Riccardo Patrese

Patrese je v Formuli 1 debitiral v sezoni 1977 z zasebno britansko ekipo Shadow, ki se je v tistem letu znašla v hudi finančni krizi, zato je bila prisiljena zamenjati dirkače po polovici sezone. Ekipo je prevzel Arrows, ki je po domnevni goljufiji tudi prevzela "Senčino" šasijo in motor. Patrese je v ekipi vseeno ostal, bil je tudi blizu zmage na Veliki nagradi Južne Afrike 1978, vendar mu je odpovedal motor 15 krogov pred koncem dirke. Kasneje istega leta je bil vpleten v množično nesrečo na Veliki nagradi Italije, žrtev nesreče pa je bil Ronnie Peterson. Nekaj časa je bil tudi v igri za možnega povzročitelja nesreče (najbolj pa ga je krivil James Hunt, v katerega je Patrese tudi trčil), grozila mu je tudi kazen prepovedi nastopa na eni dirki, vendar so vse obtožbe kasneje odvrgli.

Pred sezono 1982 je prestopil v Brabham, kjer si je po spletu srečnih okoliščin (dežne razmere) privozil prvo zmago v Monaku, vendar šele v zadnjem krogu dirke. Zmagal je tudi na dirki za Veliki nagradi Južne Afrike v naslednji sezoni 1983. Vodil je tudi na dirki na Veliki nagradi San Marina, vendar jo je zaradi trčenja končal. Sezono 1983, je kot moštveni kolega Nelsona Piqueta, ki je postal svetovni prvak, končal na solidnem 9. mestu.

Alfa Romeo je bila v sezoni 1984 povprečen dirkalnik, Patrese pa je osvojil ene stopničke na dirki za Veliko nagrado Italije, sezono pa skupno 8 točkami.

Patrese je znova prestopil v Brabham, vendar pa moštvo ni več toliko vlagalo v zmage na dirkah. Uporabljalo je motorje BMW, ki so veljali za najzmogljivejše motorje v Formuli 1. Vendar motorji se niso obnesli, Patrese pa je padel v sivo povprečje, mnogi so ga tudi kritizirali.

Na koncu sezone 1978, so ga po poškodbi Nigela Mansella, poklicali v moštvo Williams kot zamenjavo za zadnje tri dirke sezone. Patrese je navdušil in moštvo mu je ponudilo nekajletno pogodbo. Moštvo je po odhodu Honde vzelo nekonkurenčne motorje proizvajalca Judd. Z moštvenim kolegom Thierryjem Boutsenom sta se bila zmožna boriti le za točke svetovnega prvenstva. Patresejeva tretja zmaga je prišla v sezoni 1990 na dirki za Veliko nagrado San Marina, že z Renaultovimi motorji, sezono pa je končal na 7. mestu.

Williams je postal zelo konkurenčen dirkalnik, Patrese pa je kot drugi voznik moštva (ob Nigelu Mansellu), dosegel v sezonah 1991 in 1992 tri zmage (VN Mehike (1991), VN Portugalske (1991) in VN Japonske (1992)).

Williams je postal vabljivo ime za dobre dirkače, predvsem za Ayrtona Senno in Alaina Prosta, Patrese pa je bil prisiljen moštvo zapustiti. Prestopil je v Benetton, dosegel nekaj solidnih rezultatov, vendar pa se ni moral kosati s talentiranim Michaelom Schumacherjem, zato se je odločil, da po koncu sezone konča kariero dirkača F1.

Patrese je po upokojitvi postal član oz. kapetan nogometnega kluba dirkačev formule 1, t. i. "Nazionale Piloti", kjer dirkači z igranjem zbirajo denar za dobrodelne namene.

Leta 2002, mu je njegov nekdanji delodajalec Williams ponudil nekaj krogov testne vožnje.

Zadnji nepremagani rekord v F1 je bilo število prevoženih dirk, ki ga je imel v lasti Patrese (256). Prvi, ki ga je presegel je bil Brazilec Rubens Barrichello na VN Turčije leta 2008, kasneje po povratku leta 2010 pa tudi Michael Schumacher, ki je na VN Belgije 2012 slavil (neuradno) 300. dirko.

(legenda) (odebeljene dirke pomenijo najboljši štartni položaj, poševne pa najhitrejši krog, †-uvrščen kljub odstopu)

• seznam italijanskih dirkačev

 

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Riccardo Patrese.

• Uradno spletno mesto
• Riccardo Patrese na spletišču Racing-Reference.info (angleščina) 
• Riccardo Patrese na spletišču DriverDB.com (angleščina)