Božja kazen

Na vzhodni strani Zlatopoljskega pogorja, ki se dviguje levo od raztresene samotne vasi Trnave, štrli v zrak strm hrib, koničast kakor egipčanska piramida. Pred davnim časom je na njem stal grad. Ime njegovih gospodarjev se je zabrisalo v ljudskem spominu. Pač pa je iz njihove dobe ohranjen drug spomin, ki govori o njihovi okrutnosti in satanski zlobnosti. Ta spomin, ki se je ohranil med okoličani, bodo opisale nastopne vrste.

Graščaki, prebivajoči na tem hribu, imenovanem Strmonski grad, so se po takratni klativiteški navadi preživljali z izmozgavanjem svojih podložnih tlačanov in z ropanjem v ozki soteski, kjer so vedno prežali na potujoče trgovce in njihove voznike. Kdor se ni mogel bogato odkupiti, so mu pobrali vse. Ta žalostni posel je prehajal od očeta na sina, vsi so bili enaki volcje, od roda do roda; toda poslednji, o katerem bo govorila ta povest, je bil najgrozovitejši.

Lepega poletnega jutra sta jezdila ta graščak in njegov oskrbnik Gol na grajske njive, ki so bile v dolini ob cesti, da si ogledata žanjice, ki so žele pšenico. Bilo jih je dvanajst in so si med pridnim delom prepevale domačo pesem. Komaj začujejo konjski peket in uzrejo oba jezdeca, nenadno utihnejo, eni in drugi se iz srca izvije vzdih: »Oh, že spet gresta nadležneža nad nas – Bog nas čuvaj!«

Jezdeca se ustavita ob kraju njive in razjašeta. Konje privežeta k drevesu ter se podasta k žanjicam. S poželjivimi očmi jih premerita po vrsti, nakar se oskrbnik Gol ustavi pred posebno brhkim dekletom in jo ogovori:

»Tebe pa še ne poznam. Čigava si?«

»Škrjančeva sem iz Kompolj, žlahtni gospod! Zgrešili ste me pa zato, ker sem bila sedem let z doma, pri teti na Dolenjskem.«

»A, tako! Škrjančeva si? Že dobro!« se lokavo nasmehne oskrbnik in jo še enkrat ošvrkne s poželjivim pogledom.

Kmalu nato graščak in oskrbnik zopet zasedeta konje in se vrneta proti gradu. Žanjice si oddahnejo kakor kmetič, kadar se razkade črni oblaki, ki so grozili izsuti ledeno točo na rodno polje.

Ob poti, ki je vodila na Strmonski grad, je za gostim brinjevim grmovjem ležal vznak Kroharjev Rok iz Srenjske vasi. Rok je bil ranocelnik, po vsem okolišu znan, in se je danes namenil na Strmonski grad, da ogleda nekega obolelega hlapca.

Ker pa je že rano solnce začelo greti, je Rok legel za brinjev grm v senco, da malo polenari, preden nadaljuje strmo pot na grad. Ravno premišljuje dogodke, ki so tisto leto šli med tlačani od ust do ust, namreč strašne vesti, kako so plemenitaši v Zagrebu na žarečem stolu kronali kmečkega voditelja Matijo Gubca, kako je sam zagrebški škof po končanem kronanju v stolnici pel zahvalno mašo; dalje, kako je na eni sami hruški viselo šestnajst obešenih upornih kmetov ... Ob teh spominih Rok zaničljivo pljune po tleh in govori sam s seboj: »Prekleta plemenitaška sodrga! Najraje bi vse na en mah ubil. Oh, da bi mogel vsaj eno uro biti večni sodnik ali pa sam zlodej; to bi ta drhal zaplesala pred menoj! Toda enkrat mora biti drugače! Pravica mora zmagati!«

V tem prijezdita graščak in oskrbnik mimo. Rok se še bolj stisne za grmovje, kajti ravno blizu njega se ustavita, in oskrbnik Gol reče graščaku:

»Ali ni lepo tisto dekle, ki sem jo nagovoril. Kako se že imenuje, aha, Škrjančeva Marička. Kar škoda je je med tlačani. To ptičko bi si rad privoščil za ljubico.«

»Ha-ha, si se že znova zatelebanil,« se reži graščak. »Le pojdi k njej vasovat, – samo pazi, da ti kak tlačan ne premeri zaljubljene butice!«

Jezdeca odideta navkreber, vodeč konja za povodec. Tedaj Rok pokuka izza grmovja in zaškrta z zobmi: »Le čakaj, vrag, te že priporočim Čretnikovemu Florijanu, da ti prerahlja kosti. Samo potrudi se k njegovemu dekletu!«

Nato se tudi Rok v primerni razdalji za jezdecema odpravi na grad.

Ko se je zvečerilo, pride Rok do Čretnikovih v Kompoljah. Čvrsti domači sin Florijan ravno poklada živini in Rok takoj stopi k njemu. Ne obotavlja se dolgo z besedo, temveč Florijanu na kratko pové, kaj je dopoldne slišal za grmom ob poti na grad.

Florijanu se zaiskrijo oči, vendar preudarno reče: »Dobro, da ti vragovi ne vedo, da sem tudi jaz bil pod zastavo nesrečnega Matije Gubca. Ko smo se na Krškem polju bili za staro pravdo, sem iskal Gola, da mu posvetim v pekel. Toda ni ga bilo blizu. Zdaj ti pa rečem, Rok, če ga le enkrat zalotim na samem, ne odnese zdrave kože! ...«

Čretnikovi so bili s Škrjančevimi sosedje, zato ni čudno, da sta se ljubila Florijan in Marička. Iz otroškega prijateljstva se je vnela prava ljubezen, odkar se je Marička po sedmih letih vrnila z Dolenjskega. Vrnila se je zato, ker je oče Škrjanec po daljšem bolehanju umrl in je torej Marička morala dospeti materi v pomoč. Florijan jima je zvesto pomagal pri težjih delih. Vdovi Škrjančevi je bilo prav po volji, ko je videla prijateljstvo med svojo hčerko Maričko in sosedovim Florijanom. Kmalu je bilo sklenjeno, da pride Florijan za zeta in gospodarja.

Ko je zdaj Florijan od Roka zvedel o nakani oskrbnika Gola, je vedno oprezal in čakal prilike, da mu iztrebi vsiljivo predrznost. In ni mu bilo treba dolgo čakati.

Par dni nato proti mraku pride oskrbnik Gol praznično opravljen k Škrjančevim in z lokavo besedo kar odločno začne snubiti Maričko. Prestrašeni ženski se nista upali predrznežu pokazati vrata, temveč sta se izmotavali, da je vse treba resno premisliti in se primerno pripraviti za tako važno dejanje ... Oskrbnik ni na to ničesar dejal, temveč se je z jezo obrnil in zaloputnil vrata za seboj. Menda je mislil, da mu bo Marička takoj na prvo besedo padla okrog vratu.

Florijan je skrivaj vse videl in slišal. Prehitel je oskrbnika po drugi strani in ga pričakal za gostim grmovjem. Ko pride Gol do usodnega kraja, plane Florijan kakor tiger izza grma in mu zastavi pot:

»Kaj stikaš za našimi dekleti?«

»Kaj te briga, pes!«

Florijan zamahne z debelim krepelcem, in oskrbnik Gol se zgrudi v nezavesti kakor klada.

Dolge tedne se je oskrbnik Gol zdravil in stokal v svoji postelji, kamor so ga naslednje jutro dovedli graščinski hlapci. Nikomur ni izdal, kaj se mu je zgodilo, le sam je koval načrt maščevanja. Preden je okreval, je bil Florijan že zakonski mož Škrjančeve Maričke.

Poteklo je po teh dogodkih deset let. Gospodarju Florijanu in Marički je delalo veselje troje zalih otrok, ampak njegov ljubljenček je bil devetletni Florijanček, najstarši. Ta je neki popoldan v graščinskem gozdu nabiral jagode. Tedaj pride po gozdu nizdoli graščinski oskrbnik Gol. Ko zagleda dečka, ga ostro vpraša, čigav je. Dečko v strahu odgovori: »Florijanček.«

Ko oskrbnik Gol začuje to ime, mu v duši vzroji vsa podla zloba in rodi se mu peklenski načrt.

Prime dečka in ga priveže k drevesu ob velikem mravljišču ... S krohotom se nato odstrani, mrmrajoč: »Le vpij, fantič! Tvoj stari je meni ogrenil življenje, jaz mu zdaj vračam ...«

Par dni nato je nesrečni oče Florijan našel svojega ljubljenega sinčka mrtvega in objedenega od mravelj. Zjokal se je ob nedolžni žrtvi, nato pa z dvignjeno pestjo zapretil proti gradu:

»Gorje ti, zalega grajska, preklet bodi, zločinec, Bog te bo pravično kaznoval!«

V deželo Kranjsko so prilomastili Turki, tokrat tako iznenada, kakor da jih je zemlja vrgla iz sebe. Po Črnem grabnu je pridrvel oddelek turških jezdecev, ki je imel glavni namen, opustošiti Strmonski grad. Kmetje so se pravočasno poskrili. Graščaka, oskrbnika Gola in grajske hlapce pa so turški jezdeci obkolili ravno na lovišču v grajskem gozdu. Začelo se je klanje na življenje in smrt. Vsi hlapci so popadali pod krivimi sabljami, tudi graščak je obležal v krvi, edino oskrbnik Gol se je umikal za drevesi. V blaznem strahu se spusti na kolena in prosi milosti.

Turki ga zgrabijo in trdo privežejo k bližnji debeli smreki. Nato odhitijo v grad, ga oplenijo in zažgejo.

Oskrbniku Golu, privezanemu k drevesu, začnejo naenkrat po vsem telesu gomazeti mravlje. O groza! To je isto drevo in isto veliko mravljišče, kamor je on sam nedavno privezal nedolžnega otroka ... Golu stopi leden pot na čelo. Skuša se oteti, toda vse zaman. Kmalu je ves živ požrešnih živalic, ki ga obdelujejo na vso moč. To so strahotni trenutki! Ob svitu gorečega gradu, v skelečih bolečinah, se oskrbnik Gol spomni svojega zločina. Zdaj je prišla ura povračila ...

Turki so bili zadovoljni z obilnim plenom in so se še isto noč odpravili iz kraja. Kmetje so se vrnili iz skrivališč na domove in strah pred turškimi divjaki se jim je kmalu polegel.

V nedeljo potem se Florijan in Rok odpravita na hrib ogledat grajske razvaline. Ogenj je uničil vse, kar je objel in tako pokončal roparsko gnezdo. Ko se prijatelja vračata nizdoli, najdeta na krvavem pozorišču raztelešena trupla graščaka in hlapcev, nekoliko niže pa mrtvega oskrbnika Gola, privezanega k usodni smreki in do kosti izjedenega od mravelj.

Oba molčita ob tem groznem prizoru. Čez nekaj časa pa reče Rok: »Florijan! Bog je še vedno pravičen. Hudobijo je poplačal z enakim plačilom!«