[go: up one dir, main page]
Wikipedija

Langobardi

Redakcija dne 06:23, 11. avgust 2016 od Octopus (pogovor | prispevki) (arijansko obdobje)

Langobardi (latinsko Langobardi, italijansko Longobardi) ali Lombardi so bili germansko ljudstvo iz severne Evrope, ki je od leta 568 do 774 vladalo v večjem delu Apeninskega polotoka. V severni Italiji so ustanovili Italsko kraljestvo, katero so leta 774 osvojili Franki.

Langobardski zgodovinar Pavel Diakon v Zgodovini Langobardov (Historia Langobardorum) piše, da so bili potomci majhnega plemena Vinili[1] iz južne Skandinavije[2] (Scadanan), od koder so se izselili zaradi iskanja novih ozemelj. V 1. stoletju so bili del Svebov v severozahodni Germaniji. Do konca 5. stoletja so se preselili približno na ozemlje sedanje Avstrije severno od Donave, kjer so podjarmili Herule, kasneje pa so se pogosto vojskovali z Gepidi. Njihov kralj Audoin je leta 551 ali 552 porazil gepidskega poglavarja Turisinda. Njegov naslednik Alboin je uničil Gepide v bitki pri Ansfeldu leta 567.

Po zmagi se je odločil, da bo svoje ljudstvo odpeljal v Italijo, kie je bila po gotskih vojnah med Bizantinskim cesarstvom in Ostrogoti (535-554) zelo opustošena in razseljena. Langobardom so se pridružili številni Sasi, Heruli, Gepidi, Bolgari, Turingi in Ostrogoti, zato se njihovi invaziji v Italijo ni bilo moč upreti. Do konca leta 569 so osvojili celo severno Italijo in velika mesta severno od reke Pad, razen Pavie, ki je padla leta 572. Zasedli so tudi dele srednje in južne Italije. V severni in srednji Italiji so ustanovili Langobardsko kraljestvo, ki se je kasneje preimenovalo v Italsko kraljestvo (Regnum Italicum). Kraljestvo je doseglo svoj višek v 8. stoletju pod kraljem Liutprandom. Leta 774 so kraljestvo podjarmili Franki kralja Karla Velikega in ga vključili v svoje cesarstvo. V južnih delih Apeninskega polotoka so še v 11. stoletju vladali langobardski plemiči, dokler jih niso premagali Normani in njihovo ozemlje priključili h grofiji Siciliji. V obdobju, ko je bila južna Italija pod langobardsko oblastjo, je bila znana kot Langbarðaland – dežela Langobardov.[3] Njihovo ime se je ohranilo v imenu severnoitalijanske pokrajine Lombardije.

Zgodovina

Zgodnja zgodovina

Legendarni izvor in ime

 
Selitve Langobardov
 
Godan (Odin) in Frea (Frigg) gledata skozi nebeško okno
 
na Langobardke z dolgimi lasmi, povezanimi v brado
 
Pavel Diakon, langobardski zgodovinar (okrog 720-799)

Najbolj popoln vir podatkov o izvoru, zgodovini in običajih Langobardov je Historia Langobardorum (Zgodovina Langobardov), ki jo je v 8. stoletju napisal Pavel Diakon. Pavlov glavni vir podatkov o njihovem poreklu je bila knjiga Origo Gentis Langobardorum (Izvor langobardskega ljudstva) iz 7. stoletja.

Origo Gentis Langobardorum pripoveduje zgodbo o majhnem plemenu Vinili[2]D. Harrison, K. Svensson (2007). Vikingaliv. Fälth & Hässler, Värnamo. ISBN 978-91-27-35725-9, str. 74.</ref> iz južne Skandinavije[2] (Skadanan) (Codex Gothanus trdi, da so Vinili živeli najprej ob reki Vindilicus na skrajni meji Galije).[4] Razdeljeni so bili v tri skupine. Ena od njih je zapustila svojo domovino in odšla iskat plodnejšo zemljo. Eden od razlogov za selitev je bila verjetno prenaseljenost.[5] Izseljenci pod vodstvom bratov Iborja in Aja in njune matere Gambare[6] je prišla v deželo Skoringa, ki bi lahko bila na obali Baltika[7] ali Bardengau ob reki Labi.[8] V Skoringi so vladali Vandali. Njihova poglavarja, brata Ambri in Asi, sta Vinilom ponudila dve možnosti: vojno ali podložništvo in plačevanje davka.

Vinili, mladi in hrabri, so plačevanje davka zavrnili rekoč: »Bolje je, da branimo svojo svobodo z orožjem kot da jo omadežujemo s plačevanjem davka«.[9] Vandali so se začeli pripravljati na vojno in za nasvet vprašali boga Godana (Odin).[2] Godan jim je odgovoril, da bo dal zmago tistemu, katerega bo prvega zagledal ob sončnem vzhodu.[10] Vinili so bili manj številčni, [9] zato je Gambara prosila za pomoč Godinovo ženo, boginjo Freo (Frigg).[2] Boginje ji je svetovala, naj ženske svoje lase počešejo čez obraz in jih zvežejo, da bodo videti kot brada, in korakajo v vrsti skupaj s svojimi možmi. Ob sončnem vzhodu je Frea obrnila moževo posteljo proti vzhodu in ga zbudila. Godan je zato najprej zagledal Vinile in vprašal ženo: »Kdo so ti dolgobradci?«. Frea mu je odgovorila: »Gospod moj, če si jim dal ime, jim daj tudi zmago«.[11] Od takrat so bili Vinili znani kot Dolgobradci – Langobardi (ali Lombardi).

Ko je Pavel Diakon pisal Zgodovino Langobardov (787-796), je bil katoliški menih in navdušen kristjan, zato je menil, da so poganske zgodbe o poreklu njegovega ljudstva neprimerne in smešne.[10][12] Za ime Langobardi je trdil, da je povezano z njihovimi dolgimi bradami.[13] Sodobna teorija domneva, da njihovo ime izhaja iz besede Langbarðr – enega od imen boga Odina.[14] Priester trdi, da so Vinili ob spremembi imena hkrati zamenjali tudi svoj stari kult plodnosti s kultom Odina.[15] Fröhlich Priesterjev potek dogodkov obrača in trdi, da so Langobardi začeli puščati dolge brade šele po sprejetju Odinovega kulta, kar naj bi se odrazilo v njihovem novem imenu.[16] Bruckner poudarja, da je njihovo ime tesno povezano s čaščenjem boga Odina, katerega ime je pogosto vključevalo tudi naslova Dolgobradi in Sivobradi, in da langobardsko osebno ime Ansegranus – tisti z brado bogov, kaže, da so imeli Odina za svoje vrhovno božanstvo. Isti staronordijski koren barth ali barði, ki pomeni brada, je povezan tudi z legendarnimi skandinavskimi Heaftobeardani, katere včasih istovetijo s Heruli, ki so bili okoli leta 500 smrtni sovražniki Dancev.[17]

Po drugi strani nekateri etimološki viri kažejo na starovisokonemški koren barta, ki pomeni sekira in je povezan z besedo helebarda, medtem ko Edward Gibbon trdi, da ime Langobardov izhaja iz besede Börde (ali Börd), ki še vedno pomeni plodno ravnino na obeh bregovih reke. Lange Börde, na primer, se imenuje okrožje pri Magdeburgu. Po njegovi razlagi so bili Langobardi »prebivalci dolge plodne ravnine ob reki«. Domneva se, da se sledovi njihovega imena skrivajo tudi v krajevnih imenih, na primer Bardengau in Bardewick ob reki Labi.[18]

Pavel Diakon ni bil edini pisec langobardske zgodovine. Galecijski krščanski duhovnik, zgodovinar in teolog Pavel Orosij piše, da so Vinili/Langobardi živeli prvotno v Vinoilotu/Vinovilitu, severno od Uppsale na Švedskem. Skoringa naj bi bila v bližini sedanje švedske province Uppland malo severno od Östergötlanda. Zgodovinar razlaga tudi etimologijo imena Skoringa:

Obale Upplanda in Östergötlanda so bile pokrite z majhnimi skalami in skalnatimi otoki, ki so se po nemško imenovali Schæren, po švedsko pa Skiaeren, zato bi se pokrajina lahko imenovala Skorung or Skiærunga. [19]

Znanstveniki so odkrili mnogo podobnosti med langobardskimi in gotskim migracijskim izročilom. Stare legende kažejo, da je prišlo do velikih selitev plemen nekje med 1. in 2. stoletjem. V tem času so svoje domove v Skandinaviji morda zapustili tudi Tevtoni in Kimbri, se selili preko Germanije in nazadnje vdrli v rimsko Italijo.

Arheologija in selitve

 
Širitev germanskih plemen od 750 pr. n. št. do 1 n. št. (Penguin Atlas of World History 1988):
   naselja pred 750 pr. n. št.
   nova naselja do 500 pr. n. št.
   nova naselja do 250 pr. n. št.
   nova naselja do 1 n. št.
 
Langobardska grobišča ob spodnji Labi (po W. Wegewitzu)

Langobarde je prvi omenil rimski dvorni zgodovinar Mark Velej Paterkul leta 9 do 16 n. št., ko se je kot prefekt konjenice[20] udeležil rimskega pohoda na sever. Paterkul pravi, da je bila pod Tiberijem »zlomljena moč Langobardov, ki so bili še bolj divji kot Germani«.[21]

S kombiniranjem pričevanj Strabona (20 n. št.) in Tacita (117 n. št.) je moč ugotoviti, da so Langobardi kmalu po začetku krščanskega obdobja prebivali ob Havkih blizu ustja Labe.[20] Strabon trdi, da so prebivali na obeh bregovih Labe,[20] in jih ima za vejo Svebov.[22]

Svetonij piše, da je rimski general Neron Druz porazil veliko vojsko Germanov in jih potisnil »na drug breg reke Albis (Laba)«. Poraženci so bili verjetno Langobardi in Hermundurji, ki jih kmalu zatem omenja Strabon. [23]

Nemški arheolog Willi Wegewitz je več železnodobnih gobišč ob spodnji Labi prepoznal za langobardska.[24] Grobišča so žgalna in večinoma iz obdobja od 6. stoletja pr. n. št. do 3. stoletja n. št., zato je opustitev naselij malo verjetna.[25] Ozemlje ob spodnji Labi je spadalo v območje jastorfske kulture in postalo labsko-germansko in se je razlikovalo od ozemlja med Renom, Weserjem in Severnim morjem.[26] Arheološke najdbe kažejo, da so bili Langobardi poljedelci.[27]

Langobarde omenja tudi Tacit kot oddaljeno in agresivno svebsko pleme, eno od tistih, ki so častila boginjo Nerto – Mater zemlje, in podložno markomanskemu kralju Marobodu.[28] Marobod je z Rimljani sklenil mir, zato Langobardi niso bili del germanske plemenske zveze, ki je leta 9 pod Arminijem v bitki v Tevtoburškem gozdu uničila tri rimske legije. Leta 17 je med Arminijem in Marobodom izbruhnila vojna, o kateri Tacit piše:

Orožja niso dvignili samo Heruski in njihovi konfederati, ampak tudi Semnoni in Langobardi, oboji svebskega porekla, in se uprli Marobodovi nadoblasti. Heruski in Langobardi so se borili za svojo nekdanjo čast in nedavno pridobljeno neodvisnost.[28]

Leta 47 je med Heruski izbruhnil upor, v katerem so izgnali svojega novega poglavarja, Arminijevega nečaka. Na prizorišču so se pojavili Langobardi z dovolj veliko vojsko, da je premagala Heruske in vrnila na oblast izgnanega poglavarja.[29]

Kasij Dion je poročal, da je tik pred markomanskimi vojnami 6.000 Langobardov in Obijcev, za katere so včasih mislili, da so Ubijci, prešlo Donavo in napadlo Panonijo.[30] Obe plemeni sta bili poraženi in njihovi napadi so prenehali. K takratnemu guvernerju Panonije Eliju Basu so kot odposlanca poslali markomanskega kralja Balomarja, ki je sklenil mir in napadalci so se vrnili v domovino, Langobardi ob spodnjo Labo.[31] Približno takrat je Tacit v svoji Germaniji zanje zapisal, da so

... maloštevilčni, a so kljub temu, da jih obkrožajo močnejša plemena, varni. Ne zato, ker so se uklonili, ampak zato, ker so v vojni nevarnosti kljubovalni in predrzni.[32]

V 2. stoletju so se v obdobju Principata začela številna germanska plemena, med njimi Franki, Alemani, Bavarci in Sasi, združevati v večje plemenske zveze.[33] Langobardi sprva niso bili omenjeni, morda zato, ker takrat še niso prišli do meje Rimskega cesarstva, ali zato, so bili podložni večjim plemenskim skupnostim, morda Sasom.[33] Zelo mogoče je, da je znaten del Langobardov med selitvijo zaostal za njihovo glavnino in so jih na področju Labe absorbirala saška plemena, emigranti sami pa so obdržali ime Langobardi.[34] Codex Gothanus po drugi strani pravi, da so Langobarde okrog leta 300 podjarmili Sasi, potem pa so se pod svojim prvim kraljem Agelmundom, ki je vladal trideset let, uprli.[35] V drugi polovici 4. stoletja so Langobardi zapustili svoje domove, verjetno zaradi slabe letine, in se odpravili proti jugu.[36]

 
Selitev Langobardov

Selitvev Langobardov leta 489 do njihove domovine Rugiland je potekala skozi več pokrajin: Skoringo ob Labi, za katero se domneva, da je bila njihova domovina, Mavringo, Golando, Antaibo, Bantaibo in Vurgundaibo.[37] Po Ravenski kozmografiji je bila Mavringa pokrajina vzhodno od Labe.[38]

Vstop v Mavringo je bil zelo težak, ker jim Asipiti (morda Uzipeti) niso dovolili prehoda preko svojega ozemlja. Za to pravico sta se zato borila najmočnejša moža iz vsakega plemena. Zmagal je Langobard in Langobardi so lahko nadaljevali pot.[39]

Iz Mavringe so prišli v Golando. Znanstvenik Ludwig Schmidt meni, da je bila Golanda bolj proti vzhodu, morda na desnem bregu Odre.[40] Schmidt domneva tudi, da je Golanda istovetna z Gotlandom, katerega ime pomeni »dobra zemlja«.[41] Teorija je zelo verjetna, saj Pavel Diakon omenja, da so Langobardi prečkali reko, od koder bi lahko z ozemlja ob zgornji Odri skozi Moravska vrata dosegli Rugilando.[42]

Iz Golande so preko pokrajin Antaib in Bantaib, in dosegli Vurgundaib, za katerega se domneva, da je pradomovina Burgundov.[43][44] V Vurgundaibi so v njihov tabor vpadli Bolgari (verjetno Huni)[45] in jih porazili. Kralj Agelmund je v boju padel. Nasledil ga je Lajmiho, ki je bil še mlad in je želel maščevati Agelmundovo smrt.[46] Langobardi so po porazu verjetno postali hunski podložniki, vendar so se uprli in Hune v krvavi bitki porazili.[47] Dobili so bogat plen in postali bolj samozavestni in predrzni. [48]

V 540. letih je Audoin (vladal 546-560) povedel Langobarde preko Donave v Panonijo, kjer jih je cesar Justinijan nagovoril, naj napadejo Gepide. Leta 552 so Bizantinci z velikim kontingentom federatov, zlasti Langobardov, Herulov in Bolgarov, v bitki pri Tagini porazili zadnjega ostrogotskega kralja Teja.[49]

Italsko kraljestvo

Osvajanje Apeninskega polotoka

 
Langobardski grobni pridatki (6.-7. stoletje), Milano, Lombardija

Leta 560 je Audoina nasledil sin Alboin, mlad in energičen kralj, ki je porazil in podjarmil Gepide. Leta 566 se je poročil z Rozamundo, hčerko gepidskega kralja Kunimunda in leta 568 povedel Langobarde v Italijo:[50]

Potem so Lagobardi s svojimi ženami, otroki in vsem premoženjem zapustili Panonijo in odhiteli osvajat Italijo.[51]

Alboinu so se prostovoljno ali pod prisilo pridružila tudi druga ljudstva:[50] Langobardom se je z družinami vred pridružilo tudi najmanj 20.000 saških vojščakov, starih langobardskih zaveznikov.[52]

Prvo pomembno mesto, ki so ga osvojili, je bil Forum Iulii (Čedad) v sedanji italijanski pokrajini Furlanija-Julijska krajina (569). Alboin je tam ustanovil vojvodino in jo prepustil svojemu nečaku Gizufu. Kmalu zatem so padle tudi Vicenza, Verona in Brescia. Spomladi 569 so Langobardi osvojili Milano, glavno rimsko središče v severni Italiji. Italija je takrat okrevala po strašnih gotskih vojnah, zato majhna bizantinska vojska, ki so jo pustili za obrambo mesta, ni mogla narediti skoraj nič. Cesar Justin II. je v Italijo poslal eksarha Longina, ki je lahko branil samo obalna mesta, katera je lahko oskrbovalo močno bizantinsko ladjevje. Po tri leta trajajočem obleganju je leta 572 padla Pavia in postala prva prestolnica italskega Langobardskega kraljestva.

V naslednjih letih so Langobardi prodirali proti jugu, osvojili Toskano in ustanovili vojvodini Spoleto in Benevento, ki sta kmalu postali skoraj neodvisni in sta nazadnje celo preživeli svoje kraljestvo. Ohranili sta se še daleč v 12. stoletje. Kamor koli so Langobardi prišli, se jim je pridružilo ostrogotsko prebivalstvo, ki je skupaj z Rugijci sicer mirno živelo pod rimsko oblastjo.[53] Bizantincem je uspelo obdržati samo okolico Ravene in Rima, ki ju je skozi Perugio povezoval ozek koridor.

Po prihodu v Italijo je del Langobardov obdržalo svojo pogansko vero, drugi del pa v je prestopil v arijansko krščanstvo. Langobardi zato niso bili v najboljših odnosih s katoliško cerkvijo. Postopoma so privzeli rimske naslove, imena in običaje in se v 7. stoletju, ne brez dolgotrajnih verskih in etničnih sporov, delno spreobrnili v pravoslavje. Pavel Diakon o tem času piše, da so langobardski jezik, oblačenje in pričeske popolnoma izginili.[54]

Langobardsko kraljestvo je bilo razdeljeno na 36 vojvodin. Upravljali so jih vojvode iz njihovih glavnih mest, kralj pa jim je vladal preko svojih emisarjev – gastaldov. Takšna upravna delitev in samovolja neodvisnih vojvodin je povzročila neenotnost kraljestva. Postalo je šibko, celo v primerjavi z Bizantinskim cesarstvom, zlasti potem, ko je po začetni invaziji začelo okrevati. Šibkost kraljestva je bila še bolj očitna, ko so se soočili z vedno močnejšimi Franki. Kralji so zato poskušali centralizirati svojo oblast in zato dokončno izgubili oblast nad vojvodinama Spoleto in Benevento.

Langobardia maior
  • Vojvodina Furlanija
  • Vojvodina Trento
  • Vojvodina Persiceta
  • Vojvodina Pavia
  • Vojvodina Tuscia
Langobardia minor
  • Vojvodina Spoleto
  • Vojvodina Benevento

Arijansko obdobje

 
Frankovski merovinški kralj Klotar II. v bitki z Langobardi

Leta 572 je bil Alboin v Veroni umorjen v zaroti, ki jo je vodila njegova žena Rozamunda. Po umoru je pobegnila v Raveno. Po osemnajst mesecih krute vladavine so umorili tudi njegovega naslednika Klefa. Z njegovo smrtjo se je začelo medvladje, imenovano »vladavina vojvod«, v katerem vojvode niso izvolili nobenega kralja. Medvladje je bilo obdobje brezzakonja in nasilja. Leta 584 je kraljestvu grozila invazija Frankov, zato so vojvode za kralja izvolili Klefovega sina Autarija. Kralj se je leta 589 poročil s Teodelindo, hčerko vojvode Garibalda I. Bavarskega. Katoliška Teodelinda, prijateljica papeža Gregorja I., se je zavzemala za pokristjanjevanje Langobardov, Autari pa se je odločil za politiko mednarodne sprave in poskušal reorganizirati državno upravo. Vojvode so morali odstopiti polovico svojih posesti za vzdrževanje kralja in njegovega dvora v Pavii. Na zunanjepolitičnem področju je Autariju uspelo preprečiti nevarno zavezništvo med Franki in Bizantinskim cesarstvom.

Autari je leta 591 umrl. Nasledil ga je torinski vojvoda Agilulf, ki se je še isto leto poročil z njegovo vdovo. Zatrl je upor vojvod v severni Italiji, leta 601 osvojil Padovo, leta 603 Mantovo in Cremono in prisilil ravenskega eksarha k plačevanju davka. Leta 616 je umrl. Po njegovi smrti je nekaj časa vladala Teodelinda, potem pa jo je nasledil Adaloald. Adaloalda je leta 626 odstavil vodja arijanske opozicije Arioald, ki se je poročil s Teodolindino hčerko Gundepergo in nato sam vladal do leta 636.

Nasledil ga je Rotari, katerega mnogo zgodovinarjev šteje za najbolj energičnega langobardskega kralja. Leta 643 je osvojil Ligurijo in preostala bizantinska ozemlja v notranjem Venetu, vključno rimskim mestom Opitergium (Oderzo). Objavil je tudi slavni Edictum Rothari (Rotarijev edikt), pisan v latinščini, v katerem so bili zbrani zakoni in običaji njegovega ljudstva. Edikt ni veljal za langobardske vazale, ki so lahko obdržali svojo zakonodajo. Leta 652 ga je nasledil sin Rodoald, ki je bil še zelo mlad in so ga njegovi nasprotniki po enem letu vladanja leta 653 ubili.

Po smrti kralja Ariperta I. leta 661 se je kraljestvo razdelilo med njegova sinova Perktarita, ki je za prestolnico izbral Milano, in Godeperta, ki je vladal iz Pavie (Ticinum). Perktarita je odstavil Grimoald, sin furlanskega in beneventskega vojvode Gizulfa. Odstavljeni kralj je pobegnil k Avarom in nato k Frankom. Grimoaldu je uspelo prevzeti oblast nad vojvodinami in preprečiti poskuse bizantinskega cesarja Konstansa II., da bi osvojil južno Italijo. Porazil je tudi Franke. Po njegovi smrti leta 671 se je Perktarit vrnil in spodbujal strpnost med arijanci in katoliki, vendar mu arijanske stranke, ki jo je vodil trentski vojvoda Alahis, ni uspelo premagati. Vojvoda se je vdal šele njegovemu sinu, katoliško usmerjenemu Kunipertu.

Langobardi so se v tem času večkrat ostro spopadli s slovanskimi ljudstvi in leta 623-626 neuspešno napadli Karantance. Leta 663-664 so Slovani vdrli v Vipavsko dolino in Furlanijo.

Sklici

  1. ↑ Priester, 16. Iz pragermanskega winna-, kar pomeni bojevati se, zmagati.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Harrison, D.; Svensson, K. (2007). Vikingaliv. Fälth & Hässler, Värnamo. ISBN 978-91-27-35725-9, str. 74.
  3. ↑ 2. Runriket - Täby Kyrka, an online article at Stockholm County Museum. Pridobljeno 1. julija 2007.
  4. ↑ CG, II.
  5. ↑ Menghin, str. 13.
  6. ↑ Priester, str. 16. Grimm, Deutsche Mythologie, I, str. 336.
  7. ↑ Priester, str. 16.
  8. ↑ Hammerstein-Loxton, str 56.
  9. ↑ 9,0 9,1 PD, VII.
  10. ↑ 10,0 10,1 PD, VIII.
  11. ↑ OGL, priloga 11.
  12. ↑ Priester, str. 17.
  13. ↑ PD, I, 9.
  14. ↑ Pohl in Erhart. Nedoma, str. 449–445.
  15. ↑ Priester, str. 17.
  16. ↑ Fröhlich, str. 19.
  17. ↑ Wilson Chambers, Raymond (2010). Widsith: A Study in Old English Heroic Legend. Cambridge University Press. str. 205.
  18. ↑ Smith’s Dict. of Greek and Roman Geogr., vol. ii., str. 119 —.
  19. ↑ Orosius (417). London: W. Bowyer in J. Nichols. Pridobljeno 28. marca 2016.
  20. ↑ 20,0 20,1 20,2 Menghin, str. 15.
  21. ↑ Velej. Hist. Rom. II, 106. Schmidt, str. 5.
  22. ↑ Strabon, VII, 1, 3.
  23. ↑ Svetonij. The Twelve Caesars, poglavji II. in III.
  24. ↑ Wegewitz. Das langobardische Brandgräberfeld von Putensen. Kreis Harburg (1972), str. 1–29. Problemi della civilita e dell'economia Longobarda, Milano (1964), str. 19ff.
  25. ↑ Menghin, str. 17.
  26. ↑ Menghin, str. 18.
  27. ↑ Priester, str. 18.
  28. ↑ 28,0 28,1 Tacitus, Annales II, 45.
  29. ↑ Tacitus, Annales, XI, 16, 17.
  30. ↑ Kasij Dion, 71, 3, 1. Menghin, str. 16.
  31. ↑ Priester, str. 21. Zeuss, str. 471. Wiese, str. 38. Schmidt, str. 35–36.
  32. ↑ Tacitu. Germania, str. 38-40.
  33. ↑ 33,0 33,1 Priester, 14. Menghin, str. 16.
  34. ↑ Hartmann, II, pt I, str. 5.
  35. ↑ Menghin, str. 17, 19. Codex Gothanus, II.
  36. ↑ Zeuss, str. 471. Wiese, str. 38. Schmidt, str.35–36. Priester, str. 21–22. HGL, X.
  37. ↑ Hammerstein-Loxton, str. 56. Bluhme. HGL, XIII.
  38. ↑ Cosmographer of Ravenna, I, str. 11.
  39. ↑ Hodgkin, Ch. V, str. 92. HGL, XII.
  40. ↑ Schmidt, str. 49.
  41. ↑ Hodgkin, V, str. 143.
  42. ↑ Menghin, Das Reich an der Donau, str. 21.
  43. ↑ K. Priester, str. 22.
  44. ↑ Bluhme, Gens Langobardorum. Bonn, 1868.
  45. ↑ Menghin, str. 14.
  46. ↑ Hist. gentis Lang., XVII.
  47. ↑ Hist. gentis Lang., XVII.
  48. ↑ PD, XVII.
  49. ↑ Helmolt, Hans Ferdinand (1907). Battles The World's History: Central and northern Europe. London.
  50. ↑ 50,0 50,1 Peters, Edward (2003). History of the Lombards. University of Pennsylvania Press.
  51. ↑ Gens Langobardorum, 7. poglavje.
  52. ↑ Pvel Diakon, Historia Langobardorum, FV, II, 4, 6, 7.
  53. ↑ De Bello Gothico IV 32, str. 241-245.
  54. ↑ Paul Fouracre, Rosamond McKitterick. The New Cambridge Medieval History: c. 500-c. 700, str. 8.

Viri

Primarni viri

  • Cosmographer of Ravenna
  • Historia Langobardorum Codicis Gothani
  • Historia Langobardorum
  • Origo Gentis Langobardorum
  • Tacit. Anali
  • Tacit. Germania

Drugi viri

  • Bluhme, Friedrich. Gens Langobardorum
  • Bruckner, Wilhelm. Die Sprache der Langobarden
  • Christie, Neil (1995). The Lombards: the ancient Longobards. The Peoples of Europe. Oxford: Blackwell.
  • Everett, Nicholas (2003). Literacy in Lombard Italy, c. 568-774. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 9780521819053.
  • Fröhlich, Harmann. Studien zur langobardischen Thronfolge - Zur Herkunft der Langobarden - Quellen und Forschungen aus italienischen Archiven und Bibliotheken (QFIAB)
  • Giess, Hildegard. The Sculpture of the Cloister of Santa Sofia in Benevento. The Art Bulletin 41 (3, september 1959): 249–256.
  • Grimm, Jacob. Deutsche Mythologie.
  • Gwatkin, H. M., Whitney, J. P. (uredniki). The Cambridge Medieval History. Volume II — The Rise of the Saracens and the Foundations of the Western Empire. Cambridge University Press, 1926.
  • Hallenbeck, Jan T.. Pavia and Rome: The Lombard Monarchy and the Papacy in the Eighth Century. Transactions of the American Philosophical Society New Series 72 (4, 1982): 1–186.
  • Hammerstein-Loxten. Freiherren von. Bardengau.
  • Hartmann, Ludo Moritz. Geschichte Italiens im Mittelalter. Vol. II.
  • Hodgkin, Thomas. Italy and Her Invaders. Clarendon Press.
  • Menghin, Wilifred. Die Langobarden / Geschichte und Archäologie. Theiss.
  • Oman, Charles. The Dark Ages 476–918. London, 1914.
  • Pohl, Walter, Erhart, Peter. Die Langobarden / Herrschaft und Identität.
  • Priester, Karin. Geschichte der Langobarden / Gesellschaft - Kultur - Altagsleben. Theiss.
  • Rothair; Grimwald. Liutprand; Ratchis; Aistulf. The Lombard Laws. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. ISBN 0-8122-1055-7.
  • Santosuosso, Antonio. Barbarians, Marauders, and Infidels: The Ways of Medieval Warfare. 2004. ISBN 0-8133-9153-9.
  • Schmidt, Dr. Ludwig. Älteste Geschichte der Langobarden.
  • Wegewitz, Willi. Das langobardische Brandgräberfeld von Putensen. Kreise Harburg.
  • Wickham, Christopher (1998). Aristocratic Power in Eighth-Century Lombard Italy. V Goffart, Walter A.; Murray, Alexander C. After Rome's Fall: Narrators and Sources of Early Medieval History. Toronto: University of Toronto Press. str. 153–170. ISBN 0-8020-0779-1.
  • Wiese, Robert. Die älteste Geschichte der Langobarden.
  • Zeuss, Kaspar. Die Deutschen und die Nachbarstämme.

Glej tudi

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Langobardi&oldid=4689914«