" Ze poprej mu je silil v dušo temni obup in že poprej, ko je menil, da ga je usoda udarila s slepoto, otemnela je vzorna podoba materina v trpeči mu duši. Dvojba mu je pretresala duha, in sedaj ga zagrabi z železno pestjo misel, da morda Viktor ni legal in da bi ga Meta vender ne bila tako neusmiljeno pelmila od sebe, če bi se ne dvigalo nekaj med njo in med njim. Zavest grozne nesreče ga obvzame in zapustiti ga hoče življenje! Z onemoglo roko zagrabi vejo, ki se je v zraku nad njim raz- v prosterala. Ravno tedaj poči strel. Cul ga je Viktor in izprožil orožje proti njemu. Ni že mogel doseči veje. Padel je na koleno, potem pa z obrazom na led, kjer je obležal kakor mrtev. Ko je oni dospel bliže, lila je kri izpod ležečega protivnika in po ledu se je videl teman curek, ki se je vil dalje in dalje. Strah je prošinil Viktorja. Pričel je klicati na pomoč in zdajci so prihiteli tovariši. Vzdignili so zadetega bojnika in zdravnik je preiskal rano. „Ziv je še, ali zadet je nad srcem! Vsak hip mi lahko mrje v rokah! Kam naj ga spravimo?" „Na Nižavo ne!" odgovori Malec boječe. „Ce umrje, potem je skaženo ženitovanje \" „Kam pa?" vpraša zdravnik srdito, »svetujte, kaj vraga! Tu ga vender ne moremo puščati, da bi poginil na mrazu kakor pes !" „Veste kaj," pravi na to Malec, „nesimo ga na Višavo. Ta je tudi bliže nego li Nižava. Prokleta stvar to !" Po polnem je že bil pomirjen in sedaj se je že čutil junaka, ki je srčno premagal v slavnem boji! — „Na Višavi še niso spali, pričakovali so še gospoda, ki je bil v Soteski. Nastalo je silno vznemirjenje, ko so brezzavestnega Filipa 652 Dr.'I. Tavčar: Mrtva srca. prinesli pred vezni prag, zahtevajoč, naj bi ga vzprejeli pod streho. Prihitela je družina ter se takoj z velikim hruščem razpršila, opazivša, da so prinesli mrliča. Stari Jarnej se je izgovarjal, da ni gospoda doma, da ne sme vzprejeti nikogar in da naj gredo na Nižavo, kjer imajo več prostora, več postelj. Pristopil je s svetilnico bliže. „Kdo pa je vender?" „Lipe z Mžave!" Obledel je kakor zid in jecljaje je vprašal: „Kaj mu je bilo, za božjo voljo, kaj mu je bilo?" „Sam se je ustrelil," odgovori Malec nesramno, „in tam doli na ledu smo ga dobili, pozno v noč. M še mrtev in morda se mu še pomaga, če ga vzamete pod streho!" „Sam se je končal! Sveta Marija! In semkaj ste ga prinesli, da pri nas umrje? Kdo naj bi se ustavljal volji božji! Nesimo ga v posteljo! Tu naj umrje. Oj, ti preljubi Bog, oj, ti preljubi Bog! Urša!" Pričel je klicati svojo ženo, ki je trepetaje prihitela. „Lipe z Nižave je, Urša! In sam se je ustrelil!" „Za pet ran božjih, sam se je ustrelil!" In Urša se je takoj spustila v jok in klicala vse svetnike na pomoč. Potem so ranjenca odnesli v gorenje sobane in ga položili v posteljo. Zdravnik je zavezal rano kakor je vedel in znal; ali bolniku se ni hotela vrniti zavest. Ko je nižavska družba odšla, ostala je sama Urša pri njem in z molitvijo preganjala grozo, ki jo je napadala, če se je ozrla na bledi obraz bolnikov. — Proti polunoči se probudi Filip. „Jezus Marija, sedaj gleda!" vzdihne starka. Bilo je je strah in mrzel pot ji oblije čelo. Nekaj časa se bolnik ni genil. Mirno ležeč na mestu je obračal kalne oči po sobi in po stenah. Končno se mu je uprl pogled na steno, kjer je visela neznatna podobica. „Urša," izpregovoril je z veliko težavo, „pojdi semkaj in pomagaj mi, da se vzdignem!" Plašno je pristopila starka ter vprašala bojazljivo: „Kaj bi rad, Lipe? Ali te boli? ali si žejen? ali ne moreš zaspati, pozno je že?" „Urša!" zastokal je in pokazal s tresočo roko proti steni, „daj mi podobo semkaj! Pri slabi luči sem videl — samo za trenutek se mi je zdelo! — Moj Bog, daj mi podobo semkaj !" Snela je zaprašeno podobo s stene, in mu jo dala. Z obema rokama je pograbil po nji: „Primekni luč bliže. Tema hoče se mi napraviti pred pogledom!" Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 653 Posvetila je bliže. Dolgo je zrl na podobo in nemirno je ječal v tem, z roko pa si je tiščal prsi, kjer je imel globoko rano, kakor bi zabraniti hotel, da bi mu v tem trenutku ne odtekla srčna kri. „Urša, ali veš, kdo je to ?" „Kdo je to?" ponavljala je Urša jecljaje, in dozdevalo se ji je, da se mu že napravljajo po zračnem obrazu znaki bližajoče se smrti. „Kdo je to? Kaj bi je ne poznala! Mati je našega gospoda! In ko se je ustrelila, ležala je ravno v ti sobi na mrtvaškem odru! Nikdo je ni prišel kropit! In ravno tam, kjer imaš ti glavo, ležala je tudi njena glava tisti dan. Sveče so gorele okrog nje, pa nikdo je ni prišel kropit, ker je bila sama sebe umorila! Prav velik greh je to, in pravijo, da zanj ni odpuščanja ni na tem, ni na onem svetu!" Videlo se je starki, da je rada govorila, da bi si s tem pregnala grozo, ki jo je neprestano nadlegovala. Sicer pa brez dvojbe ni vedela, o čem govori. — „V ti sobi je ležala na mrtvaškem odru" — reče Filip tiho. „In to je njena podoba? In mati je vašega gospoda?" „Mati, prava mati! Ali nosila se ni kakor gre materi. Vender, čemu bi govorila o tem ? Saj je že vse pozabljeno! In kaj tebi skrb, ti usmiljenja uredni revček moj! Zaspi! zaspi! Eevček, hov! hov!" Z velo roko mu je pogladila čelo. Silno je bilo vroče to čelo in čutila je, kako mu je tolklo pod sencem. Filipu je bila podoba odpadla izmed onemoglih prstov. Nekaj časa je molčal in oko, ki se mu je bilo poprej zjasnilo, postalo je zopet motno in kalno. Otemnela mu je tudi zavest. „Urša!" izpregovoril je strastno, „vidiš, umreti mi bode! Tam v kotu se že napravlja rumen oblak in angelj, ki ima peroti od čistega zlata, kliče me in vabi, naj pridem! In lilije cveto okrog njega! — V ozadji pa se vije svetega slovanstva sveta reka, mogočna modra Volga, in cvetoče lipe senčijo ji pisane obale! — V visoki kremeljski baziliki ga gledamo čestitljivega starčka in s tresočim glasom oznanuje začudenemu svetu, da je Krist vstal! — Kako je krasno vse to! —" Zatisnil je oko. Pod oknom se je podrla tedaj skladalnica drv, da se je čul mogočen ropot. „Moj Bog, spomin!" vikne starka. »In samo me puste tu, ko umira!" Filip se je zopet zavedel. »Urša!" reče ji, »umrl bom morda takoj, morda jutri — ! Ali mi hočeš skazati veliko dobroto?" „Kaj hočeš, Lipe? Morda bi pil rad gorko mleko?" 654 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. „Pokliči gospoda! Lesovej a! Reci mu, da bi bolnik, ki ima le trenutek življenja še, rad govoril ž njim. Bolnik, ki tako težko, tako bridko težko umira!" „V Soteski je !" v „Cul sem, da je ravno prišel domov. Po stopnicah korači in morda pride semkaj !" Urša je hitela k vratom. Res se odpro in v sobo stopi Bogomir Lesovej s starim Jarnejem. Vse je bil zvedel in s prečudno grozo se je približal bolnikovi postelji. Ničesar ni mogel izpregovoriti. Dolgo ga je opazoval oni, potem pa dejal zamolklo: „Gospod Lesovej, gost sem Vaš, a menim, da le za kratek čas. Podajte mi roko!" Ko mu je podal roko, vprašal je Filip: „Legali mi ne bodete, če bom hotel vedeti resnico!" „Ne, gospod Tekstor!" „Na častno besedo Vašo!" „Na častno mojo besedo!" »Poglejte in povejte mi, je li bila to Vaša — mati!" Z onemoglo roko mu je ponudil podobo, katero je Bogomir Lesovej takoj spoznal. Ni mu mogel odgovoriti, zgradil se je bolniku na posteljo in pričel je ihteti kakor otrok. Oni pa je prijel njegovo roko ter jo položil sebi na vroče lice, potem pa je šepetal pred-se : „Nun das siisse Bild erblichen Bin ich ganzlich nachtumhiillt." S poslednjo besedo je odplaval duh Filipa Tekstorja v neizmerno večnost! Ko pa je Bogomir Lesovej vzel svojo roko z lica mrličevega, bila je mokra. Porosile so jo bile solze umirajočega! — Dva in dvajseto poglavje. Hamlet.----------------Nekdaj sem Vas ljubil. Ofelija. Resnično, kraljevič, zatrjevali ste mi to. Hamlet. Čemu ste mi verjeli:---------------- Jaz Vas nisem ljubil. — Hamlet, III. akt, 1. prizor. Dvojno ženitovanje, ki se je praznovalo drugi dan na Nižavi, ni užigalo tiste radosti v udeležencih, katere je pričakoval hišni gospodar. Takoj zjutraj se je oglasila nenadejana vest: najprej je odpovedal grof Anton iz Soteske ter poslal pismo, da ne pride, ker je kneginja zbolela. Tudi je Ernest Malec gojil upe, da ga bode ta dan počastil knez in škof Janez Evangelist; ali namesto škofa je prišla vest, da ga je v Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. G55 noči prešinil mrtvoud, in da — umira ! In res je knez Janez Evangelist umrl tiste dni, in mi vsi vemo, da za njim stolica sv. Maksima ni imela vodnika, katerega bi bila obsevala blišč in slava Janeza Evangelista ! Najneprijetneje pa se je pripetilo v Rakovniku pred cerkvijo. Po poroki, ko se je gosposka svatovščina vsula iz božjega hrama in posedla na vozove, za slovesni ta dan po vsem Lukovci izprošene — zapeli so v stolpu zvonovi, žalostno in mrtvaško-trudno. Stari Sodar je ravno z mlado svojo ženico hotel stopiti v voz. „Komu zvoni?" vpraša Meta, in bolestna slutnja se ji polasti duše. „Ali misliš, da res mrliču zvoni, srce sladko moje?" odgovori mož. Bil je navzlic vsi svoji sladkosti smešna, ostudna prikazen. Toliko smešnejši in ostudnejši, ker se je stari grešnik zaljubljeno dobrikal okrog preuboge trpinke, ki je bila sedaj za življenje priklenena nanj! „Komu pač zvoni?" ponavlja Meta v strahu. Pri cerkvenih vratih je prežal cerkovnik Tine in pričakoval, da bi mu svatje kaj darovali. Z gladnimi pogledi je premeril svata za svatom in z nekako umeteljno sramežljivostjo spravljal, kar se mu je stiskalo v radovoljno roko. »Čakaj, takoj bomo zvedeli, draga ženica!" In starec je zakričal: „Tine! Tine!" — Oni pri cerkvenih vratih je hipno priskočil: „Kaj ukazujete, gospod Sodar? No, ali ni bila cerkev ozaljšana, kakor nevesta, hi! hi! No, ali ste videli, kako debele sveče so gorele na oltarji ? In lestenec, ali se ni svetil, kakor solnce nebeško? Mi smo cerkovniki, da malo takih, kaj ne gospod Sodar? No, saj pa take poroke ne bomo več učakali, to sam Bog ve, da ne !" V tem je bilo pristopilo tudi nekaj druge družbe. Tudi Ernest Malec. — „Zakaj ne odrineš, Sodar?" vpraša malomarno. „Ta-le ženica moja, ki je radovedna, kakor vse, rada bi vedela, komu zvoni. Kdo je umrl, Tine?" „E," odgovori Tine zaničljivo, „ tista žival, ki se je plazila po Nižavi in Višavi! Pa saj morate vedeti?" „Kdo?" vzdihne Meta. „No, tisti Lipe, ki je stradal pri vas tam gori. Pa sem mislil, da veste!" „Lipe!" In mladi ženi se je zazibalo vse pred pogledom. „In kaj mu je bilo?" zastoka v smrtni grozi. „Pravijo, da se je sam ustrelil. A to ne bo res, ker bi sicer naš duhovni oče ne pustili zvoniti!" 656 J. K.: Drobne pesni. „Ustrelil! Jezus, Marija!" Na zemljo bi se bila zgrudila, da je ni prestregel oče, ki pa je bil v tistem trenutku bledejši od zimske odeje, ki je krila pokrajino. Bil je tožen povrat iz cerkve. Nevesta je ležala brez zavesti v vozu; svatje pa so si šepetali različne opazke na uho in hudobni jeziki in jezički so se brusili, miluje sicer, ali s takšnim milovaujem, ki je dosti zbadljivejše od očitnega zasramovanja. — Spomin na ta dogodek je ležal potem nad svatovščino, kakor leži časih nad cvetočo ravnino teman oblak, ki grozi sedaj in sedaj s ploho in točo posuti vse! (Konec prihodnjič.) Drobne pesni. le žaluj mi, dekle krasno, 'Ne žaluj mi več nikar! Zopet naj oko bo jasno, Meni pošlji sreče žar. Žabi, žabi, deva mila, Vse, kar bilo je nekdaj ; Saj dovolj si že prebila, Vzradosti se spet sedaj. 1. Tvoje obledelo lice Naj se zopet vzrudeči, Naj ga ne rose solzice, Eadost naj na njem cveti. Ko te vidim togovati, Meni se solzi oko; Nehaj, nehaj žalovati, Oj, dekle ti prelepo! Oj, ne pojdi že počivat, Deva krasna, deva mila; Oj, ne pojdi zdaj že snivat, Pozna ura ni še bila. Malko bodi še pri meni Tu pod jablano cvetočo; Glavo mi na prsi deni, Z mano srečo zri bodočo Dan prišel bo zaželjeni Semkaj gori na planjavo, Venec vila boš zeleni, Z njim ovila svojo glavo. Glej v dolino, mila deva, Cerkvica stoji tam zala;-Težko pričakujem dneva, Ko se bova tja peljala. Kaj li misliš, dekle moje, Kaj oko solze preliva? — Z mano srčece i tvoje 0 bodoči sreči sniva! Svoj mir. Mrtva srea. Povest. Spisal dr. Ivan Tavčar. Tri in dvajseto poglavje. akor bi se udeleževali sedmine, sedeli so svatje krog dolge s cvetjem bogato okrašene mize. Malo se je govorilo, mnogo jedlo in mnogo pilo. Se le proti večeru se je družba nekaj bolj ogrela, in vojaki, ki so se med obedom odločno dolgočasili, izrekli so še celo željo, naj bi se v sosedni sobi plesalo. Učitelja Vekoslava Kožico, ki so ga samo v ta namen povabili k svatovščini, poklicali so h klavirji. Poštenjak se ni branil, in kmalu je z debelo pestjo udrihal po beli slonovini, da so vse strune grmele in brnele. Izpraznila se je jedilnica. Mladina se je sukala po ozkem prostoru, ob strani pa so sloneli starejši svatje, ter — zabavljali, da je ženitovanje dolgočasno, da tudi jed ni preslastna, in da je smešno, če se poroči tako star človek z mlado krasno žensko i. t. d. Pri mizi sta ostala samo hišni gospodar in stari ženin Lovre Sodar. Le-ta se je nekoliko časa trudil, da bi zabaval mlado svojo ženo. Brez vspeha. Meta je sedela tik njega bleda kakor mrtva, ni jedla, ni pila, in vse na nji je pričalo, cla je v mislih vse kje drugod, nego pri hrumeči svatovščini. Morda je bila v mislih pri njem, ki je tedaj ležal v osamljeni višavski sobi na mrtvaškem odru in že počival v dolzem — večnem spanji, iz katerega se do sedaj še ni pro-budilo človeško bitje. — Ko je Lovre Sodar videl, da ne more ženice svoje ogreti, pričel je sebe ogrevati; proti večeru je vedela vsa družba, da je stari ženin do dobra pijan. S težkim jezikom je jecljal o kupčijah, o žitni ceni in o slabem vinu, ki se je to leto pridelalo. Pri vsaki priliki je napijal Ernestu Malcu, in tu in tam se tudi pričkal ž njim, če ni vsemu pritrjeval, kar je govoril. Časih je glasno kričal, koliko se mu ima Nižava zahvaliti, in da bi marsikdo •— beračil, če bi Lovre Sodar ne živel. Hišnemu očetu se je ohladilo srce, ko se je odpravila družba na ples. Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 707 Bal se je, da bi oni v svoji pijanosti preveč ne govoril in ne razobešal hišnih skrivnostij, na katere Ernest Malec niti mislil ni rad! Meta je z drugo družbo vstala in skrivaje šla iz sobe. Menila je, da je ni opazil nikdo. Ali opazilo jo je skrbeče materino oko. Gospa Helena, ki se je bila v teh časih postarala za leta ter se usušila kakor travnata bilka v jeseni, hitela je za hčerjo. Dohiti jo v sprednji sobi. „Kam greš, Metika?" vpraša boječe. Ni se ji upala pogledati v trpeči obraz. „Glava me boli, mama, in razpočila mi bo, če še delj časa ostanem tu! Prodali ste me staremu možu!" Poslednje besede je samo vzdihnila, ali vender jih je culo materino uho. Vsa se je pretresla stara ženica. Imela je predobro srce in za svoje otroke bi bila prelila srčno kri. Toda v hiši ni veljala mnogo, in Ernest Malec je časih sam dejal, da je žena njegova tako tiha, da skoraj ne ve, je li oženjen, ali ne ! „Meni ničesar ne očitaj, Metika \u odgovori proseče, „da je po mojem, bilo bi vse drugače, vse drugače!" „ Sedaj je dognano!" reče hči zamolklo, „in druzega mi ne ostaje, nego pusto, obupno življenje. Filip (to veste, da je moral umreti!) dejal je pri priliki, da mora človek časih živeti navzlic svojemu mrtvemu, umorjenemu srcu! Meni je dano tako življenje z mrtvim srcem, in sam večni Bog ve, kako je bom doživela!" Sli sta v hčerino sobo. Ondu je Meta razmetala cvetje in drug svatovski lišp s sebe. Potem pa je sedla ter s suhimi očmi zrla v mrak in občutila z vso grozno težo nesrečnega življenja nesrečne trenutke. Nji nasproti je sedela gospa Helena, vila suhe roke in v jednomer točila bridke solze. Potolažila bi bila rada otroka svojega; ali trda usoda ni ji hotela dodeliti tolažilnih besed, tako, da ni vedela, kaj naj bi govorila k nji, ki ji je nasproti v neskončnih mukah ko-pernela! Tam v sobi pa je klestil Vekoslav Kožica z debelo roko po klavirji in mladi svet je plesal in se smijal, kakor bi nebeška radost kraljevala pod to streho! — v Notar Sodar je bil že tisti dan velik revež. Ce je le izprego-voril besedico s tem ali onim dekletom, drezala ga je ostarela nevesta z lehtjo očitno pred vso družbo, in strupeni njeni pogledi preprečili so mu besedo še prej, nego jo je izpregovoril. Sedaj in sedaj ga je pretresel mraz, če se je ozrl po stari svoji ženi, ki je na njegovi strani v nenaravno deviškem lišpu razkazovala ogrodi svoje in ga neprestano preganjala z zaljubljenimi svojimi pogledi. 45* 70g t)r. I. Tavčar: Mrtva srca. „Denarna je res" — mislil si je — „a življenje na njeni strani bo pa tudi — tožno dolgo!" — Ta misel ga ni hotela več zapustiti potem. Zdelo se mu je, da ga pričenja boleti glava. Obrnil je pogled na kupo, ki je polna šampanjca stala pred njim in v kateri so se neprestano drobile od dna proti vrhu iskram jednake pene. „Morebiti so to solze, ki jih še pretakam v življenji!" Ko se je družba odpravila na ples, vstal je tudi notar s svojo soprogo. Pred uhodom v plesalnieo ga je zadržala. „Ti se že danes dolgočasiš!" zastoka Murnovka in z nekako deviško sramežljivostjo ga pogleda. „Kako si moreš kaj tacega domišljati!" odgovori hladno. „Zdi se mi tako!" reče in gorko — kakor bi storilo mlado dekle — v oklene se mu roke. Sram ga je bilo. Čakala ga je še hujša zadrega. „Poljubi me jedenkrat, Nande moj l" zašepeče stara nevesta. „Moj Bog, tu pred ljudmi!" vzdihne Nande in obledel je kakor prazen prt. „Ze vem, ti se rajši oziraš po mladih!" V hipu se je stari devici napolnilo sivo oko z vodo, in vsak hip se ji je grozila izliti mala ploha solz po lici. „Le jokati ne!" razsrdi se notar, „saj je dosti, da imamo že jedno nesrečno nevesto danes!" Iztrga se ji in odhiti iz sobe. Na pragu ga sreča vitez Lanski. „Kam greš, notar?" „Na zrak malo." „Si li preveč pil? Ali si pa prepoln vroče ljubezni, ha! ha!" Najrajši bi ga bil pobil na tla, tega pijanega bedaka, toda zavoljo družbe mu ni smel ničesar odgovoriti. Stopivši na hladni hodnik si misli: „Odšle boš vsemu svetu v posmeh!" Bila je jasna noč zunaj. Mraz je pritiskal in na nebu so mrgolele zvezde tako trepetajoče, kakor bi jih tudi zeblo. „Vrag me vzemi, če se ne bojim; da bi prihodnje moje življenje ne bilo podobno jasni zimski noči, v kateri vse drgoče od mraza, še zvezde na nebu!" Po telesi ga je pretresal mraz, ali v možganih mu je gorelo. Na steklo pri oknu je pritiskal vroče čelo, da bi se mu ohladilo. V sobi pa je Vekoslav Kožica trpinčil klavir, da so se mu debele kaplje utrinjale po razburjenem obrazu. In grof Welser je vodil kadriljo s tistim ponosom, kakor bi jo bil vodil — na dvornem plesu ! — Tudi Bogomir Lesovej je prišel na ženitovanje. Davno je že bil ukrenil razrešiti vezi, v katere se je lahkomišljeno in proti oporoki Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 709 očeta svojega ukoval. Noč in dan ga je proganjala misel, kako bi se otresel spominov na rumenolaso dekle, ki ji je nekega dne govoril o svoji ljubezni. Iskal je prilike, da bi zopet vse preklical in se po lepi poti iztrgal iz okov, katerih nositi ni več hotel. Vest mu je očitala marsikaj, ali tolažil se je, da nravnost ne dovoljuje, da bi snubil hčer tistega, ki mu je tako rekoč umoril očeta. Smrt Filipa Tekstorja ga je potrdila v naklepih, za katere se je bil že prej odločil. „Tudi tega reveža so umorili ti ljudje!" To je bil nov dokaz, s katerim je podprl sklep, s katerim je opravičeval dejanje, izvirajoče iz površnosti in plitvosti njegovega pravega značaja! Razvnel se je nad smrtjo Filipovo, in čutil se pozvanega, maščevati umorjenea. Poprej pa, ko je še živel, ogibal se ga je skoraj, in groza ga je vedno obhajala, če mu je gledal v obraz ter imel zavest, da je rodila oba jedna mati. Bogomir Lesovej je bil sin svojega časa, in niti trenutek se ni plašil pred hinavščino, s katero je omamil dobre moči v duši svoji. Razsrdil se je o smrti Filipovi, da bi s tem srdom ojačil samega sebe ter laže izpregovoril ločilno besedo nji, ki se ga je oklepala z gorečo prvo ljubeznijo. Poleg tega si pa Bogomir Lesovej ni hotel povedati resnice! V mislih se je bavil s smrtjo očetovo, z očetovo oporoko in s smrtjo Filipovo, in večkrat je deklamoval v duhu znani Hamletov samogovor, v katerem se kraljic tako ostro obsoja samega sebe! Dobro mu je del moralični srd, h kateremu se je silil, silil, da bi prikril resnico sam sebi! Hlinil je moralično razburjenost, ali vse to je preuzročil — rožnati obraz ponosne, mrzle ženske, ki je kraljevala v njegovem srci od tistega dne, ko jo je prvič ugledal. Iz prva se je branil vplivom njenim. Ali prijazni sprejemi v stari plemenitaški hiši so ga prečudno osrečili. Prej je menil, da je demokrat, da je človek jednak človeku, naj se je porodil na slami, ali na mehkih svilnih blazinah. Prve čase je zahajal v Sotesko, da bi tem ošabnim ljudem dejanski kazal, da se ne plaši pred njim, in da mu nikakor ne imponuje staro ime stare obitelji. Nosil se je, kakor bi bil med svojci, dasi je moral kmalu pripoznati, da je dejansko zvr-ševanje sive teorije od teorije same bistveno različno. Prav kmalu je občutil, da loči visoka stena kroge, v katere je sedaj zašel, od krogov, v katerih je dosedaj živel, in da se ta stena preskočiti ne da z demokratičnimi frazami. Videč aristokrate, ki so med sabo živeli, kakor se je dalo sklepati, v vzorni ljubezni, in ki so v vedenji, v govorici brez najmanjše težave ogibali se vsega, kar bi tudi le iz dalje spominalo na vsakdanjost, sodil je, da so to vzorni ljudje, da so tp bitja boljša od njega. Sodil je po zunanjosti, po vedenji, po govorici ter bil prepričan, da mora, če je govorica čista kakor zrcalo bistro steklo, tudi duša čista 710 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. biti, da tudi le-ta ne pozna vsakdanjosti, o kateri vedenje, govorica ničesar vedela nista. V svojem prepričanji, da ga je usoda dovedla v dotiko z osebami, ki so bile popolnejše od njega, nosil se je med aristokrati izprva okorno, kakor se nosi polja ratar, če so ga valovi življenja zanesli v družbo gosposko. Vedel je, da se je njegovo nepopolno in nesalonsko vedenje opazilo, ali niti pogled, niti smehljaj ga ni spominal nikdar na to, da se ne vede vselej po strogih propisih salonskih zakonov. Ko se je od dne do dne bolj privadil družbe, vnelo se je v njem hrepenenje po ti družbi. In če je sedel v Soteski pri stari kneginji, izginil mu je čas, da sam ni vedel kdaj, in poslušal je s sveto udanostjo, kar mu je pripovedovala o časih, ko je še živel veličastni Friderik Avgust in preblaga mu hči Kornelija Amalija. Dan za dnevom je čul jedno in isto, ali dan za dnevom je poslušal z večjo udanostjo! V zavesti se je zibal, kakor bi se bil z razburkanega vesoljnega morja rešil pred viharji in pred burjo srdito v skrito zatišje, kjer se za rešilno goro valovje pomiri in izpremeni v sreberno vršino, kjer niti najslabši dih ne moti harmonije v prirodi, in kjer se nad krasno tro-pično krajino kroži neskaljeno, preeisto, tropično obnebje. S tega ob-nebja pa sta mu sijali žarni očesi kontese Line! In kakor pluje pre-slepljeni ribar za vabečo povodno vilo v smrtnonosni vrtinec, tako se je udal Bogomir Lesovej smrtonosni strasti, ki ga je morala dreviti v propad. Da je kontesa kmalu opazila, kakšna strast mlademu znancu razsaja po srci, se ve. In niti trditi nam ni moči, da ji je bila ljubezen, ki je Bogomiru pri vsaki priliki sijala iz pogledov in se nehote kazala iz vsega njegovega vedenja, neprijetna. Kje živi na svetu ženska, ki bi ji kaj tacega neprijetno delo! In če bi se bil Terzit zaljubil v Pentesilejo, junakinjo mogočne krasote, smijala bi se bila morebiti, a smijala s srčnim zadovoljstvom nad grbastim čestilcem! Za tega delj se ni čuditi, da mlada kontesa ni samo ničesar storila, kar bi bilo gasilo ogenj v navdušenem srci navdušenega Bogomira, temveč, da je z lahno koketnostjo še bolj zanetila plamen, in da je s pogledi, ki si jih je Bogomir tolmačil sebi v korist, zmedla mu zdravi premislek, ter mu sebi v šalo nastavljala mreže, v katere ga je morala zasačiti prej ali pozneje. Nekdaj sta bila sama v sobi. Stopila je bila pred ogledalo ter si z roko, na kateri se je koketno blesketal drag kamen, popravljala lase. Pri tem so se krasne črte vitkega njenega telesa kazale v taki jasnosti, da je Bogomir Lesovej nehote pristopil bliže. Nikdar do sedaj se mu kontesa še ni videla tako krasna! Ko je z belimi prsti medla po laseh, odpadel je ondu cvet, ki je tičal med koderci. Morda ga je sama iz- Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 711 prožila, da bi videla, kako se bode vedel Bogomir. Tik nje je sedel na stol, in že mu je hotelo srce prekipeti in že "ji je hotel govoriti o nesrečni svoji ljubezni! Obrnivši pa pogled po vitki ponosni njeni podobi, otrpne mu takoj srčnost, in v zavesti svoje nizkosti, v zavesti vsakdanjosti svoje, ne upa se ni izpregovoriti. Tedaj je omenjeni cvet padel iz njenih las ter se polagoma spustil po njeni obleki na mehko preprogo, na kateri je stala. Kontesa ni hotela ničesar opaziti, dasi je v svetlem steklu, iz katerega se ji je nasproti žaril njen obrazek, prav dobro videla, kam je drobni cvet izginil z mesta svojega. Da se Bogomir izkušnjavi obraniti ni mogel, je naravno. Sklonil se je lahno, pobral cvet, in ga ravno tako lahno pritisnil k ustnom. Potem pa ga je skril v obleko na razburjeno srce, in občutil je srečo, kakor jo občuti zaljubljen dijak, če mu je usoda slučajno v posest dala pisan trak ali kaj tacega, kar je poprej nosila ona, ki si jo je izbral v rano, prvo ljubezen svojo! Kontesa je tudi to opazila v jasnem steklu. Lahna zora ji je zakrila nežno lice, potem pa je izpregovorila tiho, tako tiho, da je Bogomir s težka čul njene besede: „ Gregor Les o vej!" Vzdihnil je za njo: „ Gregor Lesovej!" Oba sta se spominala pradeda njegovega, ki je nekdaj morda ravno v ti sobi nosil s sabo bolno svoje srce! — Obrnila se je proti njemu in njeno oko se je uprlo nanj nekaj trenutkov. Kopernel je pod tem pogledom in bral v njem — ljubezen. A to kar je menil, da je ljubezen, bilo je morebiti samo —¦ usmiljenje! „Gospod Lesovej," dejala je na to, „midva sva pač odrastki — otroka." Glas ji je bil zopet trd, kakor bi se sramovala mehkote svoje. Od tedaj je živel Bogomir Lesovej v nekaki duševni omamljenosti. Kjer koli je bil, povsod ga je spremljevala podoba njena. Vedno jo je v duhu gledal pred svetlim zrcalom, kako si je z ročico popravljala svoje lase, in kako se je po beli njeni obleki spuščal cvet, podoben rudeči kaplji rudeče krvi! Od tačas pa je Bogomir Lesovej za trdno vedel, da bode razrušiti moral vezi, ki so ga vezale z Nižavo. Za tega delj je prišel tudi na ženitovanje in sicer s trdnim sklepom, poiskati si prilike, pri kateri bi izpregovoril ločilno besedo. Ves dan se je dolgočasil, in ko se je pričelo plesati, moral je na plesišče ter iz priljudnosti plesati z domačo gospodično Ano. Ker mu ni bilo po všeči v gneči plesati, in ker je bil poslednji čas, če je hotel opravek, glavni opravek clenašnjega dne zvršiti, zvabil je dekleti, da sta se 712 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. zopet podala v jedilnico. Sedla sta k spodnjemu koncu mize, da bi ju ne cula ona dva, ki sta še vedno pila pri zgornjem konci. Ali stari Sodar ja je takoj opazil. Z lehtjo sune soseda svojega, zavleče usta, pokaže z roko proti spodnjemu koncu ter pomenljivo zamežika. „Tam doli se nekaj prede, ljubi Malec moj, ha! ha!" reče zadovoljno in tako glasno, da je tudi Ana umela njegovih besed pomen. Po bledem obrazu se ji razgane kakor rudeča tančica, ki pa takoj zopet izgine. „Ce se kaj sprede, meni prav!" govori Sodar, „imetje je pri hiši in ta je prva!" Ko Malec ničesar ne odgovori, dostavi: „Ali mu nisi ti še nekaj dolžan, kaj ?" „Ej, ni toliko, kolikor se je govorilo ne!" Ernest Malec je odgovoril to srdit, ni mu bilo prav, da se je govorilo o tem. „Naj je, kolikor hoče," pravi Sodar lahkodušno, „kolikor je dolgov, toliko jih je preveč. Naj se sprede, naj se sprede! V to naj Bog pomaga ! Potem bodeta dva srečna človeka več pod tvojo streho, Malec, ha! ha!" Malec se ni hotel smijati! „Smej se, ali ne —a in Sodar dvigne kozarec ¦— ,,pijva na srečo tvojih otrok, ki si jih tako dobro h kruhu spravil. Bog živi!" Trčila sta s kozarci. Tu spodaj pa je bil Bogomir v hudi stiski. Sam ni vedel, kako bi pričel govorico. Dekletov obraz je bil tako prečudno bled, in tako močno je bila upadla, kar jo je poslednjič videl, da se mu je nehote pričela smiliti in da se je skoraj sramoval besed, katere so mu že bile tičale na jeziku. S povešenimi očmi je sedela pri njem in udano pričakovala udarca, o katerem je vedela, da pride. Batistno rutico je stiskala med prsti, in z lahnimi vzdihi si je sedaj in sedaj olehčavala notranjo bolest. Ko Bogomir ni ničesar izpregovoril, dela je lahno: „Dolgo Vas že ni bilo pri nas, gospod Lesovej!" „Dolgo že ne, gospodična!" To je bilo vse, kar ji je vedel prvi hip odgovoriti. Obrnila je v stran obrazek, ali Lesoveju vender ni mogla prikriti solz, ki so ji zalile oko. »Pravijo, da zahajate v Sotesko!" vzdihnila je. Ozrla se je zopet proti njemu. Skrčilo se mu je srce in že se je bal, da bode omagal, da ji tudi danes še ne bode izpregovoril slovesa! Pred duha si je poklical ponosne ženske ponosno podobo in na srce si je pritisnil roko, kjer mu je počival cvet, ki se je nekdaj kakor kaplja rudeče krvi spuščal po njetii obleki na mehko preprogo. Ojačil se je in izpregovoril; Dr I. Tavčar: Mrtva srca. 713 »Gospodična Ana, nekdaj sem menil, da sem Vas ljubil!" »Pravili ste mi to nekdaj!" Kako težko je izrekla te besede! v „Cemu bi se Vam hlinil, Ana! Sedaj vem, da to ni bila ljubezen ! v Človek ne pozna vselej svojega srca! In kakor megle po nebu se iz-preminajo naši občutki. Ljubezen se ne da izsiliti!" Vedela je, da pride ta hip. Ali da bode tako gorjup, tega ni vedela. Poslednja kaplja krvi ji se zapustila lice in da je imel le kolikaj srca, morala bi se mu bila smiliti, tako uboga je bila! „Kaj hoče zakon potem," nadaljeval je brezsrčno, „zakon brez ljubezni je življenje z mrtvim srcem! Za tega delj Vas prosim, pozabite, kar je bilo, in upajte na cvetno prihodnjost. V svojo srečo" — dostavil je s prečudno vsakdanjostjo, Je človek tako ustvarjen, da lahko pozabi na to, kar je bilo." „Pričakovala sem Vas časih, poprej! Ali sedaj že ne več! Morebiti Vas pozabim!" V bolesti in trpljenji je to govorila. „Tako je prav! In vidite, jaz s svoje strani sem že delal nekoliko pokore. Tam pri prepadu je bilo! Saj veste, tisti dan, ko sva gle-gala v globoko ravnino pod sabo!" „In so zvonovi peli k dohodu kneza in škofa, preblagega Janeza Evangelista!" dostavila je trpko. „Vaš oče mi je bil mnogo dolžan in časih bi ga bil s pismi, ki sem jih imel v rokah, lahko spravil na beraško palico! Da ga nisem spravil, zahvaliti se ima Vam, gospodična Ana!" „ Vedela sem, da smo izgubili imetje!" Udano je nagnila glavico. „Prizanašal sem mu, ker sem menil, da ljubim Vas. A potem ko se mi razjasnilo obnebje srca, stal sem nekega dne zopet pred prepadom, in v roki sem tiščal vse tiste listine, s katerimi bi bil poprej lahko spravil Vašega očeta na beraško palico. In spustil sem jih, da so sfrfetale globoko v žrelo zevajočemu prepadu, kjer so za večno zakopane. Vidite, to je bila moja pokora, to je bila moja žrtev, ki sem jo posvetil spominu Vašemu! Ali srca svojega Vam žrtvovati ne morem!" Bistro ga je pogledala! „V redu je torej vse! Vi ste plačali, kar ste mi bili dolžni! In sedaj se mi zdi, da Vas bom laglje pozabila nego sem mislila. Z Bogom, gospod Lesovej !" Bavno tedaj je prihitel grof Welser iz sosedne sobe ter prosil, da bi smel ž njo plesati. Vstala je in odšla. Z olehčanim srcem je vstal 714 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. tudi Bogomir. Kmalu potem je zapustil Nižavo, skrivaje, da se niti poslovil ni! Tu pri mizi pa sta sedela starca in še vedno pila. „Kje pa sta otroka?" vpraša Sodar. „Plešeta zopet!" odgovori Malec. »Izginila sta torej, aha! se je že spredlo!" a Mogoče!" „Ti mladi ljudje, ti mladi ljudje!" In ko oni ničesar ne odgovori, pristavi še : „Kaj hočeva! Ljubezen je ljubezen!" V sosedni sobi pa je razbijal Kožica po klavirji in pari so se vrteli, in smijali so se in glasno govorili. Vmes pa je plesala tudi gospodična Ana, in počivala je tujemu vojaku na prsih, in se tudi sladko smijala, kakor druge ženske vse. Ali v resnici ji je hotelo počiti mlado srce, in pred dušo se ji je razgrinjalo prihodnjo življenje kakor pusta, peščena ravan, kjer ni niti hladilnih vrelcev, niti zelenih ledin. — Štiri in dvajseto poglavje. Pismo. (Bogomir Lesovej prijatelju Ivanu K.) Umrlo je meni srce, Umrle so nade sladkž, Umrla ljubezen goreča, Umrla življenja je sreča. S, Gregorčič, Močno se bodeš čudil, ko Ti dospe ta drobni list v roke. Svojim očem ne bodeš hotel verjeti, ali konečno bodeš moral verjeti ! Resnica je, tožna resnica je, nekdanji prijatelj Tvoj je zapustil malo svojo domovino in sedaj se že razprostera vesoljno morje med njo in med njim! Ce Ti pride v roko ta list, moral bode poprej preplnti neskončno vodno planjavo, ki se v sivi svoji večnosti širi med mlado Ameriko in med staro Evropo. Obupal sem nad življenjem v stari Evropi in pobegnil semkaj, hoteč pričeti novo življenje! Moje srce je kakor dolgočasno zimsko polje! Kamor seže oko, pokriva blestečega snega odeja mrtvo livado. Vse je mrtvo pod to odejo, kar je vzpomladi radostilo se pisanega življenja, in nikjer druzega, nego jednolična, dolgočasna, misli moreča belina! Nad njo pa se ziblje tu in tam črn vran, počasi, težko in trudno pluje s perotimi, kakor bi hotel sedaj in sedaj poginiti ter pasti navzdol v gomilo, v kateri spi vsa priroda smrtno spanje. Vidiš, tako snežno polje je sedaj srce moje! Nad njim pa se dviguje črni vran temnega obupa in se počasi, ali neprestano preletava tja in sem! Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 715 Sam s sabo nositi bolest! Ni mi mogoče. K Tebi, prijatelj dragi, hočem se zateči. Morda se mi olehča srca težko breme, če se Ti iz-povem, kako je bilo ! Povestnica minulega življenja mojega Ti je vsaj nekoliko znana. Moj poslednji list, ki sem ti ga pisal še z Višave, bil je kakor ozaljšana in olišpana ladja, v vsem ponosu in z mnogobrojnimi jadri zapuščajoč luko in noseč s sabo tolpo veselega ljudstva, katero se je udalo brezmejnim nadam na srečno potovanje po hudobnem vodovji. Pisal sem Ti, kako nežne vezi so se osnovale med mano in grofico v Soteski, pisal sem Ti o rudečem cvetu, ki sedaj ne počiva več na srci mojem, pisal o žarnih njenih pogledih, ki so mi vse obetali! Cul sem divne sirene sladko petje in s svojim revnim čolničem plul proti smrtonosni skalini, kjer se je moral na stotine koscev razdrobiti! Cul sem sirene sladko petje, in za tega delj nisem opazil nevarnosti, za tega delj sem menil, da jadram po mirni svetli vršini, za tega delj sem menil, da se mi že iz dalje prikazujejo cvetoči bregovi, kjer bodem užival srečo, ki so jo bogovi ustvarili sami sebi! Ali sedaj je čolnič razbit in ta moj list je kakor ladja, ki se s polomljenimi jambori, raztrganimi jadri in brez krmila, s težka na površji se držeč, povrača k pobrežju! Tako je to naše življenje. Danes solnce, jutri deževje! Ali sedaj poslušaj, kako je bilo ! Nekaj dnij po dvojnem ženitovanji na Nižavi (o katerem sem Ti tudi pisal), odpravil sem se proti Soteski. Mrzla burja je brila po logu, toda v meni je kipela kri in vroče mi je bilo, kakor bi me objemalo gorko poletje. Danes se mi je hotela razrešiti temna prihodnjost, danes se je imela končati igra, pri kateri se je igralo za srečo mojo! Skrb in up sta me naudajala ob jednem; skrb, če sem se spominal na ime-nitnost stare obitelji, in up, če sem si v spomin klical vedenje njeno. Ko je gosposki dvor ležal pred mano, tiho in ponosno, upala mi je skoraj srčnost, in že sem se hotel vrniti. „ Gregor Lesovej!" Te besede je šepetala tisti dan pred zrcalom in te besede so me tedaj v tistem trenutku zopet ojačile. Sama se je spominala „Gregorja Lesoveja", o katerem je vedela, da je z ljubečim srcem zahajal v Sotesko, z ljubečim srcem, s katerim sem tudi jaz prihajal pod to pleminitaško streho! Da jo ljubim, ni ji neznano, kakor ji ni bila neznana nesrečna ljubezen Gregorjeva! Ta misel mi je dala srčnosti, da sem vstopil pri visokem portalu in da sem iz nova za trdno sklenil denašnji dan izreči odločilno vprašanje. Vidiš, takšen bedak sem bil tisti dan! Grofa Antona in kontese ni bilo doma. Doma sem torej dobil samo kneginjo. Ravno prav, mislil sem si, ti dobri, mehki in rahli 716 Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. duši. povem vse, in prepričan sem, da bode ginena in da bode z mano točila solze, in da bode potem za me govorila, ta vzorna, rahla in dobra dušica, ki je s svojim usmiljenjem objemala najmanjšega črviča v prahu! In z mano naj bi ne imela usmiljenja! Ko sem pri nji vstopil, sedela je v stolu tik peči. Zavita v starodavno obleko in v obilo čipek, da si le težko opazil dobrovoljni njen obrazek, ki ji je tičal globoko med ramama. Vsa srečna je bila, da sem prišel. „Kako krasno, da me obiščete danes, cher Bogomir! Ljub gost se je oglasil v ti zimi in grof Anton in kontesa Lina sta mu hitela naproti ! A jaz sem sama in zima mi sili v dušo. Kako krasno, da ste prišli. Nikamor mi ni pogledati! Povsod te puste megle! In mraz je tudi, silno mraz ! Ali Vas ne zebe, dragi moj ?" Sedel sem tik nje, poljubil ji udano velo roko in ji pritrdil, da je res mraz in da me tudi zebe. To zadnje ni bila resnica! Govorila je o vremeni, o zimskem mrazu, in o tem, kako bi življenje prijetno bilo, da ni te grde, nesrečne zime. Povpraševala je po mojem zdravji, hvalila, da se vidim čvrst, in časih je z vlažno svojo ročico pogladila lice moje. Bila je sama dobrotljivost in topla ljubezen ji je sijala s pogleda. Vse to je množilo srčnost v meni! Udano sem ji zrl v ljubeznivi obrazek. Že mi je silila odločilna beseda na jezik in že sem ji hotel govoriti o srčnih svojih upih, a zopet mi je zamrla ta beseda, ko je kneginja v teku govorice po stari svoji navadi naglaševala, da se je porodila v stari obitelji Palfvjevi in da ji je bil soprog knez Teanski! „Pri sveti devici in materi božji," vprašala je rahločutno, „Vam gospod Bogomir, morajo pač tudi prav počasi teči dneva trenutki, ko ste tako sami na Višavi?" „Pač mi je dolgčas tu m tam, svetlost," odgovorim in kri mi zahiti k srcu, „z delom in branjem kratim si čas. Poprej pa sem lazil po zelenih logih in užival krasoto prirodino!" „Po logih zelenih! O sveta Trojica, kdaj jih že nisem gledala! In morda jih videla več ne bom !" Na skrivnem si je obrisala solzo iz očesa. „A čemu se ne ženite, ubožec moj?" vpraša po kratkem premolku. „ Vedno vender ne morete tako živeti, kakor puščavnik! Ali dandanes ni več mladih deklet, ki bi se možiti hotela, hi ! hi !" Bila je zopet radostna, in meni se je zdelo, da me nekako pomenljivo opazuje s svojimi pogledi. Zarudel sem se, kakor sramežljiva deklica. Sedaj je napočil trenutek, da sem skoraj moral govoriti! t)r. I. Tavčar: Mrtva Srca. lil „ Mladih žensk je na izbiranje, svetlost!" odgovoril sem srčno, „ali z ženitvijo se stori usodepoln korak, in človek ne ve, kaj bode potem prinašala prihodnjost! To je ravno! to je ravno!" „Kdo bode tako boječ, cher Bogomir!" — pri tem se je svetlost tako milobno smijala — „kdo bode tako boječ! Kakor čujem, imate imetja obilo, da bi lahko preživili sebe in obitelj. Pravilo se mi je, da je Višava lepa posest in da Vas prištevajo najimovitejšim našim sosedom!" „Res je, svetlost," odgovorim ponižno, ;;nebesa so mi pomnožila posvetno imetje!" „No, vidite —"z roko je posegla po moji roki in mi jo gladila, kakor otroku — „no, vidite, čemu se torej ne ženite?" Zamišljeno je dostavila: „To Vam je bil Gregor Lesovej, praded Vaš, drugače vrste junak, hi! hi! Oj, ti časi! oj, ti časi!" Hvaležno sem poljubil roko! Prišel je bil torej trenutek! Tiho, boječe sem izpregovoril: „Svetlost, že dolgo mi leži na srci težko, silno breme. In le Vaša izborna prijaznost in materinska ljubeznivost, če se smem tako izraziti, osrčuje me, da odkrijem svoje duše skrbi pred Vami, svetlost! Ne štejte mi te predrznosti v zlo, ravno osrečili, pregreh ste mi srce in povedal Vam bodem vse, če mi blagovoljno dovolite, da smem nadaljevati — — —" „Le govorite, dragi moj !" In odprla se mi je duša, in pričel sem govoriti, kako mi je ona od tedaj, ko sem jo videl prvič, zmagala srce, kako se me je polastila ljubezen, in da prav za prav samo zavoljo nje zahajam semkaj; tudi sem govoril o svojih upih, in kako živim v veri, da me tudi ona ljubi, in da to vsaj posnemljem iz njenega vedenja. Ko sem govoril, nisem se ji upal gledati v obraz. Koneavši svojo izpoved dvignil sem pogled proti nji. V stolu se je bila nekoliko vzdignila, in prav prestrašen sem opazil, da je to trd, ošaben obraz, in da na njem ni ničesar rahlega, mehkega in dobrotljivega. Vse to je bilo izginilo tisti hip z njenega obraza in v sivih očeh, s katerimi je neprestano zrla v me, vzplamenel ji je žar sovraštva. Obledel sem in tresoče vprašal: „Vi se srdite, svetlost!" v „Ce sem Vas prav umela, govorili ste o domači kontesi!" izpre-govorila je ostro. Tudi glas ji je bil trd kakor jeklo in ni pričal o nikaki dobrotljivosti več. „Da!" sem vzdihnil potrt. „Mislila sem sicer, da govorite o mladi hišni naši. Pametna, dobro vzgojena deklica je in časih sem si dejala, da bi to bila žena za Vas, kakor si je le želeti morete!" 718 t)r. I. Tavčar: Mrtva srca. Hudobno, ironično je govorila in kakor strele so mi udarjale njene besede v revno moje srce. „ Svetlost!" sem vzkliknil in vstal. Dostavila je ošabno, ponosno, kakor prava kneginja: „Ne verjamem, da bi se bila kontesa tako zelo spozabila! A če se je spozabila, potem poslušajte, kar Vam govorim! Že pol stoletja čepim tu v stolu, hroma, onemogla, kakor novorojeno dete! Pol stoletja opazujem kras prirodin le iz dalje in sladkosti življenja so mi le pravljica, so mi le sanje, so mi zgolj fantom! In to je nekaj, gospod Lesovej ! Ali odkritosrčno Vam rečem in na sveto telo našega odrešenika Vam prisezam, da sem še sto let rajši prikovana na ta mučni stol, da še sto let rajši zrem vzpomladi cvetove le iz dalje, in da še sto let rada umiram tako počasi, kakor tega polstoletja do sedaj, ko mi je časa kragulj kakor Prometeju nekdaj kljuval trenutek za trenutkom življenje z mene — nego pa bi privolila, da bi kontesa Lina prevzela gospodinjstvo na kmetski Vaši Višavi. To Vam rečem jaz, kneginja Teanska ! Ali sedaj sem se utrudila! Z Bogom, dragi moj gospod Lesovej! Z Bogom!" Bil sem odpuščen, odpuščen v veliki nemilosti! Poparjen in pobit sem zapustil sobo. Skoraj brez zavesti sem bil, ko mi je sluga v v sprednji sobi pomagal pri oblačenji. Čustvo osramočenja družilo se je s čustvom nesreče v duši moji. Zalival me je pot, in v duhu sam nisem vedel, kaj naj sedaj počnem. Steza življenja me je dovedla k mestu, kjer se mi je pred nogami širil zevajoč prepad. Kako ga premostiti? V mislih sem še jedenkrat pretehtal vse malo in veliko, kar mi je po moji domišljiji pričevalo o njeni ljubezni. Preplula mi je duha rešilna misel. Kaj mi hoče sodba te stare ženske, ki s svojim zastarelim mišljenjem, s smešnim svojim plemenitaškim ponosom korenini še v minulem stoletji? Takim ljudem so jemali glave za francoske prve revolucije ! Ali od tedaj so se časi izpremenili! Da me le ona ljubi; njo samo sem sklenil vprašati, naj ona sama razsodi! Tu se je igralo s srečo vsega mojega življenja in nespametno bi bilo, če naj bi odločevala beseda stare ženice, ki brez dvojbe ni vedela, kaj govori, ki je v svoji zmedeni starosti menila, da še vedno živi na dvoru Friderika Avgusta, v časih, ko se je tikala s preblaženo Kornelijo Amalijo! Kontesa sama naj razsodi! Stopivšemu na hodnik zavel mi je nasproti hladni zrak in me v omenjenem sklepu, zbistrivši mi omočene možgane, še bolj utrdil. „To je jedino prava pot, in lahkomišljeno je bilo, da si govoril h kneginji,ki te ni mogla umeti, ker ravno ne umeje zakonov sedanjega stoletja!" V mislih sem odkorakal po koridoru, po mehki pletenini, ki je bila ondu razgrnena. Vrh stopnic sem obstal. Tu je bilo mesto, kjer je nekdaj Gregor Lesovej Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. 710 krčil se pod bolestjo brezupne ljubezni. Na ta držaj se je morebiti naslanjal, ko je ti brezsrčni ženski, ki sedaj tam notri ni mogla ni živeti, ni umreti, pravil o čustvih svojih. Tu ji je bil izročil cvet, znak svoje ljubezni, ki ni imela niti upov, niti prihodnjosti, kakor jih nima cvetje, če se je sredi zime po umeteljni poti izvilo iz osrčja materi zemlji! Morebiti je tudi ljubezen moja taka, brez upov, brez prihodnjosti! Iz nova me je davila bolest, iz nova grabile je obupnost z železnimi prsti po meni! Ravno tedaj je pridrdral voz na graščinsko dvorišče! Prihiteli so sluge od vseh stranij ter mimo mene drevili se po stopnicah navzdol. Otrpnile so mi noge, in nekaj je reklo v meni, da pride sedaj še hujši udarec, nego li je bil ta, ki mi ga je vsekala vela roka knjeginje Teanske. Kmalu se je v vznožji stopnic prikazala gospoda. Najprej je prišel grof Anton z dolgo koščeno svojo podobo. Za njim je stopal mlad, tenak častnik, v huzarski opravi. Izmed kožuhovine mu je štrlel blazirani, bledi obraz, na katerem se je čitala zgodovina razuzdanega dosedanjega življenja. Ob roki pa je vodil konteso Lino, ki je isto tako tičala v dragi kožiihovini. Mraz ji je bil razvnel lice, da je lahna rudečica pokrivala ji obrazek. Meni oslepelemu bedaku se je videla tako krasna kakor boginja. Niti prestopiti se nisem mogel. Govorili so francoski ter počasi stopali navzgor po stopnicah. Najprej me je opazil mladi človek. Mene, da ne umejem, kaj vpraša, izpregovoril je: „Kdo je ta človek, tu gori?" Grof Anton je pogledal proti meni. Na obrazu sem mu bral, da ni bil razradosten, ko me je ugledal na tem mestu, „Kdo je? Moj Bog, nadležen sosed, ki se nam vsiljuje v hišo. Pri kneginji je časih, da se razgovarja ž njo. Saj veste, da mora zmeraj kdo biti pri nji!" Prišli so k meni. Grof Anton je lahno odzdravil poklonu mojemu. „Kaj, ali ste v tem mrazu prišli k nam? Po gozdu morajo biti slaba pota. Tudi se mi zdi, da je nekoliko južno vreme!" Le težko je prikrival malicijoznost v svojem glasu, tako, da sem moral prav občutiti, kako neprilična mu je moja navzočnost danes. — „Bil sem pri kneginji, ekscelencija!" zajecljal sem. Mladi aristo-stokrat, ki je bil s svojo spremljevalko v tem tudi dospel na vrh stopnic, opazoval me je s plemenitaško zaspanostjo. V tistem trenutku sem moral biti brez dvojbe malo smešen. S potnim čelom sem stal tu pred družbo in sam nisem vedel, kam naj obrnem pogled! — »Seznaniti vaju moram!" dejal je grof Anton lahno in malomarno, kakor bi to seznanjenje bilo nepotrebno tako, da se ni takoj prvi trenutek spomnil na to. ?20 t)r. L Tavčar: Mrtva srca. „Magnat grof Erdoed! Gospod Lesovej, naš sosed!" Lahno je nagnil glavo magnat grof Erdoed, a meni se je zdelo, da me opazuje z nekakim zaničevanjem. „ Velika mi je čast!" Pri teh besedah, ki sem jih zamolklo izpre-govoril, ujelo se je oko moje z očesom kontese Line. Tudi njen pogled je bil mrzel, kakor bi me videla danes prvič v svojem življenji. „Grof Erdoed nas je obiskal," nosljal je v tem grof Anton. „Ze dolgo časa smo ga pričakovali. Zaročen je s konteso in sedaj hočemo določiti, kdaj bode poroka. To pa nam napravlja dela in skrbij! Z Bogom, gospod Lesovej!" Odšli so. Kontesa ob roki mladega magnata, sladko se nasmi-hajoč. Znan mi je bil ta pogled od tedaj, ko mi je dejala: „Kaka od-rastla otroka sva pač, gospod Lesovej !" Ali od tistega dne sta bila minula jedva dva tedna! Čuden človek je to," govoril je magnat odhajajoč, „in vidi se, da se med nami niti nositi ne ve!" Te besede je govoril zopet francoski. Hišni gospodar je odgovoril tudi francoski: „Kaj hočete, grof? Na deželi ne smemo na tehtnico polagati vsacega, s katerim občujemo!" „Da! da!" pritrjeval je ta. „Sicer me bode pa skrb" — oglasil se je oni — „da ne pride več v Sotesko, ako Vam njegov obraz ni po všeči!" Te besede sem še čul. Potem sem taval po stopnicah navzdol. Vse se je sukalo krog mene, in kako sem tisto jutro dospel nazaj na Višavo, še danes ne znam. Vse je gorelo po meni in le jedna misel me je naudajala: strani, strani v daljni svet! — To je zgodovina mojega mrtvega srca! Ako bi bil imel več mo-ralične podlage, ne bil bi zapravil dosedanjega življenja svojega. A sedaj je zapravljeno! Porodil sem se sredi malega naroda in slovanska kri se mi pretaka po žilah. Užival sem nemško vzgojo ; v meni živi za tega delj duh, okovan v nemške verige. Zemlja, v kateri koreninimo, je slovanska, ali zrak, ki veje nad njo — je nemški. Dva elementa se vedno bojujeta v nas, nemški in slovanski. Za tega delj ni celote, za tega delj je vse, kar počenjamo, kar mislimo, polovično, površno. Tudi značaji naši se ne morejo razviti, tudi ti so polovični. In časih jih še celo ni! V prihodnjo-sti bode boljše morebiti, ko ne bode samo naša zemlja slovanska, temveč tudi zrak, ki veje nad njo. Mi pa zdihujemo pod prokletstvom sedanjosti! G^ KONEC. J^e)