Langobardi: Razlika med redakcijama

'''Langobardi''' ([[Latinščina{{Jezik-la|latinsko]] Langobardi}}, [[Italijanščina{{Jezik-it|italijansko]] Longobardi}}) ali '''Lombardi''' so bili [[Germani|germansko]] ljudstvo iz severne [[Evropa|Evrope]], ki je od leta 568 do 774 vladalo v večjem delu [[Apeninski polotok|Apeninskega polotoka]]. V severni Italiji so ustanovili [[Italsko kraljestvo]], kateroki so ga leta 774 osvojili [[Franki]].

Langobardski zgodovinar [[Pavel Diakon]] v ''[[Historia Langobardorum|Zgodovini Langobardov]]'' (''[[Historia Langobardorum]]'') piše, da so bili potomci majhnega plemena Vinili<ref name="ref1">Priester, 16. Iz pragermanskega ''winna-'', kar pomeni ''bojevati se, zmagati''.</ref> iz južne [[Skandinavija|Skandinavije]]<ref name="ref2">Harrison, D.; Svensson, K. (2007). ''Vikingaliv''. Fälth & Hässler, Värnamo. ISBN 978-91-27-35725-9, str. 74.</ref> (Scadanan), od koder so se izselili zaradi iskanja novih ozemelj. V 1. stoletju so bili del [[Svebi|Svebov]] v severozahodni Germaniji. Do konca 5. stoletja so se preselili približno na ozemlje sedanje [[Avstrija|Avstrije]] severno od [[Donava|Donave]], kjer so podjarmili [[Heruli|Herule]], kasneje pa so se pogosto vojskovali z [[Gepidi]]. Njihov kralj [[Audoin]] je leta 551 ali 552 porazil gepidskega poglavarja Turisinda. Njegov naslednik [[Alboin]] je uničil Gepide v bitki pri Ansfeldu leta 567.

Po zmagi se je odločil, da bo svoje ljudstvo odpeljal v Italijo, kie je bila po gotskih vojnah med [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskim cesarstvom]] in [[Ostrogotsko kraljestvo|Ostrogoti]] (535-554) zelo opustošena in razseljena. Langobardom so se pridružili številni [[Sasi]], Heruli, Gepidi, [[Bolgari]], [[Turingija|Turingi]] in Ostrogoti, zato se njihovi invaziji v Italijo ni bilo moč upreti. Do konca leta 569 so osvojili celo severno Italijo in velika mesta severno od reke [[Pad]], razen [[Pavia|Pavie]], ki je padla leta 572. Zasedli so tudi dele srednje in južne Italije. V severni in srednji Italiji so ustanovili Langobardsko kraljestvo, ki se je kasneje preimenovalo v Italsko kraljestvo (''Regnum Italicum''). Kraljestvo je doseglo svoj višek v 8. stoletju pod kraljem [[Liutprand]]om. Leta 774 so kraljestvo podjarmili Franki kralja [[Karel Veliki|Karla Velikega]] in ga vključili v svoje cesarstvo. V južnih delih Apeninskega polotoka so še v 11. stoletju vladali langobardski plemiči, dokler jih niso premagali [[Normani]] in njihovo ozemlje priključili h grofiji [[Sicilija|Siciliji]]. V obdobju, ko je bila južna Italija pod langobardsko oblastjo, je bila znana kot Langbarðaland – dežela Langobardov.<ref>2. Runriket - Täby Kyrka, an online article at Stockholm County Museum. Pridobljeno 1. julija 2007.</ref> Njihovo ime se je ohranilo v imenu severnoitalijanske pokrajine Lombardije.

Najbolj popoln vir podatkov o izvoru, zgodovini in običajih Langobardov je ''Zgodovina Langobardov'', ki jo je v 8. stoletju napisal benediktinec [[Pavel Diakon]]. Pavlov glavni vir podatkov o njihovem poreklu je bila knjiga ''[[Origo Gentis Langobardorum]]'' (''Izvor langobardskega ljudstva'') iz 7. stoletja.

''Origo Gentis Langobardorum'' pripoveduje zgodbo o majhnem plemenu Vinili<ref name=ref2>D. Harrison, K. Svensson (2007). ''Vikingaliv''. Fälth & Hässler, Värnamo. ISBN 978-91-27-35725-9, str. 74.</ref> iz južne [[Skandinavija|Skandinavije]]<ref name=ref2/> (Skadanan). ''[[Codex Gothanus]]'' trdi, da so Vinili živeli najprej ob reki Vindilicus na skrajni meji [[Galija|Galije]].<ref>CG, II.</ref> Razdeljeni so bili v tri skupine. Ena od njih je zapustila svojo domovino in odšla iskat plodnejšo zemljo. Eden od razlogov za selitev je bila verjetno prenaseljenost.<ref>Menghin, str. 13.</ref> Izseljenci pod vodstvom bratov [[Ibor]]ja in [[Ajo|Aja]] in njune matere Gambare<ref>Priester, str. 16. Grimm, Deutsche Mythologie, I, str. 336.</ref> je prišla v deželo Skoringa, ki bi lahko bila na obali Baltika<ref>Priester, str. 16.</ref> ali Bardengau ob reki [[Laba|Labi]].<ref>Hammerstein-Loxton, str 56.</ref> V Skoringi so vladali [[Vandali]]. Njihova poglavarja, brata Ambri in Asi, sta Vinilom ponudila dve možnosti: vojno ali podložništvo in plačevanje davka.

Vinili, mladi in hrabri, so plačevanje davka zavrnili rekoč: ''»Bolje je, da branimo svojo svobodo z orožjem, kot da jo omadežujemo s plačevanjem davka«''.<ref name=ref9>PD, VII.</ref> Vandali so se začeli pripravljati na vojno in za nasvet vprašali boga [[Odin|Godana]] (Odin).<ref name=ref2/> Godan jim je odgovoril, da bo dal zmago tistemu, katerega bo prvega zagledal ob sončnem vzhodu.<ref name=ref10>PD, VIII.</ref> Vinili so bili manj številčni, <ref name=ref9/> zato je Gambara prosila za pomoč Godinovo ženo, boginjo Frigg.<ref name=ref2/> Boginja ji je svetovala, naj ženske svoje lase počešejo čez obraz in jih zvežejo, da bodo videti kot brada, in korakajo v vrsti skupaj s svojimi možmi. Ob sončnem vzhodu je Frea obrnila moževo posteljo proti vzhodu in ga zbudila. Godan je zato najprej zagledal Vinile in vprašal ženo: ''»Kdo so ti dolgobradci?«''. Frigg mu je odgovorila: ''»Gospod moj, če si jim dal ime, jim daj tudi zmago«''.<ref>OGL, priloga 11.</ref> Od takrat so bili Vinili znani kot Dolgobradci – Langobardi (ali Lombardi).

Ko je Pavel Diakon pisal ''Zgodovino Langobardov'' (787-796), je bil katoliški menih in navdušen kristjan, zato je menil, da so poganske zgodbe o poreklu njegovega ljudstva neprimerne in smešne.<ref name=ref10/><ref>Priester, str. 17.</ref> Za ime Langobardi je trdil, da je povezano z njihovimi dolgimi bradami.<ref>PD, I, 9. </ref> Sodobna teorija domneva, da njihovo ime izhaja iz besede ''Langbarðr'' – enega od imen boga Odina.<ref>Pohl in Erhart. ''Nedoma'', str. 449–445. </ref> Priester trdi, da so Vinili ob spremembi imena hkrati zamenjali tudi svoj stari kult plodnosti s kultom Odina.<ref>Priester, str. 17. </ref> Fröhlich Priesterjev potek dogodkov obrača in trdi, da so Langobardi začeli puščati dolge brade šele po sprejetju Odinovega kulta, kar naj bi se odrazilo v njihovem novem imenu.<ref>Fröhlich, str. 19. </ref> Bruckner poudarja, da je njihovo ime tesno povezano s čaščenjem boga Odina, katerega ime je pogosto vključevalo tudi naslova Dolgobradi in Sivobradi, in da langobardsko osebno ime ''Ansegranus'' – ''tisti z brado bogov'', kaže, da so imeli Odina za svoje vrhovno božanstvo. Isti staronordijski koren ''barth'' ali ''barði'', ki pomeni brada, je povezan tudi z legendarnimi skandinavskimi Heaftobeardani, katere včasih istovetijo s [[Heruli]], ki so bili okoli leta 500 smrtni sovražniki [[Danci|Dancev]].<ref> Wilson Chambers, Raymond (2010). ''Widsith: A Study in Old English Heroic Legend''. Cambridge University Press. str. 205. </ref>

Po drugi strani nekateri etimološki viri kažejo na starovisokonemški koren ''barta'', ki pomeni ''sekira'' in je povezan z besedo [[Helebarda|helebarda]], medtem ko Edward Gibbon trdi, da ime Langobardov izhaja iz besede ''Börde'' (ali ''Börd''), ki še vedno pomeni plodno ravnino na obeh bregovih reke. Lange Börde, na primer, se imenuje okrožje pri Magdeburgu. Po njegovi razlagi so bili Langobardi ''»prebivalci dolge plodne ravnine ob reki«''. Domneva se, da se sledovi njihovega imena skrivajo tudi v krajevnih imenih, na primer Bardengau in Bardewick ob reki Labi.<ref>Smith’s Dict. of Greek and Roman Geogr., vol. ii., str. 119 —. </ref>

Pavel Diakon ni bil edini pisec langobardske zgodovine. Galecijski krščanski duhovnik, zgodovinar in teolog Pavel Orosij piše, da so Vinili/Langobardi živeli prvotno v Vinoilotu/Vinovilitu, severno od [[Uppsala|Uppsale]] na Švedskem. Skoringa naj bi bila v bližini sedanje švedske province Uppland malo severno od Östergötlanda. Zgodovinar razlaga tudi etimologijo imena Skoringa:

<blockquote>''Obale Upplanda in Östergötlanda so bile pokrite z majhnimi skalami in skalnatimi otoki, ki so se po nemško imenovali Schæren, po švedsko pa Skiaeren, zato bi se pokrajina lahko imenovala Skorung or Skiærunga.'' <ref>Orosius (417). London: W. Bowyer in J. Nichols. Pridobljeno 28. marca 2016. </ref></blockquote>

Znanstveniki so odkrili mnogo podobnosti med langobardskimi in gotskim migracijskim izročilom. Stare legende kažejo, da je prišlo do velikih selitev plemen nekje med 1. in 2. stoletjem. V tem času so svoje domove v Skandinaviji morda zapustili tudi [[Tevtoni]] in [[Kimbri]], se selili preko Germanije in nazadnje vdrli v rimsko Italijo.

Širitev germanskih plemen od 750 pr. n. št. do 1 n. št. (''Penguin Atlas of World History'' 1988):

Langobarde je prvi omenil rimski dvorni zgodovinar [[Mark Velej Paterkul]] leta 9 do 16 n. št., ko se je kot prefekt konjenice<ref name=ref22>Menghin, str. 15. </ref> udeležil rimskega pohoda na sever. Paterkul pravi, da je bila pod Tiberijem ''»zlomljena moč Langobardov, ki so bili še bolj divji kot Germani«''.<ref>Velej. Hist. Rom. II, 106. Schmidt, str. 5. </ref>

S kombiniranjem pričevanj [[Strabon]]a (20 n. št.) in [[Tacit]]a (117 n. št.) je moč ugotoviti, da so Langobardi kmalu po začetku krščanskega obdobja prebivali ob Havkih blizu ustja [[Laba|Labe]].<ref name=ref22/> Strabon trdi, da so prebivali na obeh bregovih Labe,<ref name=ref22/> in jih ima za vejo [[Svebi|Svebov]].<ref>Strabon, VII, 1, 3. </ref>

[[Svetonij]] piše, da je rimski general Neron Druz porazil veliko vojsko Germanov in jih potisnil ''»na drug breg reke Albis (Laba)«''. Poraženci so bili verjetno Langobardi in Hermundurji, ki jih kmalu zatem omenja Strabon. <ref>Svetonij. ''The Twelve Caesars'', poglavji II. in III. </ref>

Nemški arheolog Willi Wegewitz je več [[Železna doba|železnodobnih]] gobišč ob spodnji Labi prepoznal za langobardska.<ref>Wegewitz. ''Das langobardische Brandgräberfeld von Putensen''. Kreis Harburg (1972), str. 1–29. Problemi della civilita e dell'economia Longobarda, Milano (1964), str. 19ff. </ref> Grobišča so žgalna in večinoma iz obdobja od 6. stoletja pr. n. št. do 3. stoletja n. št., zato je opustitev naselij malo verjetna.<ref>Menghin, str. 17. </ref> Ozemlje ob spodnji Labi je spadalo v območje jastorfske kulture in postalo labsko-germansko in se je razlikovalo od ozemlja med [[Ren]]om, Weserjem in [[Severno morje|Severnim morjem]].<ref>Menghin, str. 18. </ref> Arheološke najdbe kažejo, da so bili Langobardi poljedelci.<ref>Priester, str. 18. </ref>

Langobarde omenja tudi [[Tacit]] kot oddaljeno in agresivno svebsko pleme, eno od tistih, ki so častila boginjo [[Nerta|Nerto]] – Mater zemlje, in podložno [[Markomani|markomanskemu]] kralju [[Marobod]]u.<ref name=ref30>Tacitus, ''Annales'' II, 45. </ref> Marobod je z Rimljani sklenil mir, zato Langobardi niso bili del germanske plemenske zveze, ki je leta 9 pod [[Arminij]]em v [[Bitka v Tevtoburškem gozdu|bitki v Tevtoburškem gozdu]] uničila tri rimske legije. Leta 17 je med Arminijem in Marobodom izbruhnila vojna, o kateri Tacit piše:

[[Kasij Dion]] je poročal, da je tik pred markomanskimi vojnami 6.000 Langobardov in Obijcev, za katere so včasih mislili, da so Ubijci, prešlo [[Donava|Donavo]] in napadlo [[Panonija (rimska provinca)|Panonijo]].<ref>Kasij Dion, 71, 3, 1. Menghin, str. 16. </ref> Obe plemeni sta bili poraženi in njihovi napadi so prenehali. K takratnemu guvernerju Panonije Eliju Basu so kot odposlanca poslali markomanskega kralja [[Balomar]]ja, ki je sklenil mir in napadalci so se vrnili v domovino, Langobardi ob spodnjo Labo.<ref>Priester, str. 21. Zeuss, str. 471. Wiese, str. 38. Schmidt, str. 35–36. </ref> Približno takrat je Tacit v svoji ''Germaniji'' zanje zapisal, da so

V 2. stoletju so se v obdobju [[Principat]]a začela številna germanska plemena, med njimi [[Franki]], [[Alemani]], [[Bavarci]] in [[Sasi]], združevati v večje plemenske zveze.<ref name=ref39>Priester, 14. Menghin, str. 16. </ref> Langobardi sprva niso bili omenjeni, morda zato, ker takrat še niso prišli do meje Rimskega cesarstva, ali zato, so bili podložni večjim plemenskim skupnostim, morda Sasom.<ref name=ref39/> Zelo mogoče je, da je znaten del Langobardov med selitvijo zaostal za njihovo glavnino in so jih na področju Labe absorbirala saška plemena, emigranti sami pa so obdržali ime Langobardi.<ref>Hartmann, II, pt I, str. 5. </ref> ''Codex Gothanus'' po drugi strani pravi, da so Langobarde okrog leta 300 podjarmili Sasi, potem pa so se pod svojim prvim kraljem Agelmundom, ki je vladal trideset let, uprli.<ref>Menghin, str. 17, 19. ''Codex Gothanus'', II. </ref> V drugi polovici 4. stoletja so Langobardi zapustili svoje domove, verjetno zaradi slabe letine, in se odpravili proti jugu.<ref>Zeuss, str. 471. Wiese, str. 38. Schmidt, str.35–36. Priester, str. 21–22. HGL, X. </ref>

Selitvev Langobardov leta 489 do njihove domovine Rugiland je potekala skozi več pokrajin: Skoringo ob Labi, za katero se domneva, da je bila njihova domovina, Mavringo, Golando, Antaibo, Bantaibo in Vurgundaibo.<ref> Hammerstein-Loxton, str. 56. Bluhme. HGL, XIII. </ref> Po ''Ravenski kozmografiji'' je bila Mavringa pokrajina vzhodno od Labe.<ref>''Cosmographer of Ravenna'', I, str. 11. </ref>

Vstop v Mavringo je bil zelo težak, ker jim Asipiti (morda Uzipeti) niso dovolili prehoda preko svojega ozemlja. Za to pravico sta se zato borila najmočnejša moža iz vsakega plemena. Zmagal je Langobard in Langobardi so lahko nadaljevali pot.<ref>Hodgkin, Ch. V, str. 92. HGL, XII. </ref>

Iz Mavringe so prišli v Golando. Znanstvenik Ludwig Schmidt meni, da je bila Golanda bolj proti vzhodu, morda na desnem bregu [[Odra|Odre]].<ref>Schmidt, str. 49. </ref> Schmidt domneva tudi, da je Golanda istovetna z Gotlandom, katerega ime pomeni ''»dobra zemlja«''.<ref>Hodgkin, V, str. 143. </ref> Teorija je zelo verjetna, saj Pavel Diakon omenja, da so Langobardi prečkali reko, od koder bi lahko z ozemlja ob zgornji Odri skozi Moravska vrata dosegli Rugilando.<ref>Menghin, ''Das Reich an der Donau'', str. 21. </ref>

Iz Golande so preko pokrajin Antaib in Bantaib, in dosegli Vurgundaib, za katerega se domneva, da je pradomovina [[Burgundi|Burgundov]].<ref>K. Priester, str. 22. </ref><ref>Bluhme, ''Gens Langobardorum''. Bonn, 1868.</ref> V Vurgundaibi so v njihov tabor vpadli [[Bolgari]] (verjetno [[Huni]])<ref>Menghin, str. 14. </ref> in jih porazili. Kralj Agelmund je v boju padel. Nasledil ga je Lajmiho, ki je bil še mlad in je želel maščevati Agelmundovo smrt.<ref name="#1">''Hist. gentis Lang''., XVII. </ref> Langobardi so po porazu verjetno postali hunski podložniki, vendar so se uprli in Hune v krvavi bitki porazili.<ref>''Hist. gentis Lang''., XVII. <name="#1"/ref> Dobili so bogat plen in postali bolj samozavestni in predrzni. <ref>PD, XVII. </ref>

V 540. letih je [[Audoin]] (vladal 546-560) povedel Langobarde preko Donave v Panonijo, kjer jih je cesar [[Justinijan I.|Justinijan]] nagovoril, naj napadejo [[Gepidi|Gepide]]. Leta 552 so [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinci]] z velikim kontingentom [[Foederati|federatov]], zlasti Langobardov, [[Heruli|Herulov]] in Bolgarov, v bitki pri Tagini porazili zadnjega [[Ostrogotsko kraljestvo|ostrogotskega]] kralja Teja.<ref>Helmolt, Hans Ferdinand (1907). ''Battles The World's History: Central and northern Europe''. London.</ref>

Leta 560 je Audoina nasledil sin Alboin, mlad in energičen kralj, ki je porazil in podjarmil [[Gepidi|Gepide]]. Leta 566 se je poročil z Rozamundo, hčerko gepidskega kralja [[Kunimund]]a in leta 568 povedel Langobarde v Italijo:<ref name=ref56>Peters, Edward (2003). ''History of the Lombards''. University of Pennsylvania Press. </ref>

Langobardom se je z družinami vred pridružilo tudi najmanj 20.000 [[Sasi|saških]] vojščakov, starih langobardskih zaveznikov.<ref>Pvel Diakon, ''Historia Langobardorum'', FV, II, 4, 6, 7. </ref>

Prvo pomembno mesto, ki so ga osvojili, je bil ''Forum Iulii'' ([[Čedad]]) v sedanji italijanski pokrajini Furlanija - Julijska krajina (569). Alboin je tam ustanovil vojvodino in jo prepustil svojemu nečaku GizufuGizulfu. Kmalu zatem so padle tudi [[Vicenza]], [[Verona]] in [[Brescia]]. Spomladi 569 so Langobardi osvojili [[Milano]], glavno rimsko središče v severni Italiji. Italija je takrat okrevala po strašnih [[gotske vojne |gotskih vojnah]], zato majhna bizantinska vojska, ki so jo pustili za obrambo mesta, ni mogla narediti skoraj nič. Cesar [[Justin II.]] je v Italijo poslal eksarha Longina, ki je lahko branil samo obalna mesta, katera je lahko oskrbovalo močno bizantinsko ladjevje. Po tri leta trajajočem obleganju je leta 572 padla [[Pavia]] in postala prva prestolnica italskega [[Langobardsko kraljkestvokraljestvo|Langobardskega kraljestva]].

V naslednjih letih so Langobardi prodirali proti jugu, osvojili [[Toskana|Toskano]] in ustanovili vojvodini [[Vojvodina Spoleto|Spoleto]] in [[Vojvodina Benevento|Benevento]], ki sta kmalu postali skoraj neodvisni in sta nazadnje celo preživeli svoje kraljestvo. Ohranili sta se še daleč v 12. stoletje. Kamor koli so Langobardi prišli, se jim je pridružilo ostrogotsko prebivalstvo, ki je skupaj z [[Rugijci]] sicer mirno živelo pod rimsko oblastjo.<ref>''De Bello Gothico'' IV 32, str. 241-245. </ref> Bizantincem je uspelo obdržati samo okolico [[Ravena|Ravene]] in [[Rim]]a, ki ju je skozi [[Perugia|Perugio]] povezoval ozek koridor.

Po prihodu v Italijo je del Langobardov obdržalo svojo [[Poganstvo|pogansko]] vero, drugi del pa v je prestopil v [[Arijanstvo|arijansko]] krščanstvo. Langobardi zato niso bili v najboljših odnosih s [[Katoliška cerkev|katoliško cerkvijo]]. Postopoma so privzeli rimske naslove, imena in običaje in se v 7. stoletju, ne brez dolgotrajnih verskih in etničnih sporov, delno spreobrnili v [[pravoslavje]]. [[Pavel Diakon]] o tem času piše, da so langobardski jezik, oblačenje in pričeske popolnoma izginili.<ref> Paul Fouracre, Rosamond McKitterick. ''The New Cambridge Medieval History: c. 500-c. 700'', str. 8. </ref>

Langobardsko kraljestvo je bilo razdeljeno na 36 vojvodin. Upravljali so jih vojvode iz njihovih glavnih mest, kralj pa jim je vladal preko svojih emisarjev – ''gastaldov''. Takšna upravna delitev in samovolja neodvisnih vojvodin je povzročila neenotnost kraljestva. Postalo je šibko, celo v primerjavi z Bizantinskim cesarstvom, zlasti potem, ko je po začetni invaziji začelo okrevati. Šibkost kraljestva je bila še bolj očitna, ko so se soočili z vedno močnejšimi [[Franki]]. Kralji so zato poskušali centralizirati svojo oblast in zato dokončno izgubili oblast nad vojvodinama Spoleto in Benevento.

* [[Vojvodina Furlanija]]

* [[Vojvodina Trento]]

=====''Langobardia minor''=====

[[Slika:Chlothar II.jpg|thumb|250px|Frankovski merovinški kralj [[Klotar II.]] v bitki z Langobardi]]

Leta 572 je bil [[Alboin]] v Veroni umorjen v zaroti, ki jo je vodila njegova žena Rozamunda. Po umoru je pobegnila v Raveno. Po osemnajst mesecih krute vladavine so umorili tudi njegovega naslednika [[Klef]]a. Z njegovo smrtjo se je začelo medvladje, imenovano »vladavina vojvod«, v katerem vojvode niso izvolili nobenega kralja. Medvladje je bilo obdobje brezzakonja in nasilja. Leta 584 je kraljestvu grozila invazija Frankov, zato so vojvode za kralja izvolili Klefovega sina [[Autari]]ja. Kralj se je leta 589 poročil s Teodelindo, hčerko vojvode [[Garibald I. Bavarski |Garibalda I. Bavarskega]]. Katoliška Teodelinda, prijateljica [[Papež Gregor I.|papeža Gregorja I.]], se je zavzemala za pokristjanjevanje Langobardov, Autari pa se je odločil za politiko mednarodne sprave in poskušal reorganizirati državno upravo. Vojvode so morali odstopiti polovico svojih posesti za vzdrževanje kralja in njegovega dvora v Pavii. Na zunanjepolitičnem področju je Autariju uspelo preprečiti nevarno zavezništvo med Franki in Bizantinskim cesarstvom.

Autari je leta 591 umrl. Nasledil ga je torinski vojvoda [[Agilulf]], ki se je še isto leto poročil z njegovo vdovo. Zatrl je upor vojvod v severni Italiji, leta 601 osvojil Padovo, leta 603 Mantovo in Cremono in prisilil ravenskega eksarha k plačevanju davka. Leta 616 je umrl. Po njegovi smrti je nekaj časa vladala Teodelinda, potem pa jo je nasledil [[Adaloald]]. Adaloalda je leta 626 odstavil vodja arijanske opozicije [[Arioald]], ki se je poročil s Teodolindino hčerko Gundepergo in nato sam vladal do leta 636.

Nasledil ga je [[Rotari]], katerega mnogo zgodovinarjev šteje za najbolj energičnega langobardskega kralja. Leta 643 je osvojil [[Ligurija|Ligurijo]] in preostala bizantinska ozemlja v notranjem [[Veneto|Venetu]], vključno rimskim mestom Opitergium (Oderzo). Objavil je tudi slavni ''[[Edictum Rothari]]'' (Rotarijev edikt), pisan v [[Latinščina|latinščini]], v katerem so bili zbrani zakoni in običaji njegovega ljudstva. Edikt ni veljal za langobardske vazale, ki so lahko obdržali svojo zakonodajo. Leta 652 ga je nasledil sin [[Rodoald]], ki je bil še zelo mlad in so ga njegovi nasprotniki po enem letu vladanja leta 653 ubili.

Po smrti kralja [[Aripert I.|Ariperta I.]] leta 661 se je kraljestvo razdelilo med njegova sinova [[Perktarit]]a, ki je za prestolnico izbral Milano, in [[Godepert]]a, ki je vladal iz Pavie ([[Ticinum |Ticinum]]). Perktarita je odstavil [[Grimoald]], sin furlanskega in beneventskega vojvode Gizulfa. Odstavljeni kralj je pobegnil k [[Avari|Avarom]] in nato k Frankom. Grimoaldu je uspelo prevzeti oblast nad vojvodinami in preprečiti poskuse bizantinskega cesarja [[Konstans II.|Konstansa II.]], da bi osvojil južno Italijo. Porazil je tudi Franke. Po njegovi smrti leta 671 se je Perktarit vrnil in spodbujal strpnost med arijanci in katoliki, vendar mu arijanske stranke, ki jo je vodil trentski vojvoda Alahis, ni uspelo premagati. Vojvoda se je vdal šele njegovemu sinu, katoliško usmerjenemu [[Kunipert |Kunipert]]u.

Langobardi so se v tem času večkrat ostro spopadli s slovanskimi ljudstvi in leta 623-626 neuspešno napadli [[Karantanci|Karantance]]. Leta 663-664 so [[Slovani]] vdrli v [[Vipavska dolina|Vipavsko dolino]] in [[Furlanija|Furlanijo]].

V naslednjih letih so se v kraljestvu dogajali predvsem verski spori in vdori Slovanov. Leta 705 so Slovani porazili furlanske Langobarde in osvojili ozemlje zahodno od [[Soča|Soče]], se pravi sedanjo [[Goriška|Goriško]] in [[Beneška Slovenija|Beneško Slovenijo]].<ref name=ref61>Vidmar, Jernej. ''Od kod prihajajo in kdo so solkanski Langobardi''. "Pridobljeno 30. julija 2012. </ref> Vzpostavila se je nova etnična meja, ki traja že več kot 1200 let.<ref>Štih, Peter; Simoniti, Vasko; Vodopivec, Peter (2008). ''The Settlement of the Slavs''. V Lazarević, Žarko. ''A Slovene history: society - politics - culture''. Ljubljana, Inštitut za sodobno zgodovino, str. 22. ISBN 978-961-6386-19-7.</ref><ref>Kortmann, Bernd (2011). ''The Languages and Linguistics of Europe''. 2. zvezek. Berlin. </ref>

Langobardska moč je začela okrevati šele pod kraljem [[Liutprand]]om, [[Ansprand]]ovim sinom in naslednikom brutalnega [[Aripert II.|Ariperta II.]], ki je prestol zasedel leta 712. Liutprandu je uspelo do neke mere vzpostaviti oblast v [[Vojvodina Spoleto|Spoletu]] in [[Vojvodina Benevento|Beneventu]] in izkoristiti nesoglasja med papežem in Bizantinskim cesarstvom, povezana z [[ikonoklazem|ikonoklazmom]]. Osvojil je [[Ravenski eksarhat]] in Rimsko vojvodino in ju priključil k svojemu kraljestvu. Frankovskemu [[majordom]]u [[Karel Martel|Karlu Martelu]] je pomagal odbiti napad [[Arabci|Arabcev]] z [[Iberski polotok|Iberskega polotoka]]. Slovane, ki so poskušali osvojiti [[Furlanija|Furlansko nižino]], je leta 720 porazil v bitki pri Lavarianu.<ref name=ref61/> Njegov naslednik [[Aistulf]] je osvojil Raveno, vendar jo je moral po porazu v vojni s frankovskim kraljem [[Pipin Mali|Pipinom Malim]], ki je interveniral na papežev poziv, vrniti.

Po Aistulfovi smrti je langobardski prestol poskušal zasesti Rathis, vendar ga je toskanski vojvoda [[Deziderij Langobardski|Deziderij]] odstavil in sam postal zadnji Langobard na langobardskem prestolu. Dezideriju je uspelo dokončno osvojiti Raveno in pregnati Bizantince iz severne Italije. Ponovno je sprožil vojno s papežem, ki je podpiral vojvodi Spoleta in Beneventa, in leta 772 kot prvi langobardski kralj vstopil v Rim. [[Papež Hadrijan]] je na pomoč poklical frankovskega kralja [[Karel Veliki|Karla Velikega]], ki je pri Susi porazil Deziderija in začel oblegati Pavio. Deziderijevega sina [[Adelhis]]a je prisilil, da je frankovski vojski odprl vrata Verone. Deziderij se je leta 774 vdal in Karel Veliki je privzel naslov kralja Langobardov. Njegova odločitev je bila skrajno nenavadna, saj do tedaj noben germanski vladar ni privzel naslova kralja podjarmljenega kraljestva. Karel je na delu langobardskega ozemlja prepustil papežem. Ozemlje je bilo zametek kasnejše [[Papeška država|Papeške države]].

====Združena kneževina Benevento (774-849774–849)====

Po frankovski zasedbi Langobardskega kraljestva s prestolnico Pavia niso niti [[Karel Veliki]] niti njegovi nasledniki poskušali osvojiti langobardskih posesti južno od [[Papeška država|Papeške države]]. Leta 774 je vojvoda Arehis II. Beneventski svojo vojvodino razglasil za državo naslednico Langobardskega kraljestva. Mesto Benevento je poskušal pretvoriti v ''secundum Ticinum'' – drugo Pavio. Poskušal se je tudi razglasiti za langobardskega kralja, vendar za kaj takega brez zunanje podpore ni imel nobene možnosti in se je zadovoljil z naslovom ''princeps'' - knez.

Karel Veliki in njegov sin [[Ludvik Pobožni]] sta poskušala z vojsko prisiliti beneventskega vojvodo k pokorščini, vendar Arehis danih obljub nikoli ni izpolnil. Tako on kot njegovi nasledniki so bili ''[[de facto]]'' neodvisni vladarji.

Langobardi v južni Italiji so bili odtlej v nenavadnem položaj posestnikov ozemlja, ki sta si ga lastila dva imperija: karolinški na severu in zahodu in bizantinski na vzhodu. Obljube in jamstva, da bodo Karolinškemu cesarstvu plačevali davke, nikoli niso povsem izpolnili in bili izven frankovskega nadzora. Benevento je dosegel svoj največji obseg, ko je leta 838 osvojil [[Amalfi]] in prisilil Bizantincem lojalno Neapeljsko vojvodino k plačevanju davkov. V tem trenutku je langobardska oblast zajemala večino južne Italije in na jugu segala do [[Apulija|Apulije]] in [[Kalabrija|Kalabrije]] z vsemi pripadajočimi mesti. V 9. stoletju se je skrčila na nekdanjo grško Apulijo. Med Sikardovo vojno z Andrejem II. Neapeljskim je postalo ozemlje na jugu odprto za vdore [[Saraceni|Saracenov]]. Po njegovem umoru leta 839 je Amalfi razglasil svojo neodvisnost, za oblast v Beneventu pa sta se začeli boriti dve frakciji, ki sta kneževino ohromili in jo naredili občutljivo za zunanje sovražnike.

Državljanska vojna je trajala deset let. Končala se je z mirovno pogodbo, ki jo je leta 849 vsilil cesar [[Ludvik II.]], edini frankovski vladar, ki je vladal vsem langobardskim državam. S pogodbo je bilo kraljestvo razdeljeno na dve državi: Kneževino Benevento in Kneževino Salerno s prestolnico Salerno ob [[Tirensko morje|Tirenskem morju]].

====Južna Italija in Arabci (836-915836–915)====

Andrej II. Neapeljski je za svojo vojno s Sikardom Beneventskim leta 836 najel arabske najemnike. Sikard se je nanje odzval z najemom svojih arabskih najemnikov. Saraceni so svoje napade na začetku usmerili predvsem na [[Sicilija|Sicilijo]] in bizantinsko Italijo, Radelhis I. Beneventski pa je kmalu najel še več muslimanov, ki so leta 841 uničili [[KapuaCapua|KapuoCapuo]]. Sedanjo ali Novo KapuoCapuo je na bližnjem hribu ustanovil kapuanskicapuanski [[gastald]] Landulf I.. Langobardski knezi so bili na splošno manj nagnjeni k najemanju muslimanov kot njihovi grški sosedje v Amalfiju, Gaeti, Neaplju in Sorentu. Moč najemnikov je kmalu tako zrasla, da je moral GuaIfer Salernski priznati njihovo suverenost.

Leta 847 je velika muslimanska vojska osvojila [[Bari]], ki je bil v posesti langobardskega gastalda Pandenulfa. Muslimansko prodiranje proti severu se je nadaljevalo, dokler ni Adelhis Beneventski za pomoč zaprosil svojega suverena Ludvika II.. Ludvik se je povezal z bizantinskim cesarjem [[Bazilij I. Makedonec|Bazilijem I.]] in s skupnimi močmi sta leta 869 pregnala muslimane iz Barija. Ludvik je premagal tudi arabsko vojsko, ki se je izkrcala leta 871. Adelhis in Ludvik sta se vojskovala do Ludvikove smrti leta 875. Adelhis, ki se je imel za pravega naslednika langobardskih kraljev, je kot tak zadnji dopolnil langobardski zakonik ''[[Edictum Rothari]]''.

Po Ludvikovi smrti je Landulf II. KapuanskiCapuanski poskušal s Saraceni skleniti zavezništvo, vendar ga je [[Papež Janez VIII.|papež Janez VIII.]] prepričal, da tega ni naredil. Guajmar I. Salernski je nato z bizantinsko vojsko premagal Saracene. Langobardi so v tem času stalno prestopali z ene strani na drugo. Proti letu 915 je [[papež Janez X.|papežu Janezu X.]] le uspelo združiti vse krščanske kneze iz južne Italije. Njihova vojska je leta 915 v bitki pri Gariglianu premagala Saracene in jih nato dokončno pregnala iz Italije.

Neodvisna država [[Salerno]] je spodbudila gastalde [[Kapua|Kapue]]Capue k razmišljanju o neodvisnosti. Proti koncu 9. stoletja so se začeli naslavljati s knezi in se razglasili za tretjo langobardsko državo. Leta 900 je Atenulf KapuanskiCapuanski združil državi KapuaCapua in [[Vojvodina Benevento|Benevento]] in ju razglasil za neločljivi. Ločili sta se samo leta 982 po smrti Pandulfa Železnoglavega. Z združitvijo vseh Langobardov v južni Italiji, razen Salerna, se je Atenulf počutil dovolj močnega, da je začel uporabljati naslov ''princeps gentis Langobardorum'' – ''knez Langobardov'', ki ga je pred njim uporabljal [[Arehis II. |Arehis II.]] leta 774.

Med Atenulfovimi nasledniki so bili skoraj celo stoletje samo očetje, sinovi, bratje, bratranci in strici. Sredi 10. stoletja je začel naslov ''Langobardorum gentis princeps'' uporabljati Gizulf I. Salernski, čeprav se je njegov ideal združitve vseh langobardskih kneževin pod enim vladarjem izpolnil samo decembra 977, ko je Gizulf umrl in je vse posesti nasledil Pandulf Železnoglavi. Pandulf je nekaj časa vladal skoraj celi Italiji južno od Rima in povezal Langobarde s [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetim rimskim cesarstvom]]. Po njegovi smrti se je ozemlje ponovno razdelilo.

Landulf Rdeči, vojvoda Beneventa in KapueCapue, je poskušal s pomočjo Ivana III. Neapeljskega osvojiti Kneževino Salerno, vendar ga je Gizulf s pomočjo Mastala I. Amalfskega odbil. Vladarji Beneventa in KapueCapue so v tistem času večkrat poskušali osvojiti bizantinsko [[Apulija|Apulijo]], namesto tega pa je proti koncu stoletja odločni bizantinski cesar [[Bazilij II.]] zasedel langobardsko ozemlje.

====Normanska osvajanja (1017-10781017–1078)====

Okrnjena Beneventska kneževina je kmalu izgubila svojo neodvisnost v korist papeštva in izgubila svoj vpliv, potem pa so jo osvojili [[Normani]]. Normane so v Italijo prvi poklicali Langobardi sami, da bi se vojskovali z Bizantinci za oblast v Apuliji in Kalabriji, vendar so kmalu postali njihovi tekmeci. Salernska kneževina, ki je pod Gujmarjem III. in Gujmarjem IV. doživljala svojo zlato dobo, je pod Gizulfom II. izgubila vso svojo moč in je po poroki Gizulfove sestre [[Sikelgajta|Sikelgajte]] z Normanom [[Robert Guiscard|Robertom Guiscardom]] leta 1078 prišla pod normansko oblast. Kneževina KapuaCapua, ki se je med vladavino osovraženega Pandulfa IV. – ''Abruškega volka'' in njegovega sina krepko upirala Normanom, je leta 1058 skoraj brez odpora prišla pod oblast Riharda Drengota. KapuaCapua se je leta 1091 uprla normanski oblasti, izgnala Rihardovega vnuka Riharda II. in za vladarja imenovala kneza Landa IV..

KapuaCapua je ponovno prišla pod normansko oblast po obleganju leta 1098 in po nizu neučinkovitih normanskih vladarjev hitro izgubila ves vpliv. Neodvisen položaj teh langobardskih držav na splošno dokazuje njihova sposobnost, da so same potrjevale svoje suverene. Kot vazali papeža ter bizantinskega ali svetega rimskega cesarja so bile glavna sila na jugu Italije, dokler jih niso prevladali njihovi vzhodni sosedje in nekdanji zavezniki Normani. Langobardi so imeli Normane za barbare, Bizantince pa za tlačitelje. Svojo kulturo so imeli za superiorno in so ustvarili pogoje za slavno Salernsko medicinsko šolo (''Schola Medica Salernitana'').

Langobardski odlomki so se ohranili tudi na runskih napisih. Medje sodita napis na bronastem schretzheim toku približno iz leta 600 in srebrni pforzenski pasni zaponki.

Veliko latinskih besedil vsebuje langobardska imena, langobardska pravna besedila, pisana v latinščini, pa izraze iz narečnega pravnega besednjaka.

V italijanskem jeziku se je ohranilo veliko langobardskih besed, čeprav jih je včasih težko razlikovati od drugih germanskih sposojenk, na primer gotskih in frankovskih. Mednje spadajo besede ''landa'' iz ''land'' (dežela), ''guardia'' iz ''wardan'' (čuvaj), ''guerra'' iz ''werra'' (vojna) in ''guadare'' iz ''wadjan'' (brêsti).

Med bivanjem na ustju Labe so prišli Langobardi v stik z drugimi zahodnogermanskimi ljudstvi, predvsem s [[Sasi]] in [[Frizijci]]. Oboji, zlasti Sasi, so bili dolgo časa v stiku s [[Kelti]], od katerih so prevzeli togo družbeno organizacijo kast, ki je bila v drugih germanskih ljudstvih redka.<ref>Cardini-Montesano, str. 82. </ref>

Langobardske kralje se lahko sledi vse do obdobja okoli leta 380, se pravi do začetka velikega [[Preseljevanje ljudstev|preseljevanja ljudstev]]. Položaj kralja se je med germanskimi ljudstvi razvil v obdobju, ko so spoznala, da potrebujejo enega samega vojaškega poveljnika. Schmidt je prepričan, da so bila germanska plemena razdeljena po kantonih in da je bila njihova najstarejša oblika vladavine generalna skupščina, ki je v času konfliktov izbrala poglavarje kantonov in vojaške poveljnike. Oboji so bili izbrani verjetno iz plemiške kaste. V vojnah med selitvami se je kraljeva moč razvila do te mere, da je kralj postal predstavnik ljudstva tudi v miru, vendar vpliv ljudstva na vladanje ni povsem izginil.<ref>Schmidt, 76–77. </ref> Langobardsko plemensko ureditev med selitvijo opisuje Pavel Diakon:

<blockquote>''... da bi povečali število svojih vojščakov, so [Langobardi] dali svobodo mnogo zasužnjenim podložnikom. Njihovo svobodo so potrdili na svoj ustaljen način s puščico in izrekanjem določenih besed.''</blockquote>

V Langobardskem kraljestvu je bila družba razdeljena v razrede, primerljive z razredi v drugih germanskih nasledstvenih državah Rimskega cesarstva - frankovski [[Galija|Galiji]] in vizigotski [[Vizigotsko kraljestvo|Španiji]]. V najvišjem razredu so bili kralj in plemstvo, katerim so sledili svobodnjaki, nesvobodni podložniki in sužnji. Aristokracija je bila revnejša, bolj urbanizirana in je posedovala manj zemlje kot drugje. Langobardsko plemstvo je, v nasprotju s frankovskim, raje živelo v mestih in je posedovalo malo več kot dvakrat toliko zemlje kot razred trgovcev. Izjeme so bili kralj in najbogatejši vojvode. Frankovski provincijski aristokrati so posedovali ogromna posestva, tudi več sto krat večja od tistih v razredu pod njimi. Langobardska aristokracija v 8. stoletju je bila zelo odvisna od kralja. Njihovi dohodki so bili povezani zlasti s sodstvom. Dokumenti iz tistega obdobja omenjajo številne langobardske plemiče na položajih ''iudices'' (sodniki), čeprav so imeli hkrati tudi pomembne vojaške ali zakonodajne funkcije.

Svobodnjaki so bili mnogo bolj številni kot v frankovskih državah, zlasti v 8. stoletju. Najštevilčnejši podložniki Langobardskega kraljestva so bili mali zemljiški posestniki, poljedelci in najemniki, ki so posedovali morda več kot polovico zemlje v langobardski Italiji. K svobodnjakom so spadali ''exercitales'' in ''viri devoti'', se pravi vojaki in nekakšni rezervisti, ki so tvorili langobardsko naborniško vojsko. V službo so jih vpoklicali bolj redko ali nikoli, ker vojskovanje očitno ni bila njihova prva naloga. Razred malih zemljiških posestnikov je imel zelo majhno politično moč in ni mogel vplivati niti na politiko niti na zakonodajo kraljestva, aristokracija pa je imela mnogo večjo politično moč kot v sosednji Galiji in Španiji.

Za urbanizacijo langobardske Italije so bila značilna ''città ad isole'' – mesta kot otoki. Iz arheologije je razvidno, da so se velika mesta v langobardski Italiji — [[Pavia]], [[Lucca]], [[Siena]], [[Arezzo]] in [[Milano]] — izoblikovala kot otoki znotraj obzidij starih rimskih mest. Rimska mesta so bila v nizu vojn v 5. in 6. stoletju močno porušena. Ruševine in antični spomeniki so postali travniki, na katerih se je pasla živina. Rimski forum, na primer, je postal ''Campo Vaccino'' – pašnik za krave. Deli mest, ki so bili nedotaknjeni, so bili zelo majhni ali majhni. Na njih so se ohranile predvsem stolnice ali glavne cerkve, nekaj javnih zgradb in hiš aristokratov. Večina zgradb je bila lesenih. Naseljene dele mest, tudi znotraj mestnega obzidja, so pogosto ločevali pašniki.

* Rothair; Grimwald. ''Liutprand; Ratchis; Aistulf''. The Lombard Laws. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. ISBN 0-8122-1055-7.

* Wickham, Christopher (1998). ''Aristocratic Power in Eighth-Century Lombard Italy''. V Goffart, Walter A.; Murray, Alexander C. ''After Rome's Fall: Narrators and Sources of Early Medieval History''. Toronto: University of Toronto Press. str. 153–170. ISBN 0-8020-0779-1.