Pesem invalidov: 1914-1918

V imenu Boga, očeta in sina
za vero, dom in cesarja.

Sivo morje tu, rjavi valovi tam,
jeklene pošasti tam, ostra bodala tu.
Vmes sedi krmar – peklo ga je vrglo
iz sebe ...
Veslo je kosa, jedra mrtvaški prt,
oči so žrela topov, srce dinamit,
misel volčja jama, glas ekrazit,
ladja hudičevo gnezdo, cilji smrt.
Sedi, krmilo drži in valove reže ...
Val je človeško telo, morski svetilnik
grob,
mornar je grobar, veter plamteče
sovraštvo –
zdaj potegne od severa, zdaj pridrvi
od juga,
kamor upre svoja krila - povsod
krvava vijuga.
V imenu Boga, očeta in sina
za vero, dom in cesarja.

Petstotisoč bodal tu, šeststotisoč tam,
srd in mržnja tam, kletve in
zverstvo tu.
Loči jih Marna, Donava, Dnjester
in Soča.
Nebo je temno od dima, tla od
ognja vroča,
zemlja zgrešila je pot, solnce ne
daje svetlobe,
reka in potok sta kri, pesem
stavca jok,
rosa na travi solze, mavrica
zlomljen lok,
vera je dvom, up obup in laž resnica.
Satan in nočni vampir sta zasenčila
lica,
duše in trupla so zvita v kepo gnilobe;
Haron noč in dan krepko vesla, tam pa gredo in gredo – urà, urà ...
V imenu Boga, očeta, in sina
za vero, dom in cesarja.

Urà, urà – gredo, gredo in pojo:
"O Doberdo, Karpati, o Rava Ruska,
kako so vroča tla in krvava zakuska!
propeler zapel je v oblakih na njo –
bombo je spustil - pet glav brez
teles —
doma so zaplakale žene in roj
otročičev ...
Čujte, božji ljudje: kaj ni več nebes,
kaj res smo v popolni oblasti hudičev?!
1923.
Ej, Gospod — dober dan! Dajte
vbogajme
za nas invalide . . . lepo je in dobro dé,
ko pride smrt in so grehi vsi odpuščeni.
Radi kupili bi kruha otrokom in ženi,
pa smo brez rok in nog, brez oči
in ušes —
vmes je še v letu tristo dni brez
denarja,
in veste, dobri gospod — he, he, prav
zares —
Vse to v imenu Boga, očeta in sina
zato, da v nogah je les, v očeh tema,
v zobeh hudič, v prsih bolest,
v glavi povest o bolni ženi doma,
ki nima v nedrih mleka, da bi dete
dojila ...
Kajne, gospod, da je lepa naša idila?
Zato, če je dobro vaše človeško srce,
dajte za nas invalide vbogajme.
2923.
Brez rok in nog, brez oči in ušes?
Da, bilo je! Zdaj je minilo in ni
več res!
V imenu dela in žuljavih rok trpina
ena je vera, en cesar, ena domovina
in ena večna resnica — ž i v l j e n j e.