Mali ljudje

Mali ljudje Milan Pugelj

Izdano: Prosveta, 34/166-207 Chicago, 1942. Viri: dLib 166, 167, 168, 170, 171, 172, 173, 175, 176, 177, 179, 180, 181, 182, 184, 185, 186, 187, 189, 190, 191, 192, 194, 195, 196, 197, 199, 200, 201, 202, 204, 205, 206, 207 Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen). Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak. Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V zadnjem letu mojih dunajskih študij me je povabila nekoč k sebi soproga poslanca in politika S. in mi rekla: “Službo imam za vas!”

“Saj še nimam izpitov!” — sem jo prostodušno zavrnil.

“Za službo, ki jo imam v mislih, ste revno prav učeni!” je odgovorila gospa in brž razložila, da gre tu za mesto domačega učitelja v rodbini bogatega nemškega grofa R-a. Če le hočem, pa mi napiše ona priporočilno vizitko in takoj me bodo z veseljem sprejeli. Kažejo se mi razne udobnosti. Popotoval bom z rodbino po Nemčiji, Franciji, Italiji in bogve kod še. Plača krasna, oskrba izborna. Sinček, ki je namenjen meni v varstvo, je star osem let, ponižen je kakor jagnje in srčkan kakor angelček.

Tako je razlagala gospa S., sam sem si pa v svoji domišljiji dodajal vse druge in vse lepše stvari. Romantične gradove starih nemških bogatašev, grofovsko razkošje in bledolično grajsko damo, ki se snide nekoč z menoj v prostrani in starinski knjižnici sredi sto in sto kričečerdečih in zlatopisanih knjižnih hrbtov.

“Prosim vas, milostiva, kar napišite tisto vizitnico!” sem dejal in še ravno tisto dopoldne sem se javil v hotelu, kjer je stanoval moj bodoči gospodar grof P.

Sprejeli so me z veseljem, pokazali so mi sinčka in mi ga izročili v oskrbo, takoj sem se nastanil pri njih in z njimi odpotoval v Nemčijo.

Gospa grofica je bila silovito lepa. Če je imela njena hčerka še tako mlado in lično guvernanto, če so prišle še tako lepe dame na poset, z njo ni bilo mogoče primerjati nobene. Jaz sem jo spoštoval skoro božanstveno.

Gospod grof je bil največji flegmatik, kar sem jih videl in spoznal na svetu. Njegovo vidno največje veselje so bili trije dresirani psi. Največji, nekdaj lovec, zdaj debeluh, po imenu Kastor je razumel vse kakor človek. Če si mu rekel, naj gre v kuhinjo in pripelje kuharico, se je takoj vzpel po vratih, odprl in kmalu privlekel za predpasnik kuharico. Druga dva sta bila foksterierja, oba sta imela prisekane repe in pristrižene uhlje. Tisti, ki je imel na levi strani glave črno liso, je slišal na ime Filaks, drugi, ki je bil popolnoma bel, se je zval Pilaks.

Če je sedel tujec ali gost pri večerji in je primanjkovalo zabave in pomenka, je gospodar odprl vrata in zažvižgal na hodnik. Takoj so pridrli vsi trije v sobo: Filaks in Pilaks spretno in poskočno, debeluh Kastor nerodno in zasopljeno.

Gospodar je zaprl vrata in pričel s pasjo predstavo. “Pojdite,” je velel psom, “in poklonite se gospodu gostu!” In vsi trije so šli, Kastor v sredi, ustavili se pred gostom in pokimali z glavami.

Drugo povelje je bilo: “Gospoda gre na izprehod!” Foksterierja sta se postavila na zadnje noge, stisnila se drug k drugemu in počela počasi promenirati. Tudi Kastor je šel po zadnjih nogah za njima in bil zaradi svoje debelosti jako komičen.

Zadnja točka pasje predstave je bila vedno: Kastor je mrtev.

Takoj, ko je gospodar te besede izgovoril, je padel veliki pes po tleh, zaprl oči in se nič več ganil. Filaks in Pilaks sta najprej po njem skakala in se valjala, grizla ga za uhlje, rep in vrat, pograbila ga nazadnje eden za prednjo, eden za zadnjo taco, pa ga vlekla po sobi.

Prizor je bil jako smešen in vsak gost, ki ga je imel priliko prvič videti, se je od srca smejal in zabaval.

Guvernanta, ki je uživala moji enako čast, ni bila Angležinja samo po duhu, temveč tudi po zunanjosti. Suha je bila, dolga in s tistim pristnim angleškim izrazom na obrazu. Meni se ni zdela grda in včasih, zlasti v širokem rožnatem slamniku in v nekem opekastordečem krilu, ki ga je večkrat oblekla, naravnost lepa. Vendar je ona vedno skrbela za to, da sva živela v hladnem in daljnem razmerju. Nikoli ni izdala nobene svoje intimnosti, tudi o svojih starših in sorodnikih mi ni nikoli pripovedovala. Do Londona sva prišla, naprej ni šlo nikdar.

Moj učenec je bil hvalevreden. Nikoli ni prizadeval nikakšnih sitnosti in skupaj sva shajala brez primere dobro in lepo.

Razen teh, ki sem jih naštel in petletne domače hčerke, je bilo še v hiši več služabnikov in služabnic. V oči mi je padla mlada in zdrava sobarica, ki je po hodniku rada prepevala, se šalila s komurkoli in se pri tem veselo in razigrano smejala.

Nekoč, ko ni bilo doma ne grofa in ne grofice in sva sedela z angleško guvernanto pozno v noč pri mizi in pri vinu, se mi je stožilo po dekletih. Guvernanti sem rekel: — “Ženska — to je nekaj blažečega za nas moške. Meni je kar žalostno, ko ne slišim mesece in mesece tople dekliške besede!”

Guvernanta je zazdehala, ponudila roko, želela lahko noč in odšla. Jaz sem siknil za njo: “Amoralnost!”

Sedel sem še tako pozno v večer pri mizi sam in pil. Ko je bila ura polnoči, je stopila v sobo čvrsta sobarica in mi želela lahko noč in dobro spanje. Vedel sem, da to pomeni: jaz grem spat, stregla vam ne bom torej več!

“Tudi jaz grem spat!” sem odgovoril in se ji ljubeznivo smehljal. “Ali ne bi izvolili, gospodična Lina, ali ne bi izvolili mogoče malo sesti?”

Sedla je in izpod njenega belega krila se je prikazalo dvoje okusnih, okroglih in polnih nog v visokih črnih šolnih. Takrat sem bil še mlad in sem bil ob takem pogledu takoj v zadregi. Vedno se mi je zdelo, da kdo vidi moje misli! Vzel sem s tase svež kozarec in pričel natakati Lini vina. “Pijte, prosim vas!”

Trčil sem z njo in ona je pila. Ko se je nagnila nazaj, sem opazoval njen močni in lepi vrat. Njena polt je bila lepa, bela in vlažna. In nekaj je ležalo po njej, nekaj sočnega, pritajenega, življenskega.

Zdelo se mi je, da ji je mučno. Igrala se je s svojimi prsti, nazadnje je stegnila roko z rokavi do komolca po mizi proti meni. Prijel sem to desnico in jo pričel božati in stiskati. Dekle je gledalo v tla, jaz sem se smehljal vse tako naprej v mladeniški zadregi in nerodnosti.

Spodaj je zaškripal v vratih ključ in midva sva planila s svojih sedežev. Jaz sem naglo stopil skozi tapetna vrata v svojo spalnico, Lina je stekla na hodnik brez pozdrava in slovesa. Mislila sva, da sta se vrnila grof in grofica, pa sva se motila. Strežaj je bil, ki se je klatil ob lepih nočeh po bližnji okolici mimo samotnih hiš in zalezoval dekleta.

Takrat smo stanovali v nemškem kraju B. V pritličju vile, ki je stala na samoti sredi prostranega vrta, je spala služinčad, v prvem nadstropju jaz in moj učenec, v drugem grof, grofica, hčerka in guvernanta. Spomlad je bila, majnik in junij sta cvela zunaj in noči so bile divno lepe in polne sanj. Človek je gledal vanje in videl v njih vse tako po svojih mislih sijajno in sladko bodočnost.

Tam nad gozdovi, kjer šušti po vejah hladeča nočna sapa, visoko v nebeških zvezdah, ki gorijo skozi noč v milijonskih korih, je stala zapisana povest o resnični ženi, ki ima telo tako belo kakor mleko ali cvetovi belih lilij in je še nedotaknjena. Njene oči so kakor črn žamet in začudene gledajo predse kakor otrok v gledališko zaveso, o kateri mu pripoveduje stric, da se vsak hip dvigne in odpre pogled v čarodejno brezdno čarovnic in njim sorodnih nočnih duhov in pošasti.

Tisto noč sem slonel še proti jutranjim uram na oknu. Motil me je v mojih sanjah strežaj, ki je prilezel skozi svoje okno na vrt in pričel trkati na sosednjo.

“Lina, Lina!” je klical pridušeno. “Ali te ni v sobi, ali si mar v resnici tako bedasta, da se me bojiš?”

In potresel je okno, da bi ga bil najrajši posvaril.

V takih nočeh sem se nekoč zavedel, da sem v grofico do smrti zaljubljen. Kakor hitro mi je prišlo na misel njeno ime, sem se vznemiril, raztresel in razvnel v vročem ognju. V družbi sem umolknil in iskal samo prilike, da jo neopazovan pogledam. Belina njenega vratu, vlažnost njenih velikih in modrih oči in svila njenih bujnih plavih las — vse to me je omamljalo.

Če sem z njo govoril, sem hotel biti vedno globok in povedati nekaj, kar bi ji imponiralo. Vendar se mi ni kaj takega nikoli posrečilo. Njena pamet je bila starejša in bolj razvita kakor moja, njena inteligenca pa je bila tudi večstranska, kar o svoji vsaj v tistih časih nisem mogel trditi.

Za njeno fotografijo bi dal, ne vem, kaj vse, ali nikakor nisem mogel do nje. V sobah prvega nadstropja ni bilo njene fotografije v nobenem albumu, pač pa je visela v sprejemnici velika podolgovata oljnata slika, ki jo je predstavljala v črni obleki na čisto belem konju.

Kot amater sem se tiste čase mnogo bavil s fotografiranjem. Nebroj za to potrebnih ploč sem bil že potratil, fotografirano sem imel že vse bližnje drevje, štorovje, grape in podrtine, tudi svojega učenca sem bil že fotografiral, vso služinčad in tudi gospodično guvernanto, a grofice se za tako uslugo nisem upal prositi. Ker bi mi bila pa njena fotografija silno ljuba, sem sklenil fotografirati grofičino sliko v sprejemnici. Ali kdaj? Kadar sta doma grof in grofica, takrat sem se ženiral in zato ne bi bilo šlo. Kadar ju ni, takrat me vidi moj učenec, guvernanta, sobarica ali strežaj. Vsakemu bi se zdelo pomenljivo: enemu bolj, enemu manj. Odločil sem se nazadnje tako, da izvršim svojo zamisel ponoči In storil sem tako.

Ko sta bila enkrat zopet grof in grofica odpotovala, sem skrbel za to, da smo šil ostali kmalu spat. Po hiši je skoro vse utihnilo in jaz sem pričel pripravljati in prirejati svoj aparat. S tem delom sem bil kmalu gotov in splazil sem se po prstih skozi tapetna vrata v obednico in iz obednice v sprejemnico. Tam sem odvil električen lestenec, da se je vsa soba na mah razsvetlila in pričel takoj operirati s svojim aparatom. Grofico sem fotografiral od petih strani desetkrat. Pričakoval sem najboljših uspehov, privil luč in se odplazil nazaj v svojo spalnico.

Od tistega časa dalje sem hodil zgodaj “spat”. Poslovil sem se takoj ob deveti uri in odpeljal s seboj svojega učenca. Ta je rad spal. Takoj, ko sva prišla v mojo sobo, mi je vljudno želel lahko noč in odšel v sosednjo svojo izbo. Jaz pa sem pričel nemudoma z delom. Razvijal sem pločo za pločo in v treh dneh sem imel že kakih trideset dosti dobrih odtisov na papirju. Nosil sem vseh trideset vedno s seboj. Kadarkoli sem bil za hip sam, sem jih privlekel iz žepa in jih pričel pregledovati. Nekateri so se mi zdeli premalo kopirani, drugi zopet preveč. Zato sem si napravil še kakih trideset odtisov. Pet slik se mi je posebno dobro posrečilo in tiste sem nosil v notranjem žepu suknjiča in sicer v trdi rožasti kuverti. Na njih je bil tisti galantni in vendar ponosni izraz, ki je igral večkrat krog ust gospe grofice, zelo jasno izražen. Tudi izrez oči je bil pravi.

Vse te slike sem imel v nekakšni otroški vdanosti vedno pri sebi, kakor bi delal s tem nekaj dobrega, blagega. Tudi najslabših nisem zagnal stran, ker se mi je zdelo, kakor bi storil s takim dejanjem nekaj žaljivega, brezbožnega in pregrešnega. V samoti sem jih pregledoval in se z njimi zabaval, kakor s svojimi prijatelji. Enkrat pozno v noč, ko sem čital na postelji, sem se stegnil do suknjiča, potegnil iz žepa eno izmed tistih petih slik, ki so mi najbolje uspele, in jo poljubil. Enkrat, dvakrat in večkrat.

Vroče mi je bilo in snoval sem v mislih čudno bodočnost.

Računal sem z grofovo smrtjo. On kadi najmočnejše cigare, pije najjačje vino, debel je in žareč in lahko se pripeti, da ga zadene kap. Nastopila bodo vse tiste ceremonije, ki so ob takih prilikah v navadi. Oblaki kondolantov, pogreb, jok in žalost. Zapustili bomo to bivališče in šli na popotovanje, da se raztresemo med vednimi novostmi in pozabimo tisto, česar bi si zaman želeli nazaj. Gospa grofica bo hodila v črni svileni ali atlasovi obleki, ki bo divno kontrastirala s poltjo njenih belih rok, njenega rožnega obraza in zlasti njenega marmornatega vratu. Takrat bi se utegnil z vsakomur več spuščati v pomenek, de bi se v zabavi raztresla in razvedrila. Morda bi z mano sedela takrat ure in ure v razgovoru in se naposled privadila moje govorice, mojega mišljenja in moje zabave.

Vse bi se lahko natanko tako dogodilo na svetu. In nekoč bi ji rekel, de je moj čas potekel, da so bile to, kar je preteklo, sanje, ki so bile silno lepe in krasne, ki jih nikoli ne pozabim, vendar samo sanje. Misliti moram na svojo bodočnost, treba se je vrniti v realnost, končati študije in nastopiti svoj poklic.

Ob tej priliki bi ne bilo ničesar nemogočega, da bi se gospe grofici storilo milo. Mi bi se bili zvadili, postali bi bili drug drugemu dragi, vzljubili bi se bili — —

Vse tako sem predel pred sabo pajčevino bodočnosti. Zagledal sem se zopet v sliko in jo poljubil.

Guvernanto sem skoro preziral, ali kakor se mi je zdelo, one tega sploh ni opazila. Zanjo sem bil pač popolna ničla, megla, prah, dih. Z učencem sva hodila na dolge izprehode po okolici. On je lovil metulje in nabiral hrošče in se vsake vešče in vsakega najmanjšega kukca od srca razveselil.

Kadar je bil doma gospod grof in smo imeli goste, so se morali producirati psi. Veliki Kastor se je bil tako odebelil, da je pri najmanjšem diru sopel kakor kovaški meh. Tudi cirkus mu ni šel več izpod tac. Če se je postavil na zadnje noge, je naenkrat omahnil. Sedel je še lahko na njih, hoditi pa ni mogel več.

Za zadnjo točko je bil najprimernejši: Kastor je mrtev. Stegnil je vse štiri od sebe in se ni ganil, naj sta počenjala z njim Filaks in Pilaks, kar sta že hotela.

Vse naše življenje je teklo po navadi, samo čvrsta in jaka sobarica Lina je postala nenadoma bleda in molčeča, prišla nekoč na tihem v mojo sobo in se razjokala.

“Celestin, Celestin!” je izgovarjala med ihtenjem in jaz, ki me je takrat ženski jok čudovito ganil, sem poln sočustvovanja spraševal. “Povejte, Lina, prosim vas, kaj je s Celestinom, kateri Celestin je to?”

“Naš strežaj!” je ihtela naprej in zakrivala obraz. “Naš strežaj Celestin!”

“Kaj je z njim?” sem se čudil ves usmiljen.

“Zapeljal me je!” je kriknila Lina.

Pomišljal sem, kaj bi bilo najbolj storiti in odločil sem se za to, naj jo poroči. Vse skupaj se mi je zdela globoka tragedija življenja in vsled nje sem se tresel kakor ranjenec.

“Vzame naj vas, če je tako!” sem rekel. A ona je pojasnjevala: “Saj nima nič! S čim bova pa živela? On nič, jaz nič!”

Nisem vedel, kako bi ji pomagal drugače, pa sem segel med tri prihranjene bankovce po dvajset mark in ji enega od njih ponudil. Vzela ga je nekako mimogrede in še tožila in tožila, da si ne upa s svojo izjavo pred grofico.

Kmalu po tem dogodku nas je zapustila. Njena naslednica je bila stara, nekoliko grbava in jezikava ženščina. Takoj prvi dan me je izpraševala: “Odkod pa je gospod, če smem vedeti?”

Ko sem ji vse razložil, se je zelo čudila in dejala: “Glejte si, glejte si, kakšni ljudje vse živijo po svetu! Za te še nisem vedela, še nikoli nisem slišala o njih!”

Teklo je poletje in preselili smo se v letovišče v T. Tam je bilo vse polno najrazličnejših novosti, krasni parki, krasni gozdi z brezkončnimi izprehajališči in sto in sto mladih letoviščark, ki so se kosale v lepoti in bujnosti. Jaz nisem niti koketiral. Živel sem sam zase, želel bližino svoje oboževanke, gospe grofice, in če te ni bilo, sem mislil nanjo živo in vroče in gledal njene fotografije, ki sem jih nosil vedno pri sebi. Na eno od teh sem napisal nekoč v žalostni uri obupa pesem, ki se je še samo deloma spominjam.

Glasi se:

V letovišču nas je posetil grofov brat, gospod Sigismund. Brat je bil debel, gospod Sigismund suh in dolg, brat flegmatik, gospod Sigismund živahen in sploh dosti temperamenten. Med eno in drugo naturo ni bilo spoznati prav nobenega krvnega sorodstva. Samo rada sta se imela, kakor bi bila oba eno.

Takrat smo se mnogo vozili po jezeru. Grof, moj učenec, gospod Sigismund in jaz v enem čolnu, ženske v drugem, večjem in počasnejšem. Poizkusili smo tudi z jadri in pri taki priliki je nastal nekoč prejak veter in čoln z ženskami se je prevrnil. Jas sem vrgel takoj suknjič in vestjo od sebe, strgal letno obuvalo z nog in plaval za gospo grofico. Nihče ni kričal razen guvernante. Vse skupaj se je zgodilo blizu brega in kmalu smo bili vsi zunaj. Gospa grofica je plavala kakor ščuka, držala v eni roki nad vodo svojo hčerko in bila naenkrat z njo na kopnem. Tam se je smejala; “Ste hoteli reševati, ali ne?” me je vprašala. “Hvala vam!”

Zlezel sem na kopno in nisem mogel odvrniti pogleda od grofice. Tenka mokra obleka se je tesno prijele in polne forme njenega života so stopile odločno na dan. Rdeč sem bil in ves v zadregi. Pozabil sem bil že na slučaj in samo vroče nagnjenje do gospe me je preplavljalo.

Guvernanto so pripeljali v čolnu na breg. Rekli so, da bi se bila skoro utopila. Položili so jo na travo, gospod Sigismund je pokleknil k njej, ji razpel bluzo in jo pričel z robcem drgniti po golih prsih. Njene grudi so bile prej nekako rumene kakor lojena sveča, zdaj pa so postajale bolj in bolj rdeče in zaripljene. Oči je imela zaprte in odprla jih je prvič šele takrat, ko so jo posadili v voz.

Polno ljudi se je bilo nabralo in skozi gnečo smo se odpeljali v zaprtih kočijah. Jaz, grofica, sin in hčerka v prvi, ostali v drugi. Sin, moj učenec, je pravil, kako hrabro je plaval, hčerka je strmela še vsa v strahu predse in se stiskala k modri materi, jaz sem bil v zadregi pri vsakem pogledu na grofico. Zdelo se mi je, da so moje misli in moja ljubezen zapisane na mojem čelu in v očeh. Gospa grofica jih lahko vidi.

V hotelu so legle ženske v posteljo, moški pa smo čuli kakor ponavadi. Preoblekli smo se in se sešli v kadilnici. Gospod Sigismund je bil vpeljal tarok, igrali smo ga večer za večerom in tudi takrat. Jaz sem imel tisti večer srečo. Priigral sem bil že gotovo pet mark. Gospod Sigismund mi je prerokoval: “Stavim, da ne boste nikoli dobili take ženske, ki bi jo res imeli radi.”

“Kolikokrat ste že dobili?” je hotel vedeti moj učenec.

“Štirikrat!” sem mu pojasnil in grof je dodal: “Zapovrstjo! Jaz pa izgubim, naj dobim še take karte!”

Jaz sem delil in gospod Sigismund je napovedal igro.

“No, dobro, no, dobro!” smo rekli in igrali.

Igranje je šlo dobro izpod rok, a v zadnjem hipu je izpodletelo.

“To je izključeno, izključeno!” je klical gospod Sigismund.

“Zgubil si!” se je smejal grof. “Noben vrag ti ne pomaga. Plačaj nam!”

“Ne, ne!” je trdili njegov brat. “To je krivo!”

“Saj smo vsi prav igrali!” sem se smejal jaz, a moj učenec je naenkrat zaklical: “Pagat ni padel!”

“Štejmo!” je ukazal gospod Sigismund in grof je takoj razvrstil karte po mizi. Pagat je resnično manjkal.

“Vrag si ga vedi, kam bi se naj zamešal!” sem vzkliknil jaz, ki sem za zadnjo igro delil karte. Stvar se mi je zdela samemu čudna in še zdaj si ne vem raztolmačiti, kaj je bilo z tistim pagatom. Ali je bil odletel kam stran, da ga ni nihče videl, ali se je bil zamešal kam v prt tako nesrečno, da ga nismo našli?

Gospod grof je postal naenkrat izvrstne volje, vstal in rekel: “Jaz ga imam!”

Pričel je odlagati vse, kar je imel v svojih žepih, po mizi, smejal se je in nazadnje vse žepe obrnil, da so viseli prazni iz obleke.

“Storimo vsi tako!” se je pričel smejati še gospod Sigismund, vstal tudi on, odlagal naglo na mizo, kar je imel pri sebi, in obrnil žepe. Tudi učenec je storil z veseljem ravno tako.

Jas sem bil v zadregi. Pri sebi sem imel vsaj štirideset grofičinih fotografij, o katerih nisem vedel, ali so obrnjene na notranjo stran žepov ali na zunanjo. Naj bi bil prinesel samo eno s pravim licem na plano, takoj bi jo bili opazili in spoznali. Beli veliki konj bi jih bil spomnil na domačo sliko že od daleč. In tudi če bi bil nanosil ves kup narobe obrnjenih slik na mizo, bi me bil eden ali drugi ogovoril z “dovolite” in posegel po fotografijah. Kaj bi bilo iz tega, ali smeh ali resnoba, to mi je šumelo nerodno po glavi. Sedel sem in hotel smatrati obračanje žepov za prostovoljno šalo.

“No,” je dejal moj učenec. “Gospod učitelj, obrnite žepe!”

“Saj smo jih vsi!” se je smejal gospod grof. “Ta pagat je imel nekaj čarobnega na sebi. Morda je sfrčal med nadzemske duhove!”

Gospod Sigismund je gledal vame in kakor sem videl in čutil — vedno resneje. Jaz sem sedel in se smehljal v večji in večji zadregi. Svojih slik ne bi bil pokazal za vse na svetu.

Učenec se je nehal smejati in tudi grof. Gospod Sigismund je rekel hladno: “Nehajmo!” Šel je dvakrat preko sobe, sklonil glavo dol, Nekaj mislil in jo zopet dvignil. Ko je odšel, mi ni segel v roke. Želel je pri vratih lahko noč in se izgubil. Tudi mi smo se razšli zelo prisiljeno. Moj učenec je bil ves zmeden. V moji sobi je sedel na mizo in opozoriti sem ga moral, da naj gre spat.

Zjutraj mi je prinesla stara sobarica zajutrek v sobo in tik posodic za kavo je ležalo belo pismo. Odprl sem ga, preletel vrste in hipoma mi je postalo vroče, kakor bi me vrgli v krop.

“Kaj, kaj, kaj?” sem planil pokonci. “Ali tako, ali tako?”

Is kuverte je padel papirnat bankovec in se zibal proti tlom. čital sem drugič počasneje in razsodneje:

“Velecenjeni gospod!

Ker upamo, da bi Vam bilo vsled včerajšnjega slučaja neprijetno nadaljnje bivanje v naši sredi, Vam prilagamo honorar za ves prihodnji mesec in se od Vas poslavljamo. Ob 8. uri se lahko odpeljete z izvoščkom na postajo.

S spoštovanjem grofica R.

Planil sem na noge, letel dvakrat, trikrat po sobi, kri mi je silila v lice, da me je peklo in žile so mi tolkle kakor kladiva.

“Ali naj letim h grofici in ji povem vse po resnici, ali naj, ali naj?”

Strašno mi je bilo, vendar nisem šel k njej. Svoje stvari sem zmetal v kovčeg, oblekel se Naglo in tekel v kočijo, ki me je pred vratmi spodaj že čakala.

Odpeljal sem se s vlakom, in s prve kolodvorske restavracije, kjer so se menjali vlaki, sem naslovil na grofico dolgo pismo. “Gre za moje poštenje!” sem pisal. “To ni res, da bi bil jaz goljufal, to ni res, prisegam! Jaz sem Vas samo ljubil. To je vzrok, ljubezen! Vašo sliko v sprejemnici sem fotografiral in do štirideset Vaših fotografij sem imel vedno pri sebi! To je vzrok, te fotografije!”

Stavki so nekako bruhali iz mene na tisto pismo, dodal sem vse fotografije razen ene in ji vse s pismom vred poslal. Zadaj sem napisal svoj naslov: Julij Petrič, Dunaj, poste restante, glavna pošta. In zraven: Prosim, odgovorite ns vsak način!

Štirinajst dni in več sem hodil na pošto in spraševal po pismu, vendar ga nisem nikoli prejel. Ob jutrih, ko sem se zbujal, sem se zavedal dolgo tega dogodka s takim sramom, da sam pred seboj zardeval. Ponoči se mi je mešal v sanje s strašnimi izidi. Po teku časa pa je to minevalo in izginjalo.

Fotografijo gospe grofice imam še dandanes. Omedlela je kakor spomini.

Ko sem bil v sedmi šoli, sem dobil nekako po novem letu in v najhujši zimi tole brzojavko: “Pridi domov, oče bolan.”

Vedel sem takoj, da je nekaj hudega: ali je prišla nesreča sama od sebe ali jo je zakrivil kdo drugi — to je gotovo, da leži oče na smrtni postelji, če že ni nemara mrtev. A predvsem je bilo treba premisliti, kako bi se prišlo do doma. Peš je nemogoče, ker je zunaj najostrejša burja, sneg do kolena in pot do skrajnosti utrudljiva. Ne bi bilo čudo, če bi človek obtičal v mrazu in zmrznil. S pošto bi se prišlo, ali zato je treba denarja. Doma je nesreča v hiši, vse drevi križem in je zmedeno; na brzojav so se domislili, na denarje se niso. No, mogoče bi pomagala začasno gospodinja.

Ko sem stal v veži, da potrkam na vrata njene sobe, mi je nenadoma prišlo na pamet, da je ponedeljek, torej semenji dan in da so se pripeljali gotovo danes kmetje od raznih strani na mestni trg, kjer kupujejo in prodajajo, kakor jim velijo potrebe, plačujejo fronke in se posvetujejo z zaupnimi meščani o vsem, kar je zanje važno. Da bo kak voz, sem si mislil, kje spodaj pri predmestnem oštirju mogoče prav iz moje vasi ali pa iz take bližine, odkoder ne bo daleč do moje domačije.

Zavil sem se v debel havelok, pokril kučmo, in jo krenil naravnost v gostilno. Gledam po sobah med pivce, pregledam vežo, stopim na dvorišče k manjšim vozovom, ki so stali po vrsti ob beli steni, in vidim naenkrat sosedov voz, ki je bil tako pisano pobarvan, da ga je moral vsak najprej opaziti. In Jaka bo najbrž tukaj, sosedov sin, postaran že, pa še vedno samec. Mati je vdova, ona mu gospodinji, a on gospodari. Zakaj se ne oženi, ga vprašujejo vrstniki, ki so že davno poročeni, on pa kratko odgovarja: “Moja reč.” In obrača govor na drugo stran.

Res je bil Jaka v mestu. Z debelim konjskim bičem se je pojavil v gostilniški veži, velik ovoj je držal pod levo pazduho. Ko me je zagledal, se je dobrodušno nasmehnil in mi takoj pomigal, naj bi stopil k njemu.

“Domov bi rad, kajne?” je vprašal in uganil. “No, le stopiva v hišo in sediva! Polič vina na mizo! Pij, da se ogreješ. Zima je kakor strup.”

“Prosil bi te, če bi me vzel na voz!” sem dejal in on je kimal in govoril: “Seveda te bom vzel, kako ne? Še vesel sem tebe. Z očetom je pa slaba, kap ga je zadela.”

Povedal je odkrito, prostodušno in čuvstveno. Meni se je zdelo, kakor bi me bil kdo zagrabil za prsi. Pred očmi se mi je zmedlo, strop se je navidezno dvignil, zamrzla okna so se zasvetlikala v čudnih lučih. Ali upal sem še vedno. Kaj vedo kmetje, sem si rekel. Nemara je hipna slabost, mogoče ni kap. Bog daj, da ne bilo hudega. Ali med te misli, se je vse mešalo: smrtna postelja, smrtni boj, smrt sama.

“Pij, da se ogreješ,” je prigovarjal Jaka. “Zdaj je tri ura; odriniti bo treba.” In po odmoru je še pojasnil. “Ne poljeva se sama. Rekarjeva je prišla, kaj jaz vem odkod, tudi ona se pelje. Ali se je še spominjaš?”

“Ne,” sem odgovoril, zatopljen v svoje misli.

“Najbolje tako!” je prikimal skoro pobito. “Take ljudi pozabiti, to velja!”

“Kakšne?” sem vprašal.

“No,” je dejal kakor v neprijetnem položaju. “Take, kakor je Rekarjeva.”

Zdaj se mi je posvetilo. Rekarjeva, Rekarjevi, to so mizarjevi iz naše vasi. Rekarjeva, to je Lena, vaška lepotica. Nekoč so prišli v vas slikarji in slikali vaško cerkev in eden tistih jo je pogubil. Pripovedujejo o njem kakor v pravljicah. Visok, vitek, kodrolas in črn kot noč in bel kot platno. Njo so opravljali, odšla je bogvekam.

“Mizarjeva,” sem dejal, “a Lena?”

“Lena!” je pritrdil Jaka, a trdo, kakor bi zahteval, da se več ne govori o stvari.

Mračilo se je, Jaka je napregel konja, v črno ruto zavita ženska je sedela že zadaj v mrvi na vozu, jaz sem sedel spredaj na desno. Jaka je skočil k meni in nategnil vajeti. Rjava konja sta potegnila in zarožljala, voz je smuknil z dvorišča na cesto in po njej izmed hiš v nepregledno sneženo krajino.

Mračilo se je in burja se je pojavila. Nosila je v obraz neznatne drobtinice zmrzlega snega, ki so se zapikale v lica, v nos, v čelo in ustnice kakor leden igle. Brzojavi drogovi, ki so moleli ob cesti iz kupov odmetanega snega, so v njej brneli in peli kakor nekakšne ogromne piščali.

Izmed nas se ni nihče ganil. Jaka je prekladal vajeti iz roke v roko, včasi dvignil bič in švignil ž njim mimo konj po mrzli cesti. Glavo je imel upognjeno, zleknjeni ovratnik kosmatega kožuha je molel zadaj skoro preko črne kučme. Vsi smo bili molčeči in zamišljeni.

Zadaj za najinima hrbtoma je nenadoma nekaj zaječalo prav ubožno in nesrečno. Jaz sem se sredi svoje zamišljenosti stresnil in prestrašil. “Kaj je?” sem vprašal soseda in se dotaknil njegove rame. “Ali si slišal?”

“Otrok!” je odgovoril. Počasi se je okrenil z glavo in gornjim delom života nazaj in govoril ženski. “Ti! Dekle! Ali — ti, žena! Otroka zavij, da ti ne zmrzne!” In meni je dejal in pričel vstajati: “Čakaj, dvigni se malo! Koc, ki sediva na njem, ji dajva!”

Vlekel je izpod naju koc in ga porinil nazaj k ženski: “Na, primi, zamotaj se vanj!”

“Hvala,” je rekla z drobnim in negotovim glasom.

Zopet smo se vozili v molku. Konja sta žvenljala, voz je drčal po trdi poti, od bližnje vasi, ki smo mimo nje vozili, sta priletela dva velika psa, lajala in tekla sta za nami in nazadnje obtičala zadaj v snegu in še dolgo cvilila v burjasto in mrazno noč.

Meni se je zdelo ob žvižganju burje vedno tako, kakor bi slišal daljno in neumljivo govorico. Nekdo govori zamolklo in votlo kakor iz rakve ali groba. Ali je to smrt, ali je mrvi oče?

Jaka je preložil noge, se obrnil počasi napol nazaj in se oglasil važno in trezno, kakor po dolgem premisleku: “Ti, Lena! Kako pa je, no, s teboj?”

“Ne vem!” se je odzvala in vzdihnila.

“Kje pa je — on?” je vprašal Jaka počasno in sam odgovoril. “Saj ne veš, sama ne veš. poteplje se kakor deseti brat ali izgubljeni sin brez doma, brez stalnosti.”

“Da!” je pritrdil ženski glas in se tresel od mraza.

“Slabši je, vidiš, od živali. Žival čuva svoj zarod, brani ga, živi, varuje! On pe! In jaz sem ti rekel takrat: “Lena, tako sem rekel, Lena, lep je, to je resnica, ali pošten ni.” No, jaz sem bil grčav in neroden — ha ...”

Jaka se je hotel posili nasmehniti, kakor bi se hotel pošaliti ali kakor bi želel žaliti; ali to ni bil nasmeh veselja, ampak nasmeh bolesti. Zato se je končal, kakor bi ga bil odsekal.

Voznik je zakašljal in priganjal konje. Vidno je hotel sedeti in molčati, ali ni se znal premagati. Zopet se je ozrl in obrnil, pa govoril.

“Ničvrednež je, pri moji veri! Volk je boljši oče od njega. Bog ga kaznuj!”

“Ne!” je povzela ženska. “Ne kolni ga! Bog mu daj sreče!”

Jaka je zmajal z glavo, zopet mislil in zopet govoril. “Kakor je bilo, tako je! Urekel ti je, kakor čarodej ti je učaral! On tebi kletev, ti njemu molitev.”

Majal je z glavo, obmiroval, kakor bi začul nekje daleč neznane glasove, dvignil vnovič obraz nekoliko više in se oglasil, kakor bi se bil domislil nečesa starega in pozabljenega.

“Kakor beračica si! Koga imaš na svetu? Nikogar! Ali veš, kaj je to dom? Reva si!”

Kar je povedal, je vse sproti odnesla burja, da je bilo čuti glasove, kakor bi jih strigel. Ali besede so bile tople, nekako izdrte iz trdega moškega srca in težke in resnične.

“Kaj se voziš domov? Kaj hočeš?” jo je vprašal. “Oče je vdovec, zdaj se bo ženil, mati v grobu, sestre in bratje raztepeni širom sveta. Zapravila si vse skupaj — mladost, življenje ...”

“Prosim te, prosim ...” skoro zaihti ženska in Jaka jo hoče tolažiti s seboj samim.

“Tudi jaz — malo poglej, pomisli! Imam zemljo, imam hišo, gozd, vinograd, ali sam sem. Sam pri plugu, sam pri skledi. Drugi imajo ženo, otroke, jaz sivo mater, ki se pripravlja na zadnjo uro. Vidiš, tudi pri meni ni nič!”

Tam od daleč so se posvetila okna, ali to še ni domača vas. Pot je še dolga, burja jačja, mraz strupenejši. Konj se prijema ivje, moj ovratnik je ves bel od zime in strupeno mrzel. Tudi misli so zamrle in otrpnile, sključen sedim in se tiščim v havelok, prijateljevo govorjenje slišim kakor v polsnu.

Konj na desni strani je pričel hrskati, zadnji konec meče kvišku, buta z nogami nazaj, Jaka se ogleda, nategne vajeti in ga pregovarja: “Luca, kobila neokretna! Saj nisi stara več štiri leta, saj jih šteješ deset! Da bi te vrag preuhal!”

Konj se pomiri, spet drče kolesa enakomerno dalje, v enakih presledkih udarjajo kopita, ob cesti brenče drogovi, burja nosi snežen prah in ga trosi in potiska v lica in oči.

Jaki se nenadoma zjasni glas, ker se spominja nečesa veselega.

K meni se namigne z glavo nazaj, “sva se vračala nekoč s semnja. Jaz sem gnal par volov, ona kravo. Pa uide krava in ona joče. Čakaj, velim, drži ti vola, pa ti jaz ujamem kravo! Pripeljem kravo, pa ni nikjer volov: ušla sta ji. Smešno je bilo, a noč je sijala svetlo in zvezdnato. Še jo imam v spominu.”

Komaj sem slišal ta dogodek; zame je bil pust in brez pomena, ali on ga je pripovedoval zamolklo in toplo, kakor bi odkrival nekaj lepega in prikritega iz svoje minulosti.

“Enkrat,” nadaljuje, “buši plamen iz Rekarjevega skednja. Vaščanje letimo na kup, mešamo se drug z drugim in tako se zadeneva s Potokarjevim Jurjem; midva se nisva nikoli marala. Preslepil pa me je takole: Lena, je dejal, Lena spi na skednju. Zgorela bo. Planil sem v ogenj ... saj je bilo vse skupaj laž! Ali bal se nisem takrat nikogar, ne ognja, ne vraga. Z medvedom bi se bil metal!”

Voznik umolkne in se zagleda predse kakor v spomine. Drčimo skozi gozd in ponekod zdrsnejo kolesa ob golem grmičju, da zaprasketajo veje, kakor bi jih nalomil. Senca konj, ki teče z nami, postaja jasnejša in večja. Preko grap in grud se zvija in vozi, kakor bi jo podili vragi. Vsled burje, vsled samote in mrazne zapuščenosti postaja srce plašno in bolestno. Vznemirja se vsled sence, ki šine preko sneženega kupa, ali vsled droga, ki se zdi, kakor bi odbrenčal med naglo vožnjo mimo voza.

Jaka je obrnjen z zgornjim životom k ženski in ji pripoveduje: “Takrat, takrat! Drugi časi so bili. Lahko bi bila pregledala dogodke, prilike, mene. Morda bi bila spoznala. Zakaj nisi, no, zakaj nisi?”

Ženska molči.

“No, da!” odgovarja Jaka sam sebi “Naključje, nič drugega ne! Ali vendar, tiste čase, tiste čase! Lahko bi se bilo napravilo, lahko! Ali zdaj —” preneha sredi stavka.

“Pusti me!” prosi ženska. “Ne govori več! Kdo te je vprašal?”

“Vprašal, vprašal?” ponavlja voznik. “Nihče me ni vprašal. Ali človek te vidi in se domisli. Tisto ni res, da bi minilo človeka to, kar se je zasadilo vanj. Pošten človek je vedno enak. Kdor se mu je priljubil, ga ceni — to je. Tebe na primer jaz — kako bi drugače? In še zdaj — skoro bi mislil, kako bi se dalo izbrisati ... Ali ljudje so tukaj, sosedje, sosede in cerkev in duhovnik!”

Umolkne, gleda po krajini za vozom, z desno drži vajeti, z levo se opira na desko, kjer oba sadiva. Dva griča, ki vozimo mimo njiju, sta mi znana. Zdaj ni več daleč do vasi, kamor smo namenjeni.

“Kaj si ti zdaj?” vpraša Jaka osorno, ali hipoma je zopet njegov glas miren in zamolkel. “Ne da bi se bila poročila, imaš dete. To se pravi, ti si ničvrednica, vlačuga ...”

Ženska zaihti in zastoče: “Prosim te, prosim te; kaj sem ti storila?”

“Jaz ti tega ne očitam, jaz ti sploh tega ne pravim. Ali ljudje, ljudje, ti ne molčijo. To ti bodo povedali tisočkrat v obraz in za hrbtom. In duhovnik in cerkev — kako bo to, a?”

Že drčimo po klancu navzdol in tam spodaj v dolini leži naša vas. Noč je temna in mrazna, burja raznaša po njej sneženi prah, od poslopij in bivališč ni videti drugega kakor sivim sencam podobne proge. Samo kontura zvonika se razloči; nekaj motnega se dviga kvišku kakor stolp redkega dima.

Tiho je vse. Bližina in daljava molčita. Rekarjeva hiša stoji nekoliko od ceste oddaljena in streljaj pred vasjo. Ugledamo jo, začujemo psa, ki se je prebudil in laja in cvili in se trga na verigi. Voznik pridrži konja in ustavi.

“Tukaj smo!” Skoči s voza, ponudi meni vajeti in stopi k ženski. “Daj mi otroka!” ji ukazuje. “Kako bi stopila drugače na cesto?”

Ženska mu da močno zavito dete, Jaka ga drži v rokah, nese k obrazu, posluša, prične razmotavati, posluša zopet in položi nenadoma belo in golo telesce tik mene na desko.

“Mrtvo je! Zmrznilo je!”

Ženska skoči z voza, plane k otroku in šklepeče glasno z zobmi.

Jaka ponovi še enkrat: “Mrtvo je!”

Lena stoji tik voza, trese se, roke drži nad mrličkom in ga ne prime, kakor bi se ga bala. Naenkrat krčevito zajoče in zakrije z rokami obraz. Telesce se motno svetlika in je bolj belo kakor sneg.

“Čuj me!” zakliče voznik pridušeno in važno. “Poslušaj! Pelji se ti zdaj v mesto, jaz te zapeljem. Da! Obrnem konja in zapodim! Ta,” pokazal je name, “pojde peš do doma.”

Ženska je ihtela krčeviteje in se ni dala tolažiti.

“Tam,” je govoril Jaka, “v mestu vse opraviš. Poveš, kako je bilo, in pokoplješ. Kdo bo izvedel? Nihče?”

Konja spredaj hržeta in strižeta z uhlji, na rebri laja in cvili priklenjeni pes, burja se zaganja v nas in stoče in požvižgava. V stolpu bije ura dolgo in dolgo na veliki zvon. Polnoči je menda.

“Ta”, pokaže Jaka vnovič name, “ne pove v vasi in nikjer ničesar. Tudi jaz ne! Kdo bo vedel pri nas, da si imela že otroka?”

Jaka stopi k desnemu konju, prime ga za uzdo in prične obračati. Lena ihti in hrope kakor zmedena, pograbi nagloma belo telesce, skrije ga pod svojo zimsko ruto, tišči ga k sebi, hriplje in beži po snegu in po rebri naravnost gori proti hiši.

“Stoj!” zakliče polglasno voznik. “Čakaj, premisli, kar sem povedal!”

Ali Lena je že daleč, ne mara slišati ali ne more; kakor črna senca je še videti, ki brzi kvišku in se nemudoma spoji s hišo in izgine. Jaka stoji še trenotek, drži desnega konja za uzdo, gleda v sneg in mrmra predse. Kmalu opusti uzdo, sede tik mene na voz, vzame molče iz mojih rok vajeti in požene. Ne izpregovori nobene besede, sam zase premišlja, poigrava z vajeti, pogleda kvišku in zopet nazaj. Ko prideva v vas, ustavi pred svojo hišo in mi ponuja roko.

“Molči!” pravi in brez besedne zveze dostavlja: “Kakor mlada mačka, ki se suče v kolobarju, lovi lastni rep in se vanj grize, taki smo — pri moji veri! Sami sebe lovimo, sami sebe grizemo! Človek si stisne v prsi — to je tisto!! Hoče imeti in zato blodi in blede — a —”

Obstal je pred svojim domom in še vedno mrmral, ali neumljivo. Jaz sem se tresel od mraza in plahega pričakovanja; tudi prej ga nisem pozorno poslušal, niti razumel. Hitel sem domov proti beli hiši, kjer so bila v pozni noči okna razsvetljena in vežna vrata nastežaj odprta.

Moj oče jo ležal mrtev med štirimi visokimi cerkvenimi svečniki.

Gostilničar Konda in njegov hlapec Tone sta kupila v Beli Krajini vina, pa ga peljeta zdaj štiri sode na dveh vozovih — proti Novemu mestu. Gospodar sedi na prvem vozu, polahko popeva in maje z glavo, hlapec Tone gre z bičem v roki ob drugem vozu, noge ga nekoliko zanašajo, z glavo kinka naprej, žvižgati hoče, pripravlja in šobi ustne, ali vsak poizkus se mu izjalovi.

Dal je Bog Beli Krajini letos vina na moč. Starec in otrok ga pijeta, gospod in pastir in berač in beračica, ki vrtita lajno za vbogajme. Tudi Konda in Tona sta ga pila, da imata zdaj misli iz svinca in oči brlave.

“I-ha!” zakliče gospodar na prvem vozu, ne da bi se obrnil na desno ali levo “I-ha, Tone!”

“Ho-ja!” odkrikne Tone, dvigne glavo, kakor bi mu jo kdo od spodaj gor izpodbil in se zaleti v sodov trebuh, da se voz zamaje. Iz stoterih gub postarnega in zaraščenega obraza gledajo skaljene oči in se gube nekam daleč tja v vrh Gorjancev, ki se pno pred njimi.

Gospodar kriči spredaj; “Ali veš, če si dal konjem jesti?”

“Ho-ja!” zakriči Tone. “Dal sem!”

“Ali veš prav za gotovo?” vpraša Konda.

“Ho-ja!” odgovori hlapec. “Prisegel pa ne bi!”

Konda gleda pred sabo daljno cesto, ki se vije v hrib, počasi premišlja in reče: “Če nisi dal konjem mrve in ovsa, pa bodo opešali, predno bomo na vrhu!”

“Ho-ja!” kriči zadaj Tone in se vedno malo zaletava po poti “Tisto pa tudi jaz rečem: če niso dobili konji mrva in ovsa, pa ne bomo prišli z njimi do vrha!”

Gospodar spredaj se zdaj okrene na vozu, pogleda z rdečim obrazom nazaj in se razjezi nad hlapcem. “Glej ga, mrcina nečloveška, boš pa vendar toliko pameten, da boš vedel, če so konji jeli ali niso jeli!”

“Ho-ja!” zakliče Tone. “Strela me ubij, če vas nimam rad, oče, Bog me kaznuj! Ali to sem pa pozabil, kakor bi sapa odnesla. Ali so jeli ali niso. Jeli, tega ne vem, pa smo pri kraju!”

Konda glada zopet predse, nekaj časa še vozi dalje, pa skoči naenkrat z voza, ustavi konje, podloži zadnja kolesa in obstane sredi ceste. Tudi drugi voz ustavijo konji sami od sebe, Tone podloži in vpraša: “Kaj bo pa zdaj, oče?”

“Tamle,” kaže gospodar na polje, “vidiš, v tistem kozolcu se suši mrva in stara baba se meša okoli nje. Morda bi nama prodala mrve.”

Tone takoj zasenči usta s rokami in zakriči; “Baba, baba, prodaj nama krme!”

Baba, stara, grda in sključena prične gledati na cesto in nič ne odgovori.

“Baba, grdoba čarovniška!” kriči hlapec. “Prodaj nama mrve!”

“Ha, ha, ha!” se zasmeje baba. “Kako sta pa vidva mlada, lična in lepa! O ti angelčka ti!”

“Starka!” kliče zdaj tudi gospodar. “Daj nama mrve, pošteno bova plačala!”

“Ha, ha, ha!” se nasmeje baba od kozolca. “Nič ne boš dobil, mladenič, prav nič! Kar odpeljita!”

Hlapec se naglo razjezi, zavihti bič, leti proti babi in jo zmerja: “Metlo imaš pod kiklo, čarovnica grdogleda, zajaši jo, da ti ne bo treba teči! Jaz ti bom dal!” Z bičem žvižga po zraku, baba beži vkreber in on za njo. V gošči nad grmovjem baba izgine, Tone se vrne h kozolcu, napuli iz njega mrve, in jo nanosi konjem na cesto.

Nikogar ni nikjer, tudi baba se ne vrne, ki je zbežala v goščavo. Ko so konji siti, poženeta voznika dalje, pa gresta peš ob vozah vse do vrha Gorjancev. Tja pripeljeta že pozno v noč. Trudna sta, da se jima ne ljubi govoriti. Komaj dočakata, da se prične položnejša pot v dolino, sedeta vsak na svoj voz, pa strmita trudna in zaspana predse.

Tone gleda ogromen sod, ki se pomika pred njim dalje po cesti, vidi, kako so zdrknili z njega težki konjski koci pa že v dremanju neumevno žužnja predse: “Malo se bom še peljal, še malo se bom odpočinil, pa jih pojdem pobrat! Saj ne bodo ušli! Nimajo nog, da bi hodili, nimajo peruti da bi letali ...”

Trdno je zaspal, kimal z glavo in enkrat tudi globoko omahnil. Zabolelo ga je malo v rami, skoro bi se bil zbudil, ali bolečina je naglo ponehala. Mirno bi mu bilo in prijetno, da bi ne bilo pričelo nekaj okoli njega šumeti in vršati, smukati po grmovju in se šarati on drevesnih deblih.

Tone je pogledal in ostrmel: “Tristo zelencev!” je zasmrčal z zaspanim in nejevoljnim glasom. “Prav natanko tista baba je, ki sem ji kradel mrvo!”

Baba je jahala na stari zbrušeni brezovi metli, kislo se je držala, pa ga obletavala in se zadevala zdaj v njegov hrbet, zdaj v njegovo glavo s svojimi golimi in suhimi stopali.

Tone se je hotel potuhniti in spati, baba pa se je spustila tik njega na tla, pa ga je namazala za ušesi z nekakšnim salom. Takoj na to je zajahala svojo brezovko in sfrčala visoko v zrak.

Z njim se je zgodilo tako, kakor bi ga nabodel kdo zadaj na hrbet z mesarsko kljuko, pa ga potegnil z vrvjo v vis. Visel je v dve gubi, roke in noge so nerodno bingljale in otepavale po hladnem nočnem zraku, glava se je zibala sem in tja, šlo je pa prav tako in prav tam, kakor in koder je hotela baba, ki je frčala pred njim. Enkrat samkrat ga je popadla nad vrhom starega gabra taka jeza, da je zamahnil nad babo, ki mu je jezdila takrat ravno pred nosom. Udaril je, a namesto, da i zadel, se je zaletel v deblo redkega bora, pred očmi se mu je zableščalo in takoj je zagledal globoko pod sabo v gozdni grapi neznansko številko letajočih in plesočih lučič.

Baba ga je posadila na najvišjo smreko in mu rekla: “Tja dol skoči, angelček!”

Grdo se je režala, Tone pa se je držal z vsemi silami vrha in trepetal je od straha in groze, kadarkoli se je ozrl v grozni prepad, ki je zijal okoli in okoli.

“Skoči, angelček!” se je režala baba in ker še ni hotel, je zletela nazaj, pa se je zakadila vanj, da je odletel kakor žoga. Hitro je smukal po zraku, vrtil se je kakor kolo in se kotil v zraku, da zadene vsak hip ob trda tla in se razleti na tisoč kosov. Ali baba je sfrčala pod njega, dvignila ga s svojim koščenim in upognjenim hrbtom kvišku, pa pričela z jim preobračati kozolce. Tone je začel ves zasopljen obljubljati: “Nikoli več ne bom zaklel, nikoli več se ne bom pridušil, za vraga ne ...”

“Prifrčala sta tako med tako število luči in lučic, da je jemalo očem vid. Baba je obesila Toneta za hrbet na dolgo in golo gabrovo vejo, ki je molela daleč od debel nad gozdno grapo. Luči in lučice so plesale okoli in pod vsako lučjo je jezdilo palico ali metlo žensko telo, ki se je zdaj skrilo v gozdni temi, zdaj zopet pokazalo očem in šinilo mimo. Niso bile same stare babe, tudi ženske so bile in celo dekleta. ena je bila tako zala, da je pozabil Tone ob pogledu nanjo na vse svoje težave in jo zgrabil za nogo. Zavriskala je, zajahala ga okoli vratu, zakadila brezovko od sebe in šinila z njim po zraku, kakor blisk božji. Po vratu ga je včasih poščegetala s prsti, da se je posmejal sam sebi in pozabil bi bil vse nadloge tiste noči, da bi ne bila vršala za njima cela jata suhih bab, ki jih je podžigala nevoščljivost in ženska zavidnost.

Baba, ki ga je bila zanesla sem, ga je potegnila za noge k sebi, iztrgala ga mlademu dekletu, vrgla ga na rame in odjezdila z njim in kričala kakor sova. “Jaz sem ga našla, moj je, moj je!” In kazala je nazaj tovarišicam ostudna zijala.

Odnesla ga je visoko v Gorjance v skalnato duplo, posadila ga tam tik sebe, sedla v mesečini, ki se je kradla skozi špranjo, tik njega, pa zahtevala, da jo takoj objame in poljubi.

“Tega pa ne!” je rekel Tone, že ves spehan in utrujen. “Če bi bila od vrata dol vsa zlata in srebrna, pa tudi ne storim tega! Fej te bodi!” In odkritosrčno je pljunil po njenih nogah.

“He, he, he!” se je zarežala baba in pokazala svoje brezzobne čeljusti. “Me boš pa s plesom pokratkočasil!”

Vstala je, potegnila po enkrat z brezovko po njegovi desni in levi nogi, stisnila med suha kolena obtrgano in razpraskano kiklo, pa mu pomigala z grdim kazalcem.

Tone je poskočil, kakor bi ga zbodlo tristo šivank in plesal je, kakor še nikoli prej v svojem življenju. Tudi baba se je vrtela okoli in oba sta odplesala iz dupla in se prisukala do skalnate soteske. Tam je uprla baba brezovko ob kamenito steno in velela: “Preskoči, angelček!”

Ošinila ga je s šibo, ki jo je izpulila iz brezovke, in takoj nato se je Tone zaletaval in skakal preko metle, da mu je kapal pot od lic in od brade. Ko se je baba igre naveličala, je potisnila brezovko med noge, prijela hlapca za lase, pa smuknila z njim preko gozdnih vrhov na prostrano in zeleno jaso. Tam ga je posadila na tla, jedla sama tik njega in rekla: “Če mi obljubiš večno zvestobo in mi zapišeš svojo dušo, bom od te minute naprej s teboj lepo ravnala.”

Tone se je potuhnil in mislil: Kaj bi jaz, revež, napravil! Če ji obljubim večno zvestobo in ji zapišem dušo, ne bom imel nikoli več mira pred njo. Če pa ji ne dam zdajle povoljnega odgovora, me bo pa še naprej mrcvarila kakor otrok mačko. Vse je enak hudir!

“Govori, lepo moj angelček!” je hinavsko zacvrčala baba in ga poščegetala z grdimi prsti po podbradku.

“Ali bi mi ti ne dala nekaj dni premisleka!” je vprašal dosti modro in zvito Tone. “Eno sedmino mi pusti, pa pridi, kadar bo v kraju, da ti povem, kako sem se odločil!” To je povedal, na tihem pa si je mislil: Zavezal se bom s takim spovednikom, ki je v veri najhujši in ki mi bo zaklenil dušo proti hudiču in njegovi bandi s sedmimi ključavnicami. Naj pride takrat ta vražja baba, pa jo bom tako izpodrepil, da ji bodo vsi dolenjski dimniki in zvoniki na potu!

“Hehehe!” se je zarežala baba in rekla: “Ti si zvit angelček, pa sem jaz še bolj. Grehov imaš na duši, kakor ti je zrastlo kocin na bradi, zato te imam pa jaz v rokah, da nikoli tega. Vrag mi je povedal, da si uganjal nečistost z deklo svojega gospodarja, da si kradel v Beli Krajini vino in ga skrivaj pretakal iz bokalov v grlo in na poti proti domu si uzmal mrvo. Ti bi pa rad zdajle časa, da bi se otresel grehov, pa se zvezal z božjo močjo zoper mene. Nič ne bo, angelček! Kar hitro povej, če ne, bova pa še eno zaplesala!”

Tone je še vedno potuhnjen, gleda po strani na babo, ki naenkrat poskoči, mu sezuje čevlje in ga prične ščegetati po podplatih. Hlapec odmika in taka jeza ga popade, da zagrči, kakor bi se hrast nalomil.

“Na! Figo ti obljubim, baba, pa ne večno zvestobo!” in pokaže s obema rokama naenkrat figi. “Tudi hudir nima gršega kopita kakor je tvoj obraz. Fej te bodi!”

Tone pljune vanjo, baba pa potegne z brezovko po njegovih podplatih, da mu ni moč več sedeti. Plane kvišku, pa odskakuje, kakor bi tlela pod njim sama žerjavica. Više in više skače, baba pa ga oplazi z brezovko vselej, kadar se približa zemlji.

Ko se Tone okoplje v lastnem potu, mu potisne baba metlo med noge, sede mu na desno koleno in zdaj prične Tone letati in švigati po zraku, da je strah in groza. Sove in skovirji kričijo okoli, čuki čukajo, Tone pa jaha in frči nad gozdnimi vrhovi, kakor bi ga hudoba obsedla.

Pod dolgem letanju potisne baba brezovko navzdol in odletita kakor blisk v gozdno grmovje. Tam obtičita drug poleg drugega: baba sope kakor meh, Tone žaga, da odmeva daleč v noč.

Ko se baba pomiri, pravi: “Če me nočeš ti objeti, pa pusti, da te jaz poljubim, angelček!”

Tone še vedno žaga, vendar pogleda po strani babo in se jezno otrese njene roke, ki mu leze na podbradek. “Nak!” zarenči. “Tako si grda, da bi te še tri dni po smrti brcnil od sebe!”

“Hehehe!” se reži baba. “Le pusti, le pusti!” Pa mu počasi leze za vrat.

Tone žaga, pa se še huje otresne. “Tudi smrdiš kakor gnoj! Na!”

Baba odleti v grmovje, pa se prireži nazaj, vtakne v usta dva prsta in zažvižga, da gre zemlji in drevju skozi ušesa.

Tiho je vse tako nekaj časa, kar prične šumeti v grmovju, veje se razmikajo in zopet stikajo, bližnji grm zine in iz njega se prikaže pajek, velik kakor oven. Zelen je, oči se mu svetijo kakor baklje in so velike kakor buče, vrti jih, da obhaja človeka zona, s seženj dolgimi prednjimi nogami, prične tipati po Tonetu, ki je naenkrat bled kakor mrlič.

Pajek leze po njem, prede pajčevino, leze podenj, pa zopet nadenj, zaprede ga tako, da se ne more geniti. Nato se ustavi nad glavo, vrti oči kakor buče in baklje, pogleda, če je dobro napravil, pa odgomazi in odšumi v grmovje.

Baba sede k Tonetu, obrne ga tako, da položi njegovo glavo v svoje naročje in se pripravlja, da bi ga poljubila. Res se skloni in res ga poljubi, ali ta dotikljaj njenih ust je tako grozen, da se splaši sama noč in pred njim uide.

Tone odpre oči, gleda v dan nad sabo, mežika in se prične zavedati kraja in položaja. V obcestnem grmovju leži ves zamotan v robidovje. Na desno se vije cesta v dolino proti krajema, ki se jima pravi Luža in Podgrad, zadaj stoji vrh Gorjancev s cerkvama svetega Miklavža in svete Jere.

Hlapec vstane in se odpravi na pot proti domu.

* * *

Pred prvimi jutranjimi urami je pripeljal gospodar Konda do doma in ustavil konje prvega voza, konji drugega voza pa so se ustavili sami od sebe. Skočil je z voza, položil bič preko sedeža in tipal za koci, ki bi morali biti na sedežu ali na sodu, ali za sodom zadaj. Mračno je še bilo, vse je pretipal, pa ni ničesar našel.

“I-ha!” je zakričal za hlapcem, da bi ga doklical.

Odziva ni bilo.

“He, he!” je ponovil. “Tone, zdrami se, doma sva!”

Nič.

“He, koce sem, konji so vroči!”

Zopet nič.

Stopil je k drugemu vozu, pogledal spredaj, sedež je bil prazen, pogledal je zadaj, ali nikjer ni bilo ne kocov, ne Toneta. Prestrašil se je. Če je padel v spanju z voza, je lahko zdrknil med kolesa in gotovo je bilo po njem. Pravijo pa, da čuva pijanca devet angelov varuhov, torej osem več, kakor treznega zemljana.

Zbudil je pastirja, pa ga poslal iskat hlapca.

Pastir se je vrnil že pozno dopoldne, ničesar ni videl in ničesar ni vedel povedati.

Domači so si mislili, da je zašel na kak način sam domov, pa so hodili okoli kozolca in hleva in ga klicali. In okoli poludne se je na skednju resnično oglasil.

“Tone, ali si tukaj?” je vprašal gospodar in Tone se je prebudil v mrvi in oglasil. “Ho-ja! Tukaj sem, oče!”

“Pa si peš prišel domov, vrag te dal!” se je zanimal gospodar dalje.

“Ho-ja!” je pritrdil Tone. “Prišel sem, pa sem se zaril v mrvo. Kaj pa bi taval okoli, sem rekel, ko nisem bil za nobeno delo!”

“Kje so pa koci?” hoče vedeti Konda.

“Padli so, zdrknili z vašega soda!” razlaga odznotraj hlapčev glas. “Saj sem jih videl, kako so padli na cesto, kako jih ne bi videl?”

“Zakaj pa jih nisi pobral?” se zadere gospodinja.

“Sem mislil,” pojasnjuje Tone, “sem mislil, da se bom še malo peljal.”

Pastir se zagrohoče in dekla Neža, ki je prišla izza vogala, zakliče jako glasno: “Tak pridi ven, klada pijanska!”

“Ho-ja! Že grem!” se ji odzove Tone in se pokaže v odprtih vratih prostranega skednja. Razkuštran je, raztrgan, zaraščen in čokat kakor medved. Po laseh in po obleki se ga drže mrvine bilke, ki prav nič ne motijo njegovega očesa.

Gospodar je jezen zavoljo kocov, obrne se in odhaja, a Tone kliče za njim z dobrohotnim obrazom: “Oče, oče, čarovnica me je zmešala, tista vražja baba, ki sem ji kradel mrvo, tista je tega kriva ...

In iz besed in iz obraza sije lahkovernost in dobrota njegove preproste in naivne duše.

Neko jesensko popoldne, ko ni imel železničar Mirtič slučajno službe, je potrkal nekdo na njegova sobna vrsta in še predno se je bilo mogoče ozreti izza mize po njem, tudi vstopil.

“Gospod šef prosi, da bi se potrudili k njemu doli v pisarno!”

Bil je stari Tomaž, pisarniški sluga z dolgo sivo brado, z modro kapo v roki in z večno istimi fasadami in istimi začetki na jeziku: gospod šef prosi, gospod šef želi, gospod šef me pošilja.

Mladi aspirant je dozdaj čital, a na poziv se je nagloma dvignil, zaprl knjigo, jo odložil in odšel za slugo, ne da bi se bil oglasil.

“Blagovolite prečitati in podpisati!” je izpregovoril spodaj šef, položil predenj s pisanimi in tiskanimi črkami napolnjen list papirja in se naslonil na stolu nazaj. Aspirant je najprej zardel, pozneje pobledel in vidno pozabil, zakaj ga je njegov pisarniški vodja naprosil.

“Izvolite podpisati!” se je oglasil šef v drugo in aspirant se je sklonil čisto avtomatno, oprijel s prsti debelušen peresnik, ga omočil v črnilo in začrtal ž njim na odločenem mestu svoje ime. Zdelo se mu je, da sedi pri sosednji mizi asistent, tam dalje adjunkt in poduradnik, ali ozrl se ni nikamor in videl nikogar. Sključen in s povešano glavo je odšel iz pisarne, stopal po stopnicah kvišku v nadstropje, zavil v hodniku proti svoji sobi, odprl in zaprl vrata, sedel za mizo na prejšnje mesto in se pričel poglabljati sam vase. Pričel je izgovarjati posamezne besede, strmel v strop nad sabo ali v skladnico leposlovnih knjig na mizi, pritisnil obe dlani na obraz in se oglašal razsekano in raztrgano: “Torej, torej!” In zopet vse tiho. In čez trenotje vnovič: “Tako je! tako je!”

Spodaj pod okni so žvižgali in puhali vlaki. Zdajle, ob štirih in trinajst minut je priropotal osebni vlak iz Ljubljane in takoj zopet odide. Od druge strani, od Trsta sem in po levem tiru prihaja tovorni vlak. Že bi moral biti tukaj, ali najbrž ima zamudo. Gospod aspirant se izgubi v čudno živahnih mislih, pogleda mehanično na uro, pomaje z glavo in se nenadoma domisli nečesa grenkega, težkega, neverjetnega.

Direkcija mu je odpovedala službo. Potrebne skušnje je že napravil vse tri, spomladi meseca maja bi moral postati definitiven, poleti bi se oženil in ustanovil nekje v prijetnih zračnih in domačih sobah, ali zdaj naenkrat, kakor blisk iz oblaka, pride direkcija in ga zapodi iz pisarne na ulico, od kruha med kamenje, izmed dostojnih znancev in prijateljev med brezslužne potepuhe, lene in brezdelne postopače in klativiteze.

“Zakaj?” se je vprašal, dvakrat, trikrat je hotel izvedeti pravi povod od sebe samega in je ponavljal vprašanja: “Zakaj, zakaj?” Iskal je vsepovsod po spominih, pregledaval lastno življenje, ki je ležalo za njim, pretehtaval vsak korak, ki se mu je zdel važnejši, vse svoje izgovorjene besede je poslušal še enkrat, a nikjer ni našel vzroka. Ko je bil sprejet k železnici, se je mudil najprej nekaj mesecev v Trstu, od tam so ga prestavili na postajo, kjer biva do danes. Ob svojem prihodu — kaj se je dogodilo tedaj? — pozneje ob nadaljnjem bivanju in poslovanju — kaj se je pripetilo?

Išče med tisočerimi mislimi in ničesar ne najde. Nekaj njegovih kolegov je bilo Nemcev, nekaj Slovencev, šef je bil tudi Nemec, ali on, aspirant, je bil do vseh enako uslužen, enako priljuden. Govorili so v pisarni, kadar je čas dopuščal, šalili so se in smejali, a vsi enako, on ne več nego drugi. In v gostilno so šli včasih, tuintam so se peljali na skok v bližnje mesto, obiskali tam gledališče, kak koncert, kako plesno zabavo, ali vedno vsi skupaj, on istotako kakor drugi. Nekoč je govorila ž njim zadaj na postajo na vrtu najstarejša izmed šefovih hčera, gospodična Kristina, in se mu na ves glas smejala.

“Vi ste taki,” je rekla, “kakor kaka devica. Nimate ne brk, ne moških potez, ne moških oči — sploh: pokvarjena rasa. Odkod pravite, da ste doma?”

Aspirant ji je odgovoril: “Z Drenovega; to je trg na Dolenjskem!”

“Ni mogoče!” se je čudila ošabna in domišljava gospodična. “Ali če ste že v navadnem človeškem kraju doma, vi vendar ne spadate v pisarno, v železniško pisarno!”

Ta nosljajoča govorica je bila nekaj neznosnega, a aspirant je vse to pretrpel in prenesel. Govorila je vendar šefova hči, njegovega gospodarja hči. —

Večerilo se je, mrak se je gostil med sobnimi stenami, skozi okna je prihajala le še nekakšna meglena in gosta svetlobe. Zdaj jeseni, ko se skrajšajo dnevi, je dozorelo v njegovem domačem kraju grozdje, novino poskušajo veseli kmetje in prepojo v vinskih gorah vse dolge jesenske večere. Najlepši čas je to, človek spoznava njegovo lepoto šele takrat, kadar misli nanj in se ga spominja v daljnem kraju.

“Kam te zmedene misli?” se je hotel nenadoma zavedeti aspirant, vstal je, potegnil uro iz žepa in pogledal nanjo. “Sedem bo, službo je treba nastopiti!” in polotil se ga je nemir kakor včeraj, ali predvčerajšnjim, ali pred tednom in mesecem, ko je nastopil večerno službo. “Kje je uniforma, bluza, rdeča kapa?”

Obstal je sredi sobe, zagledal se v tla, si oprijel s palcem in kazalcem levice golo bredo in mislil nekaj svinčenega, težkega, morečega, kar je vleklo in tiščalo k tlom, k zemlji in dalje vanjo, in v grob in še globlje. Posegel je po klobuku, ki je visel na obešalniku tik vrat, ga posadil na glavo in odšel iz sobe. Zunaj v veži ga je srečal od daleč postajniški čuvaj in se ni ustavil in salutiral. Ali so mu že povedali, kaj se je dogodilo, ali je že zvedel vse v pisarni?

Na drugem tiru puha in miruje osobni vlak iz Trsta in tik poštnega voza stoji njegov kolega asistent Malič. Nobenega posla nima več, vse je že odpravljeno, vlak še to minuto odide, Malič sklepa roke zadaj na hrbtu, ozira se okrog in Mirtič pozdravi. Ali ga ni videl? Gleda v to stran proti njemu, aspirant pozdravi, asistent ne vidi. Ali je to resnica, ali je storjeno namenoma, ali se ga že sramuje in ga ne mara več poznati za svojega znanca, nekdanjega kolego?

Šef promenira nekoliko niže od postaje in se okrene v tistem trenotku, ko hoče aspirant pozdraviti, in mu pokaže hrbet. Zadaj za poslopjem leži šefov vrt in od tam zveni in lope zaničljiv in skoro sirov ženski smeh. To je Kristina s ponarejenimi zobmi; samo ona se smeje tako odurno!

Mirtič pride v gostilno, kamor je vedno zahajal na hrano, in sede na svoje vsakdanje mesto. Krčmar pride, a ne pozdravi. “Tja stopi!” veli natakarici Lenki, ki se je prej vse dni vsem gostom smejala, samo danes je vsa resna.

“Kaj želite?” vpraša, molči in čaka odgovora. Ona, ki je prej neprenehoma žgolela samo gospod in gospod in izvolite in blagovolite in se venomer znancem najprijetneje smehljala, stoji zdaj resna in molčeča tik mize in čaka odgovora. Ob omari tik vrat sloni gospodar in tudi on gleda in kaže z očmi, kakor bi pričakoval nekakšnega gosta.

“Večerjal bi!” pravi Mirtič skoro prestrašeno. Bled je v obraz, v roke ga zebe, dasi ni še mraza, in konci prstov mu trepečejo kakor v mrzlici. Naenkrat ga objame čuvstvo, kakor bi sedel med kdove kakšnimi zlobnimi neznanci in moral zaupati nad vse mere sumljivemu človeku svoje dragoceno in mlado življenje. In isti hip in poleg tega čuvstva ga je sram, globoko, brezkončno sram, da vedo vsi ljudje, ki ga poznajo in ki ga gledajo in srečujejo, o njegovem ponižujočem in žalostnem dogodku.

“Pečenka je!” pove natakarica proti svoji navadi. Drugim gostom in druge večere je tudi njemu naštela celo vrsto jedil, smehljala se neprenehoma, šalila se vmes, kaj je dobro, kaj je še boljše in kaj je najdražje in najboljše, ali danes ve zanj samo eno in suhoparno vest: “Pečenka je!”

Gostje pridejo, dvoje njegovih prejšnjih kolegov, ki ga pozdravita kakor za krčmarsko mizo neznanega pivca in sedeta ob drugi steni. Mirtič pije vino, ali ne more, pričenja rezati in jesti meso na krožniku, a mu ne tekne. Plača, vzame klobuk in odide.

Noč je dolga, neznosno dolga. Minute gredo dalje kakor devetdesetletne starke v copatah, tema visi nad posteljo in se nikamor ne gane. Skozi okno je videti poševno navzgor košček neba, ki je posejan s kopo zvezd in je vedno enako temen in čemeren. Na obposteljni mizici tiktaka vedno enakomerno žurno okrogla budilka, iz sosednje sobe se meša v njeno tiktakanje nihanje stenske ure, ki visi za bližnjimi vrati.

Zdaj, hvala Bogu! je prišel prvi jutranji vlak. Štiri ure so pretekle od polnoči in petnajst minut. Četrt na pet je torej in kmalu — za eno uro — se prične daniti, tema se razredči, ta nepregledna, neskončna noč se razkroji, razteče kakor kalna voda. Na postaji šumi in praskeče lokomotiva, izprevodniki kličejo ime postaje, potniki hodijo pred peronom in stopajo v vlak. Slišijo se signali, ostri žvižg lokomotive, nje puhanje, drdranje voz, nekakšni močni, spočetka počasni in pozneje vedno hitrejši in pogostnejši sunki, ki pojemajo v daljavi, se spajajo v en sam oddaljen ropot, in nekako utonejo v prostrani in ogromni tišini. Več in več življenja je čuti od vseh strani, ljudje hodijo spodaj po veži, po stopnicah, zgoraj po hodniku in se ogovarjajo. Tema se prične redčiti, hladna in vlažna svetloba sili skozi okna v sobo in se sredi nje kakor razkraja po tleh in kotih. Tisti košček neba poševno nad oknom bledi vedno bolj, zvezde na njem izginejo, ozračje posivi, in kakor bi stopili iz njega, se prikažejo vijugasti obrisi daljnih in svinčenih oblakov.

Nekdo se bliža vratom po hodniku, odpre jih, zapre, gre preko sobe in odide v sosednjo sobo. To je asistent Malič, ki je končal zdaj ob sedmih zjutraj svojo nočno službo. Slači se in lega v posteljo.

Aspirant Mirtič se drami iz nekakšnega težkega polsna, premetuje se nervozno po postelji, mane si oči, nenadoma vstane, ogrne uniformsko suknjo, natakne pohojeno nočno obuvalo, šara proti vratom v sosednjo izbo in jih naporno in z vidnim trudom odrine.

“Kaj hočeš?” ga vpraša slabovoljno asistent, ki sedi v beli spodnji obleki na postelji in sezuva nogavice. Aspirant stoji sredi sobe, v lica je bled kakor stena in strese se, kakor bi ga potegnil kdo zdaj v jesenskem jutru iz mrzle vode.

“Spat pojdi!” ga odganja asistent.

“Za božjo voljo,” pričenja aspirant a prestrašenim in kakor bolnim glasom, “pri vseh svetnikih nebeških, prosim te, reci mi, gospod znanec, razodeni mi! Zakaj to?”

“Kaj, zakaj?!” vpraša neprijazno asistent, vrže nogavice jasno na tla, dvigne odejo in se skrči pod njo v visoko kroglo. “Kdo te razume! Noče se mi zdaj prerekati; vrag te odnesi!”

“Daj, reci, govori,” prosi aspirant in se strese. kakor bi hotel vsak hip zaihteti. “Razjasni mi skrivnost, zakaj so mi odpovedali službo?”

“Ker nisi mož!” odgovarja asistent. “Ne znaš postopati z delavstvom, ne znaš govoriti s strankami — no, sploh nimaš ne službenega obraza, ne službenih gest, ne besed. Ženska si, ženska v hlačah — to je! Zmaži se že, gani se, zgubi se, motovilo človeško. Kdo te je najel? Spati moram — da bi te! Lahko noč!”

Asistent se je iztegnil pod odejo, obrnil se v zid in pričel globoko in počasi dihati. Aspirant je zaprl tiho vrata za seboj, sedel v svoji sobi na posteljo in gledal predse na omaro ob nasprotni steni, kjer je stala njegova nova, rdeča službena kapa. Spredaj se je svetil črn trak, ob vsaki strani pozlačen gumb, v sredini ospredja od vsake strani zlato kolesce z zlato perutnico. Gledal je, tako dolgo gledal, da so mu stopile solze v oči. In ko jih je začutil, je začel pregibati ustnice in izgovarjati posamezne brezmiselne besede, kakor bi se upravičeval pri sebi samem: “To se pravi, prijatelji hotel sem reči, drage moja — — — ali me razumete?”

Umil se je in oblekel, in ko je šel spodaj po veži, je stopil za njim pisarniški sluga Tomaž in mu izročil dvoje pisem. Obstal je na pragu, pregledal oba naslova in zardel, kakor bi ga bil kdo zalotil pri hudodelstvu. Vtaknil je vse skupaj v žep in odšel daleč od hiš po široki cesti med senožete in prazne njive. Tam daleč zunaj, kjer ni bilo človeka ne v daljini, ne v bližini, je potegnil iz žepa prvo pismo, ga ob robu obtrgal in razganil. Pisala je njegova mati: “Ljubi sin! Kakor veš, je napočil zdaj pri nas čas trgatve, in ker veva jaz in oče, da mnogo trpiš v ostri službi in nimaš ne časa, ne kraja, kjer bi si ohladil izmučeno glavo, zato te oba prav lepo prosiva in vabiva, da nas vsaj za nekaj dni obiščeš. Oče pravi, da kar piši po dopust, in če se Ti zdi, da bi ga ne dali na Tvoje besede, pa pripomni zraven tako, da je oče rekel, naj Te na vsak način za nekaj dni oprostijo. Ako pa veš, da je taka zadeva še strožja, pa zapiši, da si bolan in se moraš prezračiti in počiniti. Oče je takih misli, da boš dobil gotovo, če le hočeš priti in imaš mene, svojo mater, kaj rad. Grozdja je na moč, vreme dobro, in ako Bog da, bomo imeli mnogo dobrega pridelka. Torej le gotovo pridi in piši kdaj, da se pripelje Franc pote na postajo. Pozdravljamo Te —“

Mirtič se je nasmehnil in hipoma zresnil v čudni grozi, ki ga je obšla kakor napad mrzlice. Videl je pred sabo sivega in dobrohotnega očeta, svojo mater, odkritosrčno in živahno kmetico, svojega brata Franca in svojo sestro Milico. Vsi so se ga domislili ob veselem vinorodnem času, pisali mu in ga vabili k sebi, da bi se ne veselili ob trgatvi sami, ampak bi bil tudi on deležen tega veselja. Oče in brat Franc bi ga vzela v svojo sredo in ga odpeljala v vinske gorice, kjer ne utihne noč od samih razkošnih vriskov, kjer se po pesmi

Ali vsi ti ljudje se vesele po trdem delu in trudu, njih radost je posledica samozadovoljnosti Ne ljubijo ga, nočejo poznati takega človeka, ki mrzi delo ali ki ni za delo ustvarjen. Da bi izvedeli o njem, o svojem sinu, kako se je ž njim pripetilo, bi se ga sramovali, ne bi ga vabili, ampak branili bi se ga. On ni bil poraben v službi, on ne zna delati, on ni človek.

Drugo pismo mu je pisala Oglava Tina, mizarjeva hči in njegova nevesta. “Dragi ljubček!” pripovedujejo drobne in okrogle dekliške črke. “Tvoj oče mi je včeraj popoldne povedal, da prideš na trgatev, in jaz prepevam zdaj že drugi dan, neprestano samega veselja. Tako te imam rada, da sama ne vem, kaj bi zapisala.”

Na tam mestu je sledila vrsta kroglic in pik in črtic, ki so dokazovale, kako je mlado in zaljubljeno dekletce premišljevalo o nadaljevanju svojega pisanja. Po eni razčrtani vrsti so se pričele zopet besede. “Prosim Te prav lepo, da se pripelješ to pot v uniformi. Oče je rekel, da imaš tudi sabljo, in sicer zgoraj in spodaj zlato. Na naši železniški postaji sem že ogledala vse uradnike, pa nima nobeden zlate sablje. Kako, da jo imaš Ti? Pripelji jo na vsak način s seboj? O, zopet mi je zmanjkalo besed in to zavoljo samega pričakovanja in nestrpnosti. Ali prideš takoj k nam, ko se pripelješ na trgatev? Jaz mislim, da! Srčno te poljublja ...”

Mirtič je čital in nehaj mu je šumelo in zvenelo okoli glave kakor odmevi daljne in lepe godbe. Silno blizu se mu je zazdela Tina, kakor bi se skrivala za deblom bližnje lipe, ki raste ob cesti, ali tam za tistim polgolim grmom, ki šepeta z listjem ob robu košenice. In bal se jo je in vseh domačih ljudi, ki še ne vedo o njegovi usodi, ki še vidijo pred njim kakor pred samimi seboj same jasne ceste in cilje, žele si ga medse in ga vabijo. Ali on ni več tisti, kakor je bil nekdaj, on nima več službe, nima bodočnosti, on je postal od včeraj na danes potepuh, izgubljenec, postopač, klativitez.

Vse pleše po mislih in se mede kakor suhe snežinke v burjastem zimskem dnevu. Spomini, sedanjost, bodočnost, vse se meša, pleše pred očmi, prikazuje se in izginja. Nekaj samega ostaja pred očmi in tisto je kakor črna jama, kakor temno brezdno, kamor zdrsne danes ali jutri ali pojutranjem pešajoča popotnikova noga.

Vrnil se je, popil v gostilni kavo in odšel nazaj v svoje stanovanje. In ko je sedel tam zamišljen pri mizi, je potrkal Tomaž, vstopil in naznanil: “Gospod šef naznanja, da pride jutri nov aspirant in zato treba izprazniti sobo!”

Mirtič je zopet sam. V sosednji sobi hrči asistent, okrog njega plavajo in zvenijo slugove besede. Roke se iztegnejo same od sebe po knjigah, prsti se oklenejo ličnih platnic in jih ne marajo izpustiti. “Ne smeš vzeti s seboj!” pripovedujejo ustne — “Ne smeš vzeti! Sumili bi te doma, sumili!” In misli se začudene vznemirjajo: “Kdo je rekel: doma? Kaj je kdo rekel? Ne domov, daleč kam, daleč!” In zopet ustne čisto mehanično in komaj slišno: “Ali kje so denarji, kje so sredstva?”

Okoli enajste ure dopoldne si je kupil Mirtič vozni listek in kmalu nato stopil na vlak in se odpeljal. Adjunkt je imel službo, tekal je ob vlaku in se obrnil vselej, kadar bi bil moral videti svojega odpuščenega kolego, v drugo stran in tako, da ga ni videl. Ko je vlak odropotal, se je sklonil Mirtič skozi okno in pogledal nazaj po beli postaji. Še dvakrat, še trikrat se je zabliskala med vejevjem in se nenadoma potopila v brezmerni rumenini jesenskega listja.

Vozil se je v tretjem razredu. Nasproti njega je sedelo dvoje mladih deklet in se šepetaje menilo in stiskalo k oknu. Na drugi strani je sedel črn delavec in kadil smrdljive cigarete, tam dalje je ždela kopa kmetic s košarami po golenih in se razgovarjala o sejmovih in kupčiji. Skozi okna je sijalo jesensko solnce, na desno in levo so bežale mimo gole pokrajine, zdaj senožeti, zdaj pašniki, zdaj grmičje in drevje. V Ljubljani se je bilo treba presesti v dolenjski vlak, ki je odhajal čez kake pol ure. V njem je udaril na uho znani dialekt, znani kraji so bežali mimo oken, nizki holmci z belimi cerkvicami, ki so se kazale od vseh strani.

Čudno se je bilo tod voziti: Prišli so spomini in tako napolnili kupe in ga zagostili, da je sedel Mirtič kakor v megli in ni videl, ne slišal več ne sopotnika, ne sopotnice, ki sta sedela poleg in se razgovarjala o kmetiji. Stokrat in stokrat se je že tod vozil in vselej v drugem razpoloženju kakor danes. Ko je obiskoval šolo, se je vozil na počitnice, pozneje se je peljal tod prvikrat v svojo službo, nekoč ga je spremljala na tej vožnji njegova zaročenka Tinica, in blizu Grosupljega drči vlak skozi tunel in tam se je dogodilo nehote in nepričakovano prvikrat nekaj sladkega in nepozabnega.

Rahlo kramljajo spomini, v dnu duše leži kakor svinčena kepa zavest sedanjega stanja in nesreče, drčeče kolesje pod vozovi enakomerno suje in se zaletava, včasi zaškriplje in zaječi pod zavornicami, vlak vozi vedno počasneje, izmed drevja se prikaže bela hiša, skladanica lesa, jesenski vrt, kopa ljudi in lokomotiva zašumi na ves glas in se ustavi. Postaja je in sprevodniki letajo po dolgem ob vlaku in naznanjajo potnikom, kam so jih pripeljali.

Nekoliko minut po treh izstopi Mirtič v svojem rojstnem kraju. V trgu je postaja in on ima še pol ure peš do svoje vasice. Gre med travniki in njivami, koder pospravljajo kmetje zadnje pridelke. Včasi mu pride nasproti znanec ali znanka iz trga ali bližnje vasi, pogleda vanj začudeno in se skoro nasmeje, ali vidno mu manjka gotovosti. On, Mirtič, ve in pozna in se vsakogar spominja. Ali ko bi bilo treba izpregovoriti, ga nadvlada nekaj odvratnega, tujega, v tla pogleda ali v stran in v dnu notranjosti ga je sram.

Tam tiste rebri na desno, ki se tope v jesenskem solncu, to so vinske gorice. Bele hišice sredi njih, ki se blešče kakor ubeljeno platno, to so zidanice, vinski hrami, ki čuvajo za zidanimi stenami in železnimi zapahi zelo trebušate sode, vse polne iskrečih, bisernih vinskih kapljic.

Mirtič pride do doma in tik pred pragom mu postane tesno in okorno, kakor bi ne bil prišel prav in bi se moral vrniti. Ali vseeno stopi v vežo, postoji, gre dalje v hišo, zopet postoji, se vrne v vežo in stopi iz nje pri nasprotnih vratih na dvorišče. Tam zagleda mater, ki stoji sredi kokoši, jih krmi in se z njimi pogovarja: “No ti čopka,” pravi, “tebe imam jako slabo zapisano. Pet dni že nisi znesla jajca! Le glej, da ne boš o Božiču v peči cvrčala.”

“Dober dan!”

“Bog daj!” odgovori mati, a ko se okrene, ji zastane sapa, peharček ji pade iz rok, žito se raztrese po tleh, kokoši zakokodakajo in petelin zapoje, kakor bi se ne bal teke nezgode.

Mirtič stopi k njej in ji ponudi roko. Kmetica se nagloma iznebi zadrege, še je rdeča v zrjavela in razorana lica, ali že se nasmehava in veselo meni: “Ti kosmata kučma ti! Kako si me preplašil! Prideš kakor duh z onega sveta! Ne pišeš, ne daš glasu od sebe, človek se okrene, pa stojiš za njegovim hrbtom! Ti gora visoka ti!”

Mirtič stoji pred njo, v bleda lica je zardel, hoče nekaj povedati, pa ga moti grenka zavest, ki ga tišči v prsih. Mati je vidno zelo vesela, peharček pobere in odhaja s sinom v vežo in hišo. “Vidiš,” pravi, “naš oče vse ve. Kaj ne, da si tako napravil, kakor mi je rekel pisati, pa so te pustili domov. Ti dedec ti! Lačen si; kar za mizo sedi, takoj ti prinesem. Ali pisal bi bil vseeno lahko! Franc bi bil zapregel Luco ali pa oče in bi se bil pripeljal pote na postajo. Tako pa si šel peš do doma!”

“Kje pa so drugi?” vpraša Mirtič.

“Franc in oče sta šla v listnik, Milico pa sem poslala v prodajalno po sladkorja!” pripoveduje mati veselo in prijazno in jesensko solnce sije v sobo in se sveti na tleh v ploščatih in trepetavih lisah. “Milice kar poznal ne boš! Cela nevesta je že postala! Franc pa se zares ženi! Kar žilica mu ne da miru in tarna in pravi, da nas bo kar pustil, če mu ne preskrbimo pred pustom ženske. Sosedovo Marjeto bi rad — ta glavač neugnani!”

Pred hišo priškriplje in se primaje visoko naložen voz listja in zavezne okna, da je skoro mračno po sobi. Oče se oglasi v veži in mati se mu odzove v kuhinji in shrambi, kjer pripravlja prigrizek, z veselim oznanilom: “V hišo poglej! Gosta si dobil!”

Oče res odpre vrata, pogleda, pa se odkrito zasmeje ne vsa usta: “Bog dej, Tone — — Da bi te, cesarska dežela! Kaj so te iz oblaka iztresli?”

Stopi do njega, iztegne žilavo roko z zavihanimi srajčnimi rokavi, oprime z žuljavo dlanjo mehko sinovo desnico in jo prijateljsko in presrčno strese. “Halo-o!” — kliče — “Halo! Kje si, mati? Daj fantu jesti, daj, prinesi!” In mati se odzivlje iz veže; “Že nesem, že nesem!” A oče še ni zadovoljen in kliče dalje: “Halo, ho-o! Milica, kje si? Bog te dal, vrtoglavka! Vina prinesi. starine iz desnega soda! Franc, alo, v hišo! Gosta imamo!”

Franc in Milica prideta in se oba razveselita brata. Milica je že res velika in močna mladenka. Ali zelo mlada je in mehkega srca, in ko vidi bratca, ji stopijo solze v oči in prične jokati od samega veselja.

“Kaj te pa mami?” — se ji smeje oče. “Zapleši, zapleši!” A mati jo izgovarja: “Glej ga trdokožca!” pravi. “Rada ga ima, pa se ji stori milo! Misliš, da je vsak tak, kakor si ti? Če bi videl Kristusa na križu, pa še ne bi jokal!”

Veselje je splošno. Vsi sede okoli njega za mizo, jedo z njim, trkajo in pijo, največ samo zavoljo tega, da mu delajo večjo slast.

Ko se zmrači, odidejo, kar je moških, k mizarju, ki je odprl zadnje čase tudi gostilno. Mizar je star prijatelj kmeta Mirtiča, in da se to prijateljstvo le bolj utrdi, se pomože avgusta meseca med seboj njuni otroci. Tinica je že velika in zrela za ženitev, Tone pa ima dobro službo in bo lahko skrbel zanjo in za otroke, če jih jima Bog pošlje.

Mračno je že vsenaokrog, v mizarjevi krčmi gori luč, troje pivcev sedi za mizo in se pomenkuje. Ko zagleda gospodar Mirtiča, se ves razveseli in prav presrčno pozdravlja prišleca Toneta, svojega bodočega zeta. Tudi gospodinja pride in nazadnje Tinica. Zunaj jo je nalagala stara dekla Neža, da sedi v hiši sredi orožnikov grozen tolovaj, pa ga ni nikjer videti. Ali kdo gleda izza mize, bratci, kdo gleda izza mize?

Tinica je zdaj rdeča, zdaj bleda, ob vratih stoji in zvija predpasnikov rob, silovito je vzradoščena, a poleg tega jo skrbi, ker najbrž ni prav čedno počesana in ker nima na sebi nedeljskega krila. Posade jo za mizo, ali tam ji ne gre beseda iz grla. Gleda v naročje in le včasi kradoma, kadar se zdi, da gotovo ne gleda mladi Mirtič proti njej, se ozre za trenotek v njegov obraz in ga bliskoma izpreleti s svojimi velikimi in sinjimi očmi. Šele pozneje, ko se zavzame vas družba za drug pogovor in odide Tone v vežo in pred hišo in ona za njim, se prične oglašati s prijaznimi in radovednimi dekliškimi vprašanji.

“Ti!” — se zanima. — “Kako pa, da si se tako nenadoma pripeljal?” In še predno pričaka odgovora, rešuje vprašanje sama. “Dopust si dobil, dopust ali ne?”

In Mirtič ji pritrdi: “Da!” Tih je, vedno misli nekaj drugega, kakor govori in posluša, boji se večera, domisli se, da se je tisto že dogodilo, da je že zadaj, ali posledica je hujša od dogodka. Večer je prijeten, jesensko nemiren in dobro de vročemu čelu in licu hladna sapa, ki diha nekod od severa.

“Ti!” kramlja dekletce. “Zakaj pa nisi prišel v uniformi? In sablja? Kje imaš sabljo?”

“Doma!!” odgovarja Mirtič in njegov glas je ves truden in ubit. “Tam, kjer službujem. Preokorna je na poti.”

Tiho je zopet in dekletu se nenadoma zdi vse drugače na svetu, kakor je bilo včasi. Prej, ko sta se videla še vsak dan, jo je prijel vselej, kadar sta bila sama, za roke. In vedno in vedno je bilo prijetno, zdaj pa je vse tako mrtvo in pusto in vsakdanje. On sedi na klopi pred hišo, ona stoji pred njim in ne ve, kaj bi rekla, kaj bi počela, kam bi dejala roke. Misli predejo, ojunači se in sede tik njega na klop.

“Ti!” prične zopet. “Mati in oče sta rekla, da se pojdem v mesto učit kuhati. Pravita, da ni zate taka vsakdanja hrana, ko jo znamo pri nas pripravljati; jaz pa trdim, da je! Ali ni?”

“Je!” pritrdi Mirtič in sam čuti, kako bi bilo treba nekaj govoriti, nekaj povprašati, povedati, nekaj prijaznega, ljubezenskega napraviti. Ali nima besed, nima zmožnosti za zaljubljeno dejanje. In Tinica se hipoma domisli, da se je pripetilo v življenju njenega ljubljenca nekaj takega, kar mu je njo odtujilo. In že vidi v mislih ničemurno in našopireno mestno gospodično, ki se košati pred njim v širokem klobuku in izpodkopava njeno ljubezen in srečo.

“Oh!” vzdihne. “Zdaj pa vem, zdajle sem se šele domislila, zakaj si tak!”

In on, ki čuti svojo krivdo in ji ne more svoje usode razkriti, se vznemiri in začudi: “Kakšen, kakšen?” vpraša naglo, a dekletce že poihteva in pripoveduje trgoma in očitaje: “Kaka druga, gosposka te je zmotila — o! Le naj te, le imej jo, jaz pa se ne bom nikoli omožila, ne bom nikoli srečna, pojdem v samostan ...” In vse tako dekliško-naivno dalje.

Njemu se Tinica smili. Vzame njeno levico v roko, jo boža, jo položi v svojo levico, se oklene z desnico dekličinega pasa in skloni svoje lice k njenemu. “Čemu?” vprašuje. “Čemu?” In sam ne ve, kaj hoče povedati. Težko mu je, sladko, odurno, hladno, zoprno — vse obenem. Boža in tolaži: “Nič ne misli, nič ne misli! Srečna si, Tinica, Jako si srečna!”

Družba odide iz gostilne in se smeje mladi dvojici. Doma še čujeta mati in hčerka, na mizi čaka starinski bokal rumenega vina, z belim prtom pregrnjena pogača in na podolgovatem krožniku zgoraj črnikasta in od načete strani sočnordečkasta gnjat. Postelja je visoko narahljana, da je treba prilično splezati nanjo, in vsa pogrnjena z belimi in bleščečimi rjuhami, ki diše sveže in prijetno po domačem platnu. Tik postelje je primaknjen stol in na njem stoji majhen svetlikast kozarček in poleg visoka zelena steklenica, ki je napolnjena z najboljšim domačim žganjem.

Zjutraj, ko se komaj zdani, gredo moški v goro in ženski obljubujeta, da prideta popoldne za njimi s polnimi jerbasi peciva in slanine. Solnce vzhaja, vinogradniki so že na gori, že odpirajo bele hrame, pripravljajo stiskalnice in brente in se razkropljajo med brajdami. Tam se oglaša eden, tam drugi, tam pove dovtip Lipovčev Šimen, od druge plati se mi zasmeje Lisjakov Nace in ga podraži s pokaženo ženitvijo. Kakor se nagiblje dan, tako raste dobra volja. Po hramih cvilijo stiskalnice, mošt se cedi v lesene golide, močan vinski duh napolnjuje prostor, gospodar zajema s staro majoliko v prostrani kadi, pokuša sam in mlaska z jezikom, pomišlja in kima, zajema v drugo in ponuja še sosedu v pokušnjo, v pomislek in izjavo.

“Bog jo je dal!” govori hvaležno in zadovoljno. “Pozna se, da jo je Bog dal! Taka je ta kaplja, kakor bi jo bili iz nebes nastregli!”

Ko se nagiblje dan, pridejo ženske v širokih belih predpasnikih, s pisanimi rutami okrog pleč in z ogromnimi in na vse načine križastimi jerbasi na močnih zarjavelih glavah. Mladina jim uka nasproti, možje in starci vihte s pajčevinami preprežene klobuke in jih kličejo daleč po imenih. Visoko so nakopičeni pasasti jerbasi in na mnogi strani kuka iz pod belega prta okroglasta kost debele krače ali glava pečenega koštruma ali kljun rumenega petelina. Zdaj — naenkrat — v mraku se je napolnila vsa gora s samimi pesmimi. Kakor bi se izpremenili vsi ti stoteri kmetje, ki šume med trtami in se vrtijo po zidanicah, v črne murne, polegli po brajdah in zapeli zdaj, ko se je storil miren in prijazen jesenski večer. Ali lepo zapeli, ne samo zažvižgali. O gori bi povedali v pesmi, kjer žlahtna vinska trta rase, o zlati vinski kaplji, ki daje žilam kri in moč, o starčku, ki je živel tam v vinskih gorah, izpraznil na smrtni postelji zadnjo kupo te rujne tekočine in se priporočil z njo v roki samemu nebeškemu očetu: “Še tale kozarček — pa bom prepeval vekomaj tvojo čast in slavo!” sosed se brati s sosedom, fant s fantom, mož z možem, vsekrižem prigovarja drug drugemu, “naj prime kupico v ročico, napije Tinetu zdravico” in še posebe zabičuje:

In vsi ti napevi so tako mehkobno prijetni, tako priljudno zaokroženi, da silijo pevcu in pivcu smeh na usta.

Že pozno zvečer je prijel Franc brata Toneta v zidanici pod pazduho, ga odpeljal na plano, ga potisnil tik sebe na klop pod brajdo in mu povedal nekaj zaupljivega in odkritosrčnega: “Ali poznaš ti sosedovo Marjetko?” je vprašal. “Ali se je še spominjaš?”

“Še!” je odgovoril Tone.

“Tisto, vidiš,” ja zaupal Franc, “njo imam rad. In tudi ona mene: prisegla mi je! Njo bi rad za ženo!”

“Da!” — je pritrdil Tone. “Ali kaj naj jaz storim pri tem?”

“Reci očetu!” je svetoval in prosil Franc. “In materi, obema raci! Dajte mu jo, svetuj, pred pustom ga poročite! Tako govori, tebe bosta ubogala.”

“Hočem!” obljublja mladi Mirtič. “Daj mi roko!” sili brat, stiska desnico in se vnaprej zahvaljuje. “Hvala ti, zame in zanjo, hvala ti!” Vračata se, brat se ga okleplje okrog ram in poje na vse grlo.

Vsi so že pospali, petje je utihnilo, samo on sam se premetuje po slamnatem ležišču in ne more pričakati spanca. Kakor v polsnu se oglasi z neumljivo besedo in sestra Milica, ki leži blizu njega, naenkrat izpregovori in polahko vpraša: “Ali še ne spiš, Tone, ali še ne spiš?”

“Ne!” pove Tone in umolkne. In čez nekaj časa povzame Milica: “Misli se mi blodijo po glavi, pa ne morem zatisniti oči!”

“Kakšne misli?” vpraša brat in Milica molči in se po dolgem odmoru oglasi: “Ni, da bi pravila, ni mogoče!” In kasneje doda: “Ali bi me ti razumel, ali se mi ne bi smejal?”

“Ne!” obljubi brat in skriva svojo nepozornost z naglimi in točnimi pritrjevanji in odgovori.

“Vidiš,” pripoveduje Milica s tišjim glasom, “ali ti veš, kje se pravi v naši vasi pri Jurjevih?” Čaka, da brat pritrdi, in zopet nadaljuje: “Tam imajo študenta Lojzeta in tisti mi je rekel, da me ima rad. O Božiču zopet pride. Ali je mogoče, da me ima rad?”

“Mogoče je,” pravi Tone, “kako bi ne bilo mogoče?” A Milka ne verjame in je vseeno zadovoljna z bratovo izjavo: “Saj ni mogoče, ako bi bilo mogoče, kako bi bilo?” šepeta sama sebi.

Teden dni so ostali vinogradniki v gorah in se šele v soboto pred prazniškim dnevom vračali proti vasi. Mladi Mirtič je bival z njimi in se z njimi vračal v domačo hišo. Zdaj proti koncu njegovega dopusta, ki ga je bil doma napovedal, je postajal zanj vsak bodoči dan težji in grenkejši in usodnejši. Iti je bilo treba, odpraviti se, odpeljati se, ali nikjer ni bilo več zanj mesta, nikjer cilja, kjer se vrši njegovo delovanje, njegov vsakdanji posel in služba. Enkrat samo v vseh teh dnevih je hotel povedati resnico, razkrinkati samega sebe do mozga in razočarati navzoče. Močno je pil tisti večer, nenavadno. Zaobrnil je najprej tako, kakor bi pravil o svojem prijatelju. Ali vsi so bili enih misli: “Nevreden človek!” so dejali. “Ni za delo, ni za življenje. Kakor osat med rastlinami!” In zdaj je pokazal nase in se zasmejal bridko, kakor se mu je zdelo, grenko: “Jaz sem tisti osat!” In tudi drugi so se zagrohotali, ali veselo in prostodušno

“Jaz sem tak osat!” je povedal resno drugič, ali vsi so se smejali. In sam sebe se je nenadoma prestrašil. De bi ti ljudje spoznali resnico, naj nihče ne želi učakati, da bi kdaj zagledali golo, nesrečno resnico!”

Sedmi dan pa, ko se je sešel zopet z mizarjevo Tino, je duševno onemogel kakor preplašeno dete. Ko ste se menila v vrtni lopi in je sedela Tinica na njegovih kolenih, mu je nenadoma zmanjkalo besed, nekaj dušečega se je razlilo po prsih, grlo se je stisnilo v bolečini in oči so se zameglile. Deklica ni videla v mraku ljubljenčevega obraza, samo krčevit pritisk njegovih rok je čutila na tvojem životu in mimo vprašala. “Ti, dragec, zakaj me tako stiskaš?”

Takrat so se nenadoma izlile iz oči solze, tekle po licih in kapele od trepalnic na dekličine lase, na njeno čelo in njena senca. Oklenila se ga je, stisnila glavo k njegovemu obrazu in pričela sama jokati “Oh, do solz te imam rada,” je jecala trgoma in komaj umljivo, “da, do solz — tako kakor imaš ti mene! Ali nič ne bodi žalosten, nič ne bodi otožen, vse bo še dobro, lepo, blago! Avgusta meseca, takrat se vzameva, takrat postanem vsa tvoja, samo čisto tvoja, ali me poslušaš?”

Oba se pomerita, deklica se zravna v naročju, premišlja nekaj in se nepričakovano oglasi: “Ali da bi se šla zdaj v mesto sama kuhati učit, to je neumno, ali ne? Čemu?”

Teče osmi dan, nastopi deveti. Mirtič se ogiblje družbe, ždi v samoti ali hodi po polju in gozdih zadaj za vasjo. Materi se smili, ker se ji zdi, da bi še rad ostal pri njej, pa mu ne dovoljuje služba. Tinica se tolaži s svatbo in šteje na drobne in rožnate prste, koliko mesecev je še do avgusta, kolika tednov more še preteči. Oče ostaja vedno premišljen možakar, posmeje se in pravi: “Jutri bomo pa zapregli Luco in odpeljali Toneta na postajo. Cesarska dežela! Rad ga imam, pa bi ga še s svojimi nauki pripravil ob službo! Kajpada! Iti mora, to se razume! Služba je služba!”

Deseti dan napoči, pred hišo stoji koloselj in spredaj hrže in koplje okrogla Luca, kakor bi se ji mudilo še danes za deseto goro. Franc se poslovi na pragu od brata, že stopi spredaj na voz in urejuje med prsti vajeti, Milica sede tik njega in zadaj se uravnavata mati in Tone. Naglo drče kolesa po cesti. Nenadoma se pripeljejo do mizarjeve gostilne. Tinica stoji na pragu, belo obleko ima na sebi, v lica je rdeča in v rokah drži kito cvetja. Ustavijo se. Mati posadi Tinico tik sebe, krčmar in krčmarica se prikažeta na pragu, dobrovoljno in šegavo pozdravljata in strežeta z vinom. Zopet drči koleselj dalje, zadaj za njim lete veseli klici, znani kmetje se umikajo k cestnemu robu, smehljajo se in snemajo klobuke. Tam izmed drevja se že beli železniška postaja, blizu ceste teče dvoje železnih tirov, ki bežita v rahlem loku po ravnini in se tam v dalji stekata v eno samo črto.

Miren jesenski dan je. Ni solnca, ni sape, nebo je megleno in jasnosivo, jate ptic se izpreletavajo pod njim in se dolgočasno oglašajo. Tam na levi teče širok potok in ob njem stoji starinski mlin, ki neprenehoma šumi in ropoče. Troje črnih in ogromnih koles se suče ob njegovi steni in med njimi oplačuje in prši na vse strani razpenjena in mleku podobna voda. Preko polja sem prileti rjav pes, laja na ves glas, teče za vozom in zaostane nekje zadaj v obcestnem grmičju.

Zdaj se je voz ustavil, Luca otresa grivo, potniki poskačejo s koleslja in ženske si uravnavajo krila. Nekdo govori o voznem listku, Mirtič ne ve kdo, ali vseeno gre naprej v postajine prostore in si kupi listek. Vsi gredo za njim in se postavijo zunaj na peronu v krog.

Dvoje, troje železniških čuvajev hodi okrog voglov, sicer ni nikjer nikogar. Na steni brni enakomerno električni zvonec, ki naznanja prihod vlaka. Izza zadnje stene zavije poštni voz s suhim, sivim konjem, ki enakomerno pokašljuje.

“Za Božič” — govori oče s prijaznim glasom — “le gotovo pridi! Če več ne, za en sam dan. Rad bi, da bi skupaj božičevali!”

Tina nič ne govori, tudi Milica ne. Prva drži v roki rdeče rože in je videti, kakor bi bila nanje pozabila, ali bi več ne vedela, komu jih je namenila. Mati govori o zdravju, želi srečno vožnjo in vprašuje, kdaj dospe vlak v Ljubljano, kdaj do tiste postaje, kjer službuje njen sin. Med vsemi temi plava nekaj otožnega, sanjavega. Radi bi ostali vsi skupaj, pa ne morejo. Enega od njih kliče življenje v druge kraje.

Mirtič je ves bled, vidno zmeden. Misli mu begajo po glavi, pod senci mu tolčejo žile kakor kladiva, po ušesih mu šume in zvene plašni in neumljivi glasovi. Vsak hip pogleda z očmi v daljavo po ravnini, odkoder pričakuje črne in kadeče se lokomotive. Misli nanjo kakor na pošast in grozno mu je. Zdaj — ta trenotek se je prikazala.

Spočetka je majhna in črna, a vsek hip postaja večja in ogromnejša. Glavo nosi pokonci in iz nje se vale dolgi in nepregledni oblaki gostega dima. Rohni, ropoče, prasketa, mirno se bliža in mogočno, kakor bi plavala na nevidnih krilih ped nad zemljo sredi teh poljan in holmov. Na vse strani pluhti od nje silovita moč, ki se širi po ozračju kakor grom neba ali bobnenje potresa. Oster žviž se oglato iz nje, reže zrak kakor nevidna ostrina in se zajeda v uho kakor nekaj bodečega in nevarnega. Železničarji tekajo pred postajo, dvoje, troje potnikov izstopi, vlak stoji črn, dolg in šumeč.

“Kdaj se zdaj vidimo?” se nenadoma oglasi Mirtič, v obraz je bled kakor rjuha, roke se mu tresejo, govori, kakor bi bil naenkrat oslabel, onemogel in glava mu leze nekam na prsi proti zemlji.

“O Božiču!” odgovarja nekako za njegovim hrbtom oče in tudi njegov glas se je izpremenil, postal votel “Ako Bog da zdravje!” dostavlja. “Ako Bog da!”

Tinica zaihti in zakrije oči z belim robcem, Mirtič se oglasi vnovič čisto rahlo in obupano: “Nikoli več se ne bomo videli!” Izpregovori in se hipoma oklene s trepetajočimi rokami materinega vratu, kakor bi pri njej iskal zavetišče in rešitve. Oklepa se je tesno, kakor bi ne maral več od nje.

Vlak že žvižga, oče izpodbuja, da je treba vstopiti, sin omahuje tik matere, hoče oditi, odhaja, Milica kliče za njim in mu ponuja bel, z jedili napolnjen zavoj, lokomotiva zahrope in se zgane, vozovi sunejo drug ob drugega, mati se oglasi prestrašeno, skoro zaječi: “Kaj ti je, Tone, kaj ti je?”

Tone leti nekam v sredo vlaka, iztegne roko, da bi se oprijel voznega ročaja, zagrabi mimo v zrak in med bežeče železje, skloni se in pade. Vse zakriči kakor podivjano, zavornice zaškripljejo, lokomotiva zabuči in se ustavi, vozovi se sujejo med seboj in obtičijo črni in mirni. Mirtič je že mrtev.

V tisti sobi gradu, kjer drže tri okna na vrt; sedi današnje poletno popoldne priletna gospodarica graščakinja Tereza in lista po knjigi. Njena ženska doba se obrača proti štiridesetim letom, lasje so pričeli polagoma siveti, koža se je nabrala zlasti okoli oči in po čelu v tisočere gube in gubice, ki se vedno množijo in večajo, a ona je še vedno gospodična. Po njenem mnenju je tega krivo življenje in zlasti razni slučaji. Zdravnik iz bližnjega mesta, g. dr. Lovro Kociper, jo je že držal nekoč v sobi okoli pasa in ravnokar je bil pričel razkrivati svoja čuvstva, ko je planila nenadoma v sobo rajna sestra Vincencija in zakričala: “Pojdite dol, hlapec Jure se je obesil!” Hlapec Jure, ki je bil velik pijanec, se je res obesil. Konec ga je bilo, ali tudi tako ugodnih situacij z mladim doktorjem ni bilo več. Bilo je, kakor da je kdo odkrite in tople besede zaplašil.

Pozneje nekoč spomladi je mnogo govorila z veleposestnikom Jurco iz Primorskega.

Spomladansko popoldne sta tako pred leti stala pred gradom, sušca meseca je bilo, ravnokar je bil zapadel nov sneg, ki se je pa že v toplem solncu topil, da je od vseh strani curela in žuborela voda. Stojita pred gradom, pa pogleda mladi veleposestnik najprej na levo naokrog, potem na desno, nato po vseh grajskih oknih in v grajsko vežo. Nikjer ni bilo žive duše in on reče: “Kaj bi vi napravili, recimo, če bi vas jaz pri ti priči poljubil!”

“Hm!” je rekla ona v prijetni zadregi. “Kaj naj bi napravila ... Ali naj bi vas tožila — zaradi poljuba?”

On se je bil že sklonil — takrat bi bilo, če nikoli ne — ali v istem trenotku je zagrmelo na strehi, sneg se je vsul po obeh, njemu odbil klobuk, njej zmešal frizuro, da je bila v hipu vsa kuštrava in razdejana in morala steči v grad.

Po mnenju gospodične je v življenju vse odvisno le od sreče. Kdor ima njo, ima vse, kdor je brez nje, nima nikoli nič. Naj bo lep, naj bo bogat, naj bo še tako moder, če mu ni sreča mila, ne bo vse skupaj nič, pa naj se loti česarkoli.

O sebi ve in dobro spoznava, da nima sreče. Ne gradu samotari, izplačuje delavce, ki ji obdelujejo polje in vinograd, najema jih in odpušča, pa tako živi dalje z dneva v dan. Vse njeno življenje je v zadnjih letih brez izpremembe enolično. Danes je vse tako, kakor je bilo včeraj, jutri bo vse tako, kakor je danes. Dolgčas je torej.

Zunaj na vrtu cveto rdeče vrtnice in njihov vonj prihaja v sobo kakor nekaj opojnega in omamnega. Zadaj za vrtom se pomiče kmetiški voz, kmet Lukec gre z bičem v roki tik konja in eden izmed njih kriči: “Oče, oče, glejte, kolo se vrti!” Lukec pljune v stran in odgovori: “Pa jezik podstavi!”

Zoprno je, zoprno. Zlasti take poletne popoldneve. Zunaj vročina, znotraj soparica, povsod puščoba in dolgčas.

Gospodična Tereza zmišlja nekaj časa, pa stopi počasi do vrat, odpre jih in zakliče po hodniku: “Marjeta, Marjeta!”

Zapre zopet vrata, sede nazaj na široko rožnato vilo, in kmalu pride tudi Marjeta, stara in košata grajska dekla. “Uh, uh” — se pritožuje — “ta naš mladi pastir Peterc ima pa že take besede, da človek ne ve, kam bi pogledal, ko ga sliši. Še mene, ki sem stara, je vendar tako sram, da nikoli tega!”

“Tamle,” kaže gospodična Tereza, “na omari, je ključ od male kleti na levi. Iz tistega soda natoči, ki je v njem starina, pa prinesi polno steklenico!”

“I,” misli Marjeta, “kaj bodo pili?”

“Vroče mi je,” pojasnjuje gospodična.

“Po tisti starini preklicani jih bo šele kuhalo in jih bo!” jo onika dekla in kima s glavo.

“Pa dolgčas mi je!” doda gospodarica.

“I,” jecne zopet Marjeta. “Pa bi stopili malo k nam doli, k družini. Tak ravs in kavs je vedno, da ima človek res dosti poslušati!”

“No, le pojdi, pa prinesi!” ukazuje gospodična. Marjeta gre in se kmalu vrne s polno steklenico in kozarcem, postavi vse skupaj na mizo in odide.

Vino je tako, kakor bi stopili cekine, pa jih zlili raztopljene v steklenico. Pri točenju se iskri in peni in kar zvezde se pode po kozarcu.

Gospodična Tereza nagne kozarec in ga izpije do dne. Sedi naprej, natoči novega in njene misli so kmalu vedre in vesele, brezskrbne in mlade in tudi dovzetne in pogumne. Še drugo čašo izprazni, nasloni se nazaj na zofo, smehlja se prav prijetno in polahko zapre oči.

Ne sedi bogve kako dolgo, pa se začujejo zunaj na hodniku koraki, nekdo se ustavi pred vrati in nalahko in vljudno potrka.

“Naprej!” veli gospodična Tereza, vrata se odpro in v sobo stopi jako zaokrožen črno napravljen gospod v najboljših letih. Spredaj ima vestjo na globoko in na široko izrezano, da se sveti bela srajca po vsi sobi, na glavi ima okrogel in ozkokrajen polcilinder, ki ga je že vljudno snel in ga drži v roki, lase nosi majhne in gladko na vsako stran počesane, v lice je rdeč, zdrav in poln, pod nosom mu rastejo črne brčice, ki jih z levico kratkočasno gladi, bolj je debel kakor suh in bolj majhen kakor velik. Gre proti gospodični Terezi, cinca poredno zdaj malo na desno, zdaj malo na levo, smehlja se prav zadovoljno, gleda z mežikavimi in črnimi očmi v gospodično in se ji prav globoko prikloni.

“Jaz sem gospod Alkohol!” izjavi. “Izvolili ste me sprejeti in jaz sem že tukaj. Velika čast mi je, spoštovana gospodična!”

Došlec lepo izpodvije svojo roko, cinca še vedno sem in tja, smehlja se in v obraz je rdeč in zdrav kakor sveže jabolko. Gospodična Tereza mu seže v roko in prav zadovoljna je s posetom. Prišlec se ji zdi jako ličen, prožen in galanten, posebno pa ji ugaja dobrovoljnost in smeh, ki ga je vedno polno njegovo obličje. “Sedite!” mu prijazno ponudi stol, sama se nasloni nazaj in si podpre, kolikor je mogoče koketno, starikavo glavico. Z levico naglo seže nazaj v frizuro, da se uveri, če so lasje v redu. Vse je dobro. Gospodična Tereza prekriža suhljata kolena in prične z gospodom pomenek.

“Odkod pa, prosim, če smem vedeti?” z zanimanjem povpraša.

“Ho,” pravi veselo gospod. “Kar tukajle spodaj sem bil pod vašim gradom v Jurmanovi krčmi. Kovač Pelinko se je tako napil, da sta ga nesli mati in hči na nosilih domov. Žena je vpila: Mrcina nesramna, klada pijana! Hči je dodajala: Sram vas bodi, fej, sram, sram! On pa je krožil z rokami po zraku, pomežikaval v solnce in prepeval:

“Ho, ho, ho!” se zasmeje gospod gost, potolče s polnimi dlanmi po kolenih in popravi svojo črno suknjico.

Tudi gospodični se zdi vse smešno, na ves glas se zasmeje in zaploska po zraku z rokami. “Kod pa kaj vi najrajši hodite?” veselo povpraša.

“Ho!” pravi gospod. “Povsod me je dosti. Na Gorenjskem napravim tako homotanje, kamor pridem, da bi komaj človek verjel. Nedavno tega sem sedel v neki gostilni, pa je bilo naenkrat vse pokonci. Povem vam, da ni ostal en stol cel in tudi ena glava ne. Salament, to so se dajali!! Nekemu fantu so kar nos odrezali; prav res: kar odrezali so mu ga! Na Dolenjskem je vse drugače. Kadar pridem tam v pivsko družbo, se vsem pivcem razvlečejo obrazi, usta se jim raztezajo, vse se smeje in drži okoli ram, pa vse prepeva, da gre kar skozi ušesa. No, veste kaj, to je pa slabo, kadar zajdem v mlado družbo deklet in fantov. Zadnjikrat je ena prav zaradi mene zibala!”

Gospodični Terezi se zdi vse to, kar pripoveduje gospod, prav zabavno in prijetno, pomigne mu zato malo s prstom in gospod sede takoj tik nje na zofo. In vse se prav čudno izpremeni. Tiste rože, ki so bile poprej samo vtkane po zofi, so zdaj prave in žive rože, ki prelepo cveto in predivno diše. Oba, ona in gospod, sedita na njih, zibljeta se, držita se za roke in nikakšnega dvoma ni, da se bosta še prav presrčno in toplo poljubovala.

Zadaj na naslonjalu zofe sta bila prej vtkana dva pisana ptička, ki sta zdaj tudi naenkrat oživela. Več nista v blagu, ampak na blagu se držita z drobnimi krempeljčki, kljunčke odpirata in tako lepo žgolita, kakor bi peli dve rajski ptici. Gospod Alkohol vzame kupico v roko, trči z gospodično, gleda smehljaje v zlato vince pa zakroži naprej in gospodična za njim:

Ko to pesem odpojeta, odložita oba hkrati čaše in se objameta in poljubita prav presrčno enkrat od leve in enkrat od desne. Potem reče gospod: “Jaz imam tebe tako rad, kakor slavček pesem!”

Ona pa odgovori: “Jaz imam tebe tako rada, kakor grlica gnezdece?”

In zopet on: “Jaz te tako ljubim, kakor pijanček vino!” To ji pove, poseže z roko zadaj pod njeno desno pazduho, pa jo pošegače, da ona vzkrikne in se mu vrže v naročje.

Gospod Alkohol prične pripovedovati o svojih najljubših prijateljih, gospodična Tereza mu sedi prijetno v naročju in zato ga še mnogo rajša posluša.

“Živi ti, pravim, takole na veselo roko,” razklada veseli gospod, “živi ti moj ljubi prijatelj Janez Frluga. V prelepem kraju na Notranjskem je on občinski sluga in policaj, to oboje v eni osebi, in še poleg tega eden izmed najboljših mojih tovarišev. Zadnjič bivam tako v njegovem kraju, pa skleneva proti večeru tole: noge imajo prosto voljo. Kamor hoče katera, tja naj stopi, in kadar hoče katera in kakor hoče, tako naj napravi! Takoj so nama bile vse hiše na potu. Tu sva zadela v vogal, tam v pročelje. Dojdeva v gostilno, da opraviva tam policijsko dolžnost. Alo, spat, gostje in pijanci! Pa se oglasi rdečenosi sodnik, tudi moj prijatelj: Kako pa misliš to, Frluga? In adjunkt reče: Sakralinska dežela! Kaj pa žlobraš, prijateljček! Vsi skupaj smo si jako naklonjeni in jaz in policaj si dovoliva takole šalo: pustiva se položiti pred gostilniški prag, veseli gostje pa skačejo preko naju na cesto!”

Gospodična Tereza se prav dobrosrčno zasmeje, dvigne roko, pa jo dene prijetnemu kavalirju za vrat. Gospod Alkohol pa pove še eno prigodbo.

“Na Dolenjskem,” pripoveduje “imam prijatelje, ki mu pravijo Elektrika. Nihče ga ne kliče drugače kakor: Ho, Elektrika, bravo! Odkod, po kaj, kam? Mesar je on, prav lepo rejen in kadar sedeva v krčmi za mizo, nabereva znancev okoli mize kakor jagod na rožni venec. Pijemo nato skupaj, kakor ene matere sinovi. Ko je okroglo število povsod prazno, vstane gospod Elektrika in veli: Primite drug drugega za roke. Tudi on stori tako, vsi vstanemo, ogromen kolobar stoji okoli mize in gospod Elektrika izjavi in vpraša: Jaz sem čudodelni gospod Elektrika. Ali me že čutite v sebi? Ne še! odvrnejo gostje, stoječi kakor sveče, in dobrovoljni mesar ukaže: Ravnaj se, miza! Krčmar, prinesi ravno toliko, kakor si dozdaj nanosil! — Zdi se tako, pijemo in pojemo dalje, in ko je vse prazno, ukaže naš gostitelj na novo, da se primemo za roke. Primemo se, vstanemo, ali vsi se zibljemo kakor mlado drevje v vetru. Ta naprej, oni nazaj, sosed na levo, tovariš na desno. Gostitelj izjavi: Zdaj sem prišel v vas s svojo čudodelno močjo. In vse cincajoče glave odpojo kakor pri veliki maši v cerkvi: tako je, čudodelni gospod Elektrika!”

Gospodična Tereza bi rada zaplesala. Podplati so jo nenadoma zasrbeli, nekaj gomazi po njih in neprenehoma šegače. Ali kje so godci?

Komaj gospodična Tereza pomisli, pa že opaža izpremembo, ki se godi na stropu. Tam sta naslikana dva majhna debela angelčka z majhnimi zlatimi perutnicami, ki so videti tako nezanesljive, da bi jim človek komaj zaupal svojo življensko varnost. Vsak ima v levi violino in v desni lok in oba rasteta ven liz stropne ravnine, izluščita se iz nje, pa sfrčita po sobi. Peruti so dobre. Človek bi ne verjel, ali angelčka prav spretno frčita, obračata v zraku kozolce, podražita se malo in poščipljeta, ustavita se v kotu nad oknom, zastavita violini pod brado, pričneta uglašati strune, vsak zavihti svoj lok in zaigra.

“Ho, ho, ho!” se smeje gospod Alkohol, s plesalko vred skoči izza mize, postavi jo na sredo sobe in prične najprej sam plesati okoli nje. Jako kratkočasno ga je gledati. V glavo in noge je enako ozek, proti pasu pa se dobro širi in kroži. Stopala ima majhna in spretna, urno jih izpodmiče in komaj s konci se dotika gladkih tal. Zadaj mu visita od črne suknjice dva škrica, ki frfotata v zraku in se lovita za gospodom Alkoholom.

Gospodična Tereza se tudi drži za krilo in izpodmiče noge. Zdaj ji skoči za pas gospod kavalir, sprimeta se naglo, pa zavrtita in zavihtita, da je veselje. Lepo je, kakor še nikoli. Ni godcev na svetu, ki bi godil lepše in poskočneje, kakor godeta angelčka v kotu nad oknom, ni pevcev na zemlji, ki bi peli slaje, kakor pojeta ptička na zofinem naslonjalu in ni galanta, ki bi držal topleje okoli pasa in gladkeje plesal kakor gospod Alkohol.

Dolgo, dolgo traja ta radost. Ko pa angelčka odgodeta, zletita na tla in se izprehata po sobi z gosli in loki na rami, sedeta gospod Alkohol in gospodična Tereza na rože, prav tesno drug k drugemu se stisneta in si gledata prijazno in pomenljivo v oči. Prične se vroča ljubezen, ki traja tako dolgo, da zajde solnce.

Ko se naljubita, pove gospod Alkohol tole: “Kdor mene ljubi, ni nikoli nesrečen, nikoli žalosten!”

Gospodična Tereza poklekne in mu priseže večno zvestobo. “Kolikokrat se lahko vidiva?” vpraša poželjivo.

“Vsak dan!” odgovori gospod Alkohol. “Ahasver ni nič proti meni. Če me kdo zaželi, pa me ima takoj pri sebi. Riziko ni vreden vpoštevanja. Ta hip sem v Ameriki, ta hip v Afriki, ta hip na Ruskem, ta hip na Španskem.”

Gospodična Tereza kima, trudna je postala, nič več ne more misliti, ne umeti. Gospod kavalir to vidi, položi njeno glavo v svoje naročje in igra s prsti po laseh, da bi laglje in slaje zaspala. Gospodična Tereza zaspi med igranjem angelčkov, med petjem rajskih ptičkov, med dehtenjem prečudnih rož v naročju ljubeznivega gospoda Alkohola.

Zdaj naenkrat nekdo potrka, gospod Alkohol skoči s tremi dolgimi skoki do okna, škrici lete za njim kakor črne škarje, vse skupaj se prekobali preko okna in izgine v vrt. Angelčka sfrčita nazaj v strop, ptička se umakneta v blago in ravno tako rože. Gospodična Tereza sedi na stari, na več krajih natrgani in oguljeni zofi, gleda v vrata in je nekoliko trudna.

Vrata se odpro in po sobi gleda košata in priletna grajska dekla Marjeta. “Ali so malo zaspali?” vpraša in onika. “No, no, prav je tako, prav! Kaj bi se pa ubijali, ko jim ni treba!”

Gospodična nič ne spregovori, samo gleda, zdeha in mane oči.

“I,” stokne Marjeta. “kaj bodo pa večerjali?”

“Nič,” odgovori gospodarica. “Spravi se!”

“I,” misli Marjeta. “Glej jih, Bog jih v nebesa vzemi, kaj pa se jezijo name? Vprašat sem prišla, kaj bodo večerjali, da ne bom zopet po nepotrebnem pripravljala kakor druge dni in dajala Petercu tako jed, ki ni zanj. O, on bi že obgrizaval kurja bedra in se oblizaval, bogme, kako se ne bi? Ali ne bo nič!”

“Kaj si me zbudila?” se jezi gospodarica.

“I,” razlaga Marjeta. “Mislila sem, da jim je zgoraj dolgčas, pa da bi prišli malo k nam doli k družini pogledat. Tak ravs in kavs imamo, kakor bi bili v turški vojski! Žanjice so spodaj, pa je strgal Peterc Koroščevi Mani predpasnik. No, na pravo je naletel! Močna je kakor lev, pa je, ne bodi nemarna, pograbila vrv in ga z njo zvezala in povila kakor otroka! Prav mu je grdobesednežu! Take mu gredo iz ust, kakor bi jih sam satan kuhal in belil, pa pošiljal v svet. Meni je rekel: “Mreta, ali veš ti, kaj se to pravi: km — tadra, hm — tadra?” Odgovorila sem: Uh, gobezdalo grdo! In s kuhalnico sem ga osmolila po kučmi.”

Marjeta govori naprej, kakor je vajena. Pri njej da vedno beseda besedo od jutra do noči.

Gospodarica vstane in gre z njo.

Spodaj leži Peterc zvezan sredi dvorišča, žanjice in hlapci ga gledajo, pa se smejejo iz vsega grla.

Mana ga kliče: Sem pojdi, Peterc!”

Peterc vpraša: “Kaj pa bo?” Jezen je, gleda kakor čuk in skuša raztegniti in raztrgati vezi.

“Kar hočeš!” odgovarja Mana. “Samo sem pridi!”

Gospodarica pride in ga veli razvezati. Vsi so nekoliko v zadregi, najbolj pa Peterc. Rdeč je, kakor bi se kuhal in oči mu svetijo, kakor bi ogrele. Nihče noče k njemu, vsak odide svojo pot, le Marjeta se jezi, poklekne počasi na tla in ga prične razvezavati.

“I,” govori. “Danes se ti je pa izplačalo. Ženska te je ustrahovala, mlado dekle! Pa drži drugič jezik za zobmi, kaj ga pa vedno iztezaš okoli sebe! Pa mir daj drugič, ko si tak, kakor pasja pojedina. Same kosti so te, Peterc, same kosti!”

Vozel pri nogah je razvezan in zdaj si pastir sam pomaga iz vrvi. Ko je prost, skoči naglo na noge, pa poniglavo in osramočeno izgine ob steni in za hišo.

Večer je. Zmračilo se je in tuintam gori že kaka zvezda. Luna vstaja izza gora in velika je kakor ogromen zlat hlebec.

Spredaj pred gradom se pode otroci iz vasi, ki leže spodaj, in kričijo:

Gospodična Tereza pride nazaj v svojo sobo, večerja se kadi pred njo na mizi, a ona se je noče dotakniti. Vstane izza mize, hodi po sobi, pa se ustavi pri odprtem oknu in strmi v noč: Moj Bog, kako lepo je zunaj v tej mesečini, pod temi zlatimi zvezdami, nekje zunaj, nekje daleč ...

Trije ali štirje dnevi so še manjkali do moje svatke, ko sem korakal neko davno noč proti svojemu stanovanju. Lepa noč je bila, po ulicah prijeten hlad, vse tiho, samo tuintam korak zakasnelega veseljaka, nekakšna mrmrajoča pesem, ki se zdi, da smukne senci podobna mimo vogla, pod svetiljko blesk policajevega polumesca, sijaj kavarniških oken, ki se bleščijo ponekod sredi ulice ali trga kakor zlate plošče.

Ko sem zavil v osamljenejše kraje, sem takoj začul pesmi slavcev, ki so peli pod grmovjem nad cesto in kakor vsak večer, tako sem tudi takrat ustavil korak, poslušal, premeril počasi par metrov trotoarja, zopet stal in vnovič nadaljeval svojo nočno romanje proti domu. Vse mi je bredlo ob taki uri po glavi šale in dovtipi, ki smo si jih privoščili tisti večer po kavarnah in gostilnah, zanimiva dogodba, ki jo je povedal prijatelj Julče iz svojega potovanja, lepa tujka, ki je sedela ves večer pri nasprotni mizi in se ozrla včasih name s čudovito živahnimi očmi, pijani drug Pogačar, ki je splezal sredi trga na kondelaber in ugasil za kratek čas svetiljko in moja lastna minulost, lepi časi, ki so nekoč cveli, pa odeveli.

Slavci so torej peli nad mano, grmovje je od časa do časa pošumevalo, zvezde so gorele na višavi v taki množini, da je bilo neba, skoro bi dejal, več zlatega kakor temnega, jaz pa sem se domislil davnih časov, povečini tistega, kar bi bil rad imel, a nisem nikoli dosegel in menda nikoli ne bom, kar pa je nemara baš zaradi tega tako lepo in očarljivo in nebeško, da mi manjka besed, da nimam izrazov, ki bi se jih lahko poslužil za dostojno in vredno opisovanje.

Recimo Gizela. Kako je bila lepa, če se to pomisli, kako je gledala s svojimi velikimi očmi kakor čarodej, kako je hodila po drevoredu in zasmehovala mene, mene, svojega ponižnega trubadurja! Kar sem napravil, kar sem govoril, vse je bilo smešno, vse se ji je zdelo tako malenkostno, da ni zaslužilo njenega uvaževanja, premišljevanja, še celo ne odobravanja. In jaz vem in sem takrat vedel, da ji ne želi in ne more nihče dati toliko, kolikor bi ji poklonil jaz, če bi hotela razprostreti roke, samo ganiti z mezincem, reči prijazno besedo!

Naj kdo verjame ali naj ne verjame, ampak to je resnica! Takrat sem bil mlad, poln moči, tedaj je bilo lahko okreniti pot pred seboj, tako lahko, kakor dandanes pobrati šibo, če je prej ležala počez, pa jo zdaj obrniti po dolgem in vreči na popolnoma drugo stran! Da bi mi bila rekla, postani zdravnik, postani advokat, notar, profesor, minister ali pa igralec in tenorist — jaz mislim, da bi bil že zaradi moči sugestije vse postal!

Stopam tedaj počasi pod grmovjem in slavčjimi pesmimi in mislim na Gizelo in tisti majhni košček življenja, ki sem ga prebil v njenem obližju ali vsaj v zavesti, da mi bo ona kdaj blizu. Spomnil sem se samotnih krajev in okolice daljnega mesta, kjer sem jo čakal po dve, tri ure, hodil gorindol, najprej božansko zadovoljen, pozneje po malem obupajoč, nazadnje brezupen, pobit, nekako duševno izmučen in truden. In odhajal po navadi, kakor sem prišel: čisto sam po temi, po skrajno nerodnih potih, opraskan vsled robid in trdnjevega grmovja, ki mi je sililo v roke in v lica. Nepopisnokrat sem jo pričakoval, prišla pa je redko, redko. In ob takih slučajih je pripeljala s seboj starejšo sestro Julo, ki se je vselej zasmejala, kadar je pogledala v moj obraz, ali pa majhnega bratca Milčka, ki ga ni bilo mogoče podkupiti in vsaj za trenotek odpraviti z vsemi sladkarijami tega sveta. Po kolenih se mi je spenjal, hotel vleči poganjajoče brčice, češ, da njegov otec take stvari rad prenaša, me tepel po licih, ker se mu je zdelo, da sem prebled, vsakokrat pohodil vse čevlje in odločno zahteval, da sem ga gugal, kolikor so dovolile mlade moči.

Ob času dogodbe, ki jo opisujem, je bilo že vse to minilo. Gisela je živela daleč od mene, meni se je zdelo, da živim še dalje od nje, leta so mejila minulost od sedanjosti, mnogo, silovito mnogo se je bilo izpremenilo. Slikarsko akademijo sem bil že davno dovršil, domače ljudi je pokosila smrt, dogodki so prihajali nadme veseli in grenki, radostili in žalostili, strojili in strojili tako dolgo, dokler me niso do dobrega ustrojili. In takrat je imelo življenje malo lepega zame. Dan je bil podoben dnevu, teden tednu, mesec mesecu, hrepenenje po prihodnjosti, ki baje pride bogve kako lepa in bogata, je nekako zastalo, obtičalo nekje sredi pota kakor zdrobljeno kolo. Življenje se je bilo do dne izpremenilo. Še smo imeli dekleta, še smo z njimi šetali po jesenskih in samotnih drevoredih, kjer rumeni in odpada listje in pleše v moči mraznih sap, ali ljubezni je bilo malo in koprnenja nič. Govorili smo, zabavali, objemali, če je bilo tako prav, poljubljali, če smo vedeli, da na tak način ustrežemo, ali srce, tisto srce, ki je trepetalo kakor v vetru topolov list, tisto srce je bilo zdaj nekje daleč, nekje globoko v nedosežnem kraju, kakor obrabljeno, založeno in staro.

Dekleta, ki smo jim bili svoje dni v kratek čas, smo zdaj mi smešili, vabili jih tja, kamor nas ni bilo, opravičevali se pri njih z vidnimi lažmi, obljubljali jim sam sveti zakon z zasmehom na obrazu. Zadeve so se torej popolnoma zasukale. Samo tisti spomini, ki so kazali duši nežno in obenem tako jako mladost, par let iz prejšnjih časov, solnčna proga sredi mračnih in meglenih življenskih njiv, ta je še podprla omagujočo zavest, zanikala revščino, odkupila vso vsakdanjost in grenkobo s solnčnimi žarki. Če mi je prišla pod roke stara slaba risarija iz onih dni, pa me je prijetno izpreletelo po notranjosti ob prvem pogledu, če je zaigral zapit in osivel muzikant ulično popevko, ki smo jo peli v tistih letih, pa mi je bilo mehko in milo pri srcu kakor stari majki, ko ugleda po dolgem času svojega sina. In ljubezen in spoštovanje do vsega, kar mi je bilo tistikrat sveto, je ostalo enako in živi še dandanes v meni nedotaknjeno in neizpremenjeno.

Kdaj me je že minilo zardevanje, kdaj sem bil zadnjič v zadregi pred žensko, ki je slučajno lepo zraščena in ima oči črne in svetle kakor dva uglajena kamena? Davno ne, nikjer ne, samo enkrat samkrat in takrat, ko sem srečal v gledališkem hodniku med predstavo čisto nepričakovano in nenadoma Gizelo. Zardel sem — čutil sem natančno toploto v svojih licih — in bil v zadregi.

“Vedno ste enaki!” — je rekla in se mi smejala. “Ali se še do danes niste navadili žensk?” In ko je stala pred menoj in govorila, je bil njen glas tako malomaren, kakor bi mislila nekaj docela drugega, kar ni z menoj v nobeni stiki, mimoidoče je gledala, vedla se tako, kakor bi se ji mudilo proč, kakor bi jo vleklo drugam, drugam!

Tisto noč sem skrivaj pobegnil iz gledališča domov v svojo sobo, oblečen sem legel vznak na posteljo in čul skoro do jutra. Ali taka premišljevanja samo mamijo duha, trpinčijo srce, kradejo čas, napravljajo posameznika nesposobnega za delo. Čemu želeti zvezdo z neba, če pa je vsakomur znano, da je nedosežna, čemu hrepeneti tja, kamor bi radi, in smo prepričani, da nikoli ne pridemo?

Naveličal sem se bil burnega življenja, prečutih noči, pijanih družb in zahotelo se mi je miru, domačega pokoja. Dom bi bil rad imel, svoj lastni dom, ženico, ki bi skrbela zame tako kakor včasi mati, prijetno in toplo izbo, kjer bi sedel ob zimskih večerih, povabil prijatelja iz mladih let na polič vina, pa se pomenil z njim o solnčni minulosti, o dnevih cvetja in luči in zato sem se bil zaročil z mirno, sila pohlevno blondinko, ki je poslušala moje besede kakor dete bajko, gledala z vdanimi in modrimi očmi v moj obraz, se veselila mojih obiskov in bila z menoj — kakor je sama trdila — povsem zadovoljna in srečna.

Tudi na ta večer sem bil pri njej, od nje sem šel v gostilno med prijatelje, z njimi še v kavarno, in zdaj — že skoro proti jutru — pod grmi in slavčjimi pesmimi po beli cesti proti domu.

Ko sem odklenil stanovanje In napravil luč, sem ugledal na mizi, ki je stala temnordeče pregrnjena sredi sobe, majhno pisemce. Prvi trenotek sem spoznal pisavo in bilo je prav tako kakor vselej takrat pred davnimi časi in kakor tedaj v gledališkem hodniku. Kri mi je tiščala v glavo, razbijala po sencih, gomazela po lobanji kakor mravljinci, roke so se mi tresle, žveplenke, ki sem prižigal z njimi luč, so mi padle iz roke in se raztresle po preprogi. Nervozno sem raztrgal kuverto, privlekel iz nje list s pravcato težavo in čital, ne da bi spočetka razumel.

“Dragi gospod! Jutri se peljem skozi vaše mesto. Če se vam zdi, pa čakajte ob desetih dopoldne na osebi vlak. Vas pozdravlja Gizela.”

Trikrat, štirikrat sam prebral in takrat sem v skrajni zmedenosti šele spoznal, da se pripelje Gizela, prava, davno znana Gizela, jutri predpoldne ob desetih jo lahko vidim, govorim z njo, ostanem v njeni družbi.

Predno sem odšel drugo jutro na postajo, sem prejel brzojavko, da je ne bo. Bilo ji je predpoldne nemogoče in zaradi tega pride popoldne ob treh. A tudi ob treh je ni bilo in zato sem čakal pri prihodnjem vlaku, ki je prihajal od iste strani ob šestih, in tedaj je prišla. Ko je vlak obstal na peronu, je pogledala krog sebe skozi okno drugega razreda in me takoj ugledala. Nasmejala se mi je, meni se je zdelo, da se mi ni še nikoli do tistih dob tako prijazno in ljudomilo nasmehljala.

“Ne izstopim,” je spregovorila v pozdrav in naprej skoro zahtevala: “Kupite karto in peljite se z mano!”

S klobukom v roki, ki sem ga pozabil po pozdravu posaditi na glavo, sam hitel v notranje prostore, kupil vozni listek in tekel nazaj na vlak in k njej. S trenotnim pogledom sem ocenil njeno zunanjost, ki se mi je zdela ravno taka kot v prošlih dnevih in deloma še vplivnejša in bogatejša. Kar je bilo prej mlado, nerazvito, vse tisto je dozorelo tekom časa, se razvilo do popolnosti in mamilo kakor otrov.

Govorila je malo in čisto vsakdanje. Jutranji vlak je zaspala, zamudila, s popoldanskim se pripeljala po obljubi. Oče njen je umrl, mati še živi, pa zelo malo vidi in sliši. Tisti mali Milček, njen bratec, jako slabo napreduje v šoli, ker je vedno zaljubljen in piše pesmi pod takim in takim psevdonimom.

Jaz sam sem se čul pri njej čisto mladega, boječega, pohlevnega in hrepenečega kakor v minulih letih. Dolga doba, ki je ležala med minulostjo in sedanjostjo, se mi je zdela, da je do malega izginila, splahnila, nekako razkrojila se kakor megla v sončni svetlobi. Včeraj je bilo to, ko sva se srečala v gledališkem hodniku, in ne pred dolgimi meseci, prošli teden sem se poslovil od nje, ko sem odhajal iz domačega mesta, in ne pred petimi, šestimi leti. Vedno sva bila skupaj, ob njej se je rodilo in razvijalo vse moje življenje, kar je bilo stran od nje, to ni bila resnica, to so bile sanje, domišljija; take misli, ki se priklatijo v družbo, kakor potepeni psi v tujo domačijo. Cilj njene vožnje je bila majhna postaja tik morja, kjer so prebivalci, sama je tako pravila, popolnoma slični svetopisemskim očakom, gozdovi pa so enaki po svoji gošči in visokosti pravim pragozdom. Daljni sorodnik, ki se je zatepel pred leti in leti v tisti kraj in pri katerem ona stanuje, se že veseli nanjo in že davno veleva pisati svojim vnukom in jo povabiti. Slep je sedi pred hišo in gleda tja kvišku nekam, kjer sluti, da stoji solnce, veliko in svetlo, silno svetlo. Nanjo misli in čaka, kdaj pride, kdaj mu prične čitati dolgo zgodbo, ki jo bo on od kraja do konca pozorno poslušal in primerjal s povestjo svojega življenja.

Vozili smo se, dolgo vozili preko polj in travnikov, ob ravnih cestah, ob potokih in vodah, skoz hribe in griče, nazadnje po ozki soteski, preteči od desne in leve z nevarno visečimi skalami, ki je izginila tako nenadoma za vlakom, da se je zdel trenoten val liči, ki je pljusknil skoz okna in potnikom v obraz, kakor blisk. Očem se je pokazala brezkrajna zelenosinja, vsepovsod nalahno nagubana planota, ki ni imela konca ne v dalji, ne na desni, ne na levi. Morje je bilo to, in ko ga je Gizela ugledala, je vstala, strmela po njem z nekako drhtečim in mokrim pogledom, z zardelimi lici, nalahko razprtimi ustnicami, vidno se topeča v vplivu njegove mogočnosti. Ona je ljubila morje, kakor jaz, poslušala šumenje njegovih valov, umela golčečo govorico, ki jo je čula izpod votlih in bobnečih obrežnih skal, njena duša je bila kakor moja, samo ona je ni našla, jo je komaj slutila, ker ni bilo moči ne pod nebom ne pod zemljo, ki bi jo bila razgrnila pred njo kakor knjigo, pokazala vso do zadnje strani, in ker je bilo usojeno tako.

Izstopila sva v mraku na obrežni postaji, obstala in se oba hkrati zamislila. Kje sem zdaj v življenju pravzaprav, sem se vprašal, kje stojim? Pred mano ona in prilika se mi nudi, da ji povem še enkrat vse tisto, kar sem ji že tolikrat povedal. Ali jaz ne znam praviti tistega, kar mi leži v srcu. Kolikokrat sem v življenju pred njo poskusil, se mi je smejala. Smešen sem bil torej! Kdor ne najde mojega srca v očeh, v potezah mojega obraza, v glasu izgovorjenih besed, njemu ne morem dopovedati tega, kar zanj čutim.

“Pojdite z mano!” je velela in šla sva. Pod oljkinim drevjem in vedno ob bregu. Mrak se je gostil okrog naju, nebo je bilo čisto potemnelo, zvezde so se prižigale vsepovsod po njem, trepetale, pomežikovale, ponekod se utrinjale, padale v svetlih curkih za obzorje, kakor raztopljeni cekini. Nama ob levi so šumeli po bregu morski valovi, zaganjali se po produ više in više, vzpenjali se, plazili, zaletavali, raztezali na vso moč, kakor bi hoteli za vsako ceno do naju. In vse nazaj za njimi se je zibalo v temi črno mogočno morje, daleč tja pod mrakom, ki ga ni bilo mogoče prodreti očem in še daleč onstran mraka brez kraja in konca. Iznad njegove gladine je dihal prijetno hladen vetrič, pošepetaval z listjem na oljkah, se dotikal lic, kakor blažeča in nevidna roka.

“Ostaniva tukaj,” je rekla, “in sediva!” Na skalo sva sedla, ki je ležala črna in dolga na bregu in govorila sva. O življenju, o minulosti, ki se je v njem potopila in nama ostala v spominih. O neki pesmi, ki smo jo nekdaj prepevali in ki pričenja:

in ki končava:

In o drugi, ki poje, kako

Na rajnega njenega očeta sva se domislila, ki me ni maral, o njeni stari majki, ki še vedno ve in trdi, da sem zgrešil svojo pot, o njej sami, ki je postala zadnja leta po njenih mislih vsa drugačna, resnejša in mnogo, za čudno starejša in ko se je bilo že čisto stemnilo, sem se stisnil k njej, jo objel in poljubil.

“Ti,” mi je rekla, tisti sladki prvi “ti”, pod katerim se tope srca ljubečim fantom, ko ga slišijo prvikrat iz cvetočih in vročih ust svojih ljubljenk, “ti — ti — nehaj!”

Morje je bučalo pod nama, zdelo se mi je, da se je nenadoma oglasilo, da se je silovito vznemirilo, da vali ogromne valove od obali do obali, da jih meče do neba, ugasuje z njimi zvezde in jih raztepa, da beže plahe po grebenih gora, po vrhovih visokega drevja in se skrivajo po votlinah in prepadih. Veje oljk so se sklonile do naju, segle do lic, majhna vejica se je stisnila med najin objem in se spojila s slastjo in srečo. Pijana ljubezni je mahala nad nama, viharno se gibala, vztrepetala z listi in se zaganjala ob deblo.

Svojo notranjost sem čutil vso razdivjano. Prepad sem menil, da imam v prsih, veliko in temno votlino, po kateri stoje skale, mole kvišku, se iztezajo od vseh štirih sten druga k drugi in vise navpično od stropa dol v tisto noč in praznoto. Zdaj so se pričele nenadoma trgati. Od vrha se rušijo, iz sten se valijo, dno se poglablja, leze niže in niže, izginja v globočini nekje in namesto noči sije solnce, namesto skal cveto rože, namesto praznote odmevajo pesmi. Veliko srečo sem zaznal v svojih mislih, kakor šumeča reka je drla po njih in jih do dna prepajala.

“Ti!” je rekla Gizela in še vedno ponavljala tisti nad vse sladki “ti”. “Jaz sem se vedno domislila nate, kadar sem hodila po teh krajih. Želela sem, da bi me pod temi oljkami, na teh skalah, ob tem morju enkrat objel. Tako lepo je tukaj, vse mogočno, veliko, božansko in tvoj objem je ves pobožen in plah in ti si še ves tak kakor pred davnimi leti, ti še trepečeš v moji bližini, žariš v lica, vznemirjaš se kakor ptica v nočnem šumu. Tvoji vrstniki pa so se postarali, izpremenili, odživeli so!”

Sama se me je oklenila še enkrat, vstala, prijela me za roko in me peljala nazaj po bregu skoz noč in pod oljkami. Zdaj so se bili valovi ojačili, večji so postali in močnejši, više, mnogo više so se iztezali po produ, nekako jezno sikali in završevali, ponekod se tako visoko zaganjali, da so oplaknili najine noge. Morje je bilo nemirnejše kakor prej. Koder je bilo obrežje skalovito, tam je grgralo, golčalo po izdolbinah, kotanjah in kamenitih zajedah, zunaj po površju samem je šumelo in bučalo, kakor bi se sredi teme in noči toplo in togotilo v divji in nečloveški jezi. Sapica, ki je dihala prej sem iznad morja, ja ostala enako rahla in nežna, lahko šepetanje listja oljk, pod katerimi sva se vračala, pa se je izgubilo in utonilo v šumenju valov.

Tam daleč visoko v temi in na morju so se prikazale rdeče luči, neznana ladja je priplavala od bogvekod in plula bogvekam in meni je postajalo ob povratku težko in žalostno pri srcu.

“Glej,” sem ji rekel in pokazal z roko v tisto smer, “poglej, Gizela, tisto ladjo!”

“Kakšen glas imaš, kakšen glas!” Začudila se je in zasmejala obenem, ko sem ji hotel povedati, da sem jaz brez nje tak, kakor bi bila tista ladja brez krmarja. Brez ciljev in cest in zvezd, prodam življenje valovom in viharjem, ki me nosijo in ženejo in tirajo po volji. Smejala se je mojemu glasu, ničesar ni našla v njem, ne naklonjenosti, ne ljubezni, ne hrepenenja po njej, sploh nič srca, nič duše.

Molče sva nadaljevala pot in tam so že pogledale luči iznad drevja, tam je že stala železniška postaja s svetiljkami kot s svetlimi očmi zreča po gošči in temi. Ko sva dospela v njeno obližje, je vzela Gizela izza pasa majhno zlato uro, gledala nanjo, vtaknila jo nazaj, se ustavila in mi pogledala v lice.

“Čas bo!” je dejala. “O polnoči vozi tod mimo vlak, s tistim se odpeljete. Posloviva se!”

Ponudila mi je roko, ozko, drobno in mrzlo, jo odmaknila, prijela z njo krilo, ga nalahko dvignila, obrnila se in odšla za oglom.

Jaz sem se odpeljal, kakor je rekla: o polnoči. Skoz noč je bežal in puhal z mano stroj, vse temno je bilo okrog, po temini so letale na desno in levo večje in manjše iskre, se vzigravale, izgubljale v grmovje, plesale v nočni sapi kakor goreče veše. Vozili smo se, kakor bi se vozili na življenje in smrt. Dalje in dalje, brez konca naprej, brez počitka, brez miru.

Po dolgi nepretrgani vožnji sem takrat obtičal v daljnem nemškem mestu in ostal tam leta in leta. Ko sem se vrnil, so moji lasje že davno siveli, koža po obrazu se je grbančila, potezi krog usta sta se za čudo poglobili. Sam živim zdaj, samotarim torej, zanimam se za malokaj na svetu. In včasi jeseni ali spomladi, ko pridejo taki večeri, ki so meni dragi in ljubi, ali tudi semintja v dolgih zimskih nočeh, ko zavija burja po ulicah in stresa šipe z ledenimi prsti, ko noče spanec na oči in se podijo po glavi misli, spomini iz minulosti, pa se domislim nekdanjih časov ravno tako, kakor sem tukaj napisal.

Natančno tako se vrste pred mano dnevi, dogodek se kaže za dogodkom, lazim za Gizelo, peljem se z njo v vlaku, sedim z njo na skali ob morju, tisto pesem čujem iz njenih ust, ki smo jo peli v mladih letih:

In ki končava:

Ali je bilo vse kdaj res tako ali ni bilo res, kaj je meni do tega, kaj komu drugemu! Mar je treba, da bi bilo na svetu vse resnično in samo resnično, ko so včasi laži vse lepše, vse prijetnejše in mnogo milejše, resnica, trda, grenka in sirova celo med jato spominov?

Ob spomladnih in jesenskih večerih in v sredi dolgih zimskih nočnih ur, ko nočejo trepalnice preko oči, takrat torej mi pridejo na pamet mladostni dogodki in vselej sem takih misli, da je mladost, četudi grenka in ponesrečena in bolna vsled neizpolnjenih želja in hrepenenj, vedno, vedno lepša kakor vse veselje in zabave starih let. Sijalo je solnce, pa odsijalo. Bog z njim!

Janez Godbenik, organist pri župniji Sv. Jurja na Dolenjskem, se je jako mlad oženil. Župnik je rekel, da ne, kaplan je rekel, da ne, nevestin stric in nevestina teta in ženinov oče in ženinova mati, vsi so trdili, da ne, a ženin in nevesta sta rekla: Da! — In zgodilo se jima je po volji.

Sedmo leto svetega zakona poteka mladima zakoncema in sedmega potomca jima je poslal nebeški oče, ki skrbi pri mladih in zdravih ljudeh za to, da ne izumrje človeški rod, temveč da živi in se pomnožuje.

Agata, Janeza Godbenika zvesta zakonska polovica, leži po strani v postelji, v obraz je jako upadla in bleda, oči ima nenavadno velike in udrte, v lase je razmršena, bela, gola roka, ki ji leži po rdeči odeji, je vidno trudna, težka in mrzla. Tik nje na postelji spi drobno in neznatno dete, vse zavito v rožnatem povoju. Obrazek je okrogel, skoro slonokoščen, miren in zadovoljen.

Zunaj po veži in po nasprotni sobi hodi teta Marjeta, jezi se nad psom, nad mačkami, nad kokošmi in nad otroki, vse križem zmerja, ropota po peči z burklami in loparji, stresa, drva, premeta rene in se prereka tudi sama s seboj.

Organist nosi zadaj prekrižane roke, hodi po sobi gor in dol, se ozre včasi kradoma po upadli ženi, gleda v tla, poseže tu in tam v dolge in nazaj počesane lase in premišlja vidno neprijetne zadeve.

“Saj bi vse bilo, če bi bil denar!” pravi žena. In on prikima: “Vse bi bilo! Tako je!”

Zopet je molk. Ona gleda brezpomembno predse v nasprotno steno, on hodi po sobi in vije na hrbtu s prsti levice prste desnice, kakor bi se sam s seboj vojskoval. Po odmoru pravi: “Kaj praviš, Agata, ali prideta zdaj tvoj stric in teta, ali ne prideta?” — Obstane tik postelje in se zagleda poln pričakovanja vanjo.

“Prideta!” — misli Agata. “Ali skupaj ne prideta! Kregata se dan na dan, kako bi hodila okrog drug tik drugega!”

“Potem takem ti misliš, da prideta vsak zase?!” vpraša napol in napol sklene Janez Godbenik vse v globokem premišljevanju.

“Vsak posebe!” pritrdi žena.

“Oha!” prikima mož “Jaz mislim takole, da je ravno to za naju dobro!”

“Kaj?” vpraša ona razmišljeno.

“I-no!” zategne on in zamaje z glavo in lasmi. “Da prideta vsak zase. Prepirata se, ne menita se drug z drugim, ne vprašata, kaj si storil in kaj si storila ti. Vsak zase skrbita in vsak zase bosta dala! Če bi bila sporazumna, bi dal samo eden v imenu obeh, tako bosta dala pa obadva.”

Godbenik se je razveselil svoje misli, kar se mu pozna po glasu. Proti koncu govorjenja je bil njegov ton vedno višji in to pomeni pri njem vedno notranjo zadovoljnost.

“Eh,” vzdihne na kratko žena, “kaj pa pomaga, ko boš spet ti napravil kaj nerodnega! Boš pa že izpregovoril kaj takega, kar ne bo imelo ne repa ne glave! Vse mi pokvariš!”

Organist zgane glavo v stran in se zagleda v žebelj, ki moli okroglo in svetlo glavo iz sobnih tal. Molči tako in posluša in premišlja.

“Če bi bila to moja mati in oče,” povzame ona, “no, potem bi že bilo.”

“Če bi bila!” pokima organist brez potrebe in ne da bi krenil svoj pogled.

“Če bi bila!” nadaljuje žena, “potem bi ti lahko kvasil po volji, kar bi ti padlo na jezik. Kdo bi se zmenil zate? Ali tako je drugače. Ti si obema tuj, jaz jima nisem prav domača!”

“Si!” resno izpodbode Godbenik. “Kdo pravi, da nisi?! Kdo pa te je zredil? Onadva! No, vidiš!”

“Da sem jaz njuna prava hči,” mu razjasnjuje ona, “potem bi bilo dobro!”

“Da si!” sikne mož in zgane takoj nato desno ramo: “Če pa nisi!”

Zunaj pred vrati nastane otročji vrišč, mala Rezika priteče v sobo in takoj za njo mali Jožek. Oba se okleneta očeta — eden okoli desne noge, eden okoli leve — in oba tožita in kažeta z malima kazalcema drug v drugega: “Ta me je udarila, ta me je udaril!”

“Hentaj te!” — se razjezi organist, zaploska z rokami in zapodi oba na plano. “He, divji mož, zlezi izpod postelje, pa pobaši Reziko in Jožka!” Otroka preplašena zbežita, Godbenik zapre za njima vrata, se vrne k postelji in premišlja naprej.

“Poslušaj,” ga prične poučevati soproga, “Če pride stric, reci takole: O, dober dan jim voščim, striček! Sinčka smo dobili, sinčka, pa po vašem imenu ga bomo krstili! Tomažek bo, Tomažek! Zgovoren bodi, ne pa budalast in okoren, kakor bi se tnalo majalo po hiši!”

Organist gleda zdaj v strop in ne gane z nobeno mišico v obrazu. Žena nadaljuje: “Pa ne toži, ne reci, da nimamo nič! Kaj takega strica Tomaža vselej razjezi! Kaj se pa ženijo taki, ki nimajo s čim! Tako poreče in razkači se!”

“Pa naj nama on da, ki ima!” se namrdne Godbenik in iztegne roke predvse proti postelji. “Da, naj, pa bo!”

“Vidiš ga!” pokara žena. “O, ti neokretnost gorjanska! Če bi ti Bog milost delil, pa bi ga ti za brado mikastil! Ubogaj, ti pravim!”

Mož zopet molči, gleda predse po ženini rdeči odeji in drži roke na prsih prekrižane. Ona poučuje dalje: “Kadar te vpraša stric Tomaž, kako se nam godi, pa reci: O, hvala za vprašanje, bo že po malem, bo že!”

Muhe letajo okoli novorojenčka in mu sedajo na obraz. Žena jih odganja z golo roko, nazadnje sede, vzame izza vzglavja belo ruto in jo razgrne otroku preko obraza. Na steni ob vratih bije zakajena ura, notri drči po kolesju medena verižica, spodaj ob steni leze navzdol železno težilo.

Zunaj pod oknom žene sosed Jerina vole in vpije nad njimi, kakor da se hudodelci. Teta Marjeta nenadoma odpre vrata in prišumi v sobo kakor sapa: “Stric Tomaž!” piskne z visokim glasom in h krstu, pa odšumi zopet kot prikazen.

“Daj sem, daj sem, daj!” hiti žena v postelji in lovi po zraku z golo desnico. “Tistole pregrinjalo, tam-le je pripravljeno, ne tam pri mizi, tam pri omari, na drugem koncu, razgrni, položi preko odeje — hitro!”

Mož drči s kota v kot, debelo in preplašeno gleda, pregrne ženo in v naglici izpodbija stol, ki zaropota, kakor bi se podrl hišni ogel.

“No, no, no! Kaj pa, kaj pa!” brenči od vrat star moški glas, ki naznanja sam po sebi neprenosno sitnost. Stric Tomaž je, naočnike ima na nosu, preko njih gleda po vseh kotih, samo tja se ne ozre, kamor bi se moral.

“O-o, striček, striček, Bog vas sprimi!” prijazno in melodično pozdravlja organistovka.

“Salament, salament, kaj pa spet, kaj pa spet?” ponavlja in brenči stric Tomaž, ki se je počasi okrenil proti postelji

“Peč se je podrla!” izjavi na kratko organist.

“Kaj ne bo zidarjev zmanjkalo, zmanjkalo, hehehe?” povpraša stric Tomaž z vedno enako brenčečim glasom.

“Smo rekli, sva rekla,” golči žena, “pravkar sva sklenila, da bova sinčka krstila po vašem imenu! Tomažek bo, Tomažek!”

“No, le naj bo, le naj bo, hehehe!” se smeje stric in sede ns stol, ki mu ga je postavil za hrbet organist. “Ti pa si zdrava, Agata, kakor vidim, si zdrava. Malo upadla si, kajpada, kakor vsaka v takem položaju. Bo pa mesec dni, pa boš spet vsa pomlajena, hehehe! No, to me pa veseli, to pa, to!” Stric pogleda izpod naočnikov malo naokoli po omarah in po muhah, ki lazijo po njih, pa preide takoj na svoje stvari. “Mrvo sušimo!” pravi. “Da bi bilo le še tri dni tako, pa bomo vse posušili, hehe! Sv. Jakob je že davno minil, presneto smo se zakasneli! Sv. Lovrenca bi skoro pričakali, pa bi se nam zgodilo po pregovoru: Kdor do sv. Lovrenca mrve ne popuka, mu jo volk posmuka! Hehehe!”

Stric Tomaž vstane, a stričnica Agata ga prav prijazno ustavlja. “Vsaj našega Tomažka poglejte, vsaj malo ga poglejte, no!” Žena odgrne obrazek, stric sname naočnike z nosa, vtakne jih počasi v papirnato shrambo, skloni se, ogleduje dete in ga pošegeče z desnim kazalcem po licu. “Ti stvarca ti,” reče, “kako je pa majhno in dopadljivo! Šembraj te, hehehe! nikoli nismo imeli kaj takega v hiši!”

“Kam pa se vam mudi?” izprašuje Agata. “Vsaj malo še posedite, da spanja ne odnesete!”

“Moram, moram!” govori stric s svojim brenčečim glasom. “Mrva je zunaj, mrva, in tu je sv. Lukež, repni pukež! Hehe!” Zdaj se obrne k organistu, ki stoji ves čas ob vznožju postelje in se opira ob skrajnico. “No, kako pa drugače?” ga vpraša. “Ali je kaj pri hiši, Janez, ali gre kaj pod palec, hehe?”

“Vsega je za sproti, vsega!” odgovori organist. “Imamo, hvala Bogu, imamo!”

“No, no, tako je prav, tako me veseli!” prikimuje stric, vleče zopet naočnike iz papirnate shrambe, jih natika na nos in se počasi obrača proti durim. “Pa zdravi ostanite!” jima želi in izgine za vrati.

Dolgo molčita mož in žena. Ura tiktaka ob vratih, muhe letajo po prostoru, zunaj rogovili Marjeta in otroci se prerekajo in kričijo. Organist prvi prekine nerodno tišino. “No,” pravi, “si ga videla?”

“Tebe sem videla!” očita organistovka. “Nisi vreden, da zemljo tlačiš! Ne zineš o pravem času in še kadar zineš, poveš tako, da ne ve človek, ali naj bi se zjokal nad tabo, ali naj bi se ti smejal!”

“Pa ti govori! Zakaj pa moram ravno jaz, zakaj pa ti ne bi, a?” ji odgovori organist.

“Vidiš ga!” se obregne ona. “Kdo pa nosi hlače? Ali ti, ali jaz? Kdo pa je mož? Saj me je zavoljo tebe sram! Kaj bodo pa ljudje rekli, kakšnega moža imam, kaj?”

“A,” se oglasi organist in spozna, da ne ve kaj povedati. Stoji ob skrajnici in gleda v belo pregrinjalo. Zoprno mu je, vse skupaj mu je odveč. Zakaj si je nakopal skrbi na glavo, zakaj se je oženil? Rajši bi bil ostal samec, pa bi ne bilo križev, ne otrok, ne žene! In še enkrat ponovi: “A—”

V drugo privrši teta Marjeta in piskne z visokim in rezkim glasom: “Teta Tomaževka!”

“Zdaj govori pametno!” — svetuje organistovka vnovič vznemirjena, popravlja belo pregrinjalo, leže nazaj in se tiplje po razkuštranih laseh. “Govori, kakor se možu spodobi! Malo potoži, malo namigni, saj vidiš, kako je! Stol ji ponudi takoj, ko bo prišla, prijazen bodi!”

“Kje pa ste, kje pa ste?” se oglasi vsakdanji ženski glas med vrati. “Ali ste še kaj živi? Bog daj, no, Bog daj dober dan!”

Suha je, upognjena malo, oči ima sive in bistre, na levi strani ostrega in tankega nosu ji raste bradavica, ko posluša govorico drugega, vedno giblje z ustnicami, kakor bi hotela pasti vsak hip v besede. “Kaj pa je novega pri vas, kaj pa je novega?” vpraša.

“Iz luže smo enega potegnili!” pove organist. “Sinčka smo dobili, sinčka! Le poglejte ga, kako je lep in priden!” prijazno, pripoveduje organistovka in dostavlja: “Pa po stričku ga bomo krstili! Tomažek bo, majhen Tomažek!”

“Po tem grdinu, po takem grdinu, ki ves dan reži nad mano, ki mu ni ves svet po volji, ki ga je sama sitnost in čemernost!” se nenadoma razvname teta. “Rajši naj bo Gašper, rajši naj bo Boltazar, rajši naj bo Krišpin ali pa Garibaldi, samo da se ne bo imenoval po takem črnogledu! O Bog, ti meni grehe odpusti, ampak če je kdo prenašal hujšo pokoro, kakor jo imam jaz na ramah na tem svetu, pa tudi ne vem, kaj bi stavila. Če mu izkuhaš žgance, so premehki, če mu daš kruha, je neslan, če postaviš predenj krompir, je pretrd, če greš zjutraj k maši, ni prav, če ne greš, tudi ni prav — uh, tudi ne gledam take prikazni, pa če ne vem, kaj bi bilo! Pustila ga bom, pa čeprav nisem luteranske vere, pa ga bom vseeno pustila tako gotovo, kakor sem gotovo zdajle tukaj!”

Govorila je, da ni bilo konca ne kraja in ko ji je vendar srečno zmanjkalo tozadevne tvarine, je vstala, se obrnila k organistu in ga nagovorila nekako osorno, kakor iz splošnega sovraštva do vseh moških. “No, kaj pa s teboj, Janez?” je vprašala “Ali je kaj cvenka?”

“E,” je zategnil organist, “saj veste, kako je. Slaba nam prede. Otrok dosti, zaslužka malo. Ne vem, kaj bo!”

“Torej tako!” je povzela teta besedo in uprla dlani ob pas. “Torej je prišlo na moje! Kaj se ne spominjaš, Janez, kako sem dejala? S čim se bosta pa ženila, ko nič nimata, s čim, a? Ali nisem tako rekla? No, no? Le reci zdaj! Prav vama je! Le stradajta zdaj, le trpita, le sama prenašajta, kar sta si nakopala na glavo! Kar sta hotela, to pa imata! Prav se vama godi, čisto prav. Nista vredna ne usmiljenja, ne pomoči! Kaj pa se tako ženi, ki nima nič! Berač naj ostane berač, pa je!”

Obrnila se je in odšla skozi vrata.

Organistovki so tekle solza iz oči, organist pa je hodil naglo po sobi gor in dol in sam pri sebi ukrepal. Zdaj je konec, je sklenil. Nobenega otroka več v hišo. Bog nas varuj! Kam pa pridemo, kam? Saj se je tudi vse izpremenilo. Tudi Agata. Včasi, nekdaj, pred leti, da, takrat, takrat! Ali zdaj, zdaj je pač vseeno!

Janez Godbenik je pričel hoditi spat zadaj nad hlev, kjer si je vedno redil edino kravico. Pod streho je bila shranjena mrva in stelja, in katere je bilo več, v tisto se je zavalil in zakopal. Dobro je šlo vse dozdaj, do jeseni, ko je že vse listje padlo in je postalo vreme čemerno, vlažno in megleno. Noči so se čudno ohladile, mrva gre h kraju in tudi stelja. Če se na enem koncu zavaruje proti mrazu, pa si drugi konec razgali. In zvečer se mu res toži iti iz tople hiše. Otročički skačejo okoli njega, žena hodi med njimi, on pa mora tebi nič in meni nič v mrzlo prenočišče.

Organist je nocoj že davno zlezel v mrvo, v star kožuh se je zavil in pod njim premišljuje to in ono, ker mu danes noče in noče spanec na oči. Otročiček Tomažek, razmišlja, bo zdaj o Vseh Svetih star tri mesece. Za botre je vzel strice in teto, pa sta mu dala oba skupaj samo dve kroni. Vedno se kregata, ali tam, kjer bi bilo treba kaj dati, se prav lepo zlagata v skoposti. No, slava Bogu na višavah, zdaj je vse minilo. Zaslužki so boljši, vreme je nezdravo, stari vaščanje umirajo, on hodi za pogrebi, poje črne maše in dobro služi. Agata se je prav lepo popravila.

Okrogla je spet, močna in zdrava. In vidno postaja še zaokroženejša, prijetnejša.

Organist noče premišljati o njej, vsakikrat odpodi misli, pa se sili ugibati o cerkvenem petju. Tele pesmi iz pesmaric Sv. Cecilije mu niso prav nič po volji. Prav redko kje je kak tak napev, da bi ga človek z veseljem in prido poslušal. Zdaj gre gor, zdaj gre z glasom dol, vedno enako dolgočasno javkanje je vse skupaj. Rihar, e, Gregor Rihar, ta je znal drugače! Tako jo je zaokrožil, da je šla v pete in v srce obenem, da je bil vsak kristjan vesel, ki jo je slišal pri službi božji.

Drugi časi so bili to, takrat je bila Agata še dekle in cerkvena pevka. Hodila je kakor srna, gledala živo, smejala se, kakor bi pozvonil novi srebrni cerkveni zvonček, ki so ga rabili samo o Binkoštih, ko je prišel škof vezat birmo. In najedala ni nikoli človeka, modrovala ni, kregala se ni. Kakor ovčica je bila: lepa, živahna, pa ponižna in skromna. Nekoč, pred Veliko nočjo, ko so prej peli pred božjim grobom, jo je srečal na temnih stopnicah, ki vodijo na kor. Drug drugega nista videla, pa sta treščila: tresk. On je letel nazaj na kor, ona dol s kora. Celo ob čelo sta zadela, njo je zabolelo, da je kar na mestu sedla. Tudi on je občutil, a ni sedel k njej zavoljo bolečine, ampak tako, ne da bi vedel zakaj. Sedel je in takrat je bilo prvič, da jo je objel okrog pasa, in zavoljo tega slučaja je prišlo menda do poroke. Vsaj povod je bil dan, svatba je sledila, veseli časi, mlada žena v sobi noč in dan ...

Organist se otrese takih misli in prične ugibati o novem župniku, častitem gospodu Koštomaju, ki se je preselil od nekod z Gorenjskega. Pokojnemu prejšnjemu župniku so rekli ljudje kar po domače “častiti gospod Andrej.” Sedanjemu je ime Anton, a noče, da bi mu kdo rekel “gospod Anton.” Tudi drugače ima svoje zahteve. Poprej, ko so pobirali po božjem opravilu darove za cerkev, je zaigral Janez Godbenik vedno kaj veselega in takega, kar so imeli kmetje radi. Mnogo takih stvari se je naučil od potujočih godcev. Na primer tisti marž, ki začne nizko, pa gre čedalje vile kvišku: tataratatata-ta — pa spet malo nazaj — ta. Enkrat je igral, pa je ukazal župnik: Nikoli več! Besede so pregrešne! Nepotrebno, ni res?! Kdo pa je izpregovoril kakšno besedo, kdo pa se je sploh oglasil razen orgel? Napev pa je vsak nedolžen, naj bodo že besede take ali take! V tem slučaju so bile tele:

Mraz je. Menda brije zunaj že burja, ali pa že celo sneg naletava. In sosedov pes, ko bi vsaj že sosedov Sultan prenehal tuliti! In oštir Kocmur naj bi zapiral ob nočeh kmalu gostilno. Mladi razsajači kričijo in vriskajo, da človeku zveni po ušesih. V hiši menda že vsi spijo. Teta Marjeta v podstrešni izbi, otroci spodaj v sobi in tudi Agata v sobi. Spi najbrž že, kajpada! Bog ve, preden zaspi, če ji pride na pamet, kako je zdaj in kako je bilo nekdaj. Saj je pravzaprav še mlada, še jako mlada. Čvrsta je, zdrava, močna. Bog ve, če se domisli nanj.

Pravzaprav ne bo zdaj več mogoče prenočevati zunaj v mrazu. Noči so vedno hladnejše, človek bi si nakopal bolezen in kaj bi bilo? Kdo bi preživljal familijo? Treba se bo seliti.

Včeraj se je prepirala Agata zaradi krompirja. Naročil bi ga bil lahko tam in tam, pa ga je tukaj in tukaj pri takem kmetu, ki je oderuh jako grde sorte. Šlo je naprej in nazadnje je dostavila: “Saj še jaz sploh več moža nimam!” Kaj si je neki mislila? Ali je rekla zavoljo krompirja, ali tudi zategadelj, ker živita takole vsak zase: ona v hiši, on v mrvi na hlevu?

Godbenik hoče obrniti svoje misli drugam.. Spomniti se hoče, kakšno mašo so peli lani o Vseh Svetih. Ali tisto “Pred Bogom pokleknimo,” ali ono “Pred stolom tvoje milosti,” ali to: “Oče večni v Visokosti, k tebi zdaj se bližamo.” Ne more uganiti. Če se ne moti; je pela Agata naprej. Ona je pela in poje še vedno najlepše. In tudi drži se lepo, kadar poje. Drugi in druge čudno nakremžijo pri petju obraz, ona ne. Gleda mirno, zastavna je, visoka, no, lepa pevka.

Brrr! Zunaj bo prav gotovo burja! In ta preklicani Sultan, da bi se že vendar enkrat natulil, in ti presneti razsajači ponočnjaški, da bi se že vendar enkrat navriskali in nadrli! Deloma od mraza in deloma od vrišča človek ne more in ne mora zatisniti očesa. Vse mogoče se mu blodi po glavi, pa je zato vedno bolj buden in čuječ, kakor pa zaspan. Še to mu pade v spomin, kako je nekoč sam zložil “Tantum ergo”. Zložil ga je res, res ga je zložil kar tako po umih, ker on ne pozna posebno not. Naučil je pevke, na koru so zaigrali in zapeli, pa ti gre po službi božji v zakristijo in se mu zasmeje novi župnik.

“Danes smo pa gorenjske poslušali! ‘Po jezeru bliz Triglava’ ste nam po latinsko zakrožili!” V zadregi je bil, na tihem je poizkusil in primerjal, pa je bilo res. Kdo pa bi si mislil, da se da zapeti na napev te gorenjske pesmi tudi “Tantum ergo”!? Agata se je smejala, da nikoli tega. To ji jako pristoja, če se smeje. Zobe ima lepe in bele, ustnice polne in rdeče, oči temne in velike, sploh — prav čedna je.

Zdaj spi, no, seveda spi. Ali pa tudi ne! Nemara se preklada po topli postelji, misli sem in misli tja, vse križem se ji plete in blodi po možganih in nezadovoljna je. Tiste besede, ki jih je dostavila, češ, da ona sploh nima moža, bodo najbrž pomenile to, da ni prav, ker sta tako vsak sam zase in ločena. Ona v sobi v postelji, on, mož, na hlevu v mrvi in mrazu. Tudi po katoliški veri ni tako prav. Celo pregrešno bi bilo, če bi človek omenil pri izpovedi. Kaj se hoče? Seveda so križi, povsod so križi, kje pa jih ni?!

Organist se je obrnil in pri tej priliki si je razgalil hrbet, da je bil očitno nejevoljen. Zazeblo ga je, kakor bi mu potegnil kdo z ledom po hrbtenici navzdol, ves se je pretresel in takoj je sedel. “Ja,” je zašepetal važno, “ja, ja, zdaj pa so že tisti časi pri kraju, ko se je spalo v mrvi pod streho. Če me vse moti, diši prav resnično po snegu!”

Godbenik je povohal in res je bil prepričan, da diši po snegu. Kaj bi zdaj ukrenil, je premišljal, ali bi ostal v mrazu na hlevu, ali bi bilo umestno, da bi se preselil med domače ljudi v hišo. Nocoj bi končno še lahko prebil, a jutri pa ostane prav gotovo kar na gorkem med štirimi stenami. No, nazadnje, če se preudari, mu pravzaprav tudi to noč ni treba prenašati zime in burje mraznice. In smešno je: on, ki ima prijetno stanovanje, on, ki je gospodar, in redi ženo in otroke, pa se potika po svislih kakor kak pastir ali sumljiv popotnik. Pa še tole je, zakaj pa se je oženil, če je mislil ločen živeti, če je mislil o sebi, da bo spal kje v mrvi ali listju, Agata pa na toplem v prijetni izbi!?

Organist vstane, se zavije v plašč, odpre vrata na plano in pleza previdno po lojtri na tla. Spodaj se ogleda, strese se od zime, ker je noč prav res mrazna in meglena. Tema je kakor v rogu” V bližini cvili sosedov Sultan, oštirjeva okna se svetijo iz megle kakor dvoje motnih in neznanih kresnic.

Godbenik odpahne počasi vežna vrata, odpre sobna in vstopi pazno in ponižno.

“Kaj si ti?” vpraša Agata, ki vidno še ne spi, ampak ugiblje o tem in onem.

“Ha-a-a-a-,” se zdrsne organist in pomane roke. “Tak mraz je kakor strup. Ni, da bi bil človek zunaj. Ne prenese!”

“Prav je, da si prišel!” pravi ona prav žensko-prijazno. “Prehladil bi se, kaj pa bi bilo?!”

Mož stoji sredi sobe, gleda sem in gleda tja, prav kakor bi ne vedel, kako naj bi storil. “Kaj še ne spiš, Agata?” vpraša po molku skoro v zadregi.

“Saj vidiš, da čujem!” se odzove ona tudi negotovo, kakor bi drugo mislila in drugo govorila.

“Glej jo, no, glej jo!” se oglasi še on, potem pa je pri organistovih vse tiho. Otroci spe, oče in mati spita, življenje teče enakomerno dalje: dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem.

Ko pa je leto dni v kraju, pridejo zopet na vrsto domači dogodki. Topot je hčerka in krstili jo bodo po materi za Agato.

Na hrastu, ki je stal ob robu gozda na desni strani, je spletalo svoje gnezdo dvoje črnih poljskih vran, valilo mladiče in jih izrejalo. Visoko v vrhu je stalo leto za letom gnezdo vprav tam, kjer so se razraščale na tri strani tri palec močne veje in napravljale z deblom da je bilo na tistem mestu že ozko, široko od kot. Poleti je varovalo gnezdo pred dežjem in solnčnimi žarki gosto listje vršnih vej in vejic a pozimi je to odpadlo, gnezdo je zapadel sneg, kadar je bil visok in težak, ga je čisto razdrlo, a kadar ni bila ostra zima in so bili zapadi neznatni, takrat je dočakalo nove pomladi. Mrazi, prevelika močevina in vedna vlaga so ga poškodovali vedno toliko, da ga je dvoje gnezdečih poljskih vran razkljuvala in spletla novega iz svežih prožnih vejic in suhih travic in si napravila tako po svojem okusu svoje domače ognjišče.

Samica je bila nekoliko manjša od samca, molklo temne barve je bila, ki ni prehajala v nobeno lepšo in svetlejšo. Oči je imela črno sive, neprijazne, nikomur zaupajoče in plašne, kljun črn in dolg in zgornji del na koncu nekoliko prikrivljen nad spodnjim delom, njene noge so bile svetločrne in kakor pokrite z luskami in na levi ji je manjkal na nazaj obrnjen na prstu črni krempelj. Izgubila ga je bila pred leti v silno hudi zimi.

Zapletla se je bila v zanke, nastavljene pred grmovjem in obsute s hrano, prišel je grdo in kuštrav fant, razmotaval jo, a jo pri tem tako neprevidno držal, da mu je izpolznila iz rok. V istem hipu je zagrabil po njej, ujel jo za krempelj na levi nogi in ji ga odlomil. Od takrat je bila brez njega, a zanke je poznala, zato se jim ni nikoli več bližala. In ljudi se je bala od takrat še bolj. Če je obstal človek sredi pota in gledal morda od daleč na njivo, kjer je sedela, se je dvignila nemudoma od tal visoko v zrak in odletela v daljo, odkoder ni bilo več videti človeka. Tudi pozimi, ko je vladala lakota, se ni nikoli bližala vasi. Njen drug ljubimec, je šel, najedel se je tam sam in tudi je prinesel.

In kadar je letel v mrazu in snegu na pot, je vselej prej nekako nemirno in nervozno poletavala krog njega, kakor bi se bala. Sedala je na njegovo desno in levo, poravnavala s kljunom njegovo perje v perutih, pa ono v repu, prav kakor bi se hotela uveriti, da mu bo mogoče uteči morda preteči nevarnost. In ko je odletel, je sedela kje na najvišjem drevesu ob robu gozda in gledala za njim. In ko je čepela dolgo, strmela enakomerno s sinjimi nezaupljivimi in plašnimi očmi proti [nejasno] da bi že videla samca, kako leti s hrano v kljunu proti njej. In spoznala ga je vselej še z velike daljave. Po letu ga je poznala, po mahanju peruti, pozdravila ga je z veselim krakanjem, zatrepala enkrat, dvakrat veselo s svojimi krili in mu jadrno letela naproti.

Samec je bil večji od nje, oči je imel tem lepše in svetle, njegovo perje se je spreminjalo v svetlomodro kovinsko barvo. Njegov kljun je bil čisto raven, noge črne in nepoškodovane, krila dolga in močna. V pogledu njegovih oči je odsevalo nekaj drznega, prešernega, zlobnega in nagajivega obenem. Njega še ni nihče ulovil, on je hodil pozimi varno med zankami in pobral počasi, brez nevarnosti vso hrano. Ljudi se ni bal. Dokler ni prišel človek tako blizu do njega, da bi ga lahko dosegel s palico ni odletel. Če je bil ob taki priliki na njivi, je iskal nemoteno hrane, če je bil v jeseni v koruzi, je obiral popolnoma brezbrižno svoj strok.

Nekoč, ko so peli mogočno naglas zvonovi, kakor redkokdaj pojo, in je prišla v deželo baš pomlad, je zletel pri odprtem oknu v prazno vaško hišo, vzel z mize kos pisanega kruha, ki je imel med rjavimi okroglimi progami silno sladke in sočne jagode, in z njim v kljunu veselo odletel.

Samica se mu je takrat smilila, ko je imela na nogi rano. V tistih časih je odstranjeval s kljunom prst in prah, ki sta se oprijemala bolnega in krvavečega prsta, hranil samico in ostal odtistihdob vedno pri njej. Na spomlad je pomagal spletati gnezdo, ko je samica sedela na jajcih in valila, je stal vse noči tik nje na veji in jo varoval, podnevi je hodil iskat hrane in ji jo prinašal in včasi je sedal za par ur tudi sam v gnezdu in valil namesto nje. Poleti je pital mladiče, učil jih letati, vodil jih po gozdu, kazal, kako je treba iskati živeža in kako se je treba varovati pred gozdnimi živalmi.

Tudi to pomlad je pletel gnezdo. Od vseh strani je prinašal drobne prožne vejice, zatikal drugo pod drugo in jih tako prepletal. Samica je pričela nesti jajca, sedela je v gnezdu noč in dan in gledala mirno in nekako vdano in plašnohvaležno v lepi spomladanski čas, ki je prerodil in navdahnil z novim življenjem vso široko in lepo naravo. Ves gozd se je oživil, nad njo in pod njo je že zelenelo hrastovo listje, spodaj v nižjih vejah so gnezdili majhni pisani ptički in peli od jutra do mraka.

Prišel je čas, izvalili so se mladiči, in na veliko čudo je ležalo med devetimi črnimi telesi eno, ki je bilo čisto bele, rožnate barve. Samica se je čudila molče, stala v gnezdu in gledala podse, a samec je od presenečenja zakrakal. S kljunom je rahlo obrnil čudnega mladiča in se tako prepričal, da je tudi spodaj popolnoma iste rožnate barve.

Beli mladič je istodobno z drugimi rastel in dobival svetlobelo perje. Njegov kljun je bil medlordeče barve, isto take so bile noge, a oči so bile rdeče. Ko je dorastlo devetero njegovih bratov in sester in se pričelo razgubljati po gozdu, je hotel z njimi tudi sam. Ali zasovražili so ga nenadoma — preko ene same noči. Zjutraj, ko se je hotel dvigniti s njimi v zeleno polje, so ga pričeli kljuvati vsi po vrsti; vsi so se zaletavali vanj in mu pulili z dolgimi črnimi kljuni belo perje. Bežal je od drevesa do drevesa, a jata deveterih bratov in sester se je drvila z glasnim krakanjem za njim. In spotoma so se ji pridružile tudi druge tuje vrane, ki so vse glasno kričale in ga podile po hosti semintja.

Od takrat, ko je stalo solnce že visoko, in prav do večera se je vrštilo divje in sovražno pregajanje. Ko je zašlo solnce in se je pričelo po gozdu mračiti, so se vrane kričaje razletele na vse strani in se izgubile po visokih drevesnih vrhih.

Beli mladič je ostal sam v nizkem mladem in gostem smrečju, ki je rastlo v gručah ob gozdni poti. Stal je na tleh, dihal z odprtim kljunom in zasopljeno, peruti je povešal od trudnosti tako, da so se dotikale mahovitih tal. Z rdečimi očmi je begal plašno med odprtinami, ki so jih puščale temnozelene smrečne veje, obmiroval z glavo in se plaho stisnil k zemlji, kadar je začul zgoraj kje v vrhu krakanje vrane, poslušal tako dolgo in zlezel naposled počasi iz smrečja na plano.

Zletel je od tal v vrh bližnjega bora, pogledal proti hrastu, kjer se je rodil, in se dvignil v tisti smeri nad gozdnimi vrhovi v še soparni večerni zrak. Ko je tako nekaj časa letel, je opazil velikega ptiča, ki se je bližal od desne naravnost proti njemu silno naglo. Spoznal je kragulja, pričel je leteti na vso moč in krakal je na ves glas. Nad gozdnimi vrhovi se je dvignila nenadno s krakanjem priklicana jata vran, obstala za hip visoko v zraku in se zapodila z brzim poletom in divjim sovražnim kričanjem za kraguljem, ki je lovil mladiča. Nove jate vran, ki so se pojavila v ospredju, so mu preprečile pot, troje, četvero velikih sivih vran se je zagnalo vanj, ko se je skušal okreniti, zagrabilo po njem z močnimi in velikimi kljuni in mu izruvalo velike šope perja, ki je padalo v mirnem večeru v malih ovinkih naravnost doli proti gozdnim vrhovom. Tudi kragulj je kljuval na desno in levo, gledal s svojimi hudobnimi očmi okrog sebe in grabil z ostrimi in močnimi kremplji po vranah, ki so se trle v veliki gneči krog njega. Kljuvale so z ostrimi kljuni po njegovi glavi, silile mu v oči, pulile perje iz peruti, iz repa in kričale kakor besne. Kragulj je opešal, spustil se je naravnost doli proti gozdu kakor kamen in izginil tako mahoma med vrhovi. Vrane so se spustile za njim, dvignile se nato kvišku visoko v zrak, letale v širokih krogih nad že mračnim gozdom in kričale ponosno, kakor bi slavile tvojo zmago.

Beli mladič je bil dospel v tistem času do hrasta, kjer se je rodil. Njegova mati, plaha samica brez kremplja, na nazaj obrnjenem prstu leve noge, je sedela tik praznega gnezda in čula. Samec se je bil odzval krakanju, ki je bilo vstalo nenadno v zraku, odletel je bil, in zdaj je čakala samica nanj, gledala s plašnimi očmi v noč, stala na eni nogi in pričenjala polagoma dremati. Šum, ki ga je povzročil med vejami njen beli mladič, jo je nekoliko predramil. Stegnila je levo perut in ob njej levo nogo, stresla perje, široko odprla kljun in zazdehala in se okrepila počasi proti mladiču, ki se je ustavil na veji nad njo, gledal zvedavo in nekako vprašujoče nanjo in sklanjal pri tem glavo in vil vrat na levo in desno. Samica je zletela k njemu, pričela mu popravljaj po glavi perje, hodila okrog njega po vejah in se stisnila naposled tesno k njemu in obmirovala.

Ko se je vrnil samec, je beli mladič že spal. Stal je na eni nogi, glavo je imel zataknjeno pod levo perutnico in pri dihanju se je njegovo telo rahlo in enakomerno zibalo. Samec je sedel k samici in ko je pogledal preko nje na belega mladiča, se je stegnil in ga hotel menda okljuvati. A tudi samica se je stegnila istočasno, prijela poltrdo in polljubeznivo njegov kljun in ga potisnila v stran. Samec se je oglasil na vse to z nekakšnim grgrajočim glasom, potem je poravnaval svoje perje, pričel dremati, zataknil glavo pod perut in naposled mirno zaspal.

Noč je bila primerno tiha. Sove so letale po njem in skovikale tuintam, ali redko. Tudi čuk se je včasi kje v bližini oglasil in enkrat je zalajala prav spodaj pod hrastom lisica. Gledala je na drevo, opazila belega mladiča in mislila, da je golob.

Pred polnočjo ni bilo nikakšne sape, a po polnoči je pričel pihati čisto rahel veter. Popolnoma nalahko se je majalo hrastovo listje in šepetalo komaj slišno in silno skrivnostno. Ko se je pričelo daniti in se je razlilo po zraku od raznih strani zvonjenje, se je ozračje zopet do malega pomirilo. Od listja je visela rosa, tuintam kapala v debelih svetlih kapljah na veje in listje, ki je rastlo nižje, in od tam na mah in steljo.

Vrane so se prebudile zgodaj. Samec in samica sta stresala svoje perje in ga poravnavala s kljunom, beli mladič je spal zelo razšopirjen tako dolgo, dokler ga ni predramil samec, ki mu je izpulil iz perutnice dolgo pero. Mladič se je stresel, plaho je dvignil glavo in se stisnil v tesno kepo, a samica je vzela samcu iz kljuna belo pero in se kazala, kakor bi hotela braniti. Skočila je med samca in mladiča, a samec je kljuval preko nje po mladičevem belem perju in se vmes tiho, nekako jeznogrgrajoče oglašal. Samica je branila resnično, prestrezavala samčev kljun, in ko je zadel samec mladiča enkrat vprav nad kljunom, da se je pokazala živordeča kri, se je nenadoma razljutila. Razprostrla je peruti, zakrakala je dvakrat, trikrat naglas, odprla nekoliko kljun in se zagnala v samca. Kljuvala ga je po glavi in po hrbtu, njegovo črno, v modro kovinsko barvo se izpreminjajoče perje se je lovilo po listju in vejah nižje spodaj, a samec se ni branil. Miroval je, zatisnil parkrat oči, ko ga je izkljuvala baš po temenu, naposled se počasi dvignil na vejo, ki je rastla višje, zakrakal s čisto vsakdanjih odurnim glasom in odletel. Vzpel se je visoko v zrak, letel enkrat, dvakrat v krogu nad tistim krajem, nato se obrnil naravnost proti goram in odletel v visoki ravni črti.

Samica ni gledala za njim. Mladiču je poravnavala perje, skušala mu odstraniti kri, ki se je bila zbrala v živordeči kaplji na njegovem kljunu, in končno je odletela z njim v polje. Tam mu je poiskala hrane, sama mu polagala v kljun in ga branila pred vranami, ki so se zaletavale vanj. In hodila je od tistih časov vedno z njim. Skupaj sta spala na hrastu tik gnezda, zjutraj sta skupaj letela na kraj, kjer sta bila sama in sta lahko nemoteno iskala hrane, v popoldanski vročini sta čepela v gostem grmičevju ob samotnem potoku in na večer, ko so se že vsi gozdni prebivalci pomirili, sta letela večinoma na skrivaj in nizko ob robu gozda proti hrastu, kjer sta prenočevala.

Beli mladič je rastel naglo in je bil že skoro prav tako velik kakor samica. Ali čez prsi je bil drobnejši, njegova glava je bila manjša, kljun krajši in ožji in skoro sličen golobjemu, noge tanjše in slabše, a njegove rdeče, velike oči so bile še daleč bolj plašne in nezaupljive kakor samičine črnosive, neprijazne in neverne oči.

On se ni bal samo ljudi, ampak tudi vsakega ptiča, ki je bil vsaj njegove velikosti. In nekoč se je celo dogodilo, da je bežal pred vrabci. Za hip je bil sam na njivi, priletela je jata vrabcev, sedla krog njega, kričala vanj, šopirila se in zaletavala proti njemu, a on se je preplašil nenadoma in zletel. Tiho je letel, ne visoko nad zemljo, kakor tat je bežal skrivoma ob meji in se naglo skril v gostem grmičevju. Tam je dihal ves zasopljen, spustil peruti do tal in se tresel po svojem belem slabotnem telesu.

Samec se ni vrnil nikoli več. Mogoče je, da se je samica kdaj spominjala nanj, takrat morda da so ga iskale njene nikomur zaupajoče oči, ko se je dvignila včasi ob jutrih nenadno visoko nad gozdom kvišku, letala tam semintja v dolgih vijugastih črtah, obstala za hip na mestu, trpala naglo s perutnicami in strmela tja nekam daleč proti goram. Nekoč je tudi odletela v tisto stran zjutraj navsezgodaj in vrnila se je šele takrat, ko je bilo zašlo solnce in se je po naravi polagoma mračilo.

Beli mladič je bil prepuščen tisti dan čisto samemu sebi. Zjutraj se je spustil varno po hrastovem vejevju do zadnjih vej in zletel od tam na tla. In ko je tako iskal ob robu gozda hrane, mu je udaril mahoma na uho silen pok, vse krog njega so se zarila v zemljo majhna svetla zrna, drobci prsti so odleteli v zrak, rjav pes je letel preko polja proti njemu in tam daleč je vpil visok, bradat človek: “Bela vrana, bela vrana!”

V hipnem in silnem strahu se je dvignil v zrak, visoko se je vzpel in letel tja proti drevesu, ki je stalo globoko v dolini. Počilo je vnovič in čisto mimo njegovih oči je zletela množica drobnih svetlih zrn, ki so se zasvetila v solnčnih žarkih kakor rosa. In tako vdrugič prestrašen je letel na vso moč v vijugasti črti dalje in dalje. Čez dolino, čez holm, čez novo dolino, čez nov holm in ustavil se je šele takrat, ko je bil tako truden, de je padel čisto brez moči na zemljo. Na solnčnem, visokem kraju je bilo to, solnce je upiralo tja na vso moč svoje žarke, pripekalo je in žgalo, a on je ležal tam na goli zemlji s široko razprostrtimi belimi perutnicami, z odprtim kljunom, težko sopeč in z napolzastrtimi trudnomeglenimi očmi. Ure so tekle, a mladič je ležal razprostrt na vroči zemlji. Čez dolgo naposled se je oprl na noge in šel opotekaje in kakor slep zdaj naravnost dalje, zdaj na desno in zdaj na levo. Razpete peruti so se vlekle po zemlji za njim, rep se je drsal zadaj po tleh, trepalnice so postajale težje in težje, dvigal jih je šiloma in z naporom in strmel v nedoločeno daljo z rdečimi motnimi in zmešanimi oči. Suhi kljun bi bil rad kje omočil, nečesa hladnega bi bil rad, opotekal se je dalje in obležal zopet na planoti. In ko je tako vnovič miroval, je padla nanj kakor kamen težka ptica. Oprijela ga je z ostrimi kremplji, ki so se zapičili globoko v njegovo meso, izkljuvala je v hipu blodne oči, vso glavo je razkljuvala in srebala z željno strastjo njegove bele vodene možgane. In raztrgala je vsega, vsega razkljuvala in požrla. Nato se je dvignila v skoro navpični črti v višave, zazibala se visoko v zraku kakor čoln na viharnih valovih in izginila v daljavi.

Ko se je delal mrak, se je vrnila na hrast samotna samica. Gledala je, iskala po vejah, spustila se v zrak, ozirala se po daljavi in krakala, ali oglašale so se tuje, neznane vrane. Priletele so bliže, odletele so zopet in se razgubile med mračnimi gozdnimi vrhovi. Belega mladiča ni bilo, samica se je vrnila v hrast in tisto noč prenočevala prvikrat sama po silno dolgem, dolgem času. In tako je bilo potem vso vrsto noči.

A nekoč, ko je bila že pozna jesen, ko so pota še pomrzovala in je bila slana že davno zamorila vse rože, se je njeno življenje mahoma izteklo. Ponoči, ko je spala, se je naenkrat prebudila, v njeni notrini se je nekaj stiskalo in krčilo, zakrakala je enkrat, dvakrat od hipne bolečine, izgubila na veji ravnotežje in se prevrnila tako vznak, da je visela na nogah. In tudi iz prstov je odhajala moč. Popuščali so drug za drugim, peruti so visele od nje, pričela je padati od veje do veje in naposled je obležala mrtva na vlažnih gozdnih tleh.

Hladna noč je bila takrat in prvi led se je delal po gozdnih lužah. Tiho je bilo vse, samo hladen dih je šel preko dalje, neka neznana mrzla moč, ki je umorila zadnje zelenje.

Tisti človek, ki gre po Nikolajevem mostu, ki je star, suh, globoko zamišljen in ima sivo špičasto brado, je vpokojeni gimnazijski profesor Andrej Ščetinar. Filolog je. Zdaj na stara leta preobrača stare knjige in foliante, pa stika v njih za takimi besedami, ki so kakorkoli zastarele, nekoč v rabi obtičale in prišle popolnoma iz jezikovnega prometa. Vsake take najdbe je on nepopisno vesel, vendar sam v sebi. Ob takih prilikah hodi po svoji sobi gor in dol in misli in se na tihem zadovoljava. Nima rad, če ga moti žena Ana in celo neljubo mu je, če se hoče z njim zabavati njegova edinka, gospodična Marica. Mlada je, šali se vedno, govori stvari, ki on nima z njimi nikakega stika. Naenkrat nastane med njima istinita disharmonija. Ona pripoveduje n. pr. o najnovejši pariški modi, on pa je našel dvoje starinskih izrazov in jih meni priobčiti v prihodnji številki tistega mesečnika, ki ga urejuje njegov prijatelj. Slovnica, etimologija, slovniški paberki in pariška moda, to ne sodi skupaj.

Ščetinar je dospel do ulice in hiše, kjer stanuje njegov prijatelj urednik. In ravno na pragu se je spomnil, da mu je izročila hčerka rdečo rožo za prijateljevega sina, ki je njen zaročenec. Domislil se je, zdaj tiplje po žepih, pogleda okoli sebe, če mu ni ravnokar pela na tla, ali rože ni. Spominja se, da je bila zavita v tenek bel papir. A — morda je izgubil tudi rokopis (Paberki, Kaput LXXXL. Glej istega letnika št. V.)! Ne! Rokopis je točno v malhi, a rože ni v nobenem žepu. Tudi v hlačnih žepih ne. V suknji je listnica, zadaj v hlačah denarnica, spredaj robec, sicer je prazno.

“Saprament, saprament! A! To je sitnost!” se meni sam s seboj. “Kaj sem jaz za take stvari?! Naj si najame postreščka!”

Govori tako, pa istočasno v mislih sklene, da je najbolje kupiti v bližnji cvetličarni enako rdečo rožo in jo oddati in o stvari molčati. Takoj stopi v prodajalno, kupi vrtnico in se napoti v prijateljevo stanovanje.

Urednik stanuje v prvem nadstropju na ulico. Vdovec je, pri sebi ima svojo preprosto sestro in svoja dva sina. Mlajši je jurist, starejši suplent. Ta zadnji je ženin profesorjeve hčere.

Sestra ga sprejme tako vljudno, kakor človeka, ki je že več kakor domač, torej vsaj sorodnik. “To je lepo!” hvali po poti, ko ga vede v sobo. “To je krasno, gospod profesor, da ste nas obiskali. Kaj je lepšega za nas, kakor je vaš poset!”

Profesor je star in suh, v hrbtu upognjen in zdaj, ko se je po stopnicah zasopel, neprenehoma maha po zraku njegova ozka, srednje dolga in špičasta brada. “Sta visoko!” pravi skoro brez glasu in privleče iz žepa v papirju rdečo rožo. “Tole je dala naša Marica za vašega Vladimirja!”

Urednik je v sobi, debel je in močan in kadi kakor Turek. Čita rokopise in tik njega stoji pleten koš, ki je visok kakor miza. “O!” pozdravi s košatim glasom. “Da, si mi zdrav, prijatelj!” Vstane in krepko stisne roko. “Sedi in povej, kaj bo novega!”

Profesor sede, malo pogleda po sobi, seže v malho in prične sukati po svojih koščenih in tenkoprstnih rokah droben rokopis. “Posrečilo se mi je nekaj najti!” pravi. “Je posebno etimološko jako zanimivo. Tukajle, prosim: Peberki, Kaput enainosemdeseti. Tudi se mi je zdelo potrebno opozoriti čitatelja, da sem o podobni stvari razpravljal že v istem mesečniku. Zato sem pristavil: Glej istega letnika številko peto! Upam, da boš lahko porabil že v prihodnjem zvezku!”

“Hvala ti!” odgovarja urednik s košatim glasom. “To je gotovo, da rad porabim in da sem vselej vesel, kadarkoli prejmem kaj iz tvojega peresa. Vendar je gradivo za to številko že določeno, že v tisku, torej vidiš, da bo skoro treba odložiti tvoj cenjeni prispevek na drugi mesec!”

“Ne vem, ne vem, kako bi bilo!” maje profesor drobno glavico in razlaga s suhim glasom. “Če me ne bo posebno prijela naduha in srčna napaka, dogotovim v kratkem daljšo slovniško stvar (gospod profesor dvigne desno roko s stegnjenim palcem in jo začne tresti v zraku), ki je jako važna! Tiče se kočljivih ortografskih napak, ki so jih zanesli nekateri mlajši pisatelji v naš književni jezik. Stvar bo najaktualnejša!”

“Res, prijatelj moj,” govori debelo urednik, “jaz sem v zadregi! Da bi bil prišel ti dva dni preje — ali tako so stvari v tisku.”

Profesor opre desni komolec ob mizni rob, položi dlan nad oči in maje s čelom sem in tja. “Slabo, slabo!” govori. “Jezikoslovec treba, da je vedno čuječ. Kakor mornar, ki čuje na barki, tako naj varuje on našo jezikovno ladjo. Ali če mu niso dane možnosti, če se ga zadržuje pri netočnem objavljanju, ali če se zapostavlja njegovo delo spričo drugih beletrističnih spisov to, moj dragi, ne bo rodilo sadov!”

Profesor umakne roko, brezbarvne ustne za sivimi brki so suhe in slične nagubanemu papirju, in po vsem obrazu mu leze piker smehljaj.

“Je križ!” vzklikne uradnik, kakor bi se kregal in potolče z debelo pastjo ob mizo. “Težava je to, biti dandanes uradnik. Vsak sotrudnik ima svojo stvar za najvažnejšo. Novelist novelo, pesnik pesem, slovničar slovnico, kritik kritiko! Vsi ste iz enakega testa! Pri moji veri!”

Na profesorjevih licih se je pokazalo na vsaki strani tam, kjer rasto pod očmi prve sive dlake, dvoje ali troje kapljic črnikasto rdeče krvi. Nenadoma je vstal in izpregovoril: “Če bi ti bilo moje sodelovanje odveč, prosim te, bilo bi mi jako žal, ali jaz bi moral —”

“Ne, ne! Ne sodi napačno!” hiti urednik, vstane naglo, posadi profesorja nazaj na stol, vzame iz njegovih rok rokopis in ga prične takoj čitati. “Jaz ti ustrežem, na vsak način.” in mrmra zase.

“Če gre samo za to,” prične profesor s rezkim patosom in s tresočim glasom, “da ti meni ustrežeš in ne za znanstveno, za špecielno filološko pridobitev, potemtakem mi ni mogoče drugače, kakor da hm, hm — —”

“Ali — saj si vendar človek!” rohni in ga miri urednik. “Ne štej besedam zob, duša prijateljska, kdo te je mislil žaliti?! Gre se tukaj —”

“Čisto krivo!” seže naglo vmes profesor. “Gre tukaj itd. Brez ‘se’”

“Torej naj gre za karkoli!” bobni urednik in zasopljen glasno diha. “Da bi tebe kdo mislil žaliti, za to gotovo ne gre! Čakaj, da prečitam, pa nesem takoj v tiskarno!”

Urednik se nasloni z levim komolcem na mizo, z levo dlanjo podpre svojo težko rdečo in debelo glavo, v desnici drži dolg rdeč svinčnik in čita rokopis. Profesor strmi vanj in po trepalnicah, brkih krog ust in koncih prstov se mu pozna, da je vznemirjen. Trepalnice utripljejo, kakor bi poskakovale, brki se stiskajo in raztezajo, zbližujejo in redčijo, konci prstov pomajujejo in vztrepetavajo.

Zdaj je urednik nenadoma privzdignil desno roko, uprl rdeči svinčnik v rokopis in — profesor se je naglo dvignil in razprl oči — napravil iz čisto pravilnega in umestnega podpičja dvopičje. Pri tem ni črhnil besede, položil roko nazaj k robu in čital dalje. Profesorju je zardelo levo uho, kakor bi ga zavil v škrlat. Na čelu nad desnim očesom se je pojavila naenkrat ostra in trpka zareza, ki je dozdaj sploh ni bilo opaziti.

Urednik je zopet dvignil svinčnik in ga mahoma zapičil v rokopis. Profesor se je vzpel še više, život se mu je stegnil kvišku, kakor bi bil iz gumija, rame so se dvignile skoro do srede glave. Urednik je napravil iz vejice piko, prečrtal “in”, pa pričel naslednjo besedo z veliko začetnico.

Tiste kapljice krvi, ki so se bile pokazale pod profesorjevo kožo med prvimi sivimi kocinami pod očmi, so se povečale in nekako razlezle po žilicah, ki so se predle dalje proti nosu kakor rdeča pajčevina. Konec nosa je bil zlasti gosto preprežen in skoro popolnoma rdeč. Tudi desno uho se je pričelo razgrevati.

Urednik je obrnil zadnji list, pa zopet nepričakovano zabodel svoj rdeči svinčnik v rokopis. V drugo je napravil iz vejice piko, prečrtal besedico “ker” in napravil iz odločno pravilnega oziralnega stavka glavni stavek. Nastopni besedi je zapisal z veliko začetnico.

Profesorju je bilo v tistem trenotku, kakor bi ga oblili s kropom. Iz senc mu je skočila na vsaki strani palec debela črna žila, ves obraz so razrile čmerne brazde, oba ušesa sta žarela kakor v ognju, obe rami sta peli obenem navzdol in pokazal se je tenek in nenavadno dolg vrat, kakor zvezan iz trdih in rjavih žil.

Mahoma je vstal, strgal rokopis izpred urednika, zgrabil klobuk in hlastno odhitel iz stanovanja.

To se je zgodilo ravno nekako okoli pete ure popoldne. Vladimir je bil že prišel iz šole in hodil po sosednji sobi, jurist Dragotin je igral klavir in teta Agata je žvenkljala v kuhinji z žlicami in pripravljala kavo. Profesor Ščetinar je pri svojem odhodu glasno loputal z vrati, vsi ljudje v stanovanju so ga čuli, prišli v gospodarjevo sobo in izpraševali po vzroku.

“Ali sta se skregala?” je vprašal Vladimir nekoliko zasmehljivo, kakor je najrajši govoril.

“Ali je kaj narobe?” je vprašal navdušeno jurist in teta Agata je po priznani ženski skrbnosti sklenile roke: “Za božjo voljo, Anton, kaj pa sta imela? Drugače lazi kakor senca po ulicah, zdaj pa je planil skozi vrsta in bežal po stopnicah kakor vihar. Glejte, tole rokavico je izgubil!”

Teta privleče iz žepa staro rokavico in sama in Vladimir in Dragotin, vsi jo ogledujejo.

“Postarana rokavica!” se smehlja Vladimir. “Mislim, da bi jo bilo treba pred eventuelno porabo razkužiti zavoljo slovniških bacilov!”

Dragotin se zasmeje, teta Agata ne čuje ničesar, v brata gleda, ki sedi na stolu za svojo mizo obrnjen po sobi, in živahno izprašuje. “Oh, Anton, povej nam no, povej, kaj sta si skočila v lase?”

“Saj jih nobeden nič nima!” doda Vladimir, “Sicer pa k stvari, torej kaj je bilo?”

“Norec!” brusne gospod Anton in še vedno globoko sope. “Najkrajše povedano: popoln norec. Ta slovniška čreva mi prinaša, jaz pa naj jih objavljam, pa pitam svoje čitalce hočeš nočeš z njimi. Kaj pa še, sakrament, le pripravi se! Kaj misli, da je moje potrpljenje kakšna zastarana trakulja, kakšen zajček za zdravniške eksperimente, kaj? Ne boš, za vraga da ne! Nej te odnese satan!”

“Pa kako je bilo?” se zanima Dragotin.

“Kako je bilo!” se jezi urednik. “Takole, na: On, suhi Ščetinar, pride, sede, mrmlja nekaj, pa začne vleči iz žepe papirnata slovniška čreva. On: tiskaj takoj! Jaz: je že vse v tiskarni. Prepozno! On žužnja: zapostavljajo me, prezirajo, drugo rinejo naprej in tako. Jaz: daj sem, strela jasna, molči samo, pa bom takoj odnesel v tiskarno!! Pričnem tako čitati, pa naletim na stavke, ki se vlečejo kakor romanje v sveto deželo. Napravim tu piko, tam podpičje, pričnem z veliko začetnico, pa ti ta suša naenkrat poskoči, kar takole na lepem ti odleti s stola kakor žoga, zgrabi rokopis in zleti skozi vrata. Znorel je, satan me hlastni, če sem rekel napak!”

“Nori, nori!” pravi važno Dragotin. Vladimir vso stvar vidno manj uvažuje, na zofo sede, nasloni se nazaj in posmehljava: “Pa bi mu bili natisnili!” pristavlja. “Zdajle je ravno primerna prilika! Rekli bi bili: “Na, ljuba duša, za poročno darilo ti natisnem vse, kar za ta mesec prineseš.”

“Saj sem hotel!” sope gospodar. “Ali tiste stavke sem moral popraviti. Kaj je večnost proti njim?! Petelinov vzdihljaj, prokleto! Nočem lagati, ali čitalec umrje, predno pride do konca. Sape mu zmanjka, pa se zaduši. Tri sto strel naj me osmodi, če ni resnica!”

“Ali za božjo voljo, Anton,” toži teta, “kaj bo pa doma počel? Ali se ti nič ne smili gospa Ana in gospodična Marica, ki je že skoro naša? Nisi prav napravil, Anton, saj si jako prebrisan, to pot pa le nisi prave pogodil!”

“Kaj pa bi bil napravil?” vprašuje jezno gospodar. “Kaj naj bi ga bil za gleženj ujel, ko je švignil skozi vrata? Kaj nisem tudi jaz profesor v pokoju, pa ne norim kakor on! Da bi mu dal satan babje pšeno zobati, strela jasna!”

“E, veste kaj!” misli Vladimir, “vi ste malo prehudi, on pa je malo presiten. Vsak je na svoj način star!”

“Kajpada, glej ga!” se prepira gospod Anton. “Kdo pa je odgovoren za list, ali ti, ali jaz, ali on, gospod dolgočasnež Ščetinar, to bi rad vedel! Če je kaj narobe, pa vse po meni pade! Kdo pa je urednik, se vpraša, pa smo skupaj!”

“Oh, Anton, to si pa prav zares narobe napravil!” potoži teta Agata. “Vidiš, gospodična Marica je nevesta našega Vladimirja, Bog ve, kako bo in sam Bog daj, da bi bilo dobro!”

“Kako bo, kako bo!” ponavlja urednik in mrmra predse. “Če misliš na tisto svatbo, no, manjka se žensk, kakor mravljincev jih je, posebno še nevest, kakor egiptovskih kobilic ...”

“No, no!” ga opozori Vladimir. “Le počasi. Takole čisto po vaše tudi ne pojde!”

“Kaj pa ste prišli nadme?” se naenkrat razkači gospodar, vstane in je rdeč kakor puran. “Kar poberite se, odkoder ste se natepli v mojo sobo! Vsak po svojih poslih, kar naprej!”

Agata in Vladimir odhajata, Dragotin pa zaostane in reče: “Oče, moja častna beseda, jaz se potegnem zate!”

“Ti se potegni za svoj nos, Dragotin!” odgovori urednik, prime za kljuko in zapira vrata za njim: “Izgubi se, marš! Sapramenski krokodili, vrag in satan ...”

Drugo jutro je napočil ravno mesec junij. Zunaj je bilo toplo in solnčno in tudi v sobo profesorja Ščetinarja je sijalo svetlo poletno solnce. Sedel je pri mizi in široka solnčna pega je ležala na njegovi nočni suknji in spreminjala njeno barvo iz rjave na rumenkasto.

Gospod profesor je bil ravnokar pozajtrkoval in pozvonil služkinji, da pride po posodo. Včeraj zvečer in danes je popolnoma sam. Slabovoljen je, svoje stvari premišlja in tudi domače družbe ne mara.

Služkinja pride v sobo, pobira posodo in ko hoče oditi, prične mečkati profesor svojo brado in se oglasi; “Prosim vas, Lenka, da bi tudi kosilo prinesli v mojo sobo. Za zdaj pa naročite moji hčerki Marici, da me obišče!!”

“Ali takoj?” vpraša dekla.

“Kmalu!” odgovori profesor in ostane sam. Vstane izza mize in prične šetati in premišljati. V tej nočni suknji, ki je nekako bledorjava, obšita z zelenimi trakovi, preohlapna in predolga, se zdi njegova postava še neznatnejša in klavrnejša kakor sicer. Guba iz močnega blaga dela na hrbtu nenaravno grbo, ki ga izpreminja skoro v karikaturo. Na nogah ima rdeče in razhojene sobne opanke in peti pri obeh sta znatno izpodviti na zunanjo stran. Na brezlasi glavi ima čepico, ki komaj zakriva plešo.

Tako copati počasi iz kota in premišlja. Včerajšnji dogodek mu ni dal miru ponoči in mu še sedaj trapi glavo in misli. V zadnjem hipu se mu je zazdelo, da so zadaj za tem dogodkom še drugi mladi ljudje, najbrž cela tropa, in vsi hočejo napraviti sebi prostor in izpodriniti stare. Neke vrste zarota se je sklenila proti njegovemu javnemu delovanju. Potisniti se ga hoče na stran, napraviti nevažnega, popolnoma zatreti ga menda želijo.

Teži ga vse to, mori, in ko vstopi v sobo Marica, obstane in pogleda vanjo, kakor bi se prebudil iz sanj. Počasi stopi k njej, prime jo z obema rokama za glavo in jo poljubi na čelo kakor vedno. “Sedi!” ji veli in ji pokaže zofo v kotu. Sam prične zopet šetati gor in dol.

Marica je mlada in lepa in ga ogleduje zdaj začudeno. Na zofi sedi, ne naslanja se na njeno naslonjalo s hrbtom, ampak na roke se opira na desni in levi in se na lahko guga z gornjim životom od zadaj naprej. Lase ima velike in črne in na desni strani spredaj v njih rdečo rožo. Tudi na mladih in polnih prsih se neznatno giblje enaka roža.

Profesor se ustavi nekako v sredi sobe, obrne se proti Marici in prične ogledavati nohte: najprej na levi roki, in potem še na desni. “Jaz še nisem tega nikomur pravil,” prične s svojim suhim glasom, gleda nohte leve roke in dvigne včasi oči do dekleta. “Nisem še tega pravil tvoji materi, moji ženi, in tudi nobenemu izmed svojih prijateljev še ne! Hm, hm! Stvar je po mojih mislih taka, da je bolje, če vem njene podrobnosti samo jaz in tisti, ki je slučaj zakrivil. Ta ‘tisti’ je profesor Gustinčič, moj prijatelj.”

Profesor molči, prične ogledovati natančneje nohte desne roke, ki jo zanese v ta namen čisto k obrazu, Marica postane nenadoma pozorna, pomaje naglo s stopali, ki gledajo majhni in lepi Izpod pisanega krila in zastavi vprašanje: “Kaj pa je? Kar hitro povejte!”

“Reči moram,” prične zopet profesor, umakne desnico od obraza in prekriža obe roki zadaj pod hrbtom, “reči ti moram, da je nastal med menoj in gospodom Gustinčičem, odločen nesporazum. Prišla sva si v nasprotje, ki — ni moja lastnost, da bi v življenju kaj pretiraval — ki — to poudarjam, utegne biti za naju oba življenskega pomena. Vsaj zase vem, da se posledice tega nasprotja ne bodo nikoli čisto izgubile iz moje notranjosti.”

“S katerim Gustinčem to, ali z Vladi —” vpraša naglo in radovedno Marica.

“Z gospodom Jožetom Gustinčem, profesorjem v pokoju,” poudarja profesor. “Ta konflikt je ravnokar nastal, je tak, da ni misliti na poravnanje. Naša obitelj pa stoji ravno pred korakom, ki naj bi z njim stopila v sorodske vezi obitelji Gustinčičeve. Kot gospodar, kot legitimni oče tiste, ki se hoče vezati s sinom mojega protivnika, mislim, da mi sodijo nekatere pravice!”

“O,” se začudi Marica. “Kaj pa bo to?”

Profesor ji da z roko in z izrazom suhega in čemernega obraza znamenje, naj molči, in govori sam dalje: “Zakonska združitev je možna le tam, kjer se ljudje medsebojno razumejo!”

“O,” seže Marica v besedo. “Jaz in Vladimir se vendar izvrstno razumeva. Torej!”

“Čakaj, dete, čakaj!” svari suhi profesor z glasom in z roko. “Dve obitelji vendar ne moreta vezati svojih članov z vezmi svetega zakona, če si nista posebno naklonjeni. To je jasno. Moji starši in tvoje matere in moje cenjene soproge starši so se tako ljubili, da so si padli okoli vrata tudi takrat, če so se srečali na cesti. Sedanji kazus pa je drugačen. Mi živimo v sporu z obiteljo Gustinčičevo in zato smatram zaroko med teboj in mladim Gustinčičem za razdrto!”

“Kajpada!” je planila Marica na noge in zacepetala, da se je soba pozibala. “Nikoli ne boste tega učakali, nikdar, je vse zaman, pa če se postavite vi vsi skupaj, kar vas je starih in čemernih ljudi, na glavo. Kaj pa še, kajneda! Kar rekel bo kdo, pa bo zaroka razdrta. Saj to ne visi kar tako v zraku,” in gospodična Marica miga z drobnimi prstki nad čelom, pa se takoj nato odločno potreplja po levi strani svojih mladih grudi in zakliče: “to tiči v srcu!”

Profesor Ščetinar prične zopet ogledovati nohte in to pot na obeh rokah naenkrat, privzdiguje malo oči in ogleduje Marico, od kašlja se in se glasi: “Nisi še polnoletna, in dokler nisi, sem jaz gospodar nad tabo!”

Marica topotne z nogo, stisne drobne pasti, mahne z njima resolutno ob životu, pa sigurno izjavi: “Polnoletna gor, polnoletna dol! Vladimirja imam rada, on bo moj, pa basta!”

Profesor nese levo roko na hrbet in vpraša izpod čela: “Ali veš, kaj so to zakoni? Hm! Tako se sme ravnati in če ne z lepo, potem z grdo!”

Marica naenkrat zardi, hudo se ji stori, omahne nazaj po zofi, skrije obraz, joka in ihti skozi prste: “Ali ste vi moj oče, ali imate vi zame kaj srca, ali ste vi ...

Onstran vrat v sosednji sobi vstane šum, kljuka zaškriplje in gospa Ana, visoka, in močna, v črnem krilu, ki se vleče za njo, stoji tostran praga. “Kaj pa imata?” vpraša začudena, stopi bliže k Marici, ki ihti in naglo pripoveduje: “Naš oče pa Vladimirjev oče sta se nekaj sprla zaradi svojih stvari, zaradi papirnatih modrosti, zaradi mišje dlake, zdaj pa naj bi jaz zato pustila Vladimirja. Kako, če ga imam pa rada!”

“Kdo to hoče?” vpraša mati.

“Naš oče!” odgovarja Marica. “Same kosti so ga že od sitnosti, pa še ne neha! Oh, da moram biti jaz tako nesrečna!”

“Kaj pa ti pride na misel vpraša gospa Ana svojega soproga.

“Nič na misel!” jo zavrne profesor. “Sklenil sem tako!”

“Boš pač sam držal ta sklep!” izjavi soproga zaničljivo, prime Marico za roke in jo pelje s seboj v sosednjo sobo. “Nič se ne boj!” ji pravi. “To so vse same besede. Kakor sem jaz sklenila, tako bo!” In možu pripomni, ko odhaja skozi vrata: “Otroka mi pusti v miru!”

Istega dne popoldne je prejela Marica sledeče pismo: “Ljubi škrjanček! Prosim Te, pridi danes popoldne ob štirih pa promenado, da se pogovoriva o ‘važnih dogodkih’. Jaz se smejem nad njimi za deset atletov. Moli zame, da ne počim. Te poljublja na nosek, ki je — brez zamere! nekoliko prifrknjen. Ves Tvoj Vladimir.”

Ko je to kratko pisemce prečitala, je bila takoj izvrstne volje. Pokazala ga je materi, ki je vedno držala z njo in ji tudi danes dovolila izprehod po promenadi. Pričela je prepevati. Najprej tisto:

pozneje tole:

in končno ono:

Četrt ure pred četrto uro je dela nase belo obleko, pokrila širokokrajen slamnik, vzela v roke solnčnik in ročno torbo, natikala bele rokavice, stekla k materi v kuhinjo, jo objela, pa proti njeni volji zaplesala z njo po kuhinji: Hm-tata, hm-tata

“Nehaj, nehaj!” je prosila in jo rotila mati, ki se je naenkrat zasopla. “Če ne, bom zares huda!”

“Servus!” ji je zaklicala Marica in zdrčala po stopnicah.

Vladimir jo je že čakal in ji ponudil roko, ki se je ona takoj krepko oklenila. Svoj korak je umerila po njegovem, ozrla se okoli, segla z desno roko zadaj v lase in pričela živahno pripovedovati: “Veš, Vladimir, pomisli tole: danes zjutraj me pokliče oče, pa pravi, da naj bo med nama, med teboj in menoj, vsega konec! No, ta je lepa. sem rekla! Vidva, tvoj oče in moj oče, sta se skregala, zato se naj pa še midva, Jaz in moj Vladimir. In še marsikaj sem mu povedala, veš imenitno naravnost! No, seveda! Saj ni vse skupaj nič. Kakor reče mama, tako je pri nas. Oče govori svoje, mama pa dela svoje. In to je važno: jaz in mama sva eno: medve drživa skupaj kakor dva zarotnika. Kakor hočeva, tako je! Ha-ha!”

“Slabo obetaš!” je požaloval suplent. “Torej takale me čaka!”

“O seveda, kaj pa še!” ga je tešila Marica. “Ti pa nisi tak, ti si pa izjema! Tebe spoštujem in kakor boš sam hotel, tako bo!”

“Pri nas doma je tudi vse navzkriž!” je povedal suplent. “Oče je hud, govori, da mu sapa pohaja, in priseza, da ni on ničesar kriv, ampak vsega tvoj oče!”

“Moj pa narobe!” doda Marica. “Molči in če se oglasi, izjavi, da ni on ničesar zakrivil. Veš kaj, jaz sem teh misli, da sta oba enako kriva!?” In mu pogleda toplo v oči.

“Oba!” pritrjuje Vladimir. “Dva pismouka sta!”

Marica se prijetno smeje in pritrjuje: “Prav si povedal: dva pismouka, ravno prav!”

Prišla sta do mestnega parka in zavila vanj. Mlada sta oba in kadar stopita v samoto, kjer dihajo hladne sence divjega kostanja in vabijo ljubezenske klopice po zelenih zatišjih, jima zmanjka govorice. Nekaj sladkega in toplega polzi po žilah, raztaka se po mislih, zelo sta srečna, ali če bi ju človek vprašal, zakaj, bi oba v zadregi molčala.

Suplentu pride na um, da bi objel svojo spremljevalko in ta malenkostni naklep ga vznemirja, šumi mu po glavi, kakor vojskovodji bojni načrt. Zdajle ali zdajle, mu šviga po mislih, nerodno se ozre, v obraz je bled in nervozen, skloni se, dene Marici roko zadaj za glavo in jo poljubi na usta.

Istočasno se prikaže na poti, ki se vije izza grma, gospodična Dora Komljančeva, suha samica, hči sodnega svetnika. Priletna je že, smehlja se, ker je stara znanka, gleda izpod širokega slamnika, pokima tudi in Vladimir in Marica sta oba vsa rdeča.

Ko utihnejo na peščeni stezi njeni koraki, vpraša Marica: “Bog ve, če je videla.”

“Naj vidi!” misli suplent, pa je tudi njemu nerodno in zato govori o drugi stvari. “Ti naši pismouki!” pravi, “sitneži so vsi skupaj.”

“In zdaj bi še radi najino ljubezen razdrli!” ostro opomni Marica. “Za svoje čičke in čačke naj se le kregajo, naše stvari pa naj puste v miru!”

“Prišla sta iz drevja in grmičja in gresta nazaj proti mestu po široki drevoredni cesti.

“Zakaj pa sva že odšla iz parka?” vpraša on in slabovoljno dodane: “Ta neumna ženska, ta Komljančeva! Kaj jo je bilo treba!”

“Kaj misliš ti, da je res videla?” se zanima Marica.

“In če je tudi, vrag jo dal!” se jezi suplent. “Kaj bo kdo njo poljubil, ki so jo že vse sape prepihale!”

“Veš, pravila bo okrog!” razlaga Marica. “Vse naše in njene znanke bodo do jutri vedele. Malo nerodno je, ali ne? Smejale se bodo!”

“Nekaj pismouškega govori iz tebe!” pravi suplent in hoče biti zopet dobre volje. Obstane na mestu, seže Marici pod roko in potolče s palico po tleh: “Nalašč!” zatrjuje, “prav nalašč! Nazaj pojdiva v park.”

“Oh,” se boji zdaj Marica, “ali Komljančeva se še najbrž tam izprehaja in še kakšna druga taka znanka bo kje, jaz se prav res na upam! In oče moj je doma ves nataknjen, pa bo šel nemara nad mamo in se z njo prepiral zaradi mene. Kar nimam poguma danes.”

“Jaz ga imam za oba!” odvrne odločno suplent, malo tesneje stisne k sebi Maričino roko, oba skupaj se obrneta in odideta nazaj v park.

Neki neznanec, ki gre visok in mlad po drevoredu, se ozre za njima, obstane, gleda, nekaj misli in se nazadnje nasmehne.

Ljudi je zlasti spodaj ob vznožju drevoreda več in več. Tam stoje pisane komedije, lajna se dere v lajno in iz divjega kaosa glasov ni razločiti drugega, kakor neuglašeno rjovenje.

Ko je šel profesor Ščetinar zunaj mesta po samotni poti sredi njiv in polj, ni gledal lepote poletnega dneva, ni videl rož, ki so cvetele iz žita, in ni slišal škrjančkov, ki so peli in se izpremetavali v čistem in solnčnem zraku. Težke misli so mu legale v glavo, ležale na možganih kakor kamenje, pa se valile okorno dalje in dajale prostora drugim enako neprijetnim.

Zdaj, zadnjih pet dni, se je čudovito postaral. Hrbet se mu je upognil še bolj, glava je zlezla niže, noge so postale okornejše, koža po obrazu je orumenela, stisnila se in padla v gube.

Govoril je sam s seboj. Predstavljal si je pred sabo v nepreglednem roju svoje zarotnike in jim očital marsikaj s sovraštvom. “Torej, to ste!” se je oglašal sam med seboj. “Cela vojska vas je, jaz pa sem sam. Kako se naj borim? Ali z vsemi naenkrat, ali z vsakim po vrsti? Slab sem in star, nimam upa na zmago! Telo mi je odpovedalo, zarjavelo je moje orožje, izbrusilo se je, skrhalo, postalo nerabno. Padem, kakor pade staro in trhlo drevo. Nekoč so se zaletovali vanje viharji, pa jim je kljubovalo; zdaj pa dahne nekega dne spomladanska sapica, deblo se zamaje, zatrešči, poči tik zemlje in pade po njej.”

Upognjeno gre, govori zase in naglo utriplje s trepalnicami. “Ali, mladi vojščaki, vprašam vas, ali nisem ničesar storil, ali ni moja mladost nič? Taka je bila kot vaša! Vsaka mladost je na svoj način jaka, bogata in zdrava! Tudi moja je bila!”

Profesorju se zdi, da čuje divji grohot tistih, ki jih ni, pa si jih on okoli sebe predstavlja. V tla gleda in jih vidi. Plavajo nekako na dolgo in široko pred njim kakor ogromna jata nenaravnih mušic. Sami mladi in ironizujoči obrazi, v spačen nasmeh zavite ustne, mežikajoči pogledi in tam v sredi znana postava Gustinčičeva. Močan, širokopleč, temnordečega obraza in ponižujočega pogleda.

Vse to plava pred njim proti prvim mestnim hišam, tam se deloma vzdigne, deloma zabaše v ulice, zmeša z meščani, ki gredo po svojih poslih, in izgubi.

Profesorju se zazdi, da je danes nekaj sklenil, trdno sklenil, a v starih mislih mu je zdaj utonilo. Trudi se, gleda z glavo okoli, išče s sivimi očmi in se počasi prične spominjati.

Kmalu stopa po stopnicah v stanovanje, odloži rokavice, klobuk in površnik, ki ga nosi tudi zdaj poleti, odkašlja se in posluša, če je kdo v sosednji sobi. Sliši, da nekdo lista po knjigi, sluti, da je žena, potrka, prime kljuko in vstopi kakor skromen tujec.

“No?” vpraša žena, ki se naslanja po zofi in pregledava rdečo knjigo. “Kaj boš povedal?”

“Dovoli,” pravi profesor, “da sedem!”

“Kaj ti pa ja spet, kaj pa se potajuješ!” kara gospa Ana in se dvigne na zofi. “To ti moram povedati, da velja tisti tvoj spor samo zate. Zame, za Marico in za vso Gustinčičevo obitelj ne velja. Ti se sploh še deset let sem samo cmeriš in cmeriš. To ti ni prav, ono zopet ne, pomagaj si, če pa je Bog svet ustvaril in ne ti!”

“Pustiva to!” reče Ščetinar in boža levico z desnico. “Pustiva! Naj bo, kakor je! Opozoril pa te bom, predno preidem na druge stvari, še na tole: Moj prijatelj Komljanec mi je povedal, da hodi Marica v moški družbi sama okoli. Svarim te pravočasno, da v tem oziru kaj ukreneš in si bolj skrbna.

“No, no, no!” pohiti s besedo profesorjeva soproga in da z roko znamenje, kakor da bi moral gospod Ščetinar na nekaj čakati. “To pa vem, kje bo doma! Komljančeva gospodična, ki kandidira za večno devištvo, je prišla v skrbi zavoljo kreposti naše Marice. Kaj si neki sploh misli? Kaj bo njo kdo spremljal, ki je taka kakor drevo pozimi!? Sploh pa rečem: Kaj pa se ti mešaš v moje stvari, ko se nanje spoznaš toliko, kakor mačka na note! Misliš, če si bil ti tak, kakor bi te iz polžev napravili, pa z ribjo krvjo zalili, da morajo biti še vsi drugi ljudje taki tipači in mečkači. Seveda! Mi drugi imamo kri pod kožo, rdečo, vročo, zdravo kri, ki gre po žilah kakor tisoč studencev. Kdaj pa bo človek živel in se zabaval če ne mlad? Ti si kajpada izjema: nisi nikoli živel in ne boš. Cmeriš se tako, cmeriš, dokler se ne boš do konca pricmeril!”

Profesor boža še vedno lastno roko, počaka, da nastane primerama dolg molk, vzdigne suho glavo, pogleda ženo in prične: “Draga moja! Zadnja leta mojega življenja teko, še malo časa, vidiš, pa me vzame smrt. Želim pa te zadnje čase preživeti v miru, ki sem ga pogrešal dozdaj vedno, kar živim. Zato sem sklenil, da bi ti predlagal ločitev!”

“Kakšno?” skoči gospa Ana z besedo in s telesom naenkrat pokonci.

Ščetinar oprime sivo brado, prične jo nečloveško sukati, stiskati in zavijati, nekaj kislega se mu razpreza po obrazu, usta zategne navzdol, kima z glavo in pojasni: “Od mize in postelje!”

Hahahaha!” se zagrohoče profesorica, stopi k oknu, skloni se proti gardini in se grohoče naprej: “Hahahaha! Saj sva že davno ločena, dragi moj pismouk, saj še pravzaprav nikoli združena nisva bila!” In takoj nato je resna, obrne se strogo proti njemu in zahteva: “Govori do konca!”

Profesor kima z glavo dalje, suče brado, zateguje vele ustne in suho in počasno razklada: “Predlagam ti, da urediva, denarne razmere, razdeliva pohištvo, starine ostanejo izključno vse moja last, tudi tisti nož, ki ga rabite v kuhinji, pa je, kakor vaš, iz časov turških vojska, take stvari vse urediva, pa greva k notarju, da napraviva pismo. Ti in Marica bosta šli svojo pot, jaz pa svojo!”

“Kakšna vzroke pa imaš?” vpraša gospa enako strogo kakor prej. Profesor zateguje usta dalje in navaja; “Imam celo kopo vzrokov. Zame se nihče več na potegne. Slučaj Gustinčič. Mene nihče ne vpošteva. Slučaj Komljanec. In tako naprej. Faktum je, da je moj sklep trden!”

Profesorjev glas je vedno bolj suh, čmerikav in neprijeten. Ves obraz se mu je spačil in stisnil, kakor bi ga polil z limono. Sključeno sedi na stolu, roke mane in guga z glavo. Gospa Ana je rdeča v obrazu, malo se ji poznajo leta, krepka je in zastavna, kakor bi ne štela mnogo nad trideset let. Razjezila se je, z nogo udari ob tla in oba roki upre v bok: “Sram te bodi! Zdaj na stara leta so se ti zavozljali možgani, pa jih ne znaš več spraviti v red in noriš in spravljaš ljudi v slabo voljo. Tak betežen starec, kakor si ti, pa se hoče ločiti! Ves svet bi bril iz tebe norca in se ti grohotal. Boga zahvali, da imaš domače ljudi okoli sebe, ki skrbijo zate!” Preneha malo, pokala z roko proti vratom in doda: “Spravi se! To pa ti povem, da o svojih mislih molčiš kakor riba. Da teh neumnosti torej ne kvasiš okoli!”

Profesor, ki je bil do zdaj v najboljšem prepričanju, da svoj naklep dobro izpeljuje, se je nenadoma zmedel V glavo mu je postalo vroče, nekakšno šumenje je slišal okoli sebe, vstal je počasi in negotovo odšel.

Tisto noč ni dolgo zaspal. V tretji sobi dalje sta se smejali skoro nepretrgoma do pozne ure mati in hči. To ga je motilo in razburjalo. Začutil je v sebi vtis, kakor da ga vse zaničuje, prezira in tudi preganja. Ne samo domači ljudje, prijatelji in znanci, ampak vsi meščanje, vsi rojaki, ves svet. Proti jutranjim uram je zaspal v nemirnem polsnu in se takoj selil v petdeset kilometrov oddaljen kraj. Vprašal je tam za stanovanje in prvi gospodar se mu je takoj smejal: “A, to ste vi, gospod Ščetinar, hahaha” In takoj nato je romal petsto kilometrov dalje. Tam je hotel oddati postreščku prtljago, a ta je pomežikoval prijatelju in namigaval nekaj zadaj z roko. “O”, je nekako pel — “o, mi se pa poznamo, čast mi je, gospod pismouk, moje ime je Cecilij Filigran!”

Profesor je popotoval še tisoč kilometrov dalje, vzel v tako daljni tujini stanovanje in menil, de je našel zaželjen mir. Ali takoj naslednjega dne so se zbirale stranke po hodnikih, prikrivale smehljaje in gledale norčavo za njim. In tretjega dne je stopila v sobo mlada in močno razvita gospodinja in vprašala: “Ali je res, gospod Ščetinar, da ste vi zložili tole pesem:

In takoj nato: “Ali je res gospod Ščetinar, da ste se vi z vsem svetom sprli zaradi ene same vejice?”

To vejico je nakazala s prstom po zraku in se jako veselo smejala.

Naslednje jutro je hotel profesor vstati, dvignil se je v postelji, ali nenadoma je začutil, da ni telo več v popolni njegovi oblasti, kakor je bilo prejšnje čase. Sedel je in se uprl z rokami nazaj v posteljo, a zdaj je klecnila v komolcu levica, zdaj desnica, sključeno telo je omahovalo nekaj časa na eno stran, nekaj časa na drugo. Poskusil je skrčiti noge, pa je ostalo vse samo v volji. Zdelo se mu je, kakor bi bila kolena nekako daleč, ne tako blizu kakor so bila. In zlasti gležnji so bili po njegovem meglenem občutku tako oddaljeni, da ni mogla več seči do njih njegova volja in moč.

Hotel je obrniti glavo, da bi videl dan in vreme. Šlo je polagoma. Vrat je gomazil na vretencu dalje z neverjetno počastnostjo in okornostjo. Pljuča so se nenadoma vznemirila, moral je naglo dihati, kakor bi se zasopel pri težkem telesnem delu, ki ga ne bi bil vajen.

Zunaj je deževalo. Vse — ulice, hiše in nebo — je bilo umazano sivo in dolgočasno. Poševno v precejšnji oddaljenosti je bilo videti skozi okno mokre dežnike, ki so se prikazovali na glavnem trgu, zibali se v dežju in zraku in se naglo pomikali dalje med hiše. Čuti je bilo, da vozijo vozovi po mokrem. Včasi je zažlopotalo kopito, včasi kolo, ki je spodaj zdrsnilo preko luže.

“Kaj je to,” je mislil počasi profesor, “kaj je to? Kako se je zgodilo? Ali je prišlo samo od sebe?”

Stegnil se je do zvonca tik postelje in dvakrat je omahnil, predno je pritisnil beli gumb. Prišla je služkinja in pozdravila: “Dobro jutro, gospod! Kaj želite?”

“Dobro jutro, Lenka!” je odzdravil profesor s takim glasom, da ga je bilo komaj umeti. Lenka se je preplašila še zlasti, ko je videla, kako mu klecajo komolci in kako mu omahuje glava. “Za božjo voljo!” je rekla, stopila k njemu in ga hotela podpreti.

“Ne, ne!” ji je branil. “Le pusti! Saj ni nič. Malo slab sem, ali ne? Pojdi h gospe in reci: gospod profesor ne more vstati! Telo ga noče več ubogati!”

Lenka je odšla in se takoj vrnila z gospo in Marico. Obe sta bili razmršeni in za silo ogrnjeni v ponošene nočne halje.

“Kaj pa zopet sitnariš?” se je oglasila gospa soproga, a ko si ga je dobro ogledala, je postala naenkrat vsa dobra, topla in prijazna: “Lezi, lezi!” je prosila. “Ti revež ti! Kaj je prišlo to nad te? Usmiljeni Bog nam pomagaj!” Tlačila ga je nazaj, profesor je legel in zašepetal in čudno mlaskal z jezikom: “Mislim, zdi se mi, da je — takole — hipna slabost.” In dvakrat je nervozno stresnil svojo drobno in golo glavo.

“Po zdravnika!” je skoro vzkriknila Marica, ki je stala razkuštrana ob vznožju postelje in se pričela vsled nenadnega slučaja tresti.

“Ne, ne!” je prosil profesor, mlaskal in šepetal. “To bo prešlo, saj čutim, da bo prešlo! Do jutri počakajmo, do jutri.” In sredi vsega tega se je domislil na svoj najnovejši rokopis in prosil Marico: “Marica, daj, daj! Vzemi ključ iz mojih hlač, tamle vise ob durih, odkleni mizo, vzemi rokopis, ki leži na njej, pa ga zakleni vanjo, daj, daj! Ključ mi daj sem pod vzglavje!”

Marica ja storila tako, gospa pa se je naglo domislila na konjak in čaj. “Prinesite, Lenka, brž, brž! Kaj stojite kakor štor, skočite, zasukajte se, pokažite, da ste med gospodo!”

Vse dopoldne so ga silile in pitale ženske z močnimi in krepčilnimi jedmi, in ko je popoldne zaspal, sta šli gospa in Marica naglo h Gustinčičevi obitelji, da ji naznanita profesorjevo bolezen. Pri vratih v stanovanje je gospa hrupno zvonila in četvero ljudi je hitelo naenkrat odpirat. Skozi kuhinjska vrata teta Agata, skozi prva sobna Vladimir in Dragotin, skozi druga gospodar — uradnik sam, ki ga je bilo čuti po glasu in po hoji tudi ven na hodnik in stopnice: “Kakšna gromska strela”

Ko so bila vrata odprta, se je neprimerno globoko poklonil in zategoval: “O-o, o-o, to je imenitno, to je prelestno, kar naprej prosim, kar naprej!”

“Oh”, je pričela gospa, “oh,” in vila bel robec v črno orokovičeni desnici, “rečem ti, ljuba moja Agata, Bog me tepe!”

In Agata takoj hiti vsa preplašena: “Bog nas vari, tak govori, ljuba duša!”

“Moj mož, moj Julček, ki živiva tako dolgo že skupaj zdrava in zadovoljna in srečna, on je zbolel!”

“Ha!” zastavi besedo gospod Anton in pokaže v zraku tik resnega in rdečega obraza stegnjeno in napeto dlan. “Ha! Mora! Žene se preveč, žene, za vsako stvar! Saj poznamo take ljudi!” Zdaj prične z roko pritrjevati. “Če ga bolha piči, pa misli, da ima nož v srcu! Če ga opozoriš, da mu visi trak iz hlač, pa misli, da si ga razžalil!”

“Oh, oh!” jadikuje teta Agata. “Kako pa je prežlahtnemu gospodu? Ali so hudo bolni?”

“Leži!” pripoveduje gospa Ana, vzdihuje vmes, mečka v roki robec in kremži obraz. “Telo mu ne služi. Voljo ima, da bi dvignil roko, pa je ne more. Najhuje je, ker smo same ženske v stanovanju!”

“Če ne bo nocoj bolje, pa bomo prišli jutri vsi skupaj k vam. Sicer pa glive smrt ne ugonobi zlepa, hrusta pa stare, kakor bi zmela mušico med prsti,” razlaga in obljubuje urednik.

Marica, Vladimir in Dragotin stoje zadaj in ne pridejo dolgo do besede.

Drugi dan leži profesor v postelji in se ne gane. Oči ima zaprte, roke leže blede in upadle na odeji tik suhega života, prsi se visoko dvigajo, usta so odprta in iz njih prihaja težko in glasno dihanje.

Ženskam leti vse iz rok. Marica hoče postaviti kozarec vode na nočno omarico, pa se ji ob robu kozarec zadene, prekucne in ubije. Gospa Ana leta po stanovanju, sprejemno sobo hoče urediti, stari prt potegne z mize in pozabi in prezre dvoje krožnikov, ki sta ostala od včeraj na njem. Oba odletita na tla in se razdrobita na drobne kosce. Tudi kanarčka sta ušla. Nekdo je pozabil zapreti vratica, skozi odprto okno sta sfrčala in zdaj letata spodaj po vrtu z drevesa na drevo.

Zunaj je blato in dež in mrzla sapa, ki hoče odnesti dežnike in jih vije in puli iz rok. Služkinja Lenka se bori z njo, vleče dežnik nase, privzdiguje zadaj krilo in išče po mestu domačega zdravnika. Na njegovem domu je izvedela, da je šel v kavarno, v kavarni so ji sporočili, da je najbrž na izprehodu in šele zunaj se je domislila, da so se markerji iz nje norčevali. Kako bo na izprehodu, ko je vreme tako, kakor bi se bližal sodni dan.

Leti zopet na dom in zdaj ga srečno najde.

“Prosim, milostivi gospod,” hiti vsa zasopljena, “naš gospod so zboleli! Hitro, hitro!”

Zdravnik je star in siv, od mize, kjer sedi in nekaj piše, se obrne proti vratom, odloži pero in natakne nanosnike. “A, glej jo!” pravi. “Kateri gospod to? Ali Bezljajev ali Jecljajev? Kaj misliš, da sem kar v mislih uganil tisto, kar bi morala ti povedati?”

“Ščetinar, gospod profesor Ščetinar!” sope služkinja.

“A!” se začudi zdravnik in udari z belo pestjo rahlo ob mizo. “Poglej no! Prijatelj, sošolec Ščetinar! Kaj pa mu je?”

“Leže,” pripoveduje dekla preplašeno. “Kar leže, pa težko dihajo!”

“Leže”, kima z glavo doktor. “No, vidiš, tako, tako. Le pojdi, pa reci, da bom kmalu tam!”

Ko pridirja Lenka domov, stojita obe ženski ob postelji in kličeta in rotita bolnika, naj bi jima povedal, kako mu je. Čez dolgo časa se res nekoliko stresne in oglasi, a tako, da ga ne bi razen domačih gotovo nihče razumel. “Slabo, slabo!” šepne.

Čez dobro uro pride zdravnik.

Ženske pozdravijo, on odzdravi rezervirano in mirno, odloži klobuk in palico, vzame sam od mize stol, ga nese k bolnikovi postelji in sede. Najprej gleda v obraz, potem prime desnico in tiplje žilo. Zatem vzame iz žepa nekakšno črno podolgovato stvar, nastavi širši konec na bolnikove prsi, pristavi k drugemu lastno uho in posluša. Zopet spravi tisto stvar, vstane, stopi h glavi, prime za brado in jo trese: “No,” pravi, “prišel je tvoj sošolec Luka Komur, kaj me ne boš nič pogledal?” Počaka nekaj časa in doda glasneje: “Kakor vidim, si nekaj bolan, Ščetinar! Kaj pa kaj čutiš narobe?”

Zdravnik trese brado močneje, dolgo čaka, stopi nato nazaj k ženskam: “Mrtvoud ga je zadel, po vsi levi strani ga je!” Gospa Ana pogleda v strop in vzdahne, gospodična Marica pa plašno in naglo vpraša: “Ali ni nobene pomoči?”

“Ja”, stokne kratko zdravnik. “Če ne pojde bolezen naprej, bomo že še kaj pomagali. Ustavilo se bo potem in v takem slučaju že ostane nekaj upanja. Če bo šlo pa naprej, se nam pa prav slaba obeta. Potemtakem se ne bo ustavilo, pa utegne naenkrat nastopiti katastrofa!”

Ženske stoje kakor okamenele, a zdravnik prosi za črnilo. “Bomo nekaj zapisali in poslali v apoteko,” govori spotoma, ko stopa k mizi in seda zanjo.

Okoli enajste ure dopoldne pridejo Gustinčičevi: gospodar sam, oba sina in teta Agata. Urednik je v obraz le bolj rdeč, kakor je po navadi, govori sunkoma in sili pri vhodu nervozno naprej. Vladimir je miren in dostojen, Dragotin čudno v ognju, kakor bi bil prišel na vojsko, teta Agata objokana in oblečena v črno. Ko vidi jokati gospo Ano in gospodično Marico, se še sama prav bridko razjoka.

V bolnikovo sobo m vstopili vsi skupaj tiho in po prstih. Prvi je stopil k postelji Gustinčič sam, prijel bolnika za roko in ga ogovoril: “Poglej me, Julče, prišel sem te obiskat in prosit za zamero. Vprašam te, ali so tiste vejice vredne toliko, da bi se midva, dve stari prijateljski korenini, sporekla in sprla! Turška motika, še bova prijatelja, kakor sva bila do danes!”

Urednik se smehlja in čaka odgovora. Njegov obraz je tem resnejši, čim dalje časa bolnik nepremično leži in težko sope. Popolnoma resen postane, dvigne oči in leti z njimi po ostalih navzočih, kakor bi iskal pri njih pomoči, ali vsaj pojasnila.

Gospa Ana stopi sama k bolnikovi postelji, prime moževo brado, kakor je videla, da je napravil zdravnik, maje jo polahko sem in tja in jokavo kliče: “Julček, moj zlati Julček, ali me res ne slišiš, ali me res ne — —” In zaihti in se zvije z gornjim životom, kakor bi jo pograbili močni krči. Vladimir jo prime naglo pod roko in jo pelje na zofo.

Teta Agata stoji ob vznožju, pod očmi ima podolgovate rdeče pege, tudi njen čokati nos je rdeč in solze ji vise od trepalnic, ki neprenehoma utripljejo. Ravnokar je segla nenadoma v žep in zdaj drži rjavo, pomečkano in ponošeno rokavico v zraku, miga z njo gor in dol in jo kaže bolniku. “Vidijo, častiti gospod profesor in učenjak,” govori in ga onika, “ali vidijo tole rokavičico, ali jo še poznajo, ali se še spominjajo, da so jo zadnjič pri nas pozabili? Naj pogledajo, naj! Našla sem jo, pa shranila in prinesla nazaj!”

Dragotin se pritihotapi za Agatin hrbet, pograbi po rokavici kakor po metulju, ki bi frfotal v zraku, in jo vrže zadaj nekam za omaro v kotu. Agata mu hoče nekaj reči, ali Marica naenkrat zajoče s tako ostrim glasom, da sune v ušesa kakor šivanka. Vsi se ozro vanjo, tudi bolnik zgane z ustmi, čudno zahrče in Gustinčič ga naglo kliče. “Ha!” — pravi. “Glej, Julče, jaz sem Anton, tvoj stari pobratim!” K ženskam se obrne in zamahne z roko: “Ne jokati!” — veli karajoče in ogovarja dalje bolnika. “Turška motika, povej, Julče, da mi ne zameriš tistih pik in vejic!”

Bolnik dvigne spodnji laket desne roke, nese ga kvišku, nese nekaj časa in nenadoma opeša. Roka omahne, pade nazaj po odeji in vse je tako, kakor je bilo. Profesor diha in hrči, kakor bi mu tekla v prsih drobna žaga.

Popoldne pride zopet zdravnik. To pot mu prinese Dragotin svoj stol, gospod doktor pokima Gustinčiču, molče sede, potegne iz žepa uro, prime bolnika za roko, gleda na uro in zgiblje z ustnicami. Nato vstane, položi levo dlan na bolnikovo čelo in odmajuje z glavo. Čaka tako nekaj časa, gleda po navzočih in se pomeša mednje. Gospa Ana skoči k njemu in ga vpraša z očmi. On odvrne: “Vederemo!”

Tudi Gustinčič stopi k njemu in vpraša z očmi. Zdravnik izgovori troje besed po vrsti, od katerih je razločno čuti le zadnjo: “... membrorum”. Gustinčič nič ne razume, ve torej ravno toliko, kakor prej, vendar avtomatično pokima.

Zdravnik veli: “Zapustite bolnika! Po par urah se vrnem!” — Klobuk posadi na glavo že v sobi, Dragotin skoči za vrata in jih odpre na stežaj kakor srednješolec profesorju in doktor odide.

Vsa družba se umakne v sosednjo sobo posede po zofi in foteljih okoli mize in molči. Gospa Ana prinese na mizo peciva in vina v visoki rožasti steklenici, ki je popisana z verzi. Eden izmed njih se glasi:

Okno dalje od mize je odprto. Zunaj enakomerno dežuje, iz preluknjanega žleba teče curek deževnice, pada na pesek v vrtu in prasketa. Marica sedi nasproti okna, gleda v dež in reče Dragotinu brez misli in zveze:

“Naša kanarčka sta ušla.”

“Javite policiji, javite takoj! Če hočete, javim jaz!” odgovori Dragotin resno in važno.

Tisto noč je ostal zdravnik pri bolniku. Izpremembe ni bilo nikakšne. Profesor je ležal vznak, držal usta vedno enako odprta, bil miren in sopel in hropel, kakor bi kdo žagal trskasto desko.

“Ali naj dam zdravil?” je vprašala gospa Ana nekako okoli polnoči.

“Zdaj ni več treba!” je odgovoril zdravnik in ženske so se nad njegovimi besedami razjokale.

Vladimir je rekel Marici: “Ne žalosti se preveč. To je namreč nas vseh usoda. Tako boš ti ležala nekoč na smrtni postelji, tako jaz!”

Marica je gledala predse, kakor bi videla pokrajino, ki je ne bi mogla pojmovati. Kakor bi ne vedela, ali je tisto drevje, kar se izteza v zrak, ali so tisto rože, kar pisano cveti po poljanah. In prikimala je mehanično.

Dragotin je stopil k očetu in rekel: “Oče! Na Dunaju so zdravniki, ki prerežejo umirajočemu prsi, operirajo v zadnjem hipu srce in tako rešijo marsikatero življenje. Petindvajset procentov takih operirancev ostane!”

“Tepec!” ga je ošvrknil Gustinčič z besedo in pogledom. “Pamet bi ti bilo treba operirati!”

Okoli ene ure je stopil zdravnik iz bolnikove sobe na prag in pomigal zbranim, naj stopijo za njim. Tiho, po prstih so ga vsi ubogali, eni pobledeli, eni zardeli in se bolj splazili, kakor prišli k bolnikovi postelji.

Profesor je dihal tiše, včasi prestal in za dolgo prenehal. Nenadoma se je njegovo suho telo dvignilo v valoviti črti, kakor bi lezla po njem kača. Zaprl je usta in škrtnil z zobmi. Vse obrazne poteze so se pobesile, trepalnice so se za polovico dvignile in sama kalna in umazana belina je gledala izza njih. Zopet je odprl usta in pričel čudno šepetati:

Po teh besedah je vedno počasneje dihal, popolnoma prenehal, zopet vzdihnil in zopet nehal. Po obrazu se je razlila voščena barva in na čelu so se prikazale drobne potne kapljice.

Zdravnik, ki je držal bolnikovo desnico, je rekel: “Zdaj je konec. Smrt je nastopila!” poiskal je klobuk in palico in odšel.

Ženske so zajokale in zakričale. Gospa Ana je vpila: “Kje si zdaj, ti moj ljubi, ti moj najljubši, ti moj najsvetejši? Kaj naj počnem reva sama brez tebe?? Kdo mi bo dajal svete, kdo me bo vodil po cesti življenja.”

Marica je tekla v kuhinjo, naslonila se tam na mizo in rahlo in enakomerno ihtela. Bilo ji je, kakor bi se v duši odtrgalo nekaj od nje, in to jo je peklo in bolelo. Vladimir je prišel tiho za njen hrbet, položil desnico okoli njenega hrbta proti pasu in jo stisnil k sebi. “Ali ti je hudo?” jo je vprašal mehko in sočutno. Ona je takoj vstala, oklenila se ga in ihtela dalje na njegovih prsih.

“Za naju je še toliko solnca!” jo je tolažil in gladil po mehkih laseh.

Teta Agata je iskala za omaro profesorjevo rokavico in spraševala Dragotina: “Kam si mi jo vrgel? Za spomin jo bom imela!”

Služkinja Lenka je zaprla mrličeve oči in izpodvezala brado. Ko je odšla, je ostal urednik sam pri mrtvecu. Stopil je k njemu, prijel ga za voščeno desnico in govoril: “Vidiš, pobratim moj, prosim te lepo, oprosti mi! Ni bilo lepo, da sem te tik pred smrtjo žalil, noreč sem bil. Pozabljeno naj bo med nama, pozabljeno ...”

Tudi njemu je hudo. Grlo se mu stisne in glas ne more več skozi. Čudno posmrkava, mrličevo desnico trese, obrne se stran in odide ven na hodnik. Tam stopi k oknu in gleda v noč.

Zjasnilo se je. Zvezde svetijo nad mestom in med njimi plava lunin srp. Zrak, ki hiti skozi okno, je svil in skoro mrzel.

Uredniku pride na misel, da leta morda še tod okoli prijateljeva duša. Pogleda nazaj v temo za seboj in zopet ven po brezkrajnem nočnem ozračju.

Nekje poje petelin, sicer je še vse tiho.