Zahodnoafriška epidemija ebole 2014

Epidemijo povzroča vrsta Ebola Zaire.^[13] Gre za človeka najnevarnejšo vrsto iz rodu ebolavirusov.^[14][15]

 

Izbruh ebole se je začel decembra 2013 v Gvineji, na tromeji z Liberijo in Sierra Leone, vendar so ga zaznali šele marca 2014. Zaradi velike mobilnosti, obstoječe infrastrukture in pogostih selitev se je okužba hitro razširila v sosednji državi.^[13]

Ničti oziroma indeksni primer epidemije naj bi bil dvoletni otrok, Emile Ouamouno, ki je decembra 2014 umrl v gvinejski vasi Meliandou v prefekturi Guéckédou.^[16][17] Njegove mati, sestra in stara mati so nato zbolele za podobno boleznijo in prav tako umrle. Ljudje, ki so se okužili s stikom s temi družinskimi člani, so nato prenesli okužbo v druge vasi.^[18] Ebola je sicer pred tem predstavljala nevarnost v podsaharski Afriki, vendar ni nikoli izbruhnila v zahodnoafriških državah, kar je pripomoglo k neopaženemu širjenju okužbe več mesecev, preden so jo prepoznali kot ebolo.^[18][17]

25. marca 2014 je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) sporočila, da je gvinejsko Ministrstvo za zdravje poročalo o izbruhu ebole v štirih jugovzhodnih okrožjih države ter o sumu na primere okužbe tudi v sosednjih Liberiji in Sierra Leonu. 24. marca 2014 je bilo v Gvineji 86 primerov suma na ebolo.^[19] Pozno meseca maja se je izbruh razširil v gvinejsko prestolnico Conakry, v katerem živita okoli dva milijona prebivalcev.^[19] 28. maja je število poročanih primerov okužbe narastlo na 281, od tega je 186 bolnikov umrlo.^[19]

V Liberiji so v sredini aprila 2014 poročali o izbruhu v štirih okrožjih, v sredini junija pa so poročali o razširitvi epidemije v prestolnico Monrovio.^[20][21] Epidemija se je nato razširila v Sierro Leone ter tam hitro napredovala. 17. julija 2014 so v Sierri Leone poročali o 442 primerih suma na okužbo z ebolo, kar je že prekoračilo število primerov v Liberiji in Gvineji.^[22] 20. julija so v Sierri Leone poročali o nadaljnjih primerih v okrožju Bo ter kasneje julija še o prvih primerih v prestolnici Freetown.^[23][24]

O prvem smrtnem primeru v Nigeriji so poročali 25. julija 2014,^[25] in sicer je šlo za liberijsko-ameriškega državljana, ki je z letalom potoval iz Liberije v Nigerijo ter umrl v Lagosu kmalu po prihodu.^[26] Med drugimi ukrepi za preprečitev epidemije v Nigeriji so spremljali osebe, ki so potencialno prišle v stik z bolnikom – v Lagosu so spremljali 353 in v Port Harcourtu 451 ljudi.^[27] 22. septembra je SZO poročal o skupno 20 primerih okužbe v Nigeriji, od tega je 8 bolnikov umrlo. 20. novembra so pri SZO razglasili, da v Nigeriji ni več izbruha ebole, saj ni več prišlo do nove okužbe pri nobeni osebi, ki so jih spremljali.^[28]

29. avgusta je senegalsko ministrstvo za zdravje poročalo o prvem primeru ebole v tej državi. Bolnik je bil gvinejski državljan, ki je bil izpostavljen virusu v domovini in so ga tam tudi spremljali, vendar je s kopenskim prometom potoval v Dakar, kjer je po prihodu zbolel.^[29] Bolnik je kasneje okreval, SZO pa je 17. oktobra razglasil konec izbruha bolezni v Senegalu.^[30]

V Španijo na zdravljenje so sprejeli dva španska zdravstvena delavca, ki sta se okužila z ebolo v zahodni Afriki. Oba bolnika sta umrla. Oktobra 2014 so pri medicinski sestri, ki je delala v zdravstvenem timu, ki je skrbel za prepeljana bolnika, diagnosticirali ebolo, pri čemer je prišlo do prvega prenosa okužbe zunaj Afrike. Medicinska sestra je okrevala; 19. oktobra so jo razglasili za nekužno.^[31]

Primeri okužbe so se pojavili tudi v ZDA. Prvi diagnosticirani bolnik je bil Liberijec, ki je iz Liberije pripotoval k svoji družini v Teksas in ki je kasneje, 8. oktobra, v bolnišnici zaradi okužbe umrl. Z virusom sta se okužili tudi dve medicinski sestri, ki sta za liberijskega bolnika skrbeli v bolnišnici;^[32] obe sta kasneje okrevali in 27. oktobra 2014 so s testi potrdili, da nista več okuženi. 23. oktobra 2014 so prvo okužbo potrdili v Maliju, in sicer pri dveletnemu dekletu, ki se je vrnilo iz Gvineje.^[33][34] V novembru so poročali o nadaljnjih primerih okužbe v tej državi.^[9]

V sredini novembra je SZO poročal, da kljub uradno prenizkim številkam poročanih primerov okužb in smrti pojavnost novih primerov v Gvineji in Liberiji več ni naraščala, v Sierri Leone pa je število novih primerov še vedno strmo naraščalo.^[35]

Januarja 2015 je SZO sporočila, da je bilo število novih primerov v enem tednu prvič po juniju 2014 nižje od 100 v treh najbolj prizadetih državah. TNaposled so se pokazali uspehi napora oblasti, da zajezi prenos okužbe in nova njihova nova prioriteta je tako postalo končanje epidemije.^[35]

Spodnja preglednica prikazuje epidemiologijo izbruha po posamezni državi.

Država	Št. primerov	Št. smrti	Datum podatka 21. 11. 2014
Liberija	9.526	4.264	15. marec 2015[36]
Sierra Leone	11.751	3.691	15. marec 2015[36]
Gvineja	3.389	2.224	15. marec 2015[36]
Nigerija	20	8	konec izbruha 20. 10. 2014[37]
Mali	8	6	23. 11. 2014.)}}[38]
ZDA	4	1	konec izbruha 21. 12. 2014[39]
Združeno kraljestvo	1	0	konec izbruha 10. marca 2015[40]
Senegal	1	0	konec izbruha 17. 10. 2014[41]
Španija	1	0	konec izbruha 2. 12. 2014.[42]
Skupaj	24.701	10.194	15. marec 2015