Dmitrij Šostakovič: Razlika med redakcijama

|Img = Dmitri1.jpg

|Occupation = [[skladatelj]]<br!-- /WD -->[[dirigent]]

Šostakovič velja za enega največjih simfonikov [[20. stoletje|20. stoletja]]. S svojimi 15-imipetnajstimi [[simfonija]]mi je nadaljeval [[Mahler]]jevo tradicijo skladateljev, pričevalcev svojega časa, svojih stisk in veličine svojega naroda.

== ŽivljenjepisŽivljenje ==

Šostakovič je bil rojen v Sankt PetersburguPeterburgu v Rusiji kot drugi od treh otrok Dmitrija BoleslavovichaBoleslavoviča Šostakoviča in SofiyeSofije VasilievnaVasiljevne KokoulinaKokoulinе. [[Dedek]] je izhajal iz poljske[[Poljska|Poljske]], njegovi neposredni predniki pa so prišlibili Rusi iz [[Sibirija|Sibirije]], kjer so bili uspešni bankirji v [[Irkutsk]]u. Skladateljev oče se je rodil v izgnanstvu v Narimu leta 1875, bil študent na Sankt Petersburškisanktpeterburški univerzi, kjer je diplomiral leta 1899 na ''Fakulteti za fiziko in matematiko''. Dmitrij Šostakovič je bil čudežen otrok. [[Klavir]] se je začel učiti pri materi z devetimi leti. Že leta 1918 je napisal pogrebno koračnico v spomin dveh vodij Kadetske stranke, ki staso bilaju umorjena odumorili boljševikovboljševiki. Leta 1919 se je, v starosti 13 let, vpisal na Konservatorij, kjer ga je takoj opazil [[Aleksander Glazunov]]. [[Glasbena kompozicija|Kompozicijo]] ga je poučeval Maximilian Steinberg, [[kontrapunkt]] in [[Fuga|fugo]] pa Nikolaj Sokolov. V času študija mu je umrl oče in za šolnino je moral zaslužiti sam s tem, da je igrals odklavirjem nemihspremljal filmih[[Nemi film|neme filme]]. Za diplomo je pri devetnajstih letih napisal ''Prvo simfonijo''.

Po diplomi se je Šostakovič najprej udejstvoval kot koncertni [[pianist]] in [[skladatelj]]. Zmagal je na prvem mednarodnem [[Chopin]]ovem klavirskem tekmovanju v [[Varšava|Varšavi]] leta 1927. Zatem se je Šostakovič osredotočil na komponiranje. Leta 1927 je napisal svojo drugo simfonijo, imenovano ''Oktobrska'', domoljubno delo z velikim pro-sovjetskimprosovjetskim zborovskim finalom. Leto 1927 je bil tudi začetek prijateljevanja z Ivanom Sollertinskim, ki ga je seznanil z [[Mahler]]jevo glasbo. Sočasno z drugo simfonijo je pisal satirično opero ''Nos'' po Gogoljevi[[Gogolj]]evi zgodbi. V juniju 1929 je bila opera koncertno izvedena, 18. januarjanuarja 1930 pa še kot pravaodrska operauprizoritev, ina bila je slabo sprejeta.

V letih 1920 do začetka 1930 je Šostakovič delal v delavskem mladinskem gledališču TRAM (''Teatr RAbochey Molodyozhi''). Velik del tega obdobja je porabil za pisanje opere ''[[Lady Macbeth naiz deželiMcenskega okrožja|Lady Macbeth iz Mcenskega okrožja]]'' (''Леди Макбет Мценского уезда''), ki je bila prvič izvedena leta 1934. Na [[Krstna predstava|krstni predstavi]] je bil tudi Stalin, ki se mu glasba ni dopadla, posledično so jo skritizirali tudi uradni kritiki.

Šostakovič se je prvič poročil z Nino Varzar leta 1932. Začetne težave so pripeljale do ločitve leta 1935, vendar je par kmalu ponovno poročil, saj je bila Nina noseča s svojim prvim otrokom.<ref>Laurel Fay (2000), p. 80</ref>

Leta 1936 se je začelo obdobje velikega terorja (Obdobje [[Stalin]]ove represije, ki je trajala do leta 1939), v katerem je bilo veliko skladateljevih prijateljev in sorodnikov zaprtih ali ubitih: Mihail Tuhačevski (ustreljen), svak Vsevolod Frederiks (ugledni fizik, ki je bil na koncu oproščen, vendar je umrl, preden je prišel domov), tesen prijatelj Nikolaj Ziljajev (muzikolog), tašča, astronominja Sofija Mikhajlovna Varzar (poslana v taborišče v Karagandi), prijateljica marksistična pisateljica Galina Serebrjakova (20 let v taboriščih), stric Maksim Kostrikin (umrl) in drugi.<ref>Wilson (2006): pp. 145-46</ref> Njegova edina tolažba je v tem obdobju je bilo rojstvo hčere in sina. Šostakovič je v glavnem pisal [[Filmska glasba|filmsko glasbo]], ki Stalina ni motila.

Po izbruhu vojne med [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]] in Nemčijo leta 1941 je Šostakovič sprva ostal v Leningradu. Prijavil se je v vojsko, vendar bil zaradi slabega vida zavrnjen. Postal je prostovoljec pri gasilcih na leningrajskem konservatoriju. Med vojno je napisal dve simfoniji: ''Sedmo'' imenovano ''Leningrajska'' (1941), ki povzema vse trpljenje med obleganjem Leningrada in Osmo (1943), polno tesnobe. Skladatelj je napisal prve tri stavke v Leningradu in dokončal delo v KuibiševuKujbiševu (zdaj Samara), kjer je bil z družino evakuiran skupaj z drugimi ruskimi umetniki.

Leta 1948 je Šostakovič ponovno doživljal teror državnih oblasti. Andrej ZdanovŽdanov, predsednik RSFSR Vrhovnega sovjeta, je obtožil Šostakoviča in druge skladatelje ([[Sergej Prokofjev|Sergeja Prokofjeva]] in [[Aram Hačaturjan|Arama Hačaturjana]]), da pišejo neprimerno in formalistično glasbo. ŠoštakovičevaŠostakovičeva dela so prepovedali, vzeli so mu privilegije, izgubil je materialno osnovo za življenje. V naslednjih letih je napisal tri kategorije del: filmsko glasbo za plačilo po naročilu, slavilno glasbo namenjeno uradni rehabilitaciji in resna dela "za svojo dušo" (violinski koncert št. 1 in cikel pesmi po judovski ljudski poeziji). Leta 1949 se je Stalin omehčal in poslal ŠoštakovičaŠostakoviča v New York na ''Cultural and Scientific Congress for World Peace''. Šele leta 1953, po Stalinovi smrti, so ŠoštakovičaŠostakoviča rehabilitirali.

V štiridesetih in petdesetih letih je imel Šostakovič prijateljske odnose z dvema od svojima učenkama: Galino UstvolskajoUstvolsko in Elmiro Nazirovo. S prvo je ostal v dobrih odnosih tudi po smertismrti žene, Nine Varzarove leta 1954. Leta 1954 je Šostakovič napisal ''Slavnostno uverturo'', opus 96, ki je bila uporabljena kot tematska glasba za [[Poletne olimpijske igre 1980|poletne olimpijske igre leta 1980]].

Drugič se je poročil leta 1956 s [[Komsomol|komsomolsko]] aktivistko Margarito Kainovo, in se tri leta kasneje zaradi nesoglasij, ločil.

Leta 1959 se je Šostakovič pojavil na odru v Moskvi ob koncu izvedbe svoje Pete simfonije, čestital [[Leonard Bernstein|Leonardu Bernsteinu]] in ''Filharmoničnemu orkestru'' iz [[New YorkaYork]]a za itvedboizvedbo. Kasneje, istega leta, je Bernstein posnel simfonijo v [[Boston]]u za [[Columbia Records]].

Leto 1960 je bilo zaznamovano s še eno prelomnico v Šostakovičevem življenju: pridružil se je [[Komunistična partija Sovjetske zveze|komunistično partiji]]. Vlada ga je želela imenovati za generalnega sekretarja ''Združenja skladateljev'', za kar je bilo obvezno članstva v stranki. [[Nikita Hruščov]], prvi sekretar Komunistične partije med letoma 1958-1964, je iskal podporo v vodilnih vrstah inteligence in si prizadeval za ustvarjanje boljšega odnosa z umetniki Sovjetske zveze.

Njegova ''Dvanajsta simfonija'', ki je portret boljševiške revolucije in je bila končana leta 1961 in je bila posvečena [[Lenin]]u (imenuje se "''Leto 1917''"). V tem času se je njegovo zdravje začeloi slabšati. Leta 1962 se je že tretjič poročil in to zs 27 let staro Irino Supinskajevo.

Leta 1962 napiše ''Trinajsto'' in leta 1969 ''ŠririnajstoŠtirinajsto simfonijo'', obe lirični, na besedila ruskih pesnikov ([[Jevgenij Jevtušenko|Jevtušenko]]) in drugih ([[Rainer Maria Rilke|Rilke]], [[Federico García Lorca|Garcia Lorca]]). Leta 1964 je napisal glasbo za ruski film ''Hamlet''.

Šostakovič je v življenju trpel zaradi raznih kroničnih bolezni, vendar se je upiral s cigaretami in vodko. V začetku leta 1958 je utrpel prizadost desne roke, kar ga je prisilo odreči se igranju klavirja, leta 1965 je dobil diagnozo otroške paralize. Trpel je tudi srčnimi napadi, ponovno leta 1971, doživel nekaj padcev, v katerih si je zlomil obe nogi. Kljub vsem težavam z zdravjem, je leta 1971 napisal ''Petnajsto simfonijo'', melodično in retrospektivno.

Šostakovič je umrl zaradi pljučnega raka 9. avgusta leta 1975, in imel je državni pogreb. Pokopan je na [[pokopališče Novodeviči, Moskva|moskovskem pokopališču Novodeviči]].

Prejel je več častnih odlikovanj [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]].

Šostakovičeva orkestralna dela obsegajo 15petnajst simfonij in šest koncertov. Njegova komorna glasba obsega 15petnajst godalnih kvartetov, klavirski kvintet, dva klavirska tria ter dve deli za godalni oktet. Klavirska dela so dve solo sonati, niz zgodnjih preludijev in kasneje še 24 preludijev in fug.
Druga dela so še tri [[Opera|opere]] (npr. '''Nos''', '''[[Katarina Izmajlova]]'''), več ciklov skladb, baleti[[balet]]i in več filmske glasbe.

V svojem opusu se je ŠoštakovičŠostakovič lotil tako programske glasbe kot gledališča in koncertov. Sloves je užival na Švedske, v Angliji, Vzhodni Nemčiji in Italiji.

* [[Slika:People Artist of the USSR1.jpg|10px]] Zaslužni umetnik [[SSSRZSSR]] (1954)

* [[Slika:UKRAINE-AWARD-STATE-PREM-SHEVCHShevchenko National Prize of Ukraine.JPGjpg|10px]] nacionalna nagrada Ukrajine Taras Ševčenko (posthumno, 1976 - za opero "Katerina Ismailov" uprozirjena v KUGATOB Ševčenko)

* {{navedi knjigo |author= |translator=Veronika Simoniti|year=1995 |title=Veliki skladatelji, DZS|publisher=Ljubljana 1995,: ISBNDZS |isbn=86-341-1454-6 |cobiss=49234688 |pages=}}

* [http://media.sikorski.de/media/files/1/12/190/249/336/7496/schostakowitsch_werkverzeichnis.pdf Zbirka del] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20131004215543/http://media.sikorski.de/media/files/1/12/190/249/336/7496/schostakowitsch_werkverzeichnis.pdf |date=2013-10-04 }}