Blodnja

Izdano: Slovenski narod, 43/74, 1910 Viri: 74 Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen). Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake. Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Trudna je bila tista pot v polnočni uri. Tam daleč nekje je sijala luč skozi mrežasto vejevje, visoko šusteče po poljanah, segajoče tja do poti.

Ne vem, kaj me je vodilo tod, kam me je gnalo, kje je bil cilj ... Nikdar še nisem hodil tiste skrivnostne poti do tega večera. Visoko gori so samevale poredke zvezde na neizmerni kupoli neba, pritepel se je bil od juga teman oblak, preromal nemo in prezirljivo snivajočo dolino in legel tja za visok hrib.

Nič prijetnosti ni bilo v duši. Napol tesne misli so se plazile strahoma v njej in so romale nad globokim dnom kakor prezirljiv oblak majo nič več obiaki, kopičijo se sr­ditih pogledov prek oboka, vstavijo se in se ne ganejo. Pogledal sem na kamen, ki sem se spotaknil ob njem in zdel se mi je vedno višji, neprestopljiv, rasel mi je pred očmi, kakor visoka stena se je vspenjal po trenotkih ... Da bi čul kje kak glas, vsaj kak dih! - Še luči ni bilo več skozi mreže vej, ugasnila je, morda vpihnjena, ali je strepetala onemogla. Premišljal sem, kje bi bila tisia luč, na samotnem oknu je dremala in vendar nisem vedel kje ... Nekaj je dahnilo, nekaj je zašuštelo in šepetaje vpraša­la :»Ali si bil pri nas?«

»Kdo si, ki vprašuješ? Kaj ho­češ od mene, ki te ne vidim in ne poznam ?« »Ali si bil pri nas?«  »Kaj? kje? Kdo si, mi povej? Potepuhom in razbojnikom ne odgovarjam!« »Ali si bil pri nas?« je spet vprašalo in se ni brigalo za moje besede. Utonilo je tisto Šepetanje in bela koščena roka je privršela. Ni bila več daleč od mene, zagrabila bi me neusmiljeno. Poslednje moči so se mi napele v žilah, oprl sem se na oslab le roke, da bi vstal. Mokro ja bilo krog mene, toplo — kri iz rane. Težko sem preplezal tisto visoko vspeto skalo. toliko, da nisem oma­gal in omahnil nazaj.

Nič ni bilo več poti. Globok prepad je zijal pred mano in šuštelo je doli v globočini preteče in šuštelo je daleč naprej po breznu v mrkem, to­pem glasu. »Kam?-«  Krčevito sem se držal skale, čudne, tuje, izposaje­ne moč so se naselile vame. »Kje sem? —« 

Šel bi nazaj, pa bi zgrešil pot, zgrabila bi me ledena roka in mi zavezeala življenje. Naj bi ga: nekaj kapelj krvi je bilo samo še v njem, ni bilo več dosti prida; a vendar ic bilo še premlado in preenoličino in sem se zato bal zanj. Strahoma sem zrl v zevajoč prepad. Napenjal sem oči, da bi zagledale kaj svetlega v njem, da bi določile, je-li kako dno, ali je samo prenad in spet prepad, brezdno brez dna. Nič ni bilo svetle­ga, samo šuetelo je, zabučalo, za­vzdihnilo zdaj pa zdaj in zaječalo v obupu: vedno menjajoči se glasovi, polni groze in trepeta ...

Tam daleč je nekaj zaskoviknilo kakor v odmevu. Zdelo se mi je, da je bila sova. Grozno je odmeval ta glas doli v prepadu, sunkoma se je ob nekaj zadeval in vzdihoma pojemal. Od kje je prišlo skovikanje? Nobenega drevesa ni bilo videti, sa­ma tema, skala, prepad, ves srdito žugajoč ...

Dvomil sem že o življenju. Potipal sem se večkrat za glavo, po­skusil, če še curlja kri. čelo jo bilo mrzlo, lasje potni in lica so se mi zdela globoko udrta: vse od groze. Nisem še taval nikdar in blodil po tako tesnih potih. Le kdo me je zva­bil sem?-

Pil nieem. Mirno sem se vračal domov in le za trenotek sem postal pred visoko hišo ob vodi. Po dnevi nisem videl te hiše. Prvič me je vo­dila mimo nje pot, noč je bila meseč­na in sladkopojna. Nekje zadaj je bilo okno polodprto in svetlo. Priha­jala je od tam mehka, očarljiva god­ba klavirja: še nikdar je nisem čul v tem dolu. Druga okna so bila zamre­žena z gardinami, da ie bilo le tuintam videti kak žarek luči. Nisem mislil na dom. Tam onkraj ceste je šepetalo po košati lipi. Pod rjo je samevalo trhlo razpelo, že davno ovenele cvetice so molele izmed pre­križanih nog, lesketajoče se od rose. Sel sem na kamen, ki je bilo vanj utrjeno razpelo. Hotel sem nasloniti na les, pa se je zamajal v strahu in toliko da se ni podrlo in zaropota­lo. Bal sem se, da bi se to zgodilo, ker bi morda utihnili sirenskovabljivi glasovi, ki Jih je žejno srkala moja dnša ... Tam daleč na vasi se je glasilo pozno kladivo v stolpu. Ni mi bilo do postelje, kakor druge no­či, vriskajoče v mesečini. Nič slad­kega nisem doživel v njih. Luna je hladno obsevala zglavje, vtrenila se je solza od žalostnega spomina in so se zaprle oči: to je bila vse poezija mojih mesečnih noči, došitih v doli­ni. Zasnul sem zapuščen, nič ni bilo pred očmi sladke podobe, ki bi me božala. dihala vame radost in [nejasno] in mi zaprla trepalnice v mehki sen. Ni bilo pestrih barv, mehkih oblik udov, da bi se potopil vanje [nejasno]s strastjo. Še sanj ni bilo. Življenia nisem cenil, ne mladosti; kako neki! Srečaval sem ljudi: tuje, medle in prazne obraze in nobena podoba se ni vpisala v srce. Mimo sem šel da sem pozabil, kakor bi ne srečal ... Tesno je tako človeku broditi po ta­kem življenju, ki je bil prej razva­jen:... bogato odičene dvorane, raz­svetljene, lesketajoče se, da jo dušilo pogled, deklice, nedolžne v duši in na ustnih, bohotnih udov prsi v šumečih krilih, zvonki glasi god­be — ah, k te so časi, še sanje so umrle! ... In zdaj siromak v tej pu­ščavi, to razočaranje! Vtoniti mora vsa radost, ko se odtaja globoko v srcu skrit spomin.

Tako se me je oprijela mahoma melanholija. Razpelo je dremalo nad mano in včasi je kanilo od ros­nega posušenega cvetja vtaknjene­ga za noge. Rad bi bil čul kak gla­sek iz grla. Polotevala se me je ra­dovednost in hrepenenje, da bi ozrl prstke, ki se spretno premičejo po klavijaturi v plavajočih gestah, da bi videl lice, oči, polne usmiljenih pogledov, ustnice, vabeče in žejne. Prisrkal bi se na čelo, izgubil se v gostih, razpletenih laseh in bi bil pripravljen darovati življenje za eno samo minuto te sladkosti ... Pa to je bilo le mladostno koprnenje, kri, žejna strast, saj nisem videl nikjer žive duše, nisem slišal šepe­ta. le sodil sem in živel ob domišljiji.

Potihnil je klavir, velika luč je utonila za gardinami in zadaj se je svetilo okno, skoro dremajoče od skromnega oljevega plamena. Ni bi­lo podobe, niti sence ne, niti diha, igralo je in je ob času vtihnile  : ka­kor avtomat. In vendar ni bil avtomat, saj sem čutil dušo v tistih lahnoizvabljenih glasih.

Vstal sem in korak se mi J€ opotekel po široki cesti. Morda me je opojila slast, slabega sem ee ču­til in misli s> dremale. Koncem hi­še je šelestel vrt, visoke veje smreK so 6i namiga vale skrivoma, pripo­vedovale po nekaj nenmljivega. pri­kimavale z drznim ponosom in sa­mozavestjo. Še! sem mimo, videl sem in nisem razumel, šel sem kakor mi mo ljudi, ki niso segli do duše Včasi sem pogledal nazaj, da bi zazrl vsaj senco. Ničesar, in ko bi s«* stokrat ozrl! Mirno, turobno življe­nje kraljičine v zakletem gradn, za nažene s trnjem in zidovi... Vso pet se mi je plela v glavi uganka, kdo neki biva pod tisto streho, tam da­leč na samoti? Leno je les šepetanje valov doli noči oknom, izginjajočib Čez slap in v Mrbirio. Pač saj je vse to izganjalo neopaženo. Nikdar niso pogledale doli prijazne oči, nikdar ni občudoval pogled te krasote, tega živega hrepenenja, teh bolnih vzdi hov— kdo prebiva tu na samoti? Mislil sem še dalj-% oči so gle­dale v tla. Mesec «e je že skrival za ob'eke, ki so se bili pritenli od r*k<\ razkropljeni, kakor bi kdo razgnal gručo paglave* v. Mraz mi je bilr.. ' rivihal sem ovratnik, roke v /epih \ časi sem v opogu m ljenje ali v po-^':biiost zažvtžiral polglasno arijo iz Trubadurja . Ni se mi dolgo ljnbT-• \ rinile -o spet nadležne misli, U sem se jih hotel otresti. Stremel -*era se vea^i od božajoče slasti — In šel sem dalje in sem taval c p »tekajoč se po trudnih tuji«, po-Tam dab-~> nekje s** jo svetila luč ^kozi gole veje. kakor skozi veli-gosto zamreženo okno. Visoko je telo P«' poljanah, sesrajoč tja lo J>oti. Kje je bil moj cilj? Namenjen bil domov. Legel hi, sladka mi-•el pred očmi in mesečina razlita p<j /jrlavju in po stenah. Nisem Ae T-nnl v tako mamljiv sen, kar me nosi življenje po dolu, kakor hi bil baš to noč. . . 15'odil sem dalje, za-niotavale so se noge in zašel sem na trnka in žalostno pot, z vejami ob ^mni in «  koščeno belo roko nad • •levjem . . . ^Spotaknil sem se ob ve-likeai kamenu ter obležal krvav... Pohlepno se je stezalo k meni, «'a bi nie zajelo in ndušilo Sklonile *o se utrujene 1repal-*ice in onemogle misli so ugasnile. Ko se je razlilo mlado jutro nad do­lino in me predramilo — visel sem *a visokem pokopališkem zidu.