Socialistični realizem

Leta 1934 je bil na kongresu sovjetskih pisateljev socialistični realizem v Sovjetski zvezi razglašen za edino veljavno ustvarjalno metodo v literaturi. Zahteval je, naj umetnik prikazuje stvarnost zgodovinsko konkretno v njenem revolucionarnem razvoju, svet naj kaže takšen, kakršen bi moral biti. Za nalogo umetnosti je postavil ideološko vzgojo in preoblikovanje. Glavna načela so bile preproste, iz življenja vzete teme, ideološka izrazitost, poudarek na pozitivnih junakih in tipičnosti. Pogosta je bila črno-bela karakterizacija literarnih oseb in patetika v govoru. Literatura naj bo v izrazu preprosta, stvarna, optimistična, udarna, aktivistična, tendenčna in slogovno oprta na realistično tradicijo, ter tako dostopna širšemu krogu občinstva, brez slogovnih eksperimentov, ki bralca samo begajo, sporočilo pa je zato nerazumljivo in družbeno nefunkcionalno. Škodljivi so tudi razni individualizmi, spolno-erotične ali religiozno-mistične teme. Za najbolj vzorno besedilo velja roman Maksima Gorkega, Mati. Vrh socialističnega realizma je med letoma 1946 in 1953, po tem času pa upade.

Po drugi svetovni vojni si je jugoslovanska revolucionarna oblast prizadevala, da bi socrealizem postal uradna književna smer. Temu so bila namenjena predavanja, na katerih so trdili, da je najvišji namen umetnosti učiti in vzgajati, umetniki pa da so t. i. »inženirji človeških duš«. Posebno pozornost so teoretiki namenili piscem začetnikom, njihovo glasilo je bila Mladinska revija (1946–51), prirejali so jim posvetovanja, jih pošiljali v tovarne, zadruge, delovne akcije, saj naj bi bil pravi socialistični umetnik človek z neposredno proletarsko življenjsko in družbeno izkušnjo. Poudarjali so korist patriotizma, priporočali premagovanje negativnih ostankov preteklosti, preučevanje marksizma, boj zoper reakcijo, opisovanje vaškega življenja v procesu socialistične preobrazbe, kolektivizem.

Kljub političnim pritiskom se je zlasti pri starejših književnikih kazal (Josip Vidmar in njegov spor z Borisom Ziherlom) prikrit odpor zoper vsiljevanje socialističnega realizma, sčasoma je odpor prerasel tudi na mlajšo generacijo in se okrepil 1948 ob preobratu v sodelovanju socialistične Jugoslavije z Informbirojem. Na drugem posvetovanju mladih književnikov v Ljubljani 1950 so udeleženci zavrnili načelo socialističnega realizma, po katerem mora pisatelj prikazovati ljudstvo tudi takšno, kakršno bo v prihodnosti, in poudarili potrebo po kritiki sodobnega življenja.

Med slovenskimi pripovedniki se je socialističnemu realizmu najbolj približal Miško Kranjec, s trilogijo Povest o oblasti, Pesem gora, 1946, deloma tudi Anton Ingolič z delom Pot po nasipu,1948, Potrč Ivan Potrč z delom Svet na Kajžarju, 1948. Od lirikov skoraj vsa povojna generacija (Lojze Krakar, Peter Levec, France Kosmač), ki pa se je nato naglo obrnila k intimistični poeziji, podobno je bilo v dramatiki (Mira Mihelič, Operacija, 1950 Potrč, trilogija Krefli, 1937).

Na Slovenskem je mogoče socialistični realizem s stališča literarne zgodovine videti kot eno od prehodnih faz socialnega realizma.

Leta 1932 je partijski centralni komite ukazal, da je treba ukiniti vse umetniške organizacije, ki so po oktobrski revoluciji delovale v Sovjetski zvezi. Administrativna ukinitev je zahtevala tudi prevzgojo umetnika, treba ga je bilo odvrniti od subjektivnih vprašanj in vsebin, posveča naj se družbenopolitičnim temam na način, ki služi razrednim interesom proletariata. Motivika mora biti izbrana iz zakladnice dogmatskih parol o svetli prihodnosti sovjetske države.

Umetnostni ideologi so se prilagajali Stalinovim željam. Kot formalno govorico slikarstva so izbrali idealizirano realistično estetiko. Ob popolnem odrekanju formalnim eksperimentom so se predstavniki socialističnega realizma omejevali na uveljavljene motive, kot so krajine, žanrske slike, mišičaste človeške figure, na vsakdanje delo v tovarnah ali na poljih. Arhitektura je zlasti v javnih stavbah stremela po pompozni monumentalnosti in klasicističnih formah. Slikarji naj bi po svojih močeh prispevali k obnovi domovine in k dokončni zmagi socialistične revolucije.

V prvih povojnih letih je imela slovenska umetnost zaradi sovjetskega ideološkega in političnega vpliva opraviti z vprašanjem recepcije socialističnega realizma ter oblikami kulturnega in likovnega življenja po sovjetskem vzoru. Bila je ustanovljena Umetniška zadruga, obvezne so bile teme iz socialistične graditve in ljudske revolucije, likovniki so se morali udeleževati obnove in gradnje novih objektov ter parad. Po sovjetskih načrtih je bil narejen Spomenik zmage v Murski Soboti; tudi ta pa se je v gabaritih podredil okoliškim stavbam. Motiviko NOB je vse bolj zamenjevala tematika obnove in izgradnje, preprost plakatni in monumentalni slog, ki naj bi kazal na optimizem in kolektivna hotenja nove dobe. Naslonil se je na likovna izhodišča Meštrovića in ekspresivne predvojne figuralike v slikah, kipih in plakatih. Naloga slikarja je bila v tem času jasno opredeljena z agitacijsko-propagandno funkcijo njegovih del. Za slovenske slikarje je značilno, da so v glavnem zanikali svoja izrazna hotenja in se popolnoma podredili plakatnim zahtevam socialističnega realizma predvsem v utilitarnih izdelkih, kot so plakati in manifestativni panoji, makete in dekorativni kipi za parade. Slovenski ustvarjalci so sicer upoštevali vsebinske zahteve socrealizma, stilno pa so v glavnem nadaljevali predvojne usmeritve. Najdosledneje in najradikalneje je socrealistične prvine v svojem slogu upodabljal Slavko Pengov (freske v Vili Bled, 1947), ki je uporabil svoje predhodno znanje pri poslikavah sakralnih stavb (Kočevje, Bled, Žale).

Monumentalna dela socialističnega realizma, čeprav v sorazmerno skromnih dimenzijah, so tudi freske Rika Debenjaka (Dom Maksa Perca v Ljubljani, 1949) in dela Maksima Sedeja (tovarna Litostroj v Ljubljani, 1949). Likovno izjemnost je kmalu pokazal Marij Pregelj; njegovi mozaiki v Trbovljah imajo več antične tradicije in picassovskih vplivov. Figuralika javnih spomenikov je upoštevala patetiko in realizem: figure pa so bile bistveno manjše kakor drugje v Jugoslaviji ali izven nje. Tudi prostorske umestitve so sledile tradiciji, občutljivemu nameščanju v naravno ali urbano okolje in ne gigantskosti drugih dežel. Že po nekaj letih se je večina ustvarjalcev usmerila v bolj intimno figuraliko. Arhitekti so še pred kiparji zavili na samostojno pot, daleč od sovjetskih vzorov.

Vodilni teoretik na tem področju je bil Lunačarski, ki je raziskoval sociološke odnose med glasbo in stvarnostjo. Sovjetsko glasbo so zaznamovali predvsem spori v zvezi s formalizmom v glasbi, politična resolucija 1932 o razpustitvi umetniških organizacij in diktirano nasprotovanje sodobni glasbi. Leta 1936 so socialistični realizem uradno uvedli v glasbo. Naloge skladateljev so bile propagandne (množične pesmi, zbori, kantate, programske orkestralne skladbe), v delih se je morala izražati realnost, naslonitev na preteklost in narodno dediščino, v ospredju sta bili vzgojno-izobraževalna funkcija in idejna usmerjenost glasbe.

V slovenski glasbi se je socialistični realizem začel uveljavljati po 1945. Idejno ustreznost glasbe so ugotavljali v sestavi sporedov, kulturnopolitičnem in reformatorskem udejstvovanju skladateljev ter agitacijsko-propagandni neposrednosti glasbe. Društvo slovenskih skladateljev je 1947 zahtevalo ustvarjanje množičnih pesmi in kantat.

• socialni realizem
• realizem

  Portal:Literatura

Matjaž Kmecl: Socialistični realizem. Enciklopedija Slovenije, 12. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998. 113–114. (COBISS)