Blodnja
| Blodnja. Vilko Mazi |
| |||||||||||||
Trudna je bila tista pot v polnočni uri. Tam daleč nekje je sijala luč skozi mrežasto vejevje, visoko šusteče po poljanah, segajoče tja do poti.
Ne vem, kaj me je vodilo tod, kam me je gnalo, kje je bil cilj... Nikdar še nisem hodil tiste skrivnostne poti do tega večera. Visoko gori so samevale poredke zvezde na neizmerni kupoli neba, pritepel se je bil od juga teman oblak, preromal nemo in prezirljivo snivajočo dolino in legel tja za visok hrib.
Nič prijetnosti ni bilo v duši. Napol tesne misli so se plazile strahoma v njej in so romale nad globokim dnom kakor prezirljiv oblak neme in preteče. Spognila se je včasi veja in videl sem nad njo belo roko, dolgo in koščeno in veja se je spet sklonila nazaj, morda se je dotaknila bele koščene roke ... nisem se več upal ozreti– – –
»Moj Bog, kod tavam? —« jo trepetalo v meni. Zaprl sem očit trudne so že bile, zaspane in oplašene: ».... tako se bo stegnilo, kakor tam nad vejo, objelo, morda kar zagrabilo, hladno, mrzlo « In že sem čutil tisto ledeno roko. Zdelo se mi je, da hiti za mano, da je vedno večja in strašnejša ... Napol sem so ozrl nazaj, če se še bliža — in hitel sem po samotni, neprijetni poti Velik kamen je bil položen prek ceste, morda že od nekdaj, morda nalašč. Tema je bila, zadel sem vanj in padel. Zdelo se mi je. da sem se pobil in da curlja kri s čela, ker so bile tiste kaplje gorke, goste in dišeče po krvi . . .
»Ostal bom tu, onemogel, sem presodil! Kri je curljala v vedno pogostejih kapljah, ledenele so roke in trepetalo je telo. »... tu ob zapuščeni poti bodo poslednjič dihnile prsi, ta se bodo zadnjič ozrle žejne oči v nebo... Kdo ve, kje sem in kako sem zašel semkaj! Ko bi se vsaj vjasnilo!
Prišel je oblak od juga, teman je romal po osirotelem nebu in je legel tja za hrib; potemnela je pot in se je spet posvetila[nejasno]. A zdaj je mnenja vsaka avtonomija ostane humorna. Občina idrijska je tedaj prisiljena nastopiti pravdno pot. Torej ne le, da Oswald s ratro manco deželnega odbora napravlja občini ogromno materijalno škodo, povzroča ji tudi občutno pravdne stroške. Vzemimo samo en slučaj, prezidavanje obč. hiše št. 500. Že tretje leto stoji obširno poslopje št. 509 nedovršeno, občina nima nobenega dohodka, škoda je od dne do dne večja, župana se je kaznovalo z globo 200 K in ga odstavilo, razpustilo občinski odbor, naložilo nim nepotrebne komisijske stroške in jih s rubežnijo iztirjavalo, postavilo pravo klerikalno kreaturo za gerenal, ki je napravil občini ogromno škode, pošiljalo žandarje nad mirne ldrijčane itd. itd. in to vse radi tega, ker živi deželni odbor v domnevanju, da občina ni upravičena brez njegove privolitve prezidati eno svojih poslopij, da je torej postavno opravičen sankcijonirati hudobnost in škodoželjnost fanatiziranega Oswalda.
Toda vse nasilje ne izda nič. Klerikalci v Idriji nazadujejo vse povsod, to so dokazale vse zadnje volitve v Idriji. Idrijčani so do dobra spoznali, kdo m kaj je klerikalce. V njihovem taboru se zbirajo le nesamostojni ljudje, ki nimajo lastne volje in razuma, k njim hite vsi politični neznačajneži, ki so bili včeraj še brezverci, danes pa z molkom v roki dokazujejo svoje globoko katoliško prepričanje, dalje vsi sebičneži in koristolovci.
V takih okoliščinah se ni treba bati občini boja z deželnim odborom. Kaj se je doseglo z razpustom ? Nasprotno! Še z večjo večino je bil izvoljen razpuščeni občinski odbor! Ni se torej treba ozirati občinskemu odboru na veter od zgoraj, marveč kaj pravi ljudstvo, ki ga je izvolilo.
Idrijsko prebivalstvo pa stoji trdno za svojim občinskim odborom, ki zategadelj more mirno zaupati v končno zmago svoje pravične in dobre stvari!
Oswaldova zlobnost, škodoželjnost in nagajivost pa se bo ujedla sama!